<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep I Kp 24662/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:I.KP.24662.2020
Evidenčna številka:VSC00038020
Datum odločbe:27.08.2020
Senat, sodnik posameznik:Zinka Strašek (preds.), Jožica Arh Petković (poroč.), Branko Aubreht
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:podaljšanje pripora - pregled zapisnika o posvetovanju in glasovanju - priporni razlog

Jedro

Kot izhaja iz izreka, s strani državnega tožilstva pritožbeno neproblematiziranega izpodbijanega sklepa, je prvo sodišče pripor zoper obdolženca podaljšalo le iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker pa je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljevalo tudi obstoj drugega pripornega razloga - begosumnost, kar je kazalo na namen podaljšati pripor zoper obdolženca tudi iz tega pripornega razloga, se je sodišču druge stopnje postavilo vprašanje o morebitni neskladnosti pisno izdelanega sklepa z izvirnikom, kar bi bilo mogoče, v skladu s prvim odstavkom 365. člena ZKP, popraviti s posebnim sklepom.

V ta namen je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 86. člena ZKP, pregledalo v posebnem ovitku zaprti zapisnik o posvetovanju z dne 14. 8. 2020 (list. št. 1577), katerega je po pregledu spet zaprlo v ta poseben ovitek in na njem označilo, da je zapisnik pregledalo. Pri tem pa je ugotovilo popolno skladnost med izvirnikom in izrekom izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca pripor podaljšan le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz tega razloga se v nadaljevanju tega sklepa pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tistih pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik izpodbija priporni razlog begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvo sodišče s tem sklepom obdolženemu L. T. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sicer za dva meseca, to je do vključno 17. 10. 2020 do 8.26 ure. V tej zadevi se obdolženec nahaja v priporu od 17. 7. 2020 od 8.26 ure.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter pripor zoper obdolženca nemudoma odpravi. Podredno pa, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitana mu kazniva dejanja, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca, tudi sorazmeren ukrep.

5. Že na tem mestu pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da je okrajna državna tožilka, dne 5. 8. 2020 predlagala, da se zoper obdolženca L. T., pripor podaljša iz dveh pripornih razlogov in sicer zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Kot izhaja iz izreka, s strani državnega tožilstva pritožbeno neproblematiziranega izpodbijanega sklepa, je prvo sodišče pripor zoper obdolženca podaljšalo le iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ker pa je v razlogih izpodbijanega sklepa utemeljevalo tudi obstoj drugega pripornega razloga - begosumnost, kar je kazalo na namen podaljšati pripor zoper obdolženca tudi iz tega pripornega razloga, se je sodišču druge stopnje postavilo vprašanje o morebitni neskladnosti pisno izdelanega sklepa z izvirnikom, kar bi bilo mogoče, v skladu s prvim odstavkom 365. člena ZKP, popraviti s posebnim sklepom.

6. V ta namen je pritožbeno sodišče na podlagi četrtega odstavka 86. člena ZKP, pregledalo v posebnem ovitku zaprti zapisnik o posvetovanju z dne 14. 8. 2020 (list. št. 1577), katerega je po pregledu spet zaprlo v ta poseben ovitek in na njem označilo, da je zapisnik pregledalo. Pri tem pa je ugotovilo popolno skladnost med izvirnikom in izrekom izpodbijanega sklepa, kar pomeni, da je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženca pripor podaljšan le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Iz tega razloga se v nadaljevanju tega sklepa pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do tistih pritožbenih navedb, s katerimi zagovornik izpodbija priporni razlog begosumnosti.

