VSC Sklep EPVDp 80/2020

Jedro

Ne držijo pritožbene navedbe, da zgolj na podlagi ugotovljenih okoliščin glede storilčevega prejšnjega življenja, brez izteka preizkusne dobe in oprave edukacije, ni mogoče opraviti negativne prognoze in trditi, da storilec prekrškov ne bo več ponavljal. Ob takem tolmačenju bi namreč sodišče moralo ugoditi vsakemu predlogu za odložitev izvršitve. To bi bilo v očitnem nasprotju tako s samim zakonskim besedilom prvega odstavka 202. d člena ZP-1, ki določa, da „sodišče sme odložiti“, kot tudi s samim namenom ukrepa izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (v nadaljevanju predlog za odložitev izvršitve) ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnih določb tega zakona in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvi odstavek 202. d člena ZP-1 določa, da sme sodišče odložiti izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pod pogojem, da storilec v času, ki ne sme biti krajši od šestih mesecev in ne daljši od 24 mesecev (preizkusna doba), ne stori hujšega prekrška, in če v roku, ki ga določi sodišče, izpolni obveznosti, ki jih določi sodišče na podlagi zakona o voznikih. V skladu s sedmim odstavkom 202. d člena ZP-1 sodišče pri odločanju o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja upošteva osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem prekršku, stopnjo njegove odgovornosti za prekršek in okoliščine, v katerih je storil prekršek, ter na tej podlagi oceni, ali je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po zakonu o voznikih.

5. Sodišče prve stopnje je ob obravnavanju storilčevega predloga za odložitev izvršitve ugotovilo:

(-) da je bil storilec v zadnjih treh letih večkrat pravnomočno kaznovan zaradi storitve najhujših prekrškov (podrobne podatke o sodbah in odločbah, s katerimi je bil spoznan za odgovornega storitve teh prekrškov, je naštelo v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa), in sicer:

- 3 krat zaradi vožnje pod vplivom alkohola, pri čemer je 31. 1. 2018 imel kot voznik motornega vozila B kategorije v organizmu najmanj 0,44 mg alkohola v litru izdihanega zraka, 7. 8. 2018 najmanj 0,90 mg alkohola v litru izdihanega zraka, 5. 6. 2020 pa najmanj 0,79 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka;

- 4 krat zaradi vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in sicer 4. 9. 2017, 31. 1. 2018, 7. 8. 2018 in 11. 10. 2018

- 1 krat zaradi vožnje motornega vozila v času, ko mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje in prepovedana vožnja, ki ga je storil 18. 6. 2020 (po storitvi prekrška, zaradi katerega mu je v predmetnem postopku izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja)

- 2 krat pa tudi zaradi prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje in 1 krat zaradi neustavitve na znak policista;

(-) da je vse prekrške storil z direktnim naklepom;

(-) da iz zdravniškega spričevala z dne 31. 7. 2020 izhaja, da je storilec telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil AM, B, B1 in G kategorije, predlagana pa je udeležba storilca v edukacijski delavnici.

6. Ob takih ugotovitvah je zaključilo, da kljub navedbam v predlogu za odložitev izvršitve, da prekršek priznava, se ga sramuje in resnično obžaluje, da prekrškov ne bo več ponavljal, da za prekrške predhodno ni bil kaznovan in da po dogodku, ko je dobil 18 kazenskih točk (prekršek vožnje pod vplivom alkohola dne 5. 6. 2020) ni več storil novega prekrška, storilcu ni mogoče pokloniti vere, da v prihodnje ne bo več obravnavan kot storilec prekrškov in da tudi udeležba storilca v programu edukacijskih delavnic ne bo preprečila, da storilec ne bo ponovno storil prekrškov v cestnem prometu, saj očitno nima kritičnega odnosa do storjenih prekrškov, saj nobena doslej izrečena sankcija ni dosegla svojega namena in ga odvrnila od ponavljanja najhujših prekrškov, kar kaže tudi na to, da se očitno niti sam ne zaveda, kakšno nevarnost s takim početjem predstavlja tako zase kot tudi za druge udeležence cestnega prometa.

7. Iz zgoraj povzete določbe sedmega odstavka 202. d člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v postopku odločanja o predlogu za odložitev izvršitve ocenjuje ali je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal prekrškov in da bo izpolnil obveznosti po zakonu o voznikih, to pa ocenjuje na podlagi upoštevanja osebnosti storilca, njegovega prejšnjega življenja, njegovega obnašanja po storjenem prekršku, stopnje njegove odgovornosti za prekršek in okoliščin, v katerih je storil prekršek. Poleg tega, da ni mogoče strogo ločevati „življenje storilca“ kot prvi pogoj in „izpolnitev obveznosti po zakonu o voznikih“ kot drugi pogoj, kot poskuša prikazati storilec v pritožbi, so neutemeljeni očitki, da sodišče ni obrazložilo obeh pogojev na način, da bi bilo mogoče izpodbijani sklep preizkusiti. Iz povzete obrazložitve izpodbijanega sklepa je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje na podlagi okoliščin, ki jih je v skladu z zakonom dolžno upoštevati pri odločanju o predlogu za odložitev izvršitve, utemeljeno napravilo negativno prognozo storilčevega ravnanja, saj je jasno zapisalo, da niti ob izpolnitvi obveznosti udeležbe v edukacijskih delavnicah ni mogoče pričakovati, da storilec ne bo ponavljal prekrškov. Sodišče prve stopnje je torej v nasprotju z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami presojalo „oba pogoja v celoti“.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da zgolj na podlagi ugotovljenih okoliščin glede storilčevega prejšnjega življenja, brez izteka preizkusne dobe in oprave edukacije, ni mogoče opraviti negativne prognoze in trditi, da storilec prekrškov ne bo več ponavljal. Ob takem tolmačenju bi namreč sodišče moralo ugoditi vsakemu predlogu za odložitev izvršitve. To bi bilo v očitnem nasprotju tako s samim zakonskim besedilom prvega odstavka 202. d člena ZP-1, ki določa, da „sodišče sme odložiti“, kot tudi s samim namenom ukrepa izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in instituta odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Namen izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je, da se iz cestnega prometa izločijo tisti vozniki, ki so s storitvijo več prekrškov, za katere so jim bile izrečene kazenske točke in njihov seštevek znaša 18 ali več kazenskih točk, ali celo s storitvijo enega ali več najhujših prekrškov tj. tistih, za katere je predpisan izrek 18 kazenskih točk. Za take voznike je zakonodajalec s tem, ko je predpisal obvezen izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, vzpostavil domnevo, da gre za nevarne voznike, ki ne spoštujejo pravil cestnega prometa, katerih namen je zagotoviti varnost vseh udeležencev cestnega prometa, in zato ne morejo uživati zaupanja, ki jim je bilo izkazano z izdajo vozniškega dovoljenja.

9. Odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je po svoji naravi izjema, ki jo je zakonodajalec omogočil z namenom, da bi se voznikom, ki sicer ne kršijo cestnoprometnih predpisov pogosto, skozi udeležbo v rehabilitacijskih programih omogočilo, da odpravijo vzroke za kršitev cestnoprometnih predpisov, kar lahko prispeva k izboljšanju varnosti cestnega prometa. Ob razumevanju odložitve izvršitve, kot jo predstavlja storilec v pritožbi, pa odložitev izvršitve ne bi bila več izjema, temveč pravilo in bi bil vsak izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zgolj pogojne narave. S tem pa bi se tudi voznikom, ki zelo pogosto izvršujejo cestnoprometne prekrške in hudo ogrožajo varnost cestnega prometa, omogočalo, da s takim početjem neomejeno nadaljujejo.

