VSC Sodba Cpg 83/2020

Jedro

Zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni podala. Sodišče zato o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati. V takšni situaciji pa tudi po tožeči stranki v pritožbi izpostavljeno materialnopravno procesno vodstvo ne pride v poštev. To je namenjeno razčiščevanju in dopolnjevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe (morebiti pomanjkljive) trditvene podlage, ne pa sugeriranju strankam katera dejstva naj zatrjujejo in katere dokaze naj predlagajo.

Pritožbeno sodišče je mnenja, da tožeča stranka zaradi ničnosti Krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da I. R. ni pridobil sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je torej ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik tožene stranke, in bi bilo zmotno in neprimerno nuditi pravno varstvo tako pridobljenim pravicam, primerno uporabiti določbo drugega odstavka 87. člena OZ in vsakršen povračilni zahtevek zavrniti že iz tega razloga

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 653,31 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 34.809,04 EUR s pp. (točka I. izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev 3.789,42 EUR stroškov pravdnega postopka toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka). Zaključilo je, da je pogodba¹ nična, ker I. R., zakoniti zastopnik in edini družbenik tožeče stranke in istočasno zakoniti zastopnik tožene stranke in podpisnik pogodbe za obe pogodbeni stranki, ni pridobil soglasja edinega družbenika tožene stranke k sklenitvi te pogodbe v skladu z določbo 38. a člena ZGD-1 v zvezi s členom 505 in 526 ZGD-1. V zvezi z navedbami tožeče stranke o neupravičeni obogatitvi tožene stranke pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s temi svojimi navedbami prepozna, saj jih je podala šele v 3. pripravljalni vlogi na zadnjem naroku. Poleg tega pa je navedlo, da je dokazni postopek pokazal, da je M. C. dobil plačilo za svoje storitve od tožeče stranke na podlagi pogodbe v prilogi A 11 spisa² zato tudi neupravičena obogatitev (190. člen OZ) ne pride v poštev.

2. Tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo vloženo po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zaradi kršitve ustavnih pravic tožnika in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki so mu zagotovljene z EKČP. V pritožbi navaja, da je sodišče v konkretnem primeru napačno uporabilo materialno pravo glede veljavnosti pogodbe, ki je podlaga tožbenemu zahtevku tožnika, oziroma podredno, da je sodišče nepravilno in nezakonito odločilo o postavljenem zahtevku tožnika, katerega je slednji podal v primeru, da bi sodišče materialnopravno zmotno sledilo navedbam toženca glede ničnosti obravnavane pogodbe. Meni, da je sodišče sprejelo napačen in zmoten materialnopravni zaključek o tem, da je pogodba z dne 1. 8. 2014 ob uporabi določbe 38. a člena ZGD-1 nična. Pri tem se sklicuje na strokovno mnenje Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje, ki ga delno povzema in prilaga k obravnavani pritožbi. Meni, da v primeru navedenega mnenja ne gre za pritožbeno novoto in da naj sodišče priloženo mnenje šteje kot del pritožbenih navedb tožnika. Pri tem navaja, da je namen 38.a člena ZGD-1 urediti položaj ko član organa pri svojem delu vključuje interese, ki so drugačni od interesov družbe, ki jo vodi in nadzira. Prepoved nasprotja interesov iz prvega odstavka 38.a člena ZGD-1 ni absolutna, zaradi česar isti člen določa mehanizme za kontrolo ravnanja v nasprotju z interesi družbe in tako določa, da mora član organa vodenja, in nadzora, če nasprotje interesov nastopi o tem najkasneje v roku treh delovnih dni pisno obvestiti organ katerega član je in organ nadzora, če gre za člana organa vodenja oziroma pridobiti soglasje nadzornega sveta, upravnega odbora oziroma skupščine družbe. Namen določbe 38.a člena ZGD-1 je varovanje interesov družbe in družbenikov, ki se v družbi z enim družbenikom močno prekrivajo in predstavlja mehanizem za kontrolo delovanja članov organov vodenja in/ali nadzora. Sodne prakse s tožbenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti pogodbe sklenjene v koliziji interesov po 38.a členu dejansko ni, saj je omenjena določba ZGD-1 relativno mlada. Po prepričanju tožnika gre pri določbi 38.a člena ZGD-1 za izpodbojno domnevo ničnosti, saj zakonodajalec določa: ″Če soglasje iz četrtega odstavka ni bilo dano, se šteje, da je pravni posel ničen″. Gre torej za izpodbojno domnevo ničnosti, kjer je nasproten dokaz možen in dopusten in je v omenjenem členu tako določena relativna ničnostna sankcija. Takšnemu nasprotnemu dokazu pa je tožnik tekom postopku zadostil in ga zmogel pri čemer se sodišče s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, saj je izhajalo iz napačnega stališča, da je obravnavana pogodba nična že iz razloga, ker sklep družbenika ni bil sprejet in vpisan v knjigo sklepov. Tožnik je na podlagi podanih trditev in tekom postopka že izvedenih dokazov uspel izkazati in dokazati, da je U. S. bil ves čas seznanjen s sklenitvijo predmetne pogodbe, da je z njo soglašal oziroma je bil pravzaprav pobudnik za njeno sklenitev, saj je bila višina plačila s strani toženca za M. C. navzgor omejena. Da navedeno drži, izhaja iz v spis vloženih elektronskih sporočil, tudi sicer pa je slednje dejstvo potrdil S. D., ko je bil zaslišan, prav tako pa M. C. v svoji pisni izjavi. Tožnik je tako domnevno ničnost uspel uspešno izpodbiti, kar pa je sodišče, ker je izhajalo iz materialnopravno zmotnega stališča glede ureditve ničnosti določene v 38.a členu ZGD-1 v celoti spregledalo in se do tako podane trditve in dokazne podlage tožnika ni zadostno opredelilo. Za ugotovitev teže ničnostne sankcije iz devetega odstavka 38. a člena ZGD-1 je pomembno tudi vprašanje dejanskega ravnanja v nasprotju z interesi edinega družbenika. Sodišče je v izpodbijani sodbi napačno ugotovilo, da je obravnavana pogodba nična, ker je sklenjena v nasprotju z določbo 38. a člena ZGD-1. Ničnost je najstrožja pravna posledica pomanjkljivosti pri sklenitvi določenega pravnega posla in je iz tega razloga pridržana za najhujše kršitve, pri njeni uporabi pa je treba ravnati skrajno restriktivno. Glede odločanja uporabe določbe 38.a člena ZGD-1 in pa posledice ničnosti, ki jo slednja ureja je sodišče v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava v celoti spregledalo tudi vprašanje ali ničnost določena v devetem odstavku 38.a člena ZGD-1 izključuje uporabo generalne določbe iz drugega odstavka 86. člena OZ. V primeru iz devetega odstavka 38.a člena ZGD-1 zakon omenja ničnost kot posledico manjkajočega soglasja skupščine, pri čemer je pomembno, da zakon naslavlja skupščino družbe in družbenikov, saj v primeru družbe z enim družbenikom skupščine sploh ni. Zakon torej postavlja pravilo na predpostavki večosebnih družb, pri katerih se soglasje lahko da neoblično oziroma skladno z družbeno pogodbo. V družbi z enim družbenikom bi načeloma soglasje edinega družbenika moralo biti dano v obliki sklepa, ki je veljal šele, ko je vpisan v knjigo sklepov, četudi je volja ustanovitelja jasna. Potrebno je razumeti, da namen vpisa v knjigo sklepov ni varovanje notranjega razmerja med družbenikom in direktorjem, temveč varstvo tretjih oseb. Pri poslih, ki jih ureja 38.a člen ZGD-1 pa pravih tretjih oseb ni, saj gre za posle med povezanimi osebami. Če bi določbo 38.a člena ZGD-1 razlagali ozko, bi lahko prišli do napačnega zaključka, da je vpis sklepa edinega družbenika v knjigo sklepov ključen za vprašanje ali ima poslovodja dovoljenje in/ali prepoved skleniti določen posel. Če torej želi skleniti posel iz četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1 mora pridobiti soglasje družbenikov. Če gre za družbo z dvema družbenikoma, pa bi zadostovalo elektronsko sporočilo, saj v večosebnih družbah knjige sklepov ni. Takšna razlaga pa bi nasprotovala namenu določbe 38. a člena ZGD-1 in bi bila neživljenjska. Tožeča stranka nadalje navaja, da je glede konkretnega primera in dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v tem postopku potrebno izpostaviti dejstvo, da je tudi uveljavljanje ničnosti podvrženo načelu vestnosti in poštenja, ki ga ureja OZ, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pa je uveljavljanje ničnosti v primeru se ničnost uveljavlja proti sopogodbeniku katerega storitve je stranka, ki uveljavlja ničnost, v daljšem časovnem obdobju sprejemala. V konkretnem primeru je ravno slednje izkazano in dokazano, saj je toženec storitve na podlagi sklenjene pogodbe v daljšem časovnem obdobju sprejemal in z njimi soglašal, potem ko je tožnik od toženca zahteval vračilo plačila za storitve, ki so bile s strani M. C. opravljene izključno za toženca, pa je toženec z namenom zasledovanja lastnih interesov v tem postopku uveljavljal ničnost sklenjene pogodbe. Tekom postopka je namreč bilo s strani tožnika izkazano in