VSC Sklep I Kp 39048/2020

Jedro

Prvo sodišče je v 29. točki tudi kritično presodilo individualno oceno ogroženosti oškodovanca, ki jo je opravila policija in pojasnilo namen le-te z razlogi, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Zato z zatrjevanjem, da pri oškodovancu ogroženost objektivno ni izkazana, zagovornik ne more doseči pritožbenega uspeha.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obdolženemu E. T. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in sicer za dva meseca, to je do vključno 29. 10. 2020 do 19.03 ure. Obdolženec se sicer nahaja v priporu od 29. 7. 2020 dalje.

2. Zoper navedeni sklep se je pritožil obdolženčeve zagovornik, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, odrejeni pripor odpravi in obdolženca izpusti na prostost, podredno pa, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno zaključilo, da so še vedno izkazane vse okoliščine, ki utemeljujejo podaljšanje pripora zoper priprtega obdolženca in sicer, da je podan utemeljen sum, da je storil očitani mu kaznivi dejanji, da je še vedno ponovitveno nevaren, da je pripor zoper njega neogibno potreben za varnost ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z milejšimi ukrepi in da je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo obdolženca, tudi sorazmeren ukrep.

5. Pritožbeno sodišče sledi presoji sodišča prve stopnje, da so ob sicer pritožbeno neproblematiziranem ter nedvomno ugotovljenem obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, pri obdolžencu podane objektivne in subjektivne okoliščine, ki brez dvoma kažejo na obdolženčevo konkretno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, katero pa je mogoče odvrniti le s priporom. Tako je brez dvoma prvo sodišče pravilno ugotovilo, da na visoko stopnjo verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj, med drugim kažejo tudi v izpodbijanem sklepu ugotovljene obdolženčeve osebnostne lastnosti, ki se odražajo v stopnjevanju njegovega nasilja, v obdobju zadnjih štirih let. V tem obdobju (2016, 2017 in 2019) je bil namreč obdolženi kar trikrat obravnavan zaradi kršitve javnega reda in miru, kar zagovornik v pritožbi neutemeljeno minimalizira rekoč, da gre vendarle „le“ za prekrške, ki v prvi vrsti kažejo, da se obdolženi pod vplivom alkohola ne obvlada. Res je sicer, da so bili prekrški izvršeni pod vplivom alkohola, vendar pa ne gre spregledati dejstva, da so se odrazili tudi kot nasilje zoper določeno osebo.

6. Na ravni utemeljenega suma pa je tudi brez dvoma izkazana verjetnost, da naj bi obdolženec izvršil kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po drugem odstavku 192. člena KZ in sicer v obdobju od septembra 2017 do novembra 2018, za kar zoper njega poteka preiskava. Čeprav obdolženec za to kaznivo dejanje še ni bil obsojen, kot to v pritožbi izpostavlja zagovornik, pa je na ravni utemeljenega suma vendarle izkazano, da v letu 2016 izrečena denarna kazen za poškodovanje tuje stvari, na obdolženca ni vplivala tako, da dejanj, ki ogrožajo druge, ne bi več izvrševal.

7. Tako je tudi po presoji sodišča druge stopnje, na podlagi obdolženčevega predhodnega življenja, nedvomno sklepati, da obdolženi svoje nasilje stopnjuje, ki je iz prekrškov preraslo, na ravni utemeljenega suma očitani mu kaznivi dejanji zoper življenje in telo. Pri tem pa naj bi obdolženec uporabil celo pripomočke za poškodovanje oškodovanca, v zadnjem primeru celo tako hudo, da bi bilo lahko zaradi tega v nevarnosti oškodovančevo življenje. Ne gre pa spregledat niti izpovedbi M. S., da je obdolženi nepredvidljiv, agresiven, redno pod vplivom alkohola in speeda ter da je oškodovancu že večkrat grozil, da ga bo pretepel in ubil. Vse te okoliščine, upoštevaje še naravo, težo in okoliščine storitve očitanih kaznivih dejanj, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča pomenijo resno in konkretno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj, bodisi na škodo J. K. ali pa tudi na škodo drugih oškodovancev. Zato milejši ukrep – hišni pripor, za katerega se v pritožbi zavzema zagovornik, ne pride v poštev, saj ta terja sodelovanje obdolženca in njegovo upoštevanje izrečenega milejšega ukrepa, medtem ko je obdolženi s svojimi preteklimi ravnanji že pokazal, da ga od nasilja ne odvrnejo niti postopki policije, niti postopek pred sodiščem. Zato je po presoji pritožbenega sodišča nedvomno izkazana konkretna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti s takšnimi kaznivimi dejanji lahko nadaljeval.

8. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijanem sklepu navedlo tudi določna in razumljiva ter ustavno-sodni praksi skladna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je zaključilo, da je zaradi ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj podana verjetnost neposrednega ogrožanja varnosti, telesne integritete in življenj ljudi ter da je podana sorazmernost med težo obravnavanih kaznivih dejanj in posegom v osebno svobodo obdolženca. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da je prvo sodišče sorazmernost pripora vezalo na izkazano obdolženčevo ponovitveno nevarnost. V zadnjem stavku 29. točke obrazložitve je namreč jasno zapisalo, da je zlo, ki je obdolžencu povzročeno s priporom, neprimerno manjše od zla, ki ga je obdolženec s svojim ravnanjem povzročil oškodovancu. Glede na to in v povezavi s celotno obrazložitvijo izpodbijanega sklepa, iz katere izhaja nedvomen očitek dveh kaznivih dejanj na škodo istega oškodovanca, pritožbeno sodišče zapis v zadnjem stavku 27. točke obrazložitve o več oškodovancih, šteje kot očitno pisno pomoto.

9. Razlogi zaradi katerih oškodovanec na pošti ni dvignil vabila na zaslišanje 17. 8. 2020, sodišču niso poznani, so pa lahko različni. Zato na podlagi tega dejstva, ni mogoče sklepati na oškodovančevo nezainteresiranost ali celo na njegov občutek nepomembnosti obravnavane zadeve.

10. Prvo sodišče je v 29. točki tudi kritično presodilo individualno oceno ogroženosti oškodovanca, ki jo je opravila policija in pojasnilo namen le-te z razlogi, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče. Zato z zatrjevanjem, da pri oškodovancu ogroženost objektivno ni izkazana, zagovornik ne more doseči pritožbenega uspeha.

11. Obstoj ponovitvene nevarnosti zaradi katere se odredi in podaljša pripor se ugotavlja v vsakem primeru in za vsakega storilca posebej, saj je odvisna ne le od teže in vrste očitanega kaznivega dejanja, ampak tudi od storilčevih subjektivnih okoliščin. Zato na podlagi dejstva, da v nekem drugem postopku za podobna kazniva dejanja, zoper obdolženca ni bil predlagan pripor, še ni mogoče govoriti o nekritičnosti sodišča do predloga državnega tožilstva za podaljšanje pripora, v tem postopku.

12. Glede na navedeno in ker tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o podaljšanju pripora, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.

Datum zadnje spremembe:

12.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 279/2005
• VSL Sklep IV Cp 1485/2020
• VSL Sodba VII Kp 10885/2016