<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep EPVDp 83/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:EPVDP.83.2020
Evidenčna številka:VSC00039465
Datum odločbe:13.11.2020
Senat, sodnik posameznik:Andrej Pavlina (preds.), Zinka Strašek (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - veriženje - pravni pouk

Jedro

Res je, da je storilec v sklepu EPVD 683/2017 z dne 3. 3. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje glede prvotno izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odločilo, da se ne izvrši, ker je storilec izpolnil vse obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče, ni bil poučen, da bo v primeru ponovnega izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja predlog za odložitev izvršitve zavržen, če še ne bosta potekli dve leti od izteka preizkusne dobe po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve, vendar to že po naravi stvari ne more biti pogoj za zakonitost zavrženja novega predloga za odložitev izvršitve po četrtem odstavku 202.d člena ZP-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (kot nedovoljen) ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje zagovornica brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1), smiselno pa uveljavlja bistvene kršitve določb postopka o prekršku, zmotno uporabo materialnih določb ZP-1 in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je izkazana osebna vročitev izpodbijanega sklepa, čeprav ni bil vročen osebno storilcu, temveč njegovi materi, ugotavlja, da je na podlagi teh pritožbenih navedb sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe o vročitvi izpodbijanega sklepa in po pojasnilu izvajalca vročanja razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti izpodbijanega sklepa zaradi izkazanih nepravilnosti pri vročanju. Zato se pritožbeno sodišče v presojo teh navedb ni spuščalo in je pritožbo kot pravočasno obravnavalo vsebinsko.

5. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, izpodbijana odločitev o zavrženju storilčevega predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja temelji na četrtem odstavku 202. d člena ZP-1, ki določa, da se predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže, če od dneva poteka preizkusne dobe, določene z zadnjim sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja še nista minili dve leti. Sodišče prve stopnje je namreč ob obravnavanju storilčevega predloga ugotovilo, da je bilo storilcu s sklepom Okrajnega sodišča v Celju EPVD 683/2017 z dne 4. 8. 2017 že izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, da je s sklepom EPVD 683/2017 z dne 4. 12. 2017 bila izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložena, da je bila s slednjim sklepom storilcu določena preizkusna doba 14 mesecev, da je bil ta sklep storilcu vročen 22. 12. 2017 in je preizkusna doba začela teči 23. 12. 2017 in je trajala do 23. 2. 2019. To pomeni, da bo dveletno obdobje od poteka preizkusne dobe po zadnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja poteklo 23. 2. 2021 in da je predlog za odložitev izvršitve, ki ga je storilec vložil v predmetni zadevi dne 28. 4. 2020, nedovoljen.

6. Ker so v skladu s 125. členom Ustave RS sodniki pri odločanju vezani na Ustavo in zakon, zagovornica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sklicevanje sodišča na četrti odstavek 202. d člena ZP-1 nezakonito. Res je, da storilec v sklepu EPVD 683/2017 z dne 3. 3. 2020, s katerim je sodišče prve stopnje glede prvotno izrečenega prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odločilo, da se ne izvrši, ker je storilec izpolnil vse obveznosti, ki mu jih je naložilo sodišče, ni bil poučen, da bo v primeru ponovnega izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja predlog za odložitev izvršitve zavržen, če še ne bosta potekli dve leti od izteka preizkusne dobe po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve, vendar to že po naravi stvari ne more biti pogoj za zakonitost zavrženja novega predloga za odložitev izvršitve po četrtem odstavku 202. d člena ZP-1, saj se v tej fazi postopka še ne ve, ali bo storilcu ponovno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato je opozorilo, da bo sodišče zavrglo predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če bo ugotovilo, da od poteka preizkusne dobe po prejšnjem sklepu o odložitvi izvršitve še nista potekli dve leti, sestavni del pouka v sklepu o (ponovnem) izreku prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in tako opozorilo sklep Okrajnega sodišča v Celju EPVD 362/2020 z dne 15. 4. 2020 (list. št. 9-10), s katerim je v predmetni zadevi storilcu izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, tudi vsebuje v 8. točki obrazložitve.

7. Iz zgoraj povzetega besedila četrtega odstavka 202. d člena ZP-1 jasno izhaja, da je za presojo dovoljenosti predloga za odložitev izvršitve prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ključna ugotovitev, ali sta od poteka preizkusne dobe po predhodni odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja že minili dve leti ali ne. V kolikor ta pogoj ni izpolnjen, se sodišče ne more spuščati v vsebinsko presojo tj. presojo utemeljenosti predloga in so tako neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni presojalo konkretnih okoliščin primera, ker naj bi šlo za enkratno kršitev pravil, s katero storilec ni povzročil nobenih posledic, da je vozil skladno z omejitvami, sodišče pa je kljub temu poseglo po najhujšem ukrepu in da bi moralo sodišče zadevo presojati tudi v kontekstu epidemije covid-19, ko javni promet ni vzpostavljen in tako storilec ne bo mogel obiskovati domačih ter izpolnjevati službenih in drugih obveznosti. Sodišče je namreč storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja v posledici dejstva, da je storil prekršek, za katerega mu je bila izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je v skladu s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 takšen ukrep dolžno izreči. Tako z izrekom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, kot tudi z odločitvijo o zavrženju predloga za odložitev izvršitve je sodišče v celoti sledilo tako načelu enakosti pred zakonom, prav tako pa ni kršilo načela, da je Slovenija pravna in socialna država, kot neutemeljeno navaja zagovornica, niti ni kršilo načela sorazmernosti. Vsakršno drugačno obravnavanje storilca v okoliščinah konkretnega primera tj. meritorno odločanje o njegovem predlogu, bi dejansko pomenilo kršitev načela pravne države, saj bi bilo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Načelo socialne države pa ne daje podlage za odločanje mimo jasnih zakonskih določb, katerih ustavna skladnost po mnenju pritožbenega sodišča ni vprašljiva. Glede na to, da je storilcu po sicer uspešno prestani preizkusni dobi po sklepu odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja 4. 12. 2017, v manj kot dveh letih po poteku preizkusne dobe ponovno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi storitve prekrška za 18 kazenskih točk, pa tudi ne more biti nobenega dvoma o (ne)sorazmernosti izrečenega ukrepa in izpodbijane odločitve v zvezi s predlogom za (ponovno) odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

8. Upoštevajoč navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 202d, 202d/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQxMzA0