VSC Sklep EPVDp 90/2020

Jedro

Vrhovno sodišče je z omenjenim sklepom pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da v konkretni zadevi ni nastopil molk organa, ker prekrškovni organ v konkretni zadevi glede na določbe ZUP ni imel dolžnosti izdati zavrnilne odločbe, saj stranka ni zahtevala spremembe ali izdaje potrdila o pravnomočnosti, temveč razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tega instituta pa ZUP ne pozna. Vendar pa je pojasnilo tudi, da je vprašanje vročitve plačilnih nalogov storilki treba obravnavati v okviru pravnih sredstev v prekrškovnem postopku in da potrdilo o pravnomočnosti temelji na ugotovitvi, da sta bila plačilna naloga vročena storilki, a tako potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje in mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev, zaradi česar poseg v potrdilo o pravnomočnosti ni nujni pogoj za varstvo pravic in obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi storilki ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, ker vročitev ni bila (pravilno) opravljena (glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020).

Upoštevajoč tako obrazložitev bi kljub pravnomočnosti sklepa o zavrženju storilkine tožbe zaradi molka organa v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nadaljevanje postopka bilo preuranjeno, saj iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali je storilka oz. njena zagovornica ravnala v skladu s povzetimi pojasnili Vrhovnega sodišča RS. Tega pa zagovornica v pritožbi niti ni mogla navajati, saj je pritožba zoper izpodbijani sklep bila vložena 8. 6. 2020, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan 25. 11. 2020. Tako se zagovornica ob vložitvi pritožbe ni imela možnost opredeliti do tega za odločitev v konkretni zadevi relevantnega dejstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom po I. točko izreka odločilo, da se postopek, prekinjen s sklepom EPVD 155/2019 z dne 8. 5. 2019, nadaljuje, pod II. točko izreka pa storilki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imela vozniško dovoljenje na dan 11. 2. 2018 in jih pod III. točko izreka naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilkina zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, hkrati pa naj odmeri stroške tega pritožbenega postopka in odloči, da stroški bremenijo proračun.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje storilki izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja že s sklepom EPVD 272/2018 z dne 29. 3. 2018, ki je postal pravnomočen 1. 5. 2018. Storilkina zagovornica je 15. 6. 2018 vložila več predlogov, med drugim tudi predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 3. 2018. Sodišče prve stopnje je predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti s sklepom EPVD 272/2018 z dne 20. 6. 2018 (list. št. 42-45) sprva zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tako odločitev razveljavilo s sklepom EPVDp 70/2018 z dne 11. 6. 2018 (list. št. 56-58), nato pa je sodišče prve stopnje s sklepom EPVD 272/2018 z dne 26. 11. 2018 (list. št. 93-94) razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa z dne 29. 3. 2018.

5. Zagovornica je nato 10. 1. 2019 vložila pritožbo zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja z dne 29. 3. 2018, ki ji je Višje sodišče v Celju ugodilo in s sklepom EPVDp 3/2019 z dne 5. 2. 2019 (list. št. 118- 119) sklep Okrajnega sodišča v Celju z EPVDp 272/2018 dne 29. 3. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ugotovilo je namreč, da glede na okoliščine v zvezi z vročanjem sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki izhajajo iz storilkinih vlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja ter sklepa EPVD 272/2018 z dne 26. 11. 2018, obstaja precejšen dvom v pravilnost potrditve pravnomočnosti plačilnih nalogov Medobčinskega redarstva ... z dne 4. 1. 2018 in 13. 2. 2018, s katerima je bilo storilki izrečenih skupno 8 kazenskih točk.¹ Zagovornica je v zvezi s tema plačilnima nalogoma tudi izkazano vložila predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, v zvezi s katerima je prekrškovni organ zgolj z dopisom odgovoril, da predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ne bo vložil, ker sta storilki oba plačilna naloga bila pravilno vročena. V sklepu EPVDp 3/2019 z dne 5. 2. 2019 je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da bi moral prekrškovni organ o predlogih za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti odločiti s sklepom oz. odločbo, zoper katero bi imela storilka možnost vložiti pravno sredstvo.

6. Prekrškovni organ temu ni sledil, temveč je z dopisom z dne 11. 3. 2019 (list. št. 125) sodišču sporočil, da predloga za spremembo odločb ne bo podal, prav tako ne bo o tem izdal odločbe, v dopisu storilki (lit. št. 126) pa pojasnil, da ni prišlo do kršitev pravilnosti vročanja in da ne bo vložil pobude za spremembo odločbe in da o tem ne bo izdal odločbe, kar pomeni, da zoper odločitev prekrškovnega organa storilka ne more vložiti pravnega sredstva. Prekrškovni organ je vloge storilkine zagovornice štel kot izredno pravno sredstvo po 171.a členu ZP-1, kot izhaja iz dopisa z dne 12. 4. 2019 (list. št. 128).

7. Storilkina zagovornica je nato sodišču prve stopnje z vlogo z dne 30. 4. 2019 (list. št. 133) sporočila, da je zoper Mestno občino Velenje kot ustanoviteljico MOR ... na Upravno sodišče RS vložila tožbo zaradi molka organa, hkrati pa je Vrhovnemu državnemu tožilcu podala pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper plačilna naloga MOR ... z dne 4. 1. 2018 in 13. 2. 2018. Sodišče prve stopnje je tako s sklepom EPVD 155/2019 z dne 8. 5. 2019 (list. št. 134) postopek odločanja o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja prekinil do odločitve pristojnega državnega tožilca o vloženi pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oz. do odločitve o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, če bo ta vložena.

8. Vrhovni državni tožilec ... je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 4. 6. 2019 (list. št. 141) obvestil, da zahteve za varstvo zakonitosti zoper plačilna naloga MOR ... ni vložil. Vendar je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o nadaljevanju prekinjenega postopka (ob smiselni uporabi petega odstavka 202. č člena ZP-1) čakalo do sprejema odločitve Upravnega sodišča RS o tožbi storilke zoper molk organa (uradni zaznamek z dne 27. 8. 2019 na l. št. 150). Upravno sodišče RS, Zunanji oddelek v Celju, je o tožbi storilke zaradi molka organa odločilo s sklepom IV U 124/2019 z dne 13. 2. 2020 in storilkino tožbo zavrglo. Zoper sklep Upravnega sodišča RS pa je storilka vložila pritožbo na Vrhovno sodišče RS, o kateri pa na dan izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo odločeno, kot utemeljeno izpostavlja zagovornica v pritožbi.

9. Tako je pritrditi pritožbenim navedbam, da v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa pogoji za nadaljevanje postopka (v vsebinskem smislu) še niso bili izpolnjeni, saj bi glede na predhodno postopanje sodišče prve stopnje moralo počakati do pravnomočnosti sodbe Upravnega sodišča o storilkini tožbi zoper molk organa (ne glede na to, da je vrhovni državni tožilec ni vložil zahteve za varstvo zakonitosti), saj je glede na podatke v spisu v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa še vedno obstajal precejšen dvom v pravilnost potrdila o pravnomočnosti plačilnih nalogov MOR ...). Odločitev sodišča prve stopnje o nadaljevanju predmetnega postopka je zato bila (v vsebinskem pogledu) preuranjena.

10. Tudi do trenutka, ko je sodišče prve stopnje pritožbo storilkine zagovornice zoper izpodbijani sklep predložilo pritožbenemu sodišču v reševanje (6. 10. 2020), o pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča RS še ni bilo odločeno, saj je šele po naknadno opravljenih poizvedbah bilo ugotovljeno, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020 (priloga C3) pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Celju, ki je s tem postal pravnomočen.

11. Vrhovno sodišče je z omenjenim sklepom pritrdilo stališču Upravnega sodišča, da v konkretni zadevi ni nastopil molk organa, ker prekrškovni organ v konkretni zadevi glede na določbe ZUP ni imel dolžnosti izdati zavrnilne odločbe, saj stranka ni zahtevala spremembe ali izdaje potrdila o pravnomočnosti, temveč razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tega instituta pa ZUP ne pozna. Vendar pa je pojasnilo tudi, da je vprašanje vročitve plačilnih nalogov storilki treba obravnavati v okviru pravnih sredstev v prekrškovnem postopku in da potrdilo o pravnomočnosti temelji na ugotovitvi, da sta bila plačilna naloga vročena storilki, a tako potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje in mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev, zaradi česar poseg v potrdilo o pravnomočnosti ni nujni pogoj za varstvo pravic in obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi storilki ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, ker vročitev ni bila (pravilno) opravljena (glej 15. točko obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020).

12. Upoštevajoč tako obrazložitev bi kljub pravnomočnosti sklepa o zavrženju storilkine tožbe zaradi molka organa v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nadaljevanje postopka bilo preuranjeno, saj iz spisovnega gradiva ni razvidno, ali je storilka oz. njena zagovornica ravnala v skladu s povzetimi pojasnili Vrhovnega sodišča RS. Tega pa zagovornica v pritožbi niti ni mogla navajati, saj je pritožba zoper izpodbijani sklep bila vložena 8. 6. 2020, sklep Vrhovnega sodišča pa je bil izdan 25. 11. 2020. Tako se zagovornica ob vložitvi pritožbe ni imela možnost opredeliti do tega za odločitev v konkretni zadevi relevantnega dejstva.

13. Glede na navedeno je zagovorničini pritožbi bilo potrebno ugoditi in zaradi neizpolnjevanja pogojev za nadaljevanje postopka razveljaviti izpodbijani sklep v I. točki izreka. Ker pa brez odločitve o nadaljevanju prekinjenega postopka ni mogoče odločati niti o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in naložitvi stroškov postopka, je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo celoti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, saj je ocenilo, da glede na naravo postopka in okoliščine primera samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje s poizvedbami pri prekrškovnem organu preveriti, ali sta storilka ali njena zagovornica zoper plačilna naloga z dne 4. 1. 2018 in 11. 2. 2018 vložili še kakšna pravna sredstva (ZSV) oz. pozvati zagovornico, da se izjavi o tem vprašanju. V kolikor bo ugotovilo, da so bila zoper plačilna naloga MOR ... vložena pravna sredstva, bo moralo počakati na pravnomočnost odločitev o teh pravnih sredstvih, pri tem pa kljub določbi šestega odstavka 202. č člena ZP-1, ki določa, da med prekinitvijo postopka o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja roki za odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja in za zastaranje izvršitve ne tečejo, urgirati hitro in ažurno poslovanje ter absolutno prednostno obravnavanje zadev. V kolikor pa pravna sredstva zoper plačilna naloga niso bila vložena, bo lahko odločilo o nadaljevanju postopka ter o izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

15. V zvezi s pritožbeno priglašenimi stroški zastopanja pritožbeno sodišče poudarja, da o njih ni odločalo, saj za to ni podana zakonska podlaga. Stroški postopka, med njimi tudi stroški zastopanja obdolženca po zagovorniku, lahko bremenijo proračun le v primeru, če je postopek o prekršku zoper storilca oz. obdolženca ustavljen, taka situacija pa v predmetni zadevi ni izkazana.

-------------------------------
¹ Iz številnih sodnih spisov, ki so v različnih fazah sodnega postopka v teku pred Okrožnim sodiščem v Celju izhaja, da naj bi bila storilka žrtev več kaznivih dejanj družinskega nasilja, zaradi česar se je bila primorana izseliti iz družinskega stanovanja, na katerem so bile opravljene vročitve plačilnih nalogov. Storilka je imela sicer na tem naslovu še vedno prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje, vendar v času vročanja na tem naslovu dejansko ni živela in ji tudi ni bil omogočen dostop do hišnega predalčnika.

Datum zadnje spremembe:

18.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep EPVDp 44/2020
• VSL Sklep II Cp 1832/2018
• VSC Sklep EPVDp 121/2021