VSC Sodba II Kp 56035/2010

Jedro

Ker pa sodišča lahko svojo odločitev oprejo le na neposredno izvedene dokaze in ker se tudi sicer v tem postopku nikoli ni postavljalo vprašanje groženj M. P., bi se na takšno zaslišanje kriminalistov v zvezi z vsebino izjave, ki sta jo kriminalista pridobila od občana F. P., ki je po vsebini uradni zaznamek, sodba v nobenem primeru ne smela opreti, saj je za presojo verodostojnosti zaslišane priče pomembna le njena izpovedba pred sodiščem. In v primeru, ko sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov (indicev), ko torej iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, lahko izda obsodilno sodbo le takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno in logično povezani, ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt - sklenjen krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema stališče prvega sodišča, ki je ob upoštevanju odločbe VS RS opr. št. I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018 (še vedno v zadevi K.) razumno obrazložilo, da bi tako stališče obrambe pripeljalo do nerazumne situacije, v kateri bi se obdolženec, ki mu je bila ob uporabi določil o steku za kaznivo dejanje umora izrečena najvišje predpisana kazen 30 let zapora, znašel v ugodnejšem položaju zgolj zato, ker je poleg tega kaznivega dejanja storil še eno tovrstno, najhujše kaznivo dejanje. Zato v nasprotju s pritožbenimi izvajanji v tako zapisanih razlogih in uporabi zakona prvega sodišča ni nezakonitosti in samovoljnosti, kot to trdi pritožba, zato tudi ni podana kršitev zakona glede uporabe določb o steku, niti kršitev člena 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi J. U. spoznan za krivega, da je v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti na zahrbten način vzel življenje M. P. in s tem storil kaznivo dejanje umora po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 127 KZ. Na podlagi drugega odstavka člena 127 KZ v zvezi z drugim odstavkom člena 16 istega zakona je obtožencu določilo kazen 15 (petnajst) let zapora in nato po prvem odstavku člena 48 KZ, upoštevajoč pri tem kot določeno že izrečeno kazen 30 (trideset) let zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 248/2005 z dne 25. 4. 2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 286/2007 z dne 25. 9. 2007 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 13/07 z dne 25. 4. 2008, ki je postala pravnomočna 25. 4. 2008 in zgoraj določeno kazen 15 (petnajst) let zapora, po 1. točki drugega odstavka člena 47 KZ izreklo enotno kazen 30 (trideset) let zapora. Na podlagi člena 49 KZ je obtožencu v izrečeno enotno kazen vštelo tudi čas prestajanja v pridržanju, priporu in zaporu v zadevi opr. št. K 248/2005 (od 29. 6. 2005 od 5.10 ure dalje) ter čas odvzema prostosti v zadevi opr. št. K 148/2003 (od 8. 7. 2003, od 23.25 ure do 9. 7. 2003 do 13.30 ure).

Prav tako je odvzelo puško znamke Crvena Zastava št. ..., cal. ..., z nameščenim daljnogledom znamke F. skupaj s štirimi pripadajočimi naboji (drugi odstavek člena 69 KZ). V skladu s četrtim odstavkom člena 95 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov tega kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, na podlagi prvega odstavka člena 97 ZKP pa je še odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki postavljenega zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika A. N. izplačajo iz proračunskih sredstev.

Oškodovance N. P., D. P., B. P. in G. P. pa je s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo (drugi odstavek člena 105 ZKP).

2. S takšno odločitvijo se obtoženec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi po svojem zagovorniku uveljavlja pritožbene razloge zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se obtoženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

3. Na tako vloženo pritožbo je podala odgovor višja državna tožilka mag. S. K. R. dne 3. 7. 2020 in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje dejansko stanje v predmetni kazenski zadevi ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva in zbrane dokaze, katere je tudi pravilno dokazno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, zaradi česar pritožbeno sodišče soglaša tudi z vsemi dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki v napadeni sodbi, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V zavzemanju za ugotovitev bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožba najprej izpostavlja, da je že tekom postopka obramba podala predlog za izločitev dokazov, ki je bil sicer pravnomočno zavrnjen, vendar bi se po njenem prepričanju sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vseeno moralo konkretno opredeliti do predloga za izločitev teh dokazov. Ker se je postopek glede očitanega kaznivega dejanja začel v F. ... in tam pridobljeni dokazi niso bili v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter z ustavnimi določbami Ustave RS glede jamstev v kazenskem postopku, prav tako pa tudi niso bili pridobljeni v skladu z določili predpisov F. ..., so po prepričanju pritožbe nezakoniti, kar pritožba utemeljuje s tem, da med S. in F. ... ne v času storitve očitanega kaznivega dejanja, niti sedaj ne obstaja pogodba o mednarodno kazenskopravni pomoči med obema državama. Zato so vsi dokazi, ki so bili pridobljeni v F. ... nezakoniti, nezakoniti pa so tudi naknadno pridobljeni dokazi v S., ki so bili pridobljeni na podlagi v B. nezakonito pridobljenih dokazov. Ker pa je prvo sodišče ravnalo drugače in je izpodbijano sodbo oprlo prav na navedene dokaze, pri čemer pa takšnega svojega postopanja ni obrazložilo, je po prepričanju pritožbe izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZKP. Take pritožbene navedbe so neutemeljene.

7. Drži, da je obtoženčev zagovornik v skladu z določbo drugega odstavka člena 285.d ZKP že na predobravnavnem naroku 3. 2. 2015 podal predlog za izločitev dokazov in pri tem med drugim izpostavil tudi okoliščino, da je bil glede očitanih kaznivih dejanj predkazenski oziroma kazenski postopek zoper obtoženca začet v F., zaradi česar naj bi bili dokazi, ki so bili pridobljeni na ta način tam, pridobljeni v nasprotju z določbami ZKP in z ustavnimi določbami RS glede jamstev v kazenskem postopku (zlasti s členi 19., 21., 23., 28 in 29 Ustave RS), in da dokazi, pridobljeni v F. niso pridobljeni niti v skladu s tam veljavnimi predpisi zaradi odsotnosti mednarodne pogodbe o mednarodno kazenskopravni pomoči med državama. O takem predlogu za eksluzijo dokazov pa je odločilo sodišče prve stopnje že s sklepom opr. št. I Kp 56035/2010 z dne 19. 1. 2016 in v tem delu predlog obrambe za izločitev dokazov zavrnilo, po pritožbi obtoženčevega zagovornika pa je takšno odločitev sodišča prve stopnje presojalo tudi pritožbeno sodišče¹, kot je v izpodbijano sodbo povzelo že prvo sodišče. Zato ni dvoma, da je tako, kot je pravilno opozorjeno tudi v odgovoru na pritožbo, v tem delu odločitev sodišča pravnomočna in vanjo ni več mogoče posegati, pri čemer pa je pritožbeno sodišče v prej navedenem sklepu, ko je odločalo o pritožbi obtoženčevega zagovornika o zavrnitvi pritožbe glede izločitve dokazov izrecno pojasnilo, da je v obravnavanem primeru med RS in BiH obstajala dejanska vzajemnost, kar je sicer pravno vprašanje in kar je bilo v citiranem sklepu tudi obrazloženo.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v zvezi s ponovljenim splošnim očitkom, da so v F. pridobljeni dokazi nezakoniti še odgovarja, da je potrebno v skladu z določbo tretjega odstavka člena 285.d ZKP že v predlogu za izločitev navesti jasne razloge, zakaj naj bi bil konkreten dokaz, predlagan v obtožnici, nedovoljen in v nobenem primeru ne zadostuje le pavšalno in posplošeno sklicevanje na domnevno neskladje z določbami slovenskega ZKP in ustavnimi jamstvi, česar pa pritožba ob vztrajanju, da so v BiH pridobljeni dokazi nezakoniti, ne stori niti v pritožbenih navedbah, ki so zato po prepričanju pritožbenega sodišča le ponovitev splošnega prepričanju obrambe o nezakonitosti tam pridobljenih dokazov, brez ustrezne argumentacije, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

8. V zavzemanju za ugotovitev kršitve določb kazenskega postopka pritožba problematizira tudi zavrnitev dokaznih predlogov in sicer (-) ogled posnetka na USB ključku, na katerem so posnete izjave F. B. in I. H., katerih zaslišanje se je predlagalo neposredno, ker bi prvi lahko izpovedal o okoliščinah v kritičnem času, H. pa o okoliščinah, kdo in kdaj naj bi videl na kraju eno samo osebo ter kdo in kdaj naj bi videl dve osebi in kateri sta ti osebi bili, (-), kot takratni tožilec pa bi verjetno lahko, če bi bil zaslišan, izpovedal tudi o tem, kdo izmed članov družine M. P. naj bi izjavil sum o določeni osebi kot naročitelju umora. Neutemeljeno pa je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog v zvezi z zaslišanjem prič D. V. in M. Č.

9. O zavrnitvi tako predlaganih dokazov se je prvo sodišče opredelilo v točki 24) izpodbijane sodbe ter za prvo predlagani dokaz (posnetek na USB ključku) obrazložilo, da obramba ni s potrebno stopnjo verjetnosti obrazložila, katera relevantna dejstva ali okoliščine bi se naj z izvedbo teh dokazov dokazovala, glede zaslišanja predlaganih prič D. V. in M. Č. pa, da glede na ugotovljena dejstva in okoliščine v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem zaslišanje obeh predlaganih prič ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, ki ga je prvo sodišče v izpodbijani sodbi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, kot bo prav tako obrazloženo v nadaljevanju, pravilno ugotovilo.

10. V določbi prvega odstavka člena 18 ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, ki se nanaša na pravico sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne in pri tem niso vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in z njimi tudi niso omejena. Povedano pomeni, da sodišče samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo v nadaljevanju presojalo njihovo verodostojnost. Nobenega dvoma torej ni, da sodišča niso dolžna izvesti prav vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga. Pogoj, da se posamezni predlagani dokazi izvedejo je namreč v njihovi pravni relevantnosti, kar pomeni, da je potrebno obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza v predlogu vedno utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Če pa sodišče presodi, da predlagani dokazi niso pomembni za odločitev v konkretni zadevi (drugi odstavek člena 329 ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem oziroma in ker tudi ni verjetno, da bodo izključili ali pa potrdili obstoj pravno relevantnih pomembnih dejstev, oziroma, če posamezni dokazni predlog ni ustrezno substanciran, pa sodišče takšen dokazni predlog zavrne, kar pa mora tudi ustrezno obrazložiti.

11. Iz ugotovitev v izpodbijani sodbi, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju ne izhaja, da je bil F. B. neposredni očividec dogodka, temveč le, da se je na kraju nahajal neposredno po dogodku, kot še nekatere preostale zaslišane priče, ki so skupaj z organi odkrivanja in pregona v B. prišle na kraj dejanja in kar je prvo sodišče tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj natančno raziskalo in obrazložilo v izpodbijani sodbi. Obramba pa znova, tako kot v predlogu za izvedbo tega dokaznega predloga, ni obrazložila, o katerih konkretnih okoliščinah v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, s katerimi sodišče dotlej še ni bilo seznanjeno, pa bi F. B. lahko izpovedal, enako pa velja tudi glede dokaznega predloga za zaslišanje I. H., takrat tam navzočega tožilca, za katerega pritožba le kot verjetno navaja, da bi prav tako lahko izpovedal o morebitnem naročniku umora M. P., česar pritožba prav tako z ničemer ne podkrepi. Pri tem pa ni prezreti, da se tekom postopka ni nikoli kot pomembna okoliščina izpostavil obstoj naročnika umora M. P., zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavrnitev tega dokaznega predloga zaradi nezadostne substanciranosti pravilna, pritožba pa neutemeljena.

12. Enako je mogoče trditi tudi glede dokaznega predloga v zvezi z zaslišanjem prič - kriminalistov D. V. in M. Č., ki sta dne 25. 3. 2005 in 20. 4. 2005 opravila razgovor z očetom žrtve, to je s F. P., kar pritožba utemeljuje z izročitvijo kasete, ki jo je F. P. takrat izročil kriminalistom in s čemer skuša dokazati obstoj groženj žrtvi M. P. s skrite telefonske številke. O tem je F. P. bil na glavni obravnavi dne 4. 2. 2018 (l. št. 1604-1607) izrecno vprašan in slednje ni potrdil. Ker pa sodišča lahko svojo odločitev oprejo le na neposredno izvedene dokaze in ker se tudi sicer v tem postopku nikoli ni postavljalo vprašanje groženj M. P., bi se na takšno zaslišanje kriminalistov v zvezi z vsebino izjave, ki sta jo kriminalista pridobila od občana F. P., ki je po vsebini uradni zaznamek, sodba v nobenem primeru ne smela opreti, saj je za presojo verodostojnosti zaslišane priče pomembna le njena izpovedba pred sodiščem. Ker pa F. P. o zatrjevanih grožnjah in dejanju neposredno po dogodku tudi ni vedel povedati ničesar, pa ima prvo sodišče prav, ko je tudi takšen dokazni predlog za zaslišanje obeh kriminalistov glede razgovora s F. P. zavrnilo, zato glede na povedano po prepričanju pritožbenega sodišča tudi v zvezi z zavrnitvijo teh dokazov prvo sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka člena 371 ZKP, pritožba pa tudi ni izrecno utemeljila vzročne zveze med zavrnitvijo tako predlaganih dokazov in nezakonitostjo izpodbijane sodbe.

13. V okviru uveljavljanja pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba kot ključno izpostavlja, da v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno niti enega neposrednega dokaza, ki bi obtoženca nedvomno povezoval z očitanim mu kaznivim dejanjem.

14. Pritožba ima sicer prav, da v predmetnem postopku obtoženca z očitanim mu kaznivim dejanjem ne povezuje noben neposreden materialni dokaz, kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, vendar pa to še ne pomeni, da druga dejstva in okoliščine, torej posredni dokazi (indici), ki so medsebojno tesno povezani in tvorijo zaključen krog logičnega sklepanja, ne dajejo podlage za izrek obsodilne sodbe in da gre v takih primerih za kršitev načela ″in dubio pro reo″. Res pa je, da je v takšnih primerih, kot je tudi obravnavani, potrebno posebej skrbno tehtati indice, torej posredne dokaze, ki šele z logičnim sklepanjem, z uporabo pravil in izkušenj v povezavi z ostalimi omogočajo sklepanje o obstoju odločilnih dejstev, pomembnih za razsojo v konkretni zadevi. In v primeru, ko sodišče ugotavlja dejstva na podlagi posrednih dokazov (indicev), ko torej iz znanega dejstva sklepa o resničnosti drugega, še neznanega dejstva, lahko izda obsodilno sodbo le takrat, če gre za takšen niz nedvoumno ugotovljenih indicev, ki so med seboj tako trdno in logično povezani, ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt - sklenjen krog in je na podlagi njih mogoče z gotovostjo sklepati, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.²

15. V prvem sklopu očitkov glede posrednih dokazov pritožba najprej problematizira, da so na puški, s katero je bil M. P. ustreljen, bile najdene dve sledi papilarnih linij in dvoje bioloških sledi, pa nobena od teh ni pripadala obtožencu, sodišče pa se ni ukvarjalo s tem, komu so te sledi sploh pripadale.

16. Prvo sodišče je v točki 12) povzelo izsledke bioloških in daktilografskih sledi, najdenih na puški Crvena Zastava in natančno pojasnilo, da je prva daktilografska preiskava sledi bila opravljena že v Oddelku za kriminalistično tehnično izvedenstvo Sektorja kriminalistične policije v B., nato pa so najdene sledi bile znova analizirane še v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju v RS (NFL) glede papilarnih sledi. Izsledki preiskave papilarnih linij so pokazale premalo zanesljivih morfoloških značilnosti za identifikacijo, pri preiskavi bioloških sledi pa iz ugotovitev NFL jasno izhaja, da je bila na puški najdena delno degradirana mešana biološka sled, verjetno dveh oseb, eden izmed profilov PA je pripadal V. Z. (kriminalist PU L.), medtem ko v nobeni od najdenih sledi ni bila ugotovljena prisotnost biološkega materiala obtoženca. Preiskava mešanih bioloških sledi iz naboja in profilov DNK, ki so bili poslani na preiskavo, pa so z določeno stopnjo verjetnosti potrdili biološke sledi kriminalista P. M. (PU L.). Na podlagi takih ugotovitev je prvo sodišče z jasnimi razlogi izključilo kakršnokoli povezavo najdenih bioloških in daktilografskih sledi na kraju dejanja, na kraju streljanja in na lovski puški oziroma strelivu z obtožencem, zato ne drži, da ni raziskalo, komu so najdene sledi pripadale. Ključna je namreč ugotovitev, da najdene sledi obtoženca niso obremenile, kar pa je sodišče izrecno pojasnilo.

17. Pritožba nadalje v tej povezavi problematizira zaključke prvega sodišča, da je obtoženec puško odtujil D. G., kar utemeljuje s tem, da bi v tem primeru na puški morale biti najdene obtoženčeve sledi, če bi obtoženec zaradi izvršitve umora puško prenesel na 500 km oddaljen kraj. Četudi bi zaključki o tatvini puške držali, pa slednje po prepričanju pritožbe še ne dokazuje, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje.

18. Drži sicer, da zgolj sama odtujitev puške še ne pomeni neposrednega očitka obtožencu o storitvi tega kaznivega dejanja. Vendar pa pritožba v tem delu selektivno povzema zaključke prvega sodišča, ki svoje odločitve ni gradilo izključno na okoliščini, ki jo pritožba problematizira. Ob ugotovitvi prvega sodišča, da je 17. 3. 2005 priči G. bila odtujena puška Crvena Zastava, ki je bila identificirana s tovarniško številko ..., je prvo sodišče tudi na odtujitev te puške sklepalo iz posrednih dokazov, med katerimi je kot prepričljivo ocenilo prav izpoved priče D. G., ki je v bistvenem skladna z njegovo podano kazensko ovadbo z dne 19. 3. 2005 o tatvini puške dne 17. 3. 2005 in z okoliščinami odtujitve njegove druge puške 21. 5. 2005, torej dva meseca po odtujitvi prve puške in ko je bil obtoženec zaloten, ko je iz pričinega vozila vzel drugo puško, za kar je bil tudi pravnomočno obsojen. Način storitve tatvine puške 17. 3. 2005 je torej prvemu sodišču nudil podlago za vzpostavitev vzporednic odtujitve obeh pušk (točka 14). Te je prvo sodišče prepoznalo v (-) obtoženčevem poznavanju načina, kako je G. prevažal svoje lovsko orožje (usnjeni tok, v katerem je puške hranil), (-) da nikoli niso bile iz pričinega vozila odtujene tudi druge vredne stvari (denar), (-) da je obtoženec imel orožje rad, (-) da je pred tem že grozil očetu in bratu, kar se je udejanjilo tudi s kasnejšim umorom brata in svakinje 29. 6. 2005 in (-) nošnja rokavic (ob tatvini 21. 5. 2005 in ob umoru 29. 6. 2005). Vse te okoliščine so prvemu sodišču utemeljeno zadostovale tudi za sklep o odtujitvi puške 17. 3. 2005, s katero je bil 22. 3. 2005 umorjen M. P.