dokazano (kar sta potrdila I. R. in S. D.), da je toženec storitve M. C. zanj sprejemal, jih odobraval in se tudi strinjal s tem, da del plačila začasno prevzame tožnik. Ker družbenik toženca več kot očitno nikoli ni štel, da je bilo ravnanje I. R. za toženca škodljivo ali v nasprotju z interesi družbenika toženca, kakršnihkoli postopkov tudi nikoli ni sprožil. Tudi sodišče v celoti spregleda prakso toženca v zvezi s sprejemanjem sklepov družbenika in sicer, da slednji sklepov sploh ni sprejemal ali pa je to počel le enkrat letno in da iz tega razloga toženec prakse vpisovanja sklepov v knjigo sklepov niti ni poznal. Tako določba 38. a člena ZGD-1 omogoča uveljavljanje ničnosti le v primeru, ko bi bilo ravnanje direktorja tožnika v nasprotju z interesi in brez vedenja edinega družbenika in brez njegovega privoljenja v kakršnikoli obliki. Glede na dejstvo, da to velja za družbo z več družbeniki, kjer posebna obličnost sklepov in vpis v knjigo sklepov sploh ni zahtevan, ni mogoče najti argumenta, ki bi kazal na to, da je ureditev za družbo z enim družbenikom toliko bolj stroga in omogoča arbitrarno odločanje edinega družbenika, kdaj bo posel ničen in kdaj ne, brez da bi interesi, ki jih ničnostna sankcija varuje, bili dejansko prizadeti. Tožeča stranka tako vztraja, da je mogoče sprejeti zaključek, da ničnostna sankcija iz določbe 38.a člena ZGD-1 ni odvisna od tega, ali je soglasje edinega družbenika bilo sprejeto v obliki sklepa in vpisano v knjigo sklepov, temveč od tega, ali je soglasje in vedenje edinega družbenika v kakršnikoli obliki obstajalo. Zaključek sodišča prve stopnje, ko navede, da je obravnavana pogodba nična iz razloga, ker sklep edinega družbenika ni bil sprejet in vpisan v knjigo sklepov je materialnopravno napačen. Zgolj pomanjkanje formalno sprejetega pisnega sklepa družbenika namreč ne pripelje do ničnostne sankcije. Tožnik je namreč v konkretnem primeru celo uspel dokazati tudi, da je družbenik toženca s sklenitvijo pogodbe bil seznanjen in da je z njeno sklenitvijo tudi soglašal, to pa pripelje do zaključka, da pravni posel, ki je sklenjen z vedenjem in soglasjem družbenika toženca ne trpi posledic ničnosti kot jih določa deveti odstavek 38. a člena ZGD-1. V konkretnem primeru pa je med družbenikom toženca in I. R. obstojalo očitno zaupanje, saj je I. R. imel skoraj najširša pooblastila. Prav tako je dokazni postopek dokazal, da je družbenik toženca bil redno obveščan in seznanjen o predvidenih in opravljenih poslih ter da je z njimi soglašal. Zato v konkretnem primeru zdajšnje uveljavljanje ničnosti kaže na znake zlorabe ničnosti v namene, ki z zakonom niso predvideni in predstavljajo ravnanje toženca, ki je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Tožeča stranka se nadalje ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede zahtevka tožnika v primeru ničnosti pogodbe. Meni, da je odločitev tudi v tem delu materialnopravno zmotna in posledica napačne ugotovitve dejanskega stanja in presoje tekom postopka izvedenih dokazov meni, da bi sodišče moralo tudi brez navedb tožnika po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na zatrjevana dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen in ga zavrniti šele, ko ugotovi, da ni utemeljen po nobeni od pravnih norm, ki bi utegnile biti relevantne z vidika zatrjevane tožbene podlage. Prekluzija, na katero se sklicuje sodišče ni podana. Ta se nanaša le na nova dejstva in dokaze, ne more pa veljati za materialnopravni ugovor oziroma pravna naziranja strank v postopku. Sprememba materialne podlage tožbenega zahtevka je zato materialnopravna, in jo je ob pogoju, da so do konca prvega naroka za glavno obravnavo navedena vsa odločilna dejstva, mogoče uveljavljati do konca postopka na prvi stopnji. Na pravilno uporabo materialnega prava pa mora sodišče paziti po uradni dolžnosti in po potrebi izvesti metodo materialnopravnega vodstva. Pomeni, da bi ob postavljenem zahtevku tožnika glede na ugotovljeno ničnost pogodbe upoštevaje zgoraj navedeno sodišče moralo odločati samo, četudi tožnik na naroku 20. 11. 2019 sodišča na to ne bi opozoril. Tožnik je zgolj iz previdnosti sodišče opozoril, da je njegov zahtevek v razmerju do toženca utemeljen tudi v kolikor bi sodišče štelo, da je krovna pogodba nična kot je to zatrjeval toženec in sicer iz razloga, ker je toženec bil brez pravnega temelja na škodo tožnika obogaten zaradi česar je toženec prejeto dolžan vrniti oziroma nadomestiti vrednost dosežene koristi. Ker je sodišče samo ugotovilo, da je M. C. storitve opravljal edino le za toženca, je tako v konkretnem primeru doseženo korist dolžan vrniti prav toženec, v čigar korist so storitve M. C. dejansko bile opravljene. Nobene veze zato z uveljavljanjem tožnikovega zahtevka nima Pogodba o mednarodnem svetovanju. M. C. je namreč opravil storitve, tožnik mu je zanje plačal in slednji s plačilom v ničemer ni bil obogaten in tudi iz tega naslova ni dolžan vrniti ničesar. Do vračila prejete koristi je lahko zavezan edino le toženec, v čigar korist so plačila M. C. bila s strani tožnika izvedena, saj je ta storitve opravljal za toženca, le-ta pa mu za storitve ni plačal, temveč je plačilo začasno prevzel tožnik. Če torej sodišče šteje, da je pogodba z dne 1. 8. 2014 sklenjena med pravdnima strankama v povezavi s Pogodbo o mednarodnem svetovanju z dne 1. 8. 2014 nična, potem mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe, če to ni mogoče ali če narava tistega kar je bilo izpolnjeno nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Toženec je nesporno na podlagi tako sklenjene pogodbe prejemal storitve, ki jih je za toženca opravljal M. C.. Ker vrnitev s strani M. C. opravljenih storitev ni mogoča, je zato toženec tožniku dolžan povrniti denarno nadomestilo za slednje storitve, ki jih je za toženca opravljal M. C. in jih je v plačilo začasno prevzel tožnik, le denarno nadomestilo ustreza višini vtoževanega zneska v tem postopku. Zahtevku tožnika upoštevaje pravno podlago podano na naroku 20. 11. 2019 toženec tudi ni nasprotoval oziroma njegovega splošnega in pavšalnega nasprotovanja ni mogoče šteti kot argumentiranega. Zato velja sprejeti sklep, da toženec takšnemu zahtevku niti ni argumentirano nasprotoval in gre za med strankama nesporno ugotovljena dejstva. S tem, ko je tožnik za toženca izpolnil njegovo obveznost v razmerju do M. C., kar ugotavlja tudi sodišče v sodbi, je tako utemeljen zahtevek tožnika tudi v primeru, če bi šteli, da je pogodba nična in se tako odločitev sodišča v točki 24 iz zgoraj navedenih razlogov prav tako pokaže kot materialnopravno zmotna in jo je potrebno spremeniti. Tožeča stranka tako višjemu sodišču predlaga, da skladno z določbo 355. člena ZPP zaradi napačne uporabe materialnega prava to pomanjkljivost odpravi in s sodbo o zadevi odloči.

3. Tožena stranka je pritožbene navedbe v celoti prerekala v obsežnem pritožbenem odgovoru. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega odgovora. Kot bistveno v odgovoru na pritožbo navaja, da je mnenje priloženo pritožbi, predloženo prepozno in iz tega vidika neupoštevno oziroma ga sodišče druge stopnje ne sme upoštevati, saj tožeča stranka ni pojasnila, zakaj mnenja, ki vsebuje celo vrsto novih trditev oziroma ugotovitev v spis ni vložila prej. Meni, da ne gre za materialnopravno naziranje, ampak poskuša tožeča stranka v spis preko mnenja vnesti trditve o novih dejstvih, katerih obstoj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala. Meni, da je mnenje tudi sicer v svojih izhodiščih povsem zmotno, da nasprotuje stališčem sodišč, ki so bila v drugih zadevah zavzeta v zvezi z uporabo oziroma razlago določb 38.a člena ZGD-1. Izpostavlja, da je stališče zavzeto v navedenem mnenju glede določbe devetega odstavka 38. a člena ZGD-1, ko naj bi šlo zgolj za izpodbojno domnevo ničnosti pravnega posla napačno, da gre za določbo, ki jasno predpisuje sankcijo ničnosti za primer, da poslovodja ravna v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a člena ZGD-1. Obstoja ničnosti zato ni mogoče domnevati. Navedeno soglasje je pogoj za veljavnost pravnega posla, saj zakon določa, da če soglasje ni bi dano, se šteje, da je pravni posel ničen. Ker deveti odstavek 38.a člena ZGD-1 predpisuje sankcijo ničnosti pa je v tej zvezi zmotno tudi sklicevanje na določbo drugega odstavka 86. člena OZ. Nevzdržno in neprepričljivo je tudi stališče, da določba četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1 ne velja v primeru enoosebnih družb. V tem primeru je nujno potrebno upoštevati določbo tretjega odstavka 523. člena ZGD v skladu s katero se za družbo z enim družbenikom uporabljajo pravila o družbi z omejeno odgovornostjo, če ni v oddelku o enoosebni družbi drugače določeno. V primeru enoosebne družbe je torej določbe 38.a člena ZGD-1 potrebno razlagati na način, da so sklepi skupščine tudi sklepi edinega družbenika. Tožeča stranka pa tudi nikjer ni navedla kje točno je v navedenih listinah določeno, da je I. R. smel skleniti obravnavane posle s toženo stranko. V zvezi s prenosi poslovnih deležev pa tožena stranka poudarja, da je I. R. zlorabil pooblastilo, ki mu je bilo podeljeno v zvezi z razpolaganjem s poslovnimi deleži v toženi stranki in v družbi ... Ne drži trditev tožeče stranke, da bi naj družbenik oziroma U. S. kot predstavnik lastnikov soglašal s sklenitvijo obravnavane krovne pogodbe. Le-to je I. R. sklepal na lastno pest, niti družbenik niti U. S. pa z njimi sploh ni bil seznanjen. Obravnavana pogodba je vsekakor nična, tožeča stranka pa kot nepoštena stranka tudi ni upravičena do kakršnegakoli plačila. Namen I. R. je namreč bil, da se na škodo tožene stranke in družbe ... okoristi preko ostalih družb v njegovi lasti do katerih tožena stranka in družba ... uveljavljata celo vrsto tožbenih zahtevkov v drugih sodnih postopkih. Tožeča stranka očitno želi, da tožena stranka plača storitve, ki jih je M. C. opravljal v korist tožeče stranke (kot je slednji tudi potrdil). Zmotno bi bilo, da bi pravno varstvo nudili pravicam, ki jih je I.R. oziroma njegove družbe pridobil z zlorabo oziroma z goljufijo. Varstva tako pridobljenih pravic namreč pravo ne dopušča oziroma ne zagotavlja. Zato je zmotno izhodišče v mnenju, ki izhaja iz predpostavke, da bi naj I. R. pravno veljavno pridobil poslovni delež v toženi stranki. Temu ni tako. Mnenje zmotno izhaja iz predpostavke, da bi naj družbenik soglašal s sklenitvijo obravnavanih poslov, torej očitno tudi obravnavane krovne pogodbe. Kaj je podlaga za tovrstno sklepanje toženi stranki ni znano. Je pa to očitno posledica enostranske predstavitve dejstev s strani I. R. oziroma tožeče stranke. Dejstva, da bi družba ... bila obveščena o obravnavanih poslih glede prenosov poslovnih deležev ne potrjuje niti en dokaz, ki je bil predložen v obravnavanem postopku. Še več, dokazni postopek v drugih postopkih je pokazal, da je očitno to dejstvo lastnikom tožene bilo prikrito. Glede na izvedene dokaze in pravilno dejansko stanje pa bi bilo skrajno nerazumno oziroma nenavadno trditi, da bi naj načelo vestnosti in poštenja ter načelo prepovedi zlorabe pravic kršili lastniki tožene stranke torej družba .... I. R. je namreč tisti, ki je ravnal v očitnem nasprotju z določbo četrtega odstavka 38.a člena ZGD-1. Prvenstven namen določb 38.a člena ZGD-1 je namreč predvsem varstvo lastnikov družb v primerih obravnavanega nasprotja interesov in s tem zagotovitev možnosti preprečitve nastanka škode, ki bi družbi in družbenikom nastale, ker bi organ vodenja namesto interesov družbe zasledoval lastne interese, ki nasprotujejo interesom družbe, ki jo zastopajo. Sicer pa tožena stranka vztraja, da je obravnavana Krovna pogodba ponarejena in sestavljena naknadno. Slednje povsem jasno izhaja iz izpovedbe priče M. B. ter izpovedbe zakonitih zastopnikov tožene stranke, kakor tudi iz vseh ostalih okoliščin. Med drugim zakaj je tožeča stranka plačilo teh storitev zahtevala šele po njeni razrešitvi, medtem, ko je bila sama direktor tožene stranke pa nikoli. Glede priče M. B., ki je in še zmeraj vodi računovodstvo pri toženi stranki, bi slednja s tovrstno pogodbo, kolikor bi dejansko obstajala oziroma bila sklenjena, morala biti seznanjena. Tožena stranka se tako s stališčem sodišča prve stopnje, da bi pogodba naj bila sklenjena ne strinja. Poudarja, da tožeča stranka verodostojno nikoli ni uspela dokazati, da je družbenik kakorkoli vedel za obravnavani poslovni odnos in tega ne potrjuje noben dokaz. I. R. bi bil tisti, ki je bil dolžan poskrbeti za sprejem sklepa, ki bi mu dovoljeval oziroma omogočal sklenitev veljavno obravnavane pogodbe. Iz očitnega razloga zasledovanja zasebnih koristi pa I. R. tega seveda nikoli ni storil. Tožena stranka nadalje navaja, da ne držijo pritožbene trditve tožeče stranke, da bi naj njen tožbeni zahtevek bil utemeljen tudi na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Tožeča stranka bi v ta namen morala v skladu s 190. členom OZ pravočasno zatrjevati in dokazati obstoj obogatitve na eni strani kakor tudi obstoj prikrajšanja na drugi strani. Tega pa ni storila. Zato je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek tudi iz tega razloga utemeljeno zavrnilo v celoti. Ne gre zanemariti tudi nedvoumno ugotovljenega dejstva, da je M. C. storitve opravljal tudi za tožečo stranko in to na podlagi pogodbe sklenjene med tožečo stranko in družbo .... na podlagi katere bi glede na nedokazane trditve tožeče stranke naj opravlja storitve tudi za toženo stranko. Slednje dejstvo še enkrat več potrjuje pravilnost stališča tožene stranke, da je obravnavana krovna pogodba ponarejena. To tudi kolikor bi ta pogodba kadarkoli bila sklenjena pa zato še toliko bolj velja, da so trditve tožeče stranke o neopravičeni obogatitvi poleg tega, da so bile prepozne, tudi preveč pavšalne. Tožeča stranka bi morala natančno pojasniti in dokazati kolikšen obseg storitev bi na podlagi iste krovne pogodbe M. C. naj opravil za tožečo stranko in toženo stranko ter kolikšna naj bi bila vrednost teh storitev. Šele nato bi bilo mogoče presoditi v kolikšnem znesku bi naj tožeča stranka bila prikrajšana oziroma tožena obogatena. Vsekakor pa ne bi mogla biti prikrajšana za celotnih 2.000,00 EUR na mesec. Ta znesek je namreč pokrival storitve po pogodbi po kateri bi M. C. storitve naj opravljal ne zgolj za toženo stranko ampak tudi za tožečo stranko. Nenazadnje pa je celo M. C. v predloženem dopisu z dne 19. 12. 2016 odgovoril tožeči stranki, da se pogodba, ki je bila sklenjena med tožečo stranko in družbo ... ni v nobenem oziru nanašala na toženo stranko in družbo ... M.C. pa kljub sklepom sodišča z dne 27. 5. 2019 in izrecno postavljenem vprašanju v tej zvezi nikoli ni zanikal, da ne bi posredoval navedenega dopisa. Prav tako so neutemeljene in za obravnavani primer nerelevantne pritožbene navedbe tožeče stranke o materialnem procesnem vodstvu. Tožeča stranka vse do zadnjega naroka trditev o neupravičeni obogatitvi nikoli ni podala. Materialnoprocesno vodstvo pa je namenjeno razčiščevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe, morebiti pomanjkljive, trditvene podlage. Tožeča stranka je trditve o domnevni neupravičeni obogatitvi podala po prvem naroku za glavno obravnavo oziroma šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo in sodišče ni imelo nobene podlage za obravnavo tovrstnih trditev tožeče stranke in jih tudi ni upoštevalo. Posledično pa tudi ni bilo nobene potrebe, da bi tožena stranka morala tovrstnim prepoznim trditvam nasprotovati. Zahtevek tožeče stranke je tako po mnenju tožene stranke v celoti neutemeljen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je v obravnavani tožbi uveljavljala plačilo vtoževanega zneska na podlagi s toženo stranko sklenjene Krovne pogodbe (v nadaljevanju: pogodba), ki sta jo sklenili tožeča stranka kot izvajalec in tožena stranka kot naročnik v pogodbi navedenih storitev svetovanja in/ali poslovodenja, in za katere sta v pogodbi navedli, da jih bo izvajal M. C.

6. Tožena stranka je poleg ugovornih navedb, da navedena pogodba nikoli ni bila sklenjena, da je ponarejena, uveljavljala tudi ničnost pogodbe na podlagi določbe člena 38.a ZGD-1.³

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku na podlagi trditev pravdnih strank ob nesporni ugotovitvi, da je pogodbo za obe stranki podpisal tedanji zakoniti zastopnik obeh pogodbenih strank I. R., ob nadaljnji nesporni ugotovitvi, da je bil I. R. istočasno družbenik tožeče stranke in njen poslovodja in ob nesporni ugotovitvi, da je bila tožena stranka v času sklenitve predmetne pogodbe (1. 8. 2014) enoosebna družba z enim družbenikom in je bila kot taka vpisana v sodni register, ob nadaljnji nesporni ugotovitvi, da I. G. ni pridobil sklepa edinega družbenika tožene stranke s katerim bi ta dal soglasje k sklenitvi predmetne pogodbe, upoštevajoč določbo 38.a člena ZGD-1 v zvezi s členom 505 in 526 ZGD-1, pravilno materialnopravno zaključilo, da je obravnavana pogodba nična. Pojasnilo je, da gre pri obravnavani sklenitvi pogodbe za nasprotje interesov ter da na podlagi nične pogodbe tožeča stranka ne more zahtevati vtoževanega plačila.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločitve v točki 23 pravilno pojasnilo, da bi skladno z določbo 38.a člena ZGD-1 po četrtem odstavku omenjenega člena I. R. kot poslovodja tožene stranke takšno pogodbo lahko sklenil le s soglasjem skupščine tožene stranke pri čemer se, če omenjeno soglasje ni bilo dano, po devetem odstavku istega člena šteje, da je pravni posel ničen. Pravilno je pojasnilo, da bi v primeru enoosebnih družb kot je tožena stranka moral I. R. za veljavno sklenitev sporne pogodbe v skladu z določbo člena 505 in prvega in drugega odstavka člena 526 ZGD-1 pridobiti sklep edine družbenice (družbe iz ..., to je ...), ki bi moral biti ne samo sprejet temveč tudi vpisan v knjigo sklepov tožene stranke kot enoosebne družbe, ki jo potrjuje notar oziroma v elektronski obliki vodi Notarska zbornica, morebitni sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov pa nimajo pravnega učinka, kot to določa tudi prvi odstavek 526. člena ZGD-1.⁴ Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje takšnega sklepa družbenika tožene stranke ni bilo, tožeča stranka pa obstoja sklepa ni niti zatrjevala niti tega ne uveljavlja v pritožbi, temveč podaja v pritožbi drugačno razlago namena in pomena določbe 38.a člena ZGD, ki pa ji pritožbeno sodišče ne more slediti.

9. Pritožbeno sodišče meni, da je določba 38.a člena ZGD-1 jasna in da ne dopušča nobenih dvomov, zlasti ne v smeri, kot to predstavlja tožena stranka v pritožbi in k tej priloženem mnenju⁵.

10. Določba 38.a člena ZGD-1 je posebna določba. Gre za lex specialis, ki se uporablja izključno za osebe in za primere, ki so v njej navedeni in je z njo zakonodajalec uredil vprašanja usode pogodbe, ki jo poslovodstvo, prokurist in izvršni direktor delniške družbe ali družbe z omejeno odgovornostjo sklene v koliziji interesov. Četrti odstavek citiranega člena določa, da lahko te osebe sklenejo pravni posel z drugo družbo v kateri imajo sami ali njegovi družinski člani ali vsi skupaj delež, ki dosega najmanj desetino osnovnega kapitala, ali je sam ali njegov družinski član udeležen na dobičku druge družbe na katerikoli pravni podlagi, le s soglasjem nadzornega sveta ali upravnega odbora družbe, če družba nima nadzornega sveta ali upravnega odbora ali če je ta nesklepčen, ker član organa ne sme sodelovati pri odločanju, mora soglasje dati skupščina. Deveti odstavek istega člena pa nadalje določa, da če soglasje iz četrtega odstavka tega člena ni bilo dano se šteje, da je pravni posel ničen. Zahtevano soglasje je torej pogoj za veljavnost pravnega posla.⁶ Tudi iz uvodnih pojasnil k noveli ZGD-1D je jasno razvidno, da je bil temeljni cilj zakonodajalca oziroma normativni namen, ki mu je zakonodajalec sledil pri oblikovanju določbe 38.a člena, osebe, ki so kot korporacijski zastopniki ali kot prokuristi nosilci upravičenja za zastopanje gospodarske družbe omejiti pri sklepanju pravnih poslov z drugimi družbami v katerih so te osebe same ali v povezavi prek ožje povezanih oseb kapitalsko udeležene s tem, da se veljavnost pravnih poslov, sklenjenih s takimi družbami, pogojuje s soglasjem nadzornega organa ali celo same skupščine, kar naj bi zagotovilo preglednost pri sklepanju pravnih poslov pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim, ter da je, če tega soglasja ni, pravni posel ničen.⁷

11. Zakonodajalec je torej izbral najstrožjo kazen za pogodbe sklenjene v koliziji interesov, kar pa je tudi povsem razumljivo, saj gre za osebe, ki lahko sklepajo pomembne pravne posle, pravno zavezujoče za družbo. Zaradi velike količine premoženja, s katerim lahko razpolagajo kot zastopniki gospodarskih družb pa tudi možnemu izkoriščanju informacij in priložnosti, so možnosti za oškodovanje zastopanega oziroma sklenitev poslov v koliziji interesov bistveno večje od drugih oblik zastopanja. Interese zastopanega zato ščiti pravni red s precej strožjo zakonodajo. Pri tem pa ne gre le za varstvo interesov zastopanih, temveč tudi za varstvo tretjih in širših javnih interesov, ki so zaradi zmanjšanega premoženja družbe lahko ogroženi (terjatve, davki, prispevki). Pri tem iz določbe jasno izhaja, da ta zajema poleg delniške družbe tudi družbe z omejeno odgovornostjo, med katere pa zakon uvršča tudi enoosebno družbo z omejeno odgovornostjo in ni nobenega razumnega razloga zakaj navedena določba za to družbo ne bi veljala.

12. Vse pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na drugačna tolmačenja namena in vsebine določbe 38.a člena in s tem v povezavi določbe 505. in 526. člena ZGD-1 so tako po presoji pritožbenega sodišča neutemeljene. Neutemeljena pa so tudi razlogovanja o uporabi določbe 86. člena OZ, zlasti določbe njenega drugega odstavka.

13. Tožeča stranka ima sicer prav, ko zatrjuje, da gre pri določbi 38.a člena ZGD-1 za izpodbojno domnevo ničnosti, kjer je nasproten dokaz možen in dopusten, vendar tožeča stranka te v postopku na prvi stopnji ni uspela izpodbiti. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, bi tožeča stranka ob ugovoru tožene stranke, da je pogodba nična in da družbenik tožene stranke ni nikoli sprejel sklepa, da se sme skleniti sporna pogodba na podlagi katere uveljavlja tožeča stranka plačilo, morala obstoj tega sklepa zatrjevati in dokazati, če bi želela po toženi stranki zatrjevano ničnost te pogodbe izpodbiti. Kot izhaja iz spisovnega gradiva in kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje pa je zatrjevala zgolj, da je bil lastnik tožene stranke preko G. B. in U. S. seznanjen o vseh poslih družbe (pri čemer tega niti ni trdila za konkretno pogodbo, ampak je pri tem izhajala iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, ki obravnava povsem druge posle sklenjene med družbo ... in ...⁸. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje pa tudi zgolj seznanitev s poslovanjem družbe ne more nadomestiti zakonsko zahtevanega sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo konkretne pogodbe. Tožeča stranka tako ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da je bil U. S. (za katerega je v zgoraj navedeni pripravljalni vlogi navajala, da je bil zakoniti zastopnik ... in se je predstavljal kot predstavnik dejanskih lastnikov družbe to je družine.... iz ..., družbenik tožene stranke pa je družba ...) ves čas seznanjen z obravnavano pogodbo in tega priča S. D. ni potrdil, niti to ne izhaja iz pisne izjave M. C., kakor je to prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa tudi seznanitev s sklenitvijo pogodbe, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, ne zadosti zakonsko zahtevanemu pogoju za veljavno sklenitev pogodbe. Povedano drugače, potrebno je (formalno) soglasje edinega družbenika za sklenitev konkretne pogodbe. In od vsakega poslovodje je utemeljeno pričakovati, da bo zavoljo veljavnosti tovrstnih pogodb sledil določbam ZGD-1 ter pridobil ustrezno soglasje edinega družbenika, katerega interesi niso nujno enaki interesom njegovih neposrednih (...) ali posrednih (družina A.) lastnikov.⁹

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da je Krovna pogodba na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo vtoževanega zneska nična, se tako izkaže za pravilno.

15. Zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja na podlagi nične pogodbe je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot neutemeljen. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji povračilnega zahtevka po prvem odstavku 87. člena OZ ni uveljavljala in trditev glede tega, da bi sodišče na tej podlagi lahko presojalo o tožbenem zahtevku tožeče stranke ni podala. Sodišče zato o zahtevku tožeče stranke po navedeni podlagi ni moglo odločati¹⁰. V takšni situaciji pa tudi po tožeči stranki v pritožbi izpostavljeno materialnopravno procesno vodstvo ne pride v poštev.¹¹ To je namenjeno razčiščevanju in dopolnjevanju odprtih vprašanj znotraj obstoječe (morebiti pomanjkljive) trditvene podlage, ne pa sugeriranju strankam katera dejstva naj zatrjujejo in katere dokaze naj predlagajo.¹²

16. Res je z vlogo na zadnjem naroku za glavno obravnavo tožeča stranka podala navedbe o neupravičeni obogatitvi, ki pa jih je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo kot prepozne. Tožeča stranka bi, da bi sodišče o teh navedbah lahko odločalo, moralo trditve podati, ko je tožena stranka uveljavljala ničnost pogodbe, ne pa potem, ko je sodišče prve stopnje izvedlo že vse potrebne dokaze za odločitev. Da tega pravočasno ni mogla storiti, tožeča stranka ni zatrjevala, je pa evidentno, da bi to lahko storila. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo in to pritožbeno ni izpodbijano, da je M. C. opravljal storitve na podlagi Krovne pogodbe za toženo stranko in tožečo stranko samo do konca leta 2015 in da je za svoje storitve tedaj prejemal plačilo po dveh pogodbah in sicer po pogodbi sklenjeni s tožečo stranko kot naročnikom in družbo ... katere zastopnik je bil M. C. in po pogodbi s to družbo ter toženo stranko. Res je ugotovilo tudi, da je M. C. za toženo stranko opravljal storitve tudi v letu 2016, vendar kot generalni direktor tožene stranke in je bil kot tak tudi vpisan v sodni register. Da bi storitve M. C. opravljene za toženo stranko v tem obdobju (v letu 2016) plačevala tožeča stranka sodišče ni ugotavljajo in mu to, glede na ugotovljeno ničnost pogodbe in na postavljeni zahtevek tožeče stranke, tudi ni bilo potrebno. Končno pa tudi, kot izhaja iz listin tožeče stranke, zlasti iz dokazil o izvršenih plačilih tožeče stranke družbi ... za storitve M. C. (v prilogi A 9 in A 14), med temi ni kakšnih plačil za leto 2016, ki bi jih tožeča stranka izvršila na račun družbe ... in to tudi iz drugih listinskih dokazov ni razvidno. Tako tožeča stranka iz naslova neupravičene obogatitve z zahtevkom ne bi uspela, tudi če z navedbami o neupravičeni obogatitvi ne bi bila prekludirana. Poleg tega je pritožbeno sodišče mnenja, da tožeča stranka zaradi ničnosti Krovne pogodbe do povračila kakršnihkoli zneskov ne more biti upravičena in bi bilo glede na težo kršitve zakonsko naložene ji zaveze iz 38.a čl. ZGD-1, ko je evidentno, da I. R. ni pridobil sklepa družbenika s katerim bi ta soglašal s sklenitvijo pogodbe in je torej ravnal na lastno pest, nevestno, nepošteno in zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik tožene stranke, in bi bilo zmotno in neprimerno nuditi pravno varstvo tako pridobljenim pravicam, primerno uporabiti določbo drugega odstavka 87. člena OZ in vsakršen povračilni zahtevek zavrniti že iz tega razloga. Tako so vse v zvezi s povračilnim zahtevkom podane pritožbene navedbe ne le neupoštevne pritožbene novote s katerimi tožena stranka širi svoje v postopku na prvi stopnji podane trditve, temveč so tudi materialnopravno neutemeljene.

17. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo niti katere od ostalih postopkovnih kršitev na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo tako zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s prvim odstavkom 155. člena ZPP, upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo in specificirani stroškovnik tožene stranke. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje pritožbene stroške in toženi stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora v višini 653,31 EUR (875 točk oziroma 525,00 EUR po tar. št. 21/1 OT, 2 % pavšal v višini 17,5 točk oziroma 10,50 EUR po členu 11/3 OT, vse povečano za 22 % DDV). Tožeča stranka je dolžna stroške pritožbenega odgovora poravnati toženi stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

-------------------------------
¹ Krovna pogodba o poslovnem sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa sklenjena dne 1. 8. 2014, s katero naj bi se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko kot svetovalec opravljala storitve svetovanja in/ali poslovodenja za toženo stranko in družbo ... d.o.o. (priloga A 5 in A 13 spisa).
² Pogodba o mednarodnem svetovanju sklenjena 1. 8. 2014 med tožečo stranko in družbo .... ki jo je zastopal M. C. kot generalni direktor.
³ Navedena določba ureja odpravo nasprotja interesov.
⁴ Enako stališče je zavzelo to sodišče že v odločbi Cpg 151/2019 z dne 18. 12. 2019 in VSM V I Cpg 113/2019, ki jo je predložila tožena stranka, podobne zaključke pa je moč izluščiti tudi iz drugih odločb višjih sodišč (npr. VSL I Cpg 1332/2015 z dne 14. 9. 2016 in VSM I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018).
⁵ Pritožbi priloženo strokovno pravno mnenje IECG Maribor za katerega je tožeča stranka predlagala naj se upošteva kot del njenih pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče upoštevalo le v delu, ki se nanaša na določbo 38.a člena ZGD-1, brez dejanskih ugotovitev, ki jih v zvezi s tem členom vsebuje, saj teh tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in so neupoštevne (čl. 337/I ZPP). V ostalem delu je očitno bilo mnenje izdelano za potrebe tožeče stranke v drugih postopkih, ki niso v zvezi z obravnavano zadevo. Tudi sicer pa ključna ugotovitev iz tega dela mnenja, da v času od 29. 9. 2014 družba ... (kot tudi ...) ni bila družba z enim družbenikom temveč večosebna družba za katero v zadevnem obdobju niso veljale določbe ZGD-1 v zvezi z d.o.o. z enim družbenikom, tudi če bi bila upoštevna, na obravnavano zadevo in pravilnost izpodbijane odločitve ne more vplivati, saj je bila v tej obravnavana Krovna pogodba sklenjena pred tem obdobjem, že 1. 8. 2014.
⁶ Smiselno enako Varanelli Luigi, Pogodba, sklenjena v koliziji interesov, Pravna praksa, št. 33, 2011, stran 22.
⁷ Glej uvodne določbe k noveli ZGD-1D.
⁸ Glej točko XI. druge pripravljalne vloge tožnika.
⁹ Tako tudi sodba VSC Cpg 151/2019.
¹⁰ Člen 7 in prvi odstavek 2. člena ZPP.
¹¹ Člen 285 ZPP.
¹² Glej VS RS odločba II Ips 119/2015 z dne 6. 10. 2015.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 51/2016
• VSC sodba Cp 133/2016
• VSL sodba in sklep I Cp 1578/99