VSC Sodba Cp 417/2020

Jedro

V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe ZOR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 350/2019 z dne 17. 6. 2020 je sodišče prve stopnje razsodilo: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 41.757,00 EUR na naslednji način: - prvi obrok v višini 8.351,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2017 do plačila v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe - drugi obrok v višini 8.351,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2017 do plačila v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka - tretji obrok v višini 8.351,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2017 do plačila v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka - četrti obrok v višini 8.351,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2017 do plačila v roku enega leta po zapadlosti tretjega obroka - peti obrok v višini 8.351,40 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2017 do plačila v roku enega leta od zapadlosti četrtega obroka. II. V presežku glede ža zahtevanih 3.027,00 EUR in glede zakonskih zamudnih obresti od 8.351,40 EUR za 4. 6. 2017 se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 4.439,17 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstmestnega dneva po vročitvi te sodbe toženi stranki dalje.“ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz evidence razvidno, da je imel tožnik do 26. 2. 1992 evidentirano stalno prebivališče na naslovu v Velenju, od dne do 27. 1. 1999 pa je naveden neznan naslov. 20. 1. 1992 je vložil vlogo za pridobitev državljanstva, MNZ pa jo je s sklepom z dne 25. 5. 1992 zavrglo, ker je rok za vložitev po prvem odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu RS potekel 27. 12. 1991. Tožnik se je pisno obračal na razne inštitucije glede pridobitve državljanstva, nato pa je bil na podlagi vloge sprejet v državljanstvo z odločbo z dne 7. 5. 1999. Nesporno je, da je bil tožnik od 26. 2. 1992 do 22. 1. 1999 izbrisan iz registra stalnega prebivališča in da je imel v ... status tujca. Tožnik si kot oseba s tem statusom tujca ni urejal začasnega prebivališča in ni pridobival delovnega dovoljenja po določbah zakona, ki so veljali za tujce, vendar sodišče ni sledilo toženkini trditvi, da je tožnik s svojim ravnanjem kakorkoli prispeval k nastanku škode, oziroma da ni deloval tako, da bi jo zmanjšal. Tožniku se je status spremenil brez njegove volje in sodelovanja, izključno zaradi ravnanja toženke. Po izbrisu ga nihče ni obvestil ali seznanil, kako in na kakšni podlagi bi lahko uredil začasno bivanje in delovno dovoljenje kot tujec. Tujci so sicer lahko pridobivali delovna dovoljenja, vendar le ob določenih pogojih, kot izhaja iz določb Zakona o zaposlovanju tujcev in Navodil o izvajanju Zakona o zaposlovanju tujcev. Sodišče je sledilo tožniku, da je bil od 26. 2. 1992 dalje brez veljavnega osebnega dokumenta. Tega osebnega dokumenta si v ... ni ni mogel urediti. V letu 1994 je bil dobre tri mesece v zaporu zaradi neplačevanja preživnine in takrat je delal v firmi ...., ko pa je kazen prestal, pa se ni mogel zaposliti, ker ni imel dokumentov. Zato je delal priložnostno in na črno, kljub delu na črno je bil tožnik v stiski. Tožnik se je spremenil, ni bil več vesel in družaben, zaprl se je vase in bilo mu je težko. Počutil se je razoračanega, užaljenega in degradiranega, občutil je negotovost in strah pred prihodnostjo, ki pa mu jo je uspelo kompenzirati. Doživljanje družbene izolacije in nesprejetosti so predstavljali konstantni stres. Po obdobju izbrisa se je v skladu s svojo storilnostno naravnanostjo, iznajdljivostjo ter vztrajnostjo, ponovno zaposlil. Tožnik je bil izbrisan 82 mesecev. Na podlagi njegove izpovedbe in izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo stopnjo in trajanje duševnih bolečin, ki jih je zaradi posega v svoje osebnostne pravice prestajal. Pri določitvi odškodnine je sodišče primerjalo tudi dosedanjo sodno prakso. Upoštevaje ugotovljene subjektivne okoliščine, tožniku nastale škode in sodne prakse je sodišče tožniku iz naslova negmotne škode prisodilo 17.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zahtevek zaradi izgubljenega dohodka za 82 mesecev je tožnik postavil glede na zajamčeni osebni dohodek v času izbrisa, ki ga je nato valoriziral. Temu izračunu je sodišče prve stopnje delno sledilo in je ugotovilo, da je primeren način ugotavljanja vrednosti zajamčene plače, valorizacija takratne zajamčene plače. Sodišče je zaključilo, da bi tožnik v času izbrisa zaslužil vsaj znesek zajamčene plače mesečno, kar je dohodek, ki ga je utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi izbrisa ni mogel doseči (155. in 189. člen ZOR). Izguba dohodka predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če izbrisa ne bi bilo ter dohodki, ki jih je kljub izbrisu na kakršenkoli način pridobil. Sodišče je še zaključilo, da tožnik z delom na črno ni ustvaril pomembnih sredstev, ki bi jih sodišče upoštevalo ob prisoji odškodnine. Znesek, ki ga je zahteval tožnik ob utemeljevanju revalorizacije zajamčene plače je 370,54 EUR in je sodišče ocenilo, da je prej nizek kot visok. Nato mu je sodišče, ob upoštevanju že izplačanega zneska prisodilo zaokroženo 28.857,00 EUR. Odločilo je še o teku zakonskih zamudnih obresti. Odločitev je sodišče prve stopnje materialnopravno opredelilo na določbi 11. člena ZPŠOIRSP in je sodišče ob odločanju o denarni odškodnini zaradi izbrisa uporabilo določbe zakona, ki urejajo obligacijska razmerja, to je določbe ZOR, ki je veljal v času izbrisa. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi uspeha v pravdi (II. odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Predlaga, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma se zniža že prisojena odškodnina in se spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Najprej tožena stranka izpostavlja, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov v zvezi z obstojem predpostavk odškodninske odgovornosti. Tako iz sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo prisodilo, saj ni razbrati argumentov sodišča o obstoju vzročne zveze. V ugotovitvah sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, namreč ni najti zaključka sodišča o obstoju vzročne v povezavi, s strani tožeče stranke zatrjevano škodo, zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo navedb tožene stranke in ni razmejilo okoliščin na strani tožnika, to je razlogov zaradi nezaposlitve, ki je tožnik ni imel že v času pred izbrisom in iz razlogov iz družinskih razmerij. Sodišče ni ločilo posledic, ki jih je imel tožnik, ker ni imel državljanstva Republike Slovenije, od posledic, ki jih je imel, ker ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, s tem v zvezi pa je sprejelo nepravilen zaključek o obstoju vzročne zveze med zatrjevanim izbrisom iz registra stalnega prebivališča in vtoževano škodo. Tožena stranka uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri določitvi višine odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo dejstev, ugotovljenih tekom pravdnega postopka, dosojena višina pa je glede na obstoječo sodno prakso v podobnih primerih, previsoka. Sodišče prve stopnje ni z ničemer obrazložilo stopnjo in trajanja duševnih bolečin. Tožnik je namreč kljub izbrisu vendarle zmogel učinkovito funkcionirati v vsakdanjem življenju. Tožena stranka zato meni, da niso podane okoliščine, ki bi upravičevale odmero tako visoke odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Sodišče ni pravilno upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišče se tudi napačno sklicuje na odločbo VS RS II Ips 225/2016, ki je ni mogoče uporabiti za obravnavan primer, kajti ni odločilen le čas izbrisa, temveč je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih. Sodišče prve stopnje je dosodilo tožniku za nepremoženjsko škodo v času izbrisa po 257,00 EUR na mesec in takšna odškodnina ni primerljiva z že prisojenimi odškodninami iz dosedanje sodne prakse kot npr. to izhaja v zadevi Kurič zoper RS, kjer je tožnik za nepremoženjsko škodo prejel 80,00 EUR odškodnine na mesec. Nadalje navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razbrati, kako je sodišče upoštevalo dejstvo, da tožeča stranka ni prerekala trditev tožene stranke, da si ni urejala začasnega prebivališča in ni pridobila delovnega dovoljenja. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da tega ni mogla storiti ali da bi ji to kdo preprečeval, na kar je tožena stranka v postopku vseskozi opozarjala. Sodišče prve stopnje je samo zapisalo, da so tujci lahko pridobivali delovna dovoljenja, nadalje pa v zvezi s tem ni sprejelo nobenega zaključka. V zvezi z dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo tožena stranka uveljavlja, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo materialno pravo in je v celoti pomešalo posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in posledice statusa tožnika kot tujca, ki ni imel slovenskega državljanstva, kar pomeni, da ni razmejilo vzrokov v povezavi z zatrjevano škodo. Tožnik je bil ob izbrisu iz registra stalnega prebivalstva nezaposlen in zaposlitve ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Vzročno zvezo je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo in posledično je tudi materialno pravo uporabilo nepravilno. Tožnik namreč ni izkazal, da je izgubil dohodek zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, to je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da tožniku iz tega naslova prisodi zajamčeno mesečno plačo in tudi ne za vseh 82 mesecev izbrisa. Tožnik državljanstva ni pridobil, ker je prepozno vložil vlogo in priča je izpovedala, da tožnik ni mogel pridobiti zaposlitve, ker ni dobil državljanstva. Tožnik si že pred izbrisom ni uspel najti redne zaposlitve in tožeča stranka ni izkazala vzročno zvezo med izbrisom in s strani tožeče stranke zatrjevano škodo. Tožena stranka vztraja, da tožeča stranka ni izkazala vzročne zveze med izbrisom in vtoževano premoženjsko škodo, česar sodišče ni upoštevalo oziroma je to nepravilno in nepopolno ugotovilo. Tožnik ni imel stalne zaposlitve in redne zaposlitve, po izbrisu pa je enako opravljal občasna priložnostna dela. Sodišče prve stopnje ni ocenilo in obrazložilo, kaj pomeni sprememba izpovedi tožnika. Zato uveljavlja kršitev določb člena 212, 214, in 215 ter 216 ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da je tožnik v času izbrisa mesečno z delom na črno zaslužil vsaj 110,00 EUR, saj je to dejstvo izkazano in je to tožena to tudi uveljavljala. Sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, kakšna je bila tožnikova delovna oz. zaposlitvena dinamika v zadnjih letih pred izbrisom, upoštevaje tudi dejstvo prenehanja dela tožnika zaradi prometne nesreče v letu 1987. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je tožnik navedel, da je pred izbrisom zaslužil 800,00 EUR neto mesečno, te trditve pa ni podal pravočasno. Trditev o tem, koliko je pred izbrisom zaslužil z delom na črno, pa tožeča stranka ni podala, niti ni o tem predložila dokazil, zato te trditve ni dokazala in sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo v svoji dokazni oceni. Tožnik tako ni izkazal, da je bil pred izrisom in v času izbrisa zaposlen, prav tako je napačno zaključilo, da v obravnavanem primeru tožnik v času izbrisa zaslužil vsaj znesek zajamčene plače vsak mesec, saj to dejstvo ni bilo dokazano. Sodišče ni upoštevalo dohodkov, ki jih je tožnik pridobil z delom na črno in kar izhaja tudi iz sodne prakse VS RS. Napačen je tudi zaključek sodišča, da se tožnik glede dohodkov v obdobju izbrisa ni izjavil, saj nasprotno izhaja iz njegove izpovedbe v postopku, sodišče pa ni pravilno dokazno ocenilo tožnikove izpovedbe, saj iz nje izhaja, da je občasno delal in za to delo tudi prejel denar, podal je tudi okvirno oceno prejetih sredstev in pojasnil, da je bilo to dovolj za preživetja, za kaj več pa ne. Ni pravilno in pravično, da se pri odločanju o zahtevku zaradi izgube na dohodku enostavno spregleda vse prihodke, ki jih je pritožnik izkazano, v času izbrisa prejel z delom na črno. Sodišče je tako za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel v 82 mesecih izbrisa dosodilo kar 579,91 EUR na mesec, kar nedvomno ekstremno odstopa od dosedanje primerljive sodne prakse. Sodišče prve stopnje je tudi napačno odločilo o višini uspeha tožnika v tem pravdnem postopku. Tožena stranka meni, da bi sodišče pri odločanju o pravdnih stroških moralo upoštevati uspeh tožeče stranke, upoštevaje tožbeni zahtevek 64.784,00 EUR. Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni določno pojasnilo razlogov za odmero pravdnih stroškov, ni namreč ugotoviti, katere stroške oziroma kakšno nagrado konkretno je sodišče tožeči stranki priznalo in kako je prišlo do seštevka 5.825,00 EUR. V tem delu sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka ima sicer prav, da je glede predpostavk odškodninske obveznosti trditveno in dokazno breme na strani tožnika in da sodba ESČP, sodiščem ne odvzema bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot jim to nalaga zakon (ZOR). Vendar pa očitana kršitev, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo vzročne zveze v povezavi, s strani tožeče stranke zatrjevano škodo in določitvijo odškodnine v tej zvezi, ni podana. Ta očitana kršitev ni podana, saj je tožnik ponudil dejstva, ki zadoščajo njegovemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze in obstoja ter višine premoženjske in nepremoženjske škode, in je to tudi uspel dokazati. Drži sicer, da tožnik ni izgubil zaposlitve zaradi zbrisa iz registra prebivalstva. V tej zadevi je ugotovljeno, da si je tožnik neuspešno urejal državljanstvo, v letu 1992 je bil obveščen, da v evidencah ne obstaja več in ker ni imel ustreznih dokumentov, ni mogel pridobiti nobene zaposlitve. Tožnik je bil od 26. 2. 1992 do 22. 1. 1999 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je imel v Republiki Sloveniji status tujca. Tožniku se je status spremenil brez njegove volje in sodelovanja in izključno zaradi ravnanja toženke. Po izbrisu ga ni nihče obvestil ali seznanil, kako in na kakšni podlagi bi si lahko uredil začasno bivanje in delovno dovoljenje kot tujec. Tujci so sicer lahko pridobivali delovna dovoljenja, vendar le ob določenih pogojih kot to izhaja iz določb Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. list RS, št. 33/92) in Navodila o izvajanju Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. list RS, št. 94/92). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik od 26. 2. 1992 dalje brez veljavnega osebnega dokumenta in tega osebnega dokumenta si ni mogel urediti v Bosni. Sodišče je ugotovilo, da zaradi izbrisa v tem času, tožnik ni imel veljavnega osebnega dokumenta, ni si mogel urediti potnega lista. Nihče mu ni povedal, da lahko pridobi delovno dovoljenje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik pretežni del obdobja pred izbrisom zaposlen, prav tako je bil zaposlen v pretežnem delu časa po pridobitvi državljanstva. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh dejstev zaključilo, da bi tožnik v času izbrisa zaslužil vsaj znesek zajamčene plača mesečno, kar je dohodek, ki bi ga utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi izbrisa ni mogel doseči (155. in 179. člen ZOR). Ker tako tožnik v evidencah ni obstajal več, in ker ni imel ustreznih dokumentov, tudi ni mogel pridobiti zaposlitve. Ta navedena dejstva tudi po oceni sodišča druge stopnje potrjujejo zaključek o pravno relevantni vzročni zvezi med škodnim dejanjem - izbrisom in škodo. Glede na zaključek, da je bil tožnik v obdobju izbrisa dejansko in pravno brez državljanstva, kar mu je onemogočalo pridobitev delovnega dovoljenja, niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ločilo posledic, ki jih je imel tožnik, ker ni imel državljanstva Republike Slovenije, od posledic, ki jih je imel, ker ni imel stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji in pritožbene navedbe, da je sodišče nato sprejelo nepravilen zaključek o obstoju vzročne zveze med zatrjevanim izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in vtoževano škodo, tožniku ne morejo biti v škodo tožnika. Tožena stranka tudi ni zatrjevala okoliščin, ki bi kakorkoli izključevale pravno relevantno vzročno zvezo. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Kurić in ostali proti Sloveniji med drugim opozorilo, da slovenski zakonodajalec ni uzakonil določb, ki bi omogočale državljanu SFRJ z državljanstvom ene od drugih republik, da bi si uredili svoj status prebivalca, če so se odločili, da ne bodo postali slovenski državljani ali pa jim to ni uspelo. Bistveno se je namreč spremenil pravni položaj državljanov drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila njihova vloga zavrnjena, saj so se zanje začele uporabljati določbe Zakona o tujcih, na podlagi tega, pa so bile te osebe avtomatično prenesene iz Registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Glede na to graja tožene stranke, da sodišče ne razlikuje med pravicami in pravicami, vezanimi na status državljanstva, in tistim ki so vezane na stalno prebivališče, ni utemeljena, saj je izguba zaslužka posledica neureditve državljanstva in prenosa v register tujcev in ne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva¹. Tožnik je navedel in dokazal, da si ni mogel urediti svojega statusa v Republiki Sloveniji in kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se tožena stranka tudi neutemeljeno zavzema za uporabo določbe člena 192 ZOR (v zvezi z 11. členom ZPŠOIRSP)². Glede soprispevka tožeče stranke se je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno opredelilo v točkah 8., 9. in 10. obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ne sledi toženkini trditvi, da je tožnik s svojim ravnanjem kakorkoli prispeval k nastanku škode, oziroma, da ni ravnal tako, da bi jo zmanjšal. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, status tožnika spremenil brez njegove volje in sodelovanja in izključno zaradi ravnanja toženke. Po izbrisu ga ni nihče obvestil ali seznanil kako in na kakšni podlagi bi si lahko uredil začasno bivanje in delovno dovoljenje kot tujec. Ker je bil tožnik brez dokumentov, ni mu veljala tudi njegova osebna izkaznica, in ni imel stalnega prebivališča, je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi tako tožnik lahko pridobil delovno dovoljenje le ob določenih pogojih kot to izhaja iz Zakona o zaposlovanju tujcev in ker tožnik v tem času ni imel veljavnega osebnega dokumenta, si niti ni mogel urediti status tujca in tudi ne prebivališča in zato tudi ni pridobil delovnega dovoljenja. Tudi potem, ko je prestal zaporno kazen, se ni mogel zaposliti, ker ni imel dokumentov, lahko je delal le priložnostno, na črno. Odločba je tako tudi v tem delu obrazložena in sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Nadalje tožena stranka neutemeljeno v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožena stranka sama v pritožbi ugotavlja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je izbris posegel v tožnikovo dostojanstvo, da pa je strah in negotovost tožnik zmogel kompenzirati, da zato nista bila tako intenzivna in je zmogel vzdrževati bližnje odnose, si poiskati priložnostno zaposlitev in da je tožnik kljub izbrisu vendarle zmogel učinkovito funkcionirati v vsakdanjem življenju. Neutemeljeno tožena stranka meni, da bi sodišče glede na dejstvo, da tožnik v času izbrisa ni potreboval posebne zdravstvene obravnave in da je v času po sprejemu v državljanstvo uspel normalno zaživeti, to ne utemeljuje prisojo pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije ugotovilo, da je sprememba statusa za tožnika predstavljala doživljanje zmanjšane kontrole nad življenjsko situacijo. Ob tem se je počutil razočaranega, užaljenega in degradiranega. Občutil je negotovost in strah pred prihodnostjo, ki jo je sicer uspel kompenzirati. Zmogel je vzdrževati bližnje odnose in si poiskati priložnostne zaposlitve, vendar pa se je moral prilagajati novim okoliščinam, doživljanje družbene izolacije in nesprejetosti pa je predstavljalo konstanten stres. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je bil tožnik izbrisan 82 mesecev in da je v tem času trpel duševne bolečine, ki jih je zaradi posega v svoje osebnostne pravice, prestajal vso to obdobje. Zato je tudi po zaključku sodišča druge stopnje, upravičen do denarnega nadomestila za prestano nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 17.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je prisodilo nižjo pravično denarno odškodnino, kot je že bila prisojena v podobnih primerih, kjer je povprečno bila prisojena odškodnina v višini 20 povprečnih plač, sodišče pa je tožniku prisodilo nižjo denarno odškodnino, pri čemer je upoštevalo, da tožnikova stiska v času izbrisa ni zahtevala posebne zdravstvene obravnave, v času po sprejemu v državljanstvo je uspel normalno zaživeti, vendar pa je v omenjenem obdobju 82 mesecev duševno trpel. Zaradi teh dejstev je sodišče prve stopnje pravilno, tožniku prisodilo nekoliko nižjo pravično denarno odškodnino kot te izhajajo iz primerljivih primerov.³ Odškodnina v takšni višini kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje, upošteva vse posebnosti tožnikovega primera in se ustrezno umešča med doslej že prisojene odškodnine za podobno škodo. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

6. Glede dosojene odškodnine za premoženjsko škodo kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni pomešalo posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva in posledic statusa tožnika kot tujca, ker ni imel slovenskega državljanstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke v povezavi z zatrjevano škodo tožnika, ki mu je nastala tudi na premoženjskopravnem področju. Sodišče prve stopnje je upoštevalo nesporno dejstvo, da tožnik že pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni bil zaposlen in da zaposlitve ni izgubil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je pa pravilno zaključilo, da je dejansko premoženjsko prikrajšanje tožnika v konkretnem primeru hipotetična kategorija, o kateri je mogoče le sklepati na podlagi predvidevanj po normalnem teku stvari. Natančen izračun tega prikrajšanja, niti ni mogoče, zato se sodišče druge stopnje strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da bi se tožnik po normalnem teku stvari, glede na predhodno obdobje v katerem je bil zaposlen, zaposlil tudi v času izbrisa in ne bi opravljal dela le na črno. Strinja se tudi z izhodiščem za izračun višine prikrajšanja, ki je namenjen za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb in sicer v višini zajamčene plače v času, ko bi tožnik lahko bil zaposlen⁴. Iz te odločbe tudi izhaja, da sodišče ne razlikuje med pravicami, vezanimi na izgubo statusa državljanstva in tistimi, ki so vezane na izgubo stalnega prebivališča. Prav tako niso utemeljeni očitki o nespoštovanju sodbe II Ips 276/2006, saj iz pritožbenih trditev ne izhaja, da je bila izguba zaslužka posledica neureditve državljanstva, ne pa izbrisa iz stalnega prebivalstva. Kot že pojasnjeno zgoraj tožnik ni imel statusa državljanstva, prav tako pa ni imel nobenih osebnih dokumentov, razen prometnega dovoljenja, s katerim bi izkazoval, da ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče. Tožnik je izkazal, da je izgubil prihodek prav zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, kot posledica prenosa v evidenco tujca⁵, torej zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke in zato je sodišče prve stopnje imelo podlago, da tožniku iz tega naslova prisodi takratno zajamčeno (valorizirano) mesečno plačo za vseh 82 mesecev izbrisa. Izbris iz registra državljanstva in prenos v register tujcev je bila posledica, da tožnik ni dobil stalne zaposlitve, tudi ne npr. pri podjetju S. d.o.o. v letu 1994 zato, ker ni imel državljanstva.

7. Sodišče prve stopnje je ob uporabi določbe člena 216 ZPP sprejelo pravilne kriterije, ko je določalo tudi višino dohodkov, katere bi tožnik po normalnem teku stvari v obdobju izbrisa, to je 82 mesecev, pridobival. Pri tem je pravilno zaključilo, da bi tožnik v času izbrisa zaslužil vsaj znesek zajamčene plače, kar je dohodek, ki bi ga utemeljeno pričakoval, pa ga zaradi izbrisa ni mogel doseči (člena 185 in 189 ZOR). V tej zvezi so tudi neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti izpovedbi tožnika, da je zaslužil pred izbrisom najmanj 800,00 EUR na mesec, saj je sodišče ugotavljalo, kakšen dohodek bi tožnik pridobil, če bi bil v obdobju izbrisa zaposlen in ker gre za ugotavljanje časovno oddaljenih dejstev, je sodišče pravilno ugotovilo, da je primeren način ugotavljanja vrednost zajamčene plače, valorizacija takratne zajamčene plače. Znesek katerega je določilo sodišče prve stopnje pa je znatno pod zneskom 800,00 EUR, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnikov zaslužek znašal 377,54 EUR na mesec, kar je prej nizek kot visok znesek, saj je minimalna plača v letu 2017 v Republiki Sloveniji znašala 804,96 EUR. Odločitev glede takšnega prisojenega zneska zajamčene plače, ki ne dosega zneska 800,00 EUR, pa po zaključku sodišča druge stopnje izhaja iz tožbenih trditev tožeče stranke in iz dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo o odgovornih trditvah tožene stranke, da je tožnik prejel dohodek tudi z delom na črno. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi ugotovilo, da o zaslužku z delom na črno ni mogoče ugibati in dejstva posploševati in da je tožnik tudi potreboval pomoč v obliki paketa Rdečega križa in pomoč ženi. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožnik z delom na črno ni ustvaril pomembnih sredstev, ki bi jih sodišče upoštevalo pri prisoji odškodnine iz naslova izgube zaslužka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno dokazno ocenilo izpoved tožnika o tem, kako je občasno delal, koliko denarja je za to prejel in za kakšne namene ga je porabil. Pri tem pa je tudi upoštevalo, da je bila tožnikova žena v času, ko je živel v Kopru zaposlena in je s tem imel za bivanje manjše stroške, v tem času pa je potreboval pomoč v obliki Rdečega križa, kar so izpovedale tudi priče. Sodišče prve stopnje pa je od tega ugotovljenega zneska odštelo dohodek, ki ga je tožnik dosegel v letu 1995 in sicer v izkazanem znesku 1.526,91 EUR in tako niso utemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri izračunu izgube na zaslužku prejemkov, katere je tožnik dejansko izkazano tudi prejel, ne pa tudi drugih, glede katerih bi sodišče lahko, ker gre za delo na črno, le sklepalo in kar vse je ustrezno obrazložilo v točki 14. obrazložitve sodbe.

8. Tožena stranka v pritožbi dela primerjavo med skupaj priznanim zneskom izgubljenega zaslužka in priznano nepremoženjsko škodo na mesec in s, že priznanimi odškodninami samo za nepremoženjsko škodo. V pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prisodilo znesek, ki ekstremno odstopa od dosedanje, primerljive sodne prakse in pri tem tožena stranka ne pove, kateri so ti primeri. Sodišče prve stopnje pa je opravilo objektivizacijo prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo kot to izhaja iz točke 13. obrazložitve sodbe in v tej zvezi v točki 1 opombe navedeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do obdobja v katerem je tožnik pred izbrisom opravljal delo in tudi do obdobja po pridobitvi državljanstva, zato pritožba v tem delu ni utemeljena in tudi pritožba ne pove kako bi takšni in drugačni podatki vplivali na pravilno odločitev sodišča prve stopnje glede pogojev za prisojo odškodnine iz naslova premoženjske škode. Kaj želi pritožba povedati v delu, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo realizacije katero je toženka uveljavljala v postopku, upoštevalo pa je valorizacijo strani tožeče stranke, pa pritožbeno ni mogoče upoštevati, ker ni obrazloženo kako je neupoštevanje tega dejstva revalorizacije vplivalo na pravilnost in zakonitosti izdane sodne odločbe. Sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb ZPP.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba tožene stranke glede temelja in glede višine prisojene odškodnine neutemeljena in je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke zato kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot je obrazloženo zgoraj, sodišče prve stopnje ni storilo, s strani tožene stranke očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, katerega je tudi pravilno navedlo v točki 4. obrazložitve glede temelja in v ostali obrazložitvi glede same višine, to je uporabo člena 200 ZOR, ter uporabo določbe člena 191 ZOR in določb člena 155 do 189 ZOR in člena 324 ZOR glede teka zakonskih zamudnih obresti.

10. Neutemeljena je pritožba tožene stranke v delu, kjer tožena stranka pritožbeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških ni upoštevalo vseh okoliščin primera kot mu to nalaga člen 154 in 155 ZPP. Sodišče prve stopnje je upoštevalo zvišanje in znižanje tožbenega zahtevka in sicer pri tem, ko je odmerjalo pravdne stroške glede na spremenjeno vrednost spornega predmeta in je pri tem sodišče prve stopnje upoštevalo stroškovnika obeh pravdnih strank, katerega sta le-ti vložili na koncu naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo tudi do tega, katerih stroškov tožeči in toženi stranki ni priznalo, glede ostalih stroškov pa je ugotovilo, da so bili priglašeni pravilno in jih je sodišče odmerilo na podlagi obrazloženosti stroškovnikov, na tožnikovi strani v skupnem znesku 5.010,48 EUR (glej list. št. 150 in 151 spisa). Kot obrazloženo, je sodišče prve stopnje spremembo višino tožbenega zahtevka upoštevalo pri določevanju števila odvetniških točk in je pravilno izračunalo, da je tožnik uspel z 93 % zahtevka in je po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov pravilno ugotovilo, da je dolžna toženka povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 4.439,17 EUR.

11. Tožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške za sestavo pritožbe, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-------------------------------
¹ Tako izhaja iz odločitve VS RS: sodba II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018 - ev. št. VS 00014032.
² Glej odločbo VS RS II Ips 255/2016 in sodbo II Ips 105/2017.
³ Primerjaj odškodnine za tovrstno škodo, prisojene v zadevah VS RS II Ips 130/2016, II Ips 221/2017, II Ips 170/2016 in II Ips 225/2016.
⁴ Tako tudi sodba VS RS II Ips 274/2016 z dne 25. 1. 2018.
⁵ Na podlagi določbe 81. člena Zakona o tujcih so bile takšne osebe avtomatično prenesena iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev.

Datum zadnje spremembe:

16.03.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 83/2017-15
• VSL Sodba II Cp 1191/2020
• VSL sodba II Cp 2358/2009