19. Sama odtujitev puške sicer res še ne omogoča direktnega sklepanja o storitvi očitanega kaznivega dejanja obtožencu, čeprav ga tudi ne izključuje, kljub temu, da na puški tudi ni bilo najdenih obtoženčevih sledi, kot izpostavlja pritožba. Zato je prvo sodišče v tej zvezi utemeljeno ugotavljalo še ostale okoliščine, med katerimi je prav gotovo tudi povezava med obtožencem in ustreljenim M. P. in obstoj motiva za storitev tega kaznivega dejanja, ki po prepričanju pritožbe ni dokazan, vendar pa tudi v tem delu pritožbenega prepričanja ni mogoče sprejeti.

20. Obtožencu se v obravnavanem primeru očita storitev kaznivega dejanja umora na zahrbten način po 1. točki drugega odstavka člena 127 KZ, pri tem kaznivem dejanju pa sam motiv ni zakonski znak, kot to napačno trdi pritožba. Prvo sodišče pa je v tej zvezi tudi zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec M. P. poznal, da je bil nekajkrat pri njem doma in ga celo nagovarjal k različnim poslom, zato po prepričanju pritožbenega sodišča v nasprotju s pritožbo ne gre v tem delu le za domneve, ki jih pritožba neutemeljeno obrazlaga z domnevno nezakonitimi posli ustreljenega M. P., ki naj bi bili razlog za njegov umor, kar pa za ta postopek sploh ni relevantna okoliščina. Kljub temu pa je prvo sodišče ob prej navedenih okoliščinah obtoženčev motiv pojasnjevalo tudi na podlagi mnenja in zaključkov izvedenca klinične psihologije dr. T. R., ki je ocenjeval obtoženčevo intelektualno opremljenost, njegov stik z realnostjo, razpoloženje, čustvovanje in tudi stik z drugimi ljudmi in socialnim svetom in pri tem navedel, da so za obtoženca značilna njegova plitka čustva, zaradi česar pri njem prihaja do občasnih impulzivnih prebojev, kar je prvo sodišče še dodatno utrdilo v prepričanju, da je prav oškodovančeva zavrnitev glede nakupa traktorja lahko pri obtožencu povzročila impulzivni preboj in je zaradi tega obtoženec lahko imel motiv, da oškodovancu vzame življenje, kar je sodišče prve stopnje štelo kot indic, ki je pomagal pri presoji dokazanosti obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

21. V istem sklopu očitkov v zavzemanju za ugotovitev zmotno ugotovljenega dejanskega stanja pritožba s ponujanjem svoje dokazne ocene problematizira izpoved priče P., vendar se z utemeljitvijo tega očitka, ki je zgolj v nestrinjanju z dokazno oceno izpovedi te priče prvega sodišča ni strinjati, prav tako pa tudi ne drži, da na izpovedi te priče temelji odločitev v izpodbijani sodbi. Nasprotno, njegova izpoved je samo eden izmed posrednih dokazov, ki ga je prvo sodišče povezalo v sklenjen krog z ostalimi indici in na podlagi katere je sklepalo o resničnosti dejstev, ki so pomembna za razsojo v tem kazenskem postopku.

Ni sporno, da je bil v predkazenskem postopku F. P. med osumljenci storitve tega očitanega kaznivega dejanja, kot tudi, da je A. B. ob prepoznavi na PU L. prepoznal F. P. kot potencialnega storilca, vendar pa prepoznava, ki ima le značaj spoznavnega vira, kar je pravilno pojasnilo že prvo sodišče, po prepričanju pritožbenega sodišča ne more omajati prepričljive dokazne ocene prvega sodišča o izpovedi te priče, ki je bila na glavni obravnavi tudi s strani obrambe temeljito in večkrat povprašana o okoliščinah podaje izjave na policiji v novembru 2005 glede dogajanja v B. Pritožbeno neproblematizirane so namreč ugotovitve, (-) da sta se obtoženec in F. P. pred tem dogodkom pogosto družila, (-) da je bil F. P. takrat star šele 19 let, (-) da nikoli pred tem dogodkom ni bil v B., (-) in da je bil njegov telefon v nasprotju z obtoženčevim aktiven v času storitve očitanega kaznivega dejanja na območju RS. Te okoliščine je nato presojalo še v povezavi z zaključki mnenja izvedenke dr. T., da storitev pomembnega dejanja v človeku vzbudi določeno napetost, močno intenzivno čustvo, ki ga lahko oseba sprosti oziroma ima potrebo po sprostitvi v situaciji, ki je zanjo varna, oziroma se zaupa človeku, za katerega čuti, da mu je naklonjen in na tej podlagi ocenilo, da je izpoved priče P. o tem, da mu je obtoženec povedal o podrobnostih umora moškega v B. verodostojna, četudi je obtoženec zadržana in nezaupljiva oseba, kar pa se je nenazadnje udejanilo ob podaji njegove izjave kriminalistom v novembru 2005, ko jim je samoiniciativno pojasnil podrobnosti ustrelitve moške osebe v B., ki jih je izvedel od obtoženca.