10. Sodišče prve stopnje je tako glede na zgoraj izpostavljene okoliščine glede storilčevega predhodnega življenja utemeljeno napravilo negativno prognozo, pri tem pa je v celoti pravilno upoštevalo tudi predloženo zdravniško spričevalo. Pri tem je potrebno poudariti, da pozitivno zdravniško spričevalo tj. spričevalo, iz katerega izhaja ocena pooblaščenega izvajalca kontrolnih zdravstvenih pregledov, da je storilec telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil, samo po sebi ne zagotavlja ugoditve predlogu za odložitev izvršitve, temveč je zgolj primarni pogoj za vsebinsko odločanje o predlogu za odložitev izvršitve in praviloma podlaga za določitev vrste rehabilitacijskega programa, ki ga mora storilec opraviti v okviru odložitve izvršitve. Zdravniško spričevalo v konkretni zadevi izkazuje, da je storilec sicer telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil določenih kategorij, da se svetuje udeležba voznika v edukacijskih delavnicah in da se ponovni pregled opravi čez 3 leta. Iz take vsebine sodišče nima niti dejanske, niti strokovne podlage za sklepanje, da bi lahko pri storilcu šlo za bolezensko stanje - sindrom odvisnosti od alkohola v začetni fazi in da bi zato razlogi za pogosto kršenje cestnoprometnih predpisov o prepovedi vožnje pod vplivom alkohola lahko bili v takem bolezenskem stanju. Četudi bi to držalo oz. bi bilo izkazano na ustrezen način, s strokovnim mnenjem izvedenca ustrezne stroke in ne bi šlo zgolj za storilčevo tolmačenje vsebine zdravniškega spričevala o kontrolnem zdravstvenem pregledu, pa to ne more biti razlog za storitev ostalih prekrškov, kot izhajajo iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa tj. prekoračitve dovoljene hitrosti vožnje, neustavitve na znak policista, s katerim ustavlja voznika in vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja oz. v času začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Sodišče torej v obstoječem spisovnem gradivu ni imelo podlage za ugotavljanje, ali je ravnanje storilca v cestnem prometu lahko tudi posledica bolezenskega stanja in tudi nima strokovnega znanja, da bi presojalo, ali bi morda moral zdravnik, ki je opravil kontrolni zdravstveni pregled, oceniti storilčevo bolezensko stanje za hujše, kot ga je dejansko ocenil, in določiti psihosocialne delavnice ali zdravljenje odvisnosti po standardiziranem programu in tudi pritožbeno sodišče zgolj na podlagi pritožbenih navedb nima podlage za drugačno sklepanje o teh okoliščinah. Zato šteje za neutemeljene tudi pritožbene navedbe, v katerih storilec poskuša prikazati, da bi bilo potrebno pri njem zaradi očitno razvitega sindroma odvisnosti od alkohola v začetni fazi pogoje za odložitev izvršitve presojati drugače.

11. Ob vseh navedenih okoliščinah, ki jih je sodišče pravilno in popolno upoštevalo pri odločanju o storilčevem predlogu za odložitev izvršitve, pa je relativno nepomembno tudi dejstvo, ali so navedbe v predlogu za odložitev izvršitve, da storilec ni bil predhodno kaznovan za prekrške in da po 5. 6. 2020, ko je vozil pod vplivom alkohola, ni storil nobenega novega prekrška, posledica storilčevega namernega poizkusa zavajanja sodišča ali zgolj pomanjkljive komunikacije med storilcem in zagovornikom, ki je sestavil dopolnitev predloga za odložitev izvršitve oz. ali gre „zgolj za stališče obrambe o dejanskih in pravnih vidikih zadeve“, kot navaja storilec. Tudi če teh navedb v predlogu za odložitev izvršitve ne bi bilo, glede na izkazano predhodno življenje storilca in obnašanje po storjenem prekršku, njegovemu predlogu ne bi bilo mogoče ugoditi, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na izpostavljene pravno relevantne okoliščine ni mogoče pričakovati, da bo storilec izpolnil obveznosti po zakonu o voznikih in da v bodoče ne bo kršil cestnoprometnih predpisov.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep EPVDp 57/2020
• VSC sklep EPVDp 155/2015
• VSK sklep EPVDp 14/2015