VSC Sklep II Cp 458/2020

Jedro

Zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da se datum 9. 11. 2020 nadomesti z datumom 6. 11. 2020. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se L. P., rojena ..., s stalnim prebivališčem ..., zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice ... (v nadaljevanju: ...) za dobo do dveh mesecev, ki se šteje od 9. 11. 2020 dalje.

2. Zadržana oseba se je pritožila zoper sklep. V pritožbi, vloženi 13. 11. 2020, je navedla, da se pritožuje na obrazložitev sodišča v 4. točki, v kateri je navedeno, da je F. H. njena najbližja oseba. Kot najbližjo osebo navaja F. P. V nadaljevanju navaja, da se sklicuje na 71. člen Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki dopušča možnost premestitve na drug oddelek še pred potekom roka, ki ga je navedlo sodišče, in da je njena želja premestitev v Zagreb, Republika Hrvaška. V pritožbi, vloženi 19. 11. 2020, ki je sicer prepozna, a jo pritožbeno sodišče upošteva glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in zato šteje obe vlogi za eno pritožbo zadržane osebe, pa je zadržana oseba navedla, da se pritožuje na 18. točko sklepa sodišča, ki ocenjuje zdravljenje v dobi do dveh mesecev. Navaja, da želi odpustitev ali premestitev na oddelek v Republiki H. v Z., kjer ima bližnje osebe, in da je v ... za zavest K. stalno sprejeta.

3. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V Obvestilu PBV o sprejemu na zdravljenje na oddelek s privolitvijo, katero bolnik kasneje prekliče, z dne 6. 11. 2020 (v nadaljevanju: Obvestilo) je naveden podatek, da je najbližja oseba pacientke njen brat F. P., podatek o njegovi telefonski številki, ne pa tudi njegov naslov. Sodišče ob obisku zadržane osebe lahko zasliši tudi najbližjo osebo (64. člen ZDZdr), slednja pa se lahko tudi pritoži zoper skle (67. člen ZDZdr), zato je sodišče prve stopnje pravilno poklicalo najbližjo osebo na telefonsko številko, navedeno v Obvestilu, na katero pa se ni oglasil brat zadržane osebe, pač pa njena mati I. P., kot je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 6. 11. 2020, ki je pojasnila, da je v A. in sodišču posredovala telefonsko številko očeta F. H. Ker sodišče prve stopnje drugega podatka, na podlagi katerega bi lahko stopilo v kontakt z bratom zadržane osebe, ni imelo, je upravičeno na narok, ki ga je izvedlo skladno z določbami ZDZdr (Sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih) in tako upoštevalo tudi načelo hitrosti postopka, povabilo zadržankinega očeta F. H. kot najbližjo osebo in ga na naroku tudi zaslišalo. Pritožba zato v delu, v katerem se ne strinja z določitvijo najbližje osebe, ni utemeljena, saj sodišče ni postopalo v nasprotju z določbami ZDZdr.

6. Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice brez njene privolitve v nujnih primerih je dopustno, če so kumulativno izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 39. člena ZDZdr, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo obstoj vseh navedenih zakonskih pogojev.

7. Pritožnica konkretizirano ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato vseh ugotovitev pritožbeno sodišče ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu. Zaključki, ki jih je sprejelo sodišče na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, pa so pravilni in jih pritožnica zgolj z navedbo, da se pritožuje zoper zaključek sodišča v 18. točki, v katerem je sodišče ocenilo za potrebno zdravljenje v dobi do dveh mesecev, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki je pregledala zadržano in zbrano medicinsko dokumentacijo, pravilno ugotovilo, da je pri zadržani, ki je prvič hospitalizirana, podana duševna motnja, in sicer Akutna psihotična motnja in da gre nedvomno za zelo resno zdravstveno stanje, saj pod vplivom blodnjave simptomatike in zaznavnih motenj ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje s svojo bolezensko nekritičnostjo in odklonilnim stališčem do jemanja zdravil ter posledično dezorganiziranim vedenjem. Glede na mnenje izvedenke je pravilno zaključilo, da je zadržankino psihično zdravje v primeru nezdravljenja konkretno ter hudo ogroženo, ker se bo bolezensko stanje nadaljevalo, lahko pa je ogroženo celo življenje zaradi tega, ker brez ustreznega zdravljenja ne bo prišlo do izboljšanja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno upoštevalo tudi opozorilo izvedenke, da gre za prvo hospitalizacijo, zato je nujno potrebno opraviti diagnostiko in uvesti ustrezna antipsihotična zdravila, da bo lahko zadržana oseba v bodoče funkcionirala brez večjih težav. Glede na zgoraj povzete zaključke in dejstvo, da zadržana zdravljenje odklanja in meni, da ni bolna, kakor tudi neprerekane ugotovitve, da je zadržana že začela tavati, da se je bosa, peš, brez dokumentov in kakršnekoli prtljage namenila v Z., kar ji je bilo prekinjeno z intervencijo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je zadržankino zdravje trenutno konkretno in neposredno ogroženo, v primeru nezdravljena pa je lahko v nevarnosti celo njeno življenje zaradi njenega bolezensko pogojenega nepredvidljivega vedenja. Utemeljeno je sledilo izvedenki, da ima zaradi trenutne duševne motnje, akutne psihotične motnje, zadržana hudo moteno presojo realnosti in ni sposobna obvladovati svojega ravnanja, kar se med drugim kaže v njenem neorganiziranem odhodu v Z. Torej je pri zadržani osebi zaradi duševne bolezni motena presoja realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, v zvezi s tem pa ostaja resna ogroženost njenega zdravja in lahko celo življenja. Pravilen je zaključek sodišča, da sta s tem izpolnjena pogoja za zdravljenje proti volji iz 1. in 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo o obstoju nadaljnjega pogoja (da navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni mogoče odvrniti z drugimi milejšimi oblikami pomoči), saj se je pri tem upravičeno oprlo na mnenje izvedenke, da v sedanjem psihičnem stanju zadržana ni sposobna sodelovati v kateri od milejših oblik zdravljenja, saj zanjo blodnjava simptomatika predstavlja realnost, ki je trenutno ni sposobna korigirati, in v sedanjem duševnem stanju se svoje bolezni sploh ne zaveda, zato tudi ne zmore pristati na hospitalizacijo in jemanje predpisanih zdravil. Sedanje bolezensko stanje je pri zadržani brez dvoma tako hudo, da brez zdravljenja ni možno pričakovati izboljšanja njenega psihičnega stanja. Kot je navedla izvedenka, zadržankino sedanje odklanjanje hospitalnega zdravljenja nima realne podlage in ne odraža njene prave volje in razumske odločitve, pač pa je vpliv bolezni. Kar pomeni, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede zdravljenja, trenutno pa predvsem njenega ogrožanja ni mogoče preprečiti in odpraviti z milejšimi ukrepi. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda seveda sploh ne pride v poštev, ker niso izpolnjeni zakonski pogoji. Prav tako tudi niso podani zakonski pogoji za izrek zdravljenja v nadzorovani obravnavi. Zadržana oseba se v tej fazi bolezni ne more ustrezno zdraviti v domačem okolju, saj je v tej obliki zdravljenja nujno potrebno sodelovanje osebe, česar pa zadržana v sedanjem psihičnem stanju ni sposobna. Iz enakih razlogov ne pride v poštev ambulantno zdravljenje. Zadržana je bolezensko nekritična do zdravljenja, ki pa je nujno potrebno, da se prepreči še poslabšanje in najhujša ogroženost tako zdravja kot življenja. Prav tako pa je pravilno zaključilo, da ob trenutnem zadržankinem stališču do bolnišničnega zdravljenja ni pričakovati, da bi zadržana lahko sprejela zdravljenje v odprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, saj ne dojema, da zdravljenje nujno potrebuje, zato da se odpravijo vsa ugotovljena ogrožanja. Tako je utemeljen sklep prvostopenjskega sodišča, da glede na zadržankino duševno stanje le hospitalizacija v oddelku pod posebnim nadzorom in z njo povezano redno zdravljenje in nadzor zagotavljata izboljšanje njene duševne motnje in zmanjšanje ogroženosti.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so podani vsi zakonski pogoji za zadržanje L. P. v oddelku pod posebnim nadzorom. Glede na navedbo izvedenke, da bo potrebno postopoma uvajati zdravila v obliki tablet, da bo zadržana dosegla vsaj delni uvid v svojo bolezen in bo lahko brez večjih težav funkcionirala v domačem okolju, ter da bo potrebno opraviti diagnostiko s klinično psihološkim pregledom, je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izvedenki, da je potrebno zdravljenje v dobi do dveh mesecev. Zmotno pa je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa navedlo, da se ta doba šteje od 9. 11. 2020, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je bila pritožnica od 6. 11. 2020 od 13.45 ure zadržana na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom, potem ko je preklicala privolitev, dano ob sprejemu 3. 11. 2020 in ne od 9. 11. 2020, kot je sodišče očitno pomotoma navedlo tudi v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Da gre za očitno pomoto, je razvidno iz nadaljnje obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je sodišče že s sklepom z dne 6. 11. 2020 uvedlo predmetni postopek.

9. Pritožničini želji, da se jo premesti v Z., Republika H., ni moč ugoditi, ker se ZDZdr uporablja zgolj v Republiki Sloveniji in so izvajalci psihiatričnega zdravljenja, izvajalci socialnovarstvenih programov in storitev ter izvajalci obravnave v skupnosti lahko le tisti, ki svojo dejavnost opravljajo na območju Republike Slovenije. Sodna jurisdikcija velja zgolj na območju Republike Slovenije, zato sodišče predlagane odločitve ne more sprejeti.

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo, tako da je v izreku izpodbijanega sklepa datum 9. 11. 2020 nadomestilo z datumom: 6. 11. 2020 (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker so pritožbene navedbe neutemeljene in glede tega dela niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in 366. členom in z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vse v zvezi z 42. členom ZNP-1 in tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr).

Datum zadnje spremembe:

13.01.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cp 21/2021
• VSL sklep I Cp 1257/2010
• VSRS Sklep II Ips 319/2017