Zato je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dokazna ocena te priče v izpodbijani sodbi življenjska in logična in je kot posreden dokaz pripomogla k sestavljanju vseh ugotovljenih indicev v logično celoto, da je v obravnavanem primeru storilec očitanega kaznivega dejanja obtoženec. Takšnih zaključkov pa pritožba ne more izpodbiti s podajanjem lastne dokazne ocene te priče, ki naj bi bila po njenih trditvah zaslišana na policiji pod pritiskom, kar je že prvo sodišče izključilo, niti v zvezi z izpovedjo priče T. D., ki je le na splošno pojasnjeval sestavo zabeležk obtoženčevih prehodov državne meje, zato so tudi nadaljnja navajanja pritožbe o tem, da je takšen prehod vključeval tudi pregled avtomobila, samo ugibanja, kajti nedvomna ugotovitev je, da je puška Crvena Zastava, last D. G., ki mu je bila dne 17. 3. 2005 ukradena, bila v konkretnem primeru morilsko orožje, s katerim je bila umorjena žrtev in da je ta puška bila prenesena iz S. na kraj umora.

22. Pritožbi tudi ni pritrditi glede očitkov glede dokazne ocene izvedenskega mnenja F. S.. Iz izpodbijane sodbe izhajajo ugotovitve o tem (točke 10 do 11), da so ob pregledu puške že s strani forenzikov Oddelka za kriminalistično tehniko L. bili najdeni štirje kosi nabojev navedenega kalibra, oziroma trije naboji v skladovniku in en naboj v cevi puške, na istem bregu na razdalji okoli 10 metrov pa je bil najden tudi tulec istega kalibra, ki je bil odvzet in skupaj s puško in najdenimi naboji poslan v forenzično preiskavo. Forenziki so v puški potrdili sveže sledi streljanja in v nasprotju s pritožbenimi navedbami ugotovili, da je najdeni tulec bil izstreljen iz najdene puške, kar je potrdil tudi izvedenec balistične stroke F. S., ki je nato še sam izdelal in opravil tudi mikroskopski pregled spornega tulca ter treh primerjalno izstreljenih nabojev ter natančno pojasnil, da je bil najdeni tulec nedvomno izstreljen iz zavarovane lovske puške Crvena Zastava, št. ..., enake sledi pa je izvedenec zaznal tudi na treh primerjalno izstreljenih tulcev iz preiskovane puške. Ker je prvo sodišče zanesljivo ugotovilo, da je D. G. puška bila ukradena skupaj s strelivom, s to puško pa je bil ustreljen M. P., obtoženec pa tudi ni posedoval orožne listine, je povsem nerelevantno pritožbeno navajanje o tem, ali je obtoženec imel možnost pridobiti konkretno strelivo, ker ni imel orožne listine.

23. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi tudi v delu, da izpovedba priče P. M. izključuje obtoženca kot storilca očitanega kaznivega dejanja iz razloga, ker je ta priča povedal, da je v Golfu v času pred umorom M. P. videl dve osebi in pri tem opisal karakteristike te druge osebe (sovoznika).

24. Iz pritožbeno neproblematiziranih ključnih ugotovitev prvega sodišča v tem delu izhaja, da so priče P. M., J. Č., S. G., M. J. in A. B. potrdili, da je bilo v noči pred umorom M. P. v kraju V. v relativni bližini hiše, v kateri je M. P. živel, opaženo osebno vozilo, ki je bilo v tistem času last obtoženca in ki je to vozilo tudi uporabljal, voznik tega vozila torej obtoženec pa je bil kontroliran prav v noči 22. 3. 2005 s strani policista A. B., ki je voznika legitimiral s prometnim dovoljenjem, izdanim na ime obtoženca. Res je sicer, da je navedena priča izpovedala, da naj bi poleg voznika na sopotnikovem sedežu zaznala še nekoga drugega, kar vse pa je zaznala v soju žarometov, ki naj bi osvetlili voznika, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča ta okoliščina zaznave domnevnega sopotnika na sovoznikovi strani ni takšna okoliščina, ki bi postavila pod vprašaj izpoved te priče, ki pa je zanesljivo, kot je dokazno ocenilo že prvo sodišče, izpovedala o tem, da je v radiusu 40 metrov od hiše M. P. zaznala osebno vozilo znamke Golf serija II, tujih registrskih tablic, in da je to vozilo bilo registrirano v Evropski skupnosti. Zato je prvo sodišče izpoved te priče ocenjevalo v odnosu do ostalih prič (Č., G., J. in B.), ki so, kar je tudi po oceni pritožbenega sodišča tudi ključno, vse na predvečer umora M. P. v kraju V. zaznale to vozilo, zato izpoved te priče zaradi tako nepomembne okoliščine nikakor, kot neutemeljeno izpostavlja pritožba, obtoženca ne izključuje kot storilca očitanega kaznivega dejanja.

25. Nadaljnji očitek pritožbe v tem delu se nanaša tudi na v sodbenem izreku in v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedenem času storitve očitanega kaznivega dejanja ob 5.35 uri, kar je po prepričanju pritožbe v nasprotju z navedbo storitve očitanega kaznivega dejanja v obdukcijskem zapisniku (ob 5.50 uri, vendar tudi ta očitek obramba enako, kot pred sodiščem prve stopnje gradi na selektivnih podatkih v zvezi z začetkom predkazenskega postopka. Iz zapisnika o ogledu kraja z dne 22. 3. 2005 (PU L.) je razvidno, da so policisti na kraj dogodka prišli na podlagi telefonske prijave P. M. iz V. ob 5.45 uri ob zaznavi strela navedene priče ob 5.35 uri, kar je prvo sodišče povezalo še z izpovedjo priče N. P., ki je temu skladno časovno opredelila umor svojega moža. Zato pa je prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da čas storitve kaznivega dejanja, naveden v obdukcijskem zapisniku (5.50 ura) ni točen in da pomeni le čas prihoda organov odkrivanja na kraj dogodka, saj ni logično, da bi bila prijava o strelu ob 5.45 uri, čas smrti, torej izvršitve kaznivega dejanja pa bi bil zaveden kasneje, šele ob 5.50 uri, zato takšni razlogi prvega sodišča prepričajo in niso protispisni, pritožba pa je zato neutemeljena.

26. Prav tako se ni strinjati z izvajanji pritožbe v delu, ko vztraja pri tem, da obdolženec objektivno glede na čas izvršitve kaznivega dejanja ni mogel izvršiti očitanega kaznivega dejanja, ker je njegov vstop v RS iz H. tega dne zabeležen na mejnem prehodu B. ob 12.34 uri. Sodišče prve stopnje, pa je po prepričanju pritožbe v nasprotju z mnenjem izvedenca prometne stroke o objektivnem času, ki je potreben za prevoz razdalje iz V. v B. (7 ur in 38 minut) prezrlo, da v takem primeru ni šlo za optimalno situacijo, saj je potrebno upoštevati tudi postanke, cestne zastoje in povečano gostoto prometa, izvedenec pa pri izračunu porabe časa za pot tudi ni upošteval potreben čas za prehod dveh mejnih prehodov in morebitnih postankov za počitek, zato je prvo sodišče povsem napačno tudi s to okoliščino povezalo obtoženca in umor M. P., saj bi v idealnih okoliščinah obtoženec za prevoženo pot porabil več kot 8 ur.

27. Pritožba nima prav, da so taki zaključki prvega sodišča v nasprotju z mnenjem izvedenca Š., ki je bil o objektivnih okoliščinah porabljenega časa za prevoz razdalje iz V. do B. s strani strank na glavni obravnavi dodatno povprašan, pri čemer pa pritožba tak svoj očitek tudi ustrezno ne konkretizira. Izvedenec sicer ni razpolagal s podatki, katero pot točno je obtoženec izbral za vrnitev v S. Zato je potreben čas za pot izračunal za vožnjo po regionalnih cestah v trajanju 7 ur in 38 minut, vključujoč pri tem postanke in specifiko prometa na tej relaciji regionalnih cest. Take ugotovitve pa so prvemu sodišču služile za oceno o tem, da je izračunan čas 7 ur (od storitve kaznivega dejanja ob 5.35 uri pa do prečkanja mejnega prehoda B. ob 12.34 uri) še vedno v realnih mejah za prevoz razdalje 510 km. Ugotovilo je torej , da tako podano mnenje izvedenca, ki je za isto razdaljo navedel čas 7 ur in 38 minut tega ne izključuje, zato je tudi to okoliščino utemeljeno uvrstilo v krog tistih, na podlagi katerih je mogoče logično sklepati, da se je obtoženec po storitvi kaznivega dejanja v B. (5.35 ura) s svojim vozilom objektivno lahko vrnil v S. in prečkal mejni prehod ob 12.34 uri, še zlasti, ker vse do takrat, kot je prav tako ugotovilo prvo sodišče, njegov telefon ni bil aktiven, aktiviran pa je bil šele takrat, ko je po prečkanju mejnega prehoda B. poklical P. Pritožbene navedbe o domnevno porabljenem času za počitek, sklicujoč se pri tem na izpoved priče P., ki je izpovedal le o lastnih izkušnjah potovanja med S. in V., pa so hipotetične in nikakor ne izključuje pravilnega in logičnega sklepanja prvega sodišča o realnih možnostih prevoziti razdaljo iz V. v 7 urah.

28. Pritožbeno sodišče tudi zavrača vztrajanje pritožbe, da je prvo sodišče z napačno uporabo določb o steku kršilo kazenski zakon. Obramba se je že pred sodiščem prve stopnje zavzemala glede uporabe pravil o steku za uporabo Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), ki se je začel uporabljati 1. 11. 2008 in ki je v 2. točki drugega odstavka člena 53 KZ-1 takrat določal, da v primeru, če je za kazniva dejanja v steku sodišče določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne sme preseči 20 let zapora, kar po prepričanju pritožbe tudi pomeni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo v tem postopku zaradi uporabe milejšega predpisa izreči enotno kazen zapora v trajanju 20 let. Takšno pritožbeno naziranje je po prepričanju tudi pritožbenega sodišča materialnopravno napačno.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je prvo sodišče pri sojenju v tej zadevi uporabilo Kazenski zakonik (KZ)³, vključno z Novelo KZ-A, ki se je začela uporabljati 23. 4. 1999, torej zakon, ki je veljal v času storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, to je 22. 3. 2005 in pri tem povsem pravilno izključilo možnost uporabe kasnejšega, po prepričanju obrambe milejšega predpisa. Novela KZ-A v letu 1999 je namreč v 1. točki drugega odstavka člena 47 jasno določala, da v primeru, če je za kakšno kaznivo dejanje v steku določilo sodišče kazen 30 let zapora, izreče le-to kazen. KZ-1, ki pa se je začel uporabljati 1. 11. 2008 in za uporabo katerega se ves čas zavzema pritožba, pa je sicer v 2. točki drugega odstavka člena 53 KZ-1 res določal, da če je za kazniva dejanja v steku sodišče določilo kazen zapora, mora biti enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni, vendar pa ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči 20 let zapora, vendar pa je že z novelo KZ-1B, ki je v veljavo stopila 15. 5. 2012, zakonodajalec v te določbe posegel na ta način, da se je drugi odstavek člena 53 KZ-1 po njenem sprejemu v relevantnem delu glasil tako, da v primeru, če je za kaznivo dejanje v steku sodišče določilo kazen zapora 30 let in ne gre za primer iz točke 1), izreče sodišče le-to kazen.

Ker je torej zakonodajalec s sprejemom KZ-1 ohranil splošni maksimum 30 let zapora, določen sicer že z novelo KZ-A in celo uzakonil dosmrtni zapor, je pravilna odločitev prvega sodišča, ko je v obravnavani zadevi uporabilo KZ (vključno z novelo KZ-A), saj glede na navedene spremembe zakona v tem delu ni mogoče sklepati, da bi bil ob tem zakonodajalčev namen nekatere storilce obravnavati mileje tako, da se jim v primeru določitve 30-letne zaporne kazni v steku izreče le enotna 20-letna zaporna kazen. Tako razlogovanje bi v obravnavanem primeru privedlo so absurdne situacije, ko bi se že ob sicer določeni zaporni kazni 30 let za kasneje storjeni kaznivi dejanji in po tej sodbi izrečeni kazni 15 let zapora obdolžencu izrekla le enotna kazen zapora 20 let, kar ni niti razumno, še manj pa pravično in v skladu s splošnimi pravili o odmeri kazni po načelu absorpcije in tudi ne z načelom enakosti obravnavanja najtežjih kaznivih dejanj.⁴

29. Zato pritožbeno prepričanje, sklicujoč se pri tem na zadevo Koprivnikar proti Sloveniji ni pravilno razumevanje določb za odmero kazni v steku po pravilu absorpcije, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (točki 32 in 33), pri čemer pa pritožba tudi ni konkretizirala, v čem naj bi bili razlogi prvega sodišča v tem delu nejasni. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema stališče prvega sodišča, ki je ob upoštevanju odločbe VS RS opr. št. I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018 (še vedno v zadevi Koprivnikar)⁵ razumno obrazložilo, da bi tako stališče obrambe pripeljalo do nerazumne situacije, v kateri bi se obdolženec, ki mu je bila ob uporabi določil o steku za kaznivo dejanje umