VSC Sodba Cpg 92/2020

Jedro

Tožena stranka je prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekala ne le iz razloga nepriložene pogodbe o prevzemu dolga, temveč tudi zaradi ugovora zastaranja. Ker je moralo sodišče o ugovoru zastaranja materialnopravno odločiti v obravnavani zadevi, pri povrnitvi stroškov ne pride v poštev določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi v točki II. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega odgovora v višini 279,99 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v višini 128.179,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora v 15. dneh povrniti tožeči stranki 4.132,47 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v izreku o pravdnih stroških (v točki II. izreka) s pravočasno pritožbo vloženo po pooblaščencu iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki. Sodišču prve stopnje očita, da je to napačno tolmačilo četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, ki da jasno določa, da upnika in tožečo stranko bremenijo stroški postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov ali če prijavi niso priloženi dokazi. Sodišče je ugotovilo, da prijavi terjatve ni bila priložena pogodba o prevzemu dolga z dne 28. 10. 2007, to dejstvo tudi ni bilo sporno. To pa je tudi glavni razlog, da je upravitelj terjatev prerekal. Dejstvo, da je poleg odsotnosti pogodbe prerekal terjatev tudi zaradi zastaranja, tolmačenja 60. člena ZFPPIPP ne spremeni. Zastaranje posameznih obrokov je bilo prerekano podredno in iz previdnosti, glede na to, da se je upnik skliceval na pogodbo iz leta 2007 in je ni predložil. S predmetnim prerekanjem pa je upravitelj zadostil standardu dobrega gospodarstvenika in celo omogočil upniku, da že v tožbi izkaže, da terjatev ni zastarana. Ugovor zastaranja pa je tožena stranka podala tudi v sami pravdi, saj je tožeča stranka dokumentacijo, iz katere izhaja, da terjatev ni zastarala, podala šele v svoji prvi pripravljalni vlogi (sklep o davčni izvršbi). Tožena stranka je ravnala kot dober gospodar in skrbno presojala terjatve. Dolžnost tožeče stranke je, da obstoj terjatve izkaže, tožena stranka pa ima pravico, da se z ugovori kot dober gospodar brani. Četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP ne odvzame pravice toženi stranki, da se v pravdi brani z ugovori. Da je prišlo do pravdne je izključna krivda na strani tožeče stranke. V kolikor bi terjatev tožeča stranka utemeljila kot jo je v pravdnem postopku in priložila vse dokaze bi upravitelj terjatev tudi priznal v celoti. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je moralo odločiti o ugovoru zastaranja, zato določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP ne pride v poštev. Na katero pravilo se je sodišče pri tem sklicevalo, pa ne pojasni. Sodišče v izpodbijani sodbi neupravičeno ni uporabilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP in je napačno naložilo plačilo stroškov tožene stranke tožeči stranki namesto pravilno tožeče stranke toženi stranki (očitno prav obratno) na kar napotuje četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev prerekane terjatve. Glede stroškov pravdnega postopka je odločilo, da je te dolžna plačati tožena stranka. Pri tem je pojasnilo¹, da je tožena stranka nasprotovala plačilu stroškov postopka, pri čemer se je sklicevala na četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP, po katerem upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev in dokazov ali če ji niso priloženi dokazi. Nadalje je navedlo, da je tožena stranka navedla, da tožeča stranka prijavi terjatve ni priložila pogodbe o prevzemu dolga z dne 28. 10. 2007 in to dokazovala z elektronskim seznamom prilog prijavljene terjatve (priloga B2) iz katerega res ni razvidno, da bi tožeča stranka pogodbo o prevzemu dolga priložila prijavi terjatve. Kljub temu pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka prijavljeno terjatev tožeče stranke prerekala ne le iz razloga nepriložene pogodbe o prevzemu dolga, temveč tudi zaradi ugovora zastaranja (priloga A5). Ker je moralo sodišče o ugovoru zastaranja materialnopravno odločiti v obravnavani zadevi, pri povrnitvi stroškov ne pride v poštev določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP.

6. Iz povzete obrazložitve sodišča prve stopnje torej izhaja, da je sodišče svojo odločitev glede plačila stroškov postopka pojasnilo z jasnimi in skladnimi razlogi. Pri tem je jasno navedlo katero pravilo je pri odločanju o stroških postopka uporabilo. Uporabilo je določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje to določbo uporabilo pravilno.