7. Pritožbeno sodišče ne deli mnenja zagovornika, da glede na doslej zbrane dokaze, ni podan utemeljen sum, da naj bi obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno izpostavilo, da utemeljen sum izhaja že iz nepravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih ta temelji, medtem ko dokazi, zbrani po pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora, dejstev in okoliščin niso v ničemer spremenili. Tekom preiskave že zaslišane priče, pa so potrdile to, kar so naznanile tudi policistom. V predkazenskem postopku in tekom preiskave zbrane dokaze pa je prvo sodišče v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa najprej naštelo, nato pa pri vsakem očitanem kaznivem dejanju, le-te ovrednotilo tako, da tudi po prepričanju pritožbenega sodišča iz vseh teh dokazov nedvomno izhaja večja verjetnost, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja kot, da jih ni, kar je dokazni standard, ki je potreben za odreditev in podaljšanje pripora. Zato zagovornik ne more uspeti z golim zanikanjem, po sodišču prve stopnje ugotovljenega utemeljenega suma, sklicujoč se na zagovor obdolženca, ki storitev kaznivih dejanj ne priznava in zanika rokovanje z vlomilskim orodjem po storitvi istovrstnega kaznivega dejanja v avgustu 2019, na škodo dveh oškodovancev (L. K. in Š.Š.), kar je priznal in bil že obsojen, češ da je to orodje pustil v stanovanju enega od obeh vlomov. Gre namreč za protispisne navedbe, saj je bilo vlomilsko orodje (klešče), s katerim so bila vlomljena vrata v primeru, v tem postopku obravnavanih dejanj in tudi dveh kaznivih dejanj v avgustu 2019, zaseženo šele 25. 2. 2020. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je to orodje obdolženec pustil v enem od dveh stanovanj, za vlom katerih je bil že obstojen. V stanovanju Š. Š. v ... je bilo res najdeno orodje (klešče papagajke, ključ za svečke z izvijačem in izvijačem z rdeče črnim ročajem), za katero se je izkazalo, da gre za orodje last L. K., v stanovanje katerega je obdolženec pred tem vlomil in ga od tam odnesel in pustil na kraju kasnejšega vloma, na škodo Š.Š.. Med tem orodjem pa ni bilo klešč, ki povezujejo v tem postopku obdolžencu očitana kazniva dejanja, ki pa so bile, kot že navedeno, zasežene 25. 2. 2020 sostorilcu M. A., zoper katerega se bo na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika z dne 18. 9. 2020, zaradi njegove trenutne nedosegljivosti, postopek vodil posebej pod opr. št. I Kpr 42604/2020. Zato pritožbene navedbe, da obdolženec naj ne bi storil očitanih mu kaznivih dejanj, ker je vlomilsko orodje, ki povezuje ta kazniva dejanja, pustil na kraju vloma v stanovanje last Š.Š. v avgustu 2019 in ga od tedaj ni videl ali uporabljal, ne držijo.

8. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da se obdolženi od 2. 8. do 13. 8. 2019 ni nahajal na območju Velenja ali Celje, kjer so bila izvršena očitana mu kazniva dejanja. Z avtobusom naj bi se pripeljal le v Ljubljano z namenom, da si poišče zaposlitev. Pri tem zagovornik povsem prezre, da analize vstopnih in izstopnih žigov odtisnjenih v potnih listinah obdolženca in soobdolžencev B. K. in Z. N. kažejo, da je bil obdolženi L. T. v obdobju od 2. 8. do 16. 8. 2019 na ozemlju Republike Slovenije. Da pa ni bil le na območju Ljubljane, kot v pritožbi zatrjuje zagovornik, pa izhaja že iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju III K 12189/2020 z dne 31. 3. 2020, s katero je bil obdolženec obsojen za nadaljevano istovrstno kaznivo dejanje, izvršeno na škodo L. K. in Š. Š.a , izvršenega v obdobju od 2. 8. do 14. 8. 2019 v ....

9. Da je bil obdolženec na območju ... tudi v obdobju od 23. 12. do 29. 12. 2019, ko naj bi izvršil dva vloma, opisana pod II. točko zahteve za preiskavo, pa potrjuje analiza podatkov od operaterjev mobilne telefonije za telefonske številke in telefonske aparate, ki so jih uporabljali obdolženi L. T., M. A. in T. S.i. Pri tem je bilo ugotovljeno, da se je obdolženi L. T. v tem obdobju gibal na območju ..., ..., ... in .... Kako bi se lahko vključila bazna postaja v vseh navedenih krajih, če bi obdolženec z avtobusom res zgolj potoval skozi Republiko Slovenijo, pa pritožba ne pojasni. Zato o življenjski razumljivosti glede vključevanja različnih baznih postaj, ni mogoče govoriti. V tem delu pa so pritožbene navedbe tudi same s sabo v nasprotju, ko zagovornik najprej zatrjuje, da od 23. 12. do 29. 12. 2019 obdolženec sploh ni bil v Republiki Sloveniji, ampak se je nahajal v drugi evropski državi, v kateri ne pove, v nadaljevanju pa, da je v to neimenovano državo skozi Republiko Slovenijo le potoval. Takšne nasprotujoče in povsem pavšalne pritožbene navedbe, pa ne vzdržijo resne presoje.

10. V obravnavanem primeru gre za nekoliko obsežnejšo kazensko zadevo z več vpletenimi storilci, katerim se očita večje število kaznivih dejanj. Že tekom predkazenskega postopka je bilo zbranih ogromno podatkov, med drugim tudi več poročil Nacionalnega forenzičnega laboratorija, ki jih je bilo potrebno uvrstiti v pravilni kontekst celotnega obdobja izvrševanja, v tem postopku obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. To je pri ugotavljanju utemeljenega suma prvo sodišče izvedlo uspešno in temeljito. Tako ni nobenega dvoma, da se poročilo Nacionalnega forenzičnega laboratatorija z dne 22. 11. 2019 (ki ga prvo sodišče omenja v tretjem odstavku na strani 7 obrazložitve) nanaša na obdolženčeve biološke sledi, ki so bile najdene na orodju (ključ za vžigalne svečke z izvijačem), katerega je obdolženec pustil na kraju že navedenega vloma v stanovanje last Š.Š., v obdobju od 2. do 14. 8. 2019, za kar je bil že obsojen. Prav te sledi pa so obdolženca povezale s tem kaznivim dejanjem, ki pa ga je izvršil z istimi kleščami, s katerimi so bila izvršena v tem postopku obdolžencu očitana kazniva dejanja in katera so bila zasežena šele 25. 2. 2020, sostorilcu M. A.. Zato pavšalni in iz celotnega konteksta obrazložitve izpodbijanega sklepa iztrgani posamezni deli besedila, navedeni v drugem odstavku na drugi strani pritožbe, ne morejo doseči pritožbenega uspeha.

11. Upoštevaje vse navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da je utemeljen sum, kot prvi pogoj za odreditev in podaljšanje pripora, pri obtoženemu L. T. nedvomno izkazan.

12. Tako vlomilsko orodje, s katerim je obdolženec izvršil predhodno kaznivo dejanje, za katero je bil že obsojen, v povezavi še z drugimi, v izpodbijanem sklepu analiziranimi dokazi, po prepričanju sodišča druge stopnje na ravni utemeljenega suma potrjuje, da naj bi obdolženec skupaj s sostorilci storil v tem postopku očitano mu kaznivo dejanje in to ne glede na to, da pri njem ni bilo najdenih odtujenih predmetov. V zvezi s tem pa je potrebno poudariti, da v takšnem primeru, ko obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja, in ko dokazi in dejstva govorijo za in proti (morebiti kažejo na druge storilce), mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku.

13. Sodišče druge stopnje pa sprejema tudi v izpodbijanem sklepu sprejet zaključek o tem, da pri obdolženemu L. T. priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP še vedno obstoji. V nasprotju s pritožbenimi navedbami, ki ostajajo na ravni golega zanikanja s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev, sodišče druge stopnje ugotavlja, da po prvem sodišču ugotovljene in pravilno ovrednotene dejanske okoliščine objektivne (teža, način in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršenih sedem očitanih kaznivih dejanj, za katere je predpisana kazen do pet let zapora, katera naj bi bila izvršena na enak način z veliko mero organiziranosti in predhodne priprave ter kontuniirano) in subjektivne narave (zasledovanje čim višje protipravne premoženjske koristi, vztrajnost, intenzivnost in trdno odločenost izvrševati kazniva dejanja na različnih lokacijah, obdolženčeva predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja v drugih evropskih državah, da je obdolženec brez premičnega in nepremičnega premoženja ter brez redne zaposlitve) izkazujejo povsem realno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec, če bi bil izpuščen na prostost, s takšnimi kaznivimi dejanji nadaljeval.

14. Posplošeno in nekonkretizirano zatrjevanje zagovornika, da pripor ni nujno potreben in sorazmeren omejevalni ukrep, ni utemeljeno. Izpodbijani sklep vsebuje izčrpno obrazložitev o tem, da katerikoli milejši ukrep zoper obdolženca ne pride v poštev in da je bilo podaljšanje pripora nujno, da se zavaruje varnost ljudi oziroma njihovega premoženja.

15. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 86, 86/4, 201, 201/1, 201/1 - 1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwNjI4