VSK sklep PRp 16/2010

Jedro

Pogoj za dovoljenost pritožbe zoper sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, je torej izrek višje globe od najnižje predpisane za prekršek in odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. V nobenem primeru pa ni dovoljena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanske stanja (3. točka 154. člena ZP-1). Plačani polovični znesek globe sicer ne pomeni, da je kršitelj s tem izgubil pravico do pravnega sredstva, vendar je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo pristal na možnost, da odločitev sodišča zanj ne bo ugodna in bo moral v tem primeru plačati celotni znesek globe in ne le polovico predpisane globe. Izrek sodbe v kateri je sodišče prve stopnje kršitelju izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za storjeni prekršek, ne pomeni spremembe v škodo kršitelja. Odločitev, ali bo na prejeti plačilni nalog vložil pravno sredstvo, je namreč prepuščena kršitelju. S tem, ko je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil pravno sredstvo, pa je izgubil boniteto, ki jo zakon daje kršitelju, ki globo v polovičnem znesku plača v predpisanem roku in zoper odločitev prekrškovnega organa ne vloži pravnega sredstva. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je s tem, ko je poravnal globo v polovičnem znesku, poravnal celotno globo.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Pritožnik mora kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki se v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) odmeri z nalogom za plačilo sodne takse prekrškovnega organa pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo kršitelja S. M. zoper sodbo Okrajnega sodišča v Sežani z dne 9. oktobra 2009, opr. št. ZSV 1. Sklenilo je še, da mora kršitelj za izdajo sklepa plačati sodno takso.

Proti takšnemu sklepu je pritožbo vložil zagovornik kršitelja, kot navaja, sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti in iz vseh razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določb 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) je višje sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in odločilo pravilno, ko je pritožbo kršitelja, vloženo po njegovem zagovorniku zavrglo kot nedovoljeno. ZP-1 v prvem odstavku 66. čl. določa, da je dovoljena pritožba iz vseh razlogov iz 154. čl. tega zakona zoper sklep sodišča, s katerim je bila zahteva za sodno varstvo zavržena. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da lahko zoper druge odločbe sodišča prve stopnje osebe iz prvega odstavka 59. čl. tega zakona vložilo pritožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. točki 154. čl. tega zakona, razen glede stroškov postopka organa, pristojnega za odločanje o prekrških, če je bila izrečena višja globa od najnižje predpisane za prekršek ali če je bil izrečen odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR.

Pogoj za dovoljenost pritožbe zoper sodbo, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, je torej izrek višje globe od najnižje predpisane za prekršek in odvzem premoženjske koristi, ki presega 400,00 EUR. V nobenem primeru pa ni dovoljena pritožba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanske stanja (3. točka 154. člena ZP-1).

V obravnavani zadevi je zoper plačilni nalog prekrškovnega organa zagovornik kršitelja vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je sodišče prve stopnje po izvedenem postopku odločilo tako, da je zahtevi za sodno varstvo kršitelja delno ugodilo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je kršitelja spoznalo za odgovornega prekrška po 1. točki prvega odstavka 125. čl. Zakona o prevozih v cestnem prometu in mu izreklo globo 2.500,00 EUR in ga, ker je z zahtevo za sodno varstvo uspel, oprostilo plačila sodne takse. Kršitelj se je zoper takšno sodbo pritožil, sodišče prve stopnje pa je v zvezi z njegovo pritožbo izdalo izpodbijani sklep, s katerim je njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožnik z očitki, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz drugega odstavka 157. čl. ZP-1, kot pa je bilo že povedano, pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo iz tega razloga ni dovoljena. K temu višje sodišče le pripominja, da je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo kršitelju dalo možnost, da se o očitkih izreče na zaslišanju pred sodiščem, zaslišalo je tudi carinika, ki je s kršiteljem vodil postopek in po mnenju višjega sodišča dejansko stanje zadeve dovolj raziskalo, da je lahko odločilo o zahtevi za sodno varstvo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravni pouk v plačilnem nalogu prekrškovnega organa. Kršitev je ugotovilo že sodišče prve stopnje, zaradi kršitve pa pravica kršitelja do pravnega sredstva (25. čl. Ustave Republike Slovenije) ni bila kršena, saj je kršitelj vložil zahtevo za sodno varstvo, o njej pa je sodišče prve stopnje tudi odločilo.

Glede že plačanega polovičnega zneska globe pa višje sodišče ugotavlja, da plačani polovični znesek globe sicer ne pomeni, da je kršitelj s tem izgubil pravico do pravnega sredstva, vendar je z vložitvijo zahteve za sodno varstvo pristal na možnost, da odločitev sodišča zanj ne bo ugodna in bo moral v tem primeru plačati celotni znesek globe in ne le polovico predpisane globe. Glede na to, da je kršitelj plačal polovični znesek globe, ki je bila izrečena pravni osebi in odgovorni osebi (napačno odločitev glede izrečene globe pravni in odgovorni osebi je sodišče prve stopnje s svojo sodbo saniralo), bo tako kršitelj moral od zneska izrečene globe 2.500,00 EUR plačati razliko, pri čemer se upošteva že plačani znesek 1.460,00 EUR, torej 1.040,00 EUR.

Izrek sodbe v kateri je sodišče prve stopnje kršitelju izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za storjeni prekršek, ne pomeni spremembe v škodo kršitelja. Odločitev, ali bo na prejeti plačilni nalog vložil pravno sredstvo, je namreč prepuščena kršitelju. S tem, ko je zoper odločbo prekrškovnega organa vložil pravno sredstvo, pa je izgubil boniteto, ki jo zakon daje kršitelju, ki globo v polovičnem znesku plača v predpisanem roku in zoper odločitev prekrškovnega organa ne vloži pravnega sredstva. Zmotno je zato stališče pritožnika, da je s tem, ko je poravnal globo v polovičnem znesku, poravnal celotno globo.

Ostale pritožnikove pritožbene navedbe v katerih polemizira z odločitvijo sodišča prve stopnje v sodbi, s katero je bilo odločeno o zahtevi za sodno varstvo, za odločitev o pritožbi zoper izpodbijani sklep niso pomembne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je višje sodišče, ob ugotovitvi, da niso podane kršitve na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (159. čl. ZP-1), zavrnilo (168. čl. v zvezi s tretjim odstavkom 163. čl. ZP-1).

Ker s pritožbo ni uspel, je višje sodišče na podlagi prvega odstavka 147. čl. in prvega odstavka 144. čl. ZP-1 sklenilo, da mora pritožnik plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki se po ZST-1 odmeri z nalogom za plačilo sodne takse prekrškovnega organa pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji po tar. št. 8221.

Datum zadnje spremembe:

14.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 13/2010
• VSRS Sklep Cp 7/2019
• VSRS Sklep Cp 22/2019