7. Tožena stranka ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje v toči I. izreka s katero je to ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti. Ugotovilo je, da terjatev izvira iz odločbe Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 464-315/99 z dne 27. 3. 2006, ki je v denacionalizacijski zadevi tožeči stranki priznalo investicijska vlaganja v višini 142.634,08 EUR tako, da se ta plačajo v roku 10 let v enakih mesečnih obrokih s pričetkom odplačevanja 10 dne prvega naslednjega meseca po pravnomočnosti odločbe, s 6 % obrestno mero. Odločba je postala pravnomočna 18. 1. 2007 tako, da je prvi obrok zapadel v plačilo 10. 2. 2007, 28. 10. 2007 pa je bila sklenjena pogodba o prevzemu dolga med dolžnikoma (denacionalizacijskima upravičencema), tožečo stranko kot upnikom in toženo stranko kot prevzemnikom dolga. S to pogodbo je bilo dogovorjeno, da nezapadli dolg v višini 123.616,48 EUR prevzame tožena stranka in ga je dolžna plačevati v mesečnih obrokih, od katerih prvi zapade v plačilo 10. 11. 2007. Tožena stranka je plačala le nekaj obrokov. Ni pa plačala obrokov zapadlih od januarja 2009 do novembra 2012 in od aprila 2016 do januarja 2017, ki jih skupaj z nateklimi zamudnimi obrestmi uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi. Iz sodbe sodišča prve stopnje prav tako izhaja, da je tožena stranka oziroma za njo stečajni upravitelj, ugovarjala zastaranje mesečnih obrokov in se pri tem sklicevala na drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb ali odločb drugega pristojnega organa, zastarajo v roku določenem za zastaranje občasnih terjatev, to je v treh letih od zapadlosti vsake posamezne terjatve (prvi odstavek 347. člena OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je to pravno naziranje tožene stranke nepravilno ker gre za terjatev, ki izhaja iz odločbe upravnega organa, za katero je predpisan 10-letni zastaralni rok (t.i. judikatna terjatev - prvi odstavek 356. člena OZ). Pojasnilo je, da ta terjatev ni občasna terjatev in zanjo ni uporabljiva določba drugega odstavka 356. člena OZ. Zaključilo je, da obroki (anuitete) določeni z odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije zastarajo v 10-letnem zastaralnem roku, pri čemer začne zastaranje teči od zapadlosti vsake delne terjatve (obroka, anuitete) dalje ter da zapadli in vtoževani obroki od januarja 2009 do novembra 2012 in od aprila 2016 do januarja 2017 z vložitvijo tožbe (21. 11. 2018) niso zastarali, saj še ni potekel 10-letni zastaralni rok.

8. Vse navedeno potrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede pravdnih stroškov pravilna ne glede na sicer nesporno dejstvo, da tožeča stranka Pogodbe o prevzemu dolga ni priložila prijavi terjatve saj ta za odločitev o ugovoru zastaranja ni bila pomembna. Bistveno je bilo, da je tožena stranka terjatvi ugovarjala iz razloga zastaranja posameznih obrokov. Za zastaranje teh pa je imela tožena stranka v prijavi terjatve navedena vsa dejstva in tudi dokaze. Kot izhaja iz preizkusa terjatev tožene stranke kot stečajnega dolžnika je ta vtoževano terjatev prerekal z opombo, da upnik ni priložil Pogodbe o odstopu terjatve in zaradi zastaranja posameznih obrokov. Iz navedene opombe ni razvidno, da bi tožena stranka zastaranje ugovarjala zgolj podredno in iz previdnosti, ker tožeča stranka ni priložila pogodbe (pri čemer gre za Pogodbo o prevzemu dolga in ne za Pogodbo o odstopu terjatev, kot je navajala tožena stranka v preizkusu terjatve) kot to navaja tožena stranka v pritožbi. Tudi manjkajoči sklepi o davčni izvršbi na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi, pri ugovoru tožene stranke niso bili bistvenega pomena za zastaranje posameznih obrokov. Pa tudi sicer teh tožena stranka ni navedla kot razlog za prerekanje terjatve. Poleg tega je tožeča stranka že v prijavi terjatve navedla kdaj je vložila izvršilne postopke in to dokazovala s povratnicami. Očitek tožeči stranki, da je ta kriva, da je prišlo do te pravde in da je zato dolžna nositi tudi stroške tega postopka po četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP je tako povsem neutemeljen.

9. Kot se je izkazalo v postopku na prvi stopnji je bil razlog za prerekanje terjatve zmotno prepričanje tožene stranke, da je obročna terjatev zastarala, ker zanjo velja triletni zastaralni rok po drugem odstavku 356. člena OZ, čeprav bi že iz prijave terjatve v stečajno maso lahko ugotovila, da gre za judikatno terjatev, ki zastara v desetih letih od zapadlosti vsakega posameznega obroka in da terjatev ni zastarala. Ob dejstvu, da je tožeči stranki priznala del prijavljene terjatve iz iste odločbe, pa se tudi ne more izgovarjati, da ni vedela, da je dejanski dolžnik.

10. Pritožbo je bilo tako zavrniti in potrditi v točki II. izreka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ( člen 353 ZPP).

11. O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške tega pritožbenega postopka in tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožeče stranke v višini 279,99 EUR in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk, materialne stroške v višini 2 % oz. 7,5 točk, upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, vse povečano za 22 % DDV). Tožena stranka je dolžna stroške pritožbenega odgovora povrniti tožeči stranki v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Glej točko 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1003/2013
• Sklep VIII R 4/99
• VSC Sklep Cp 45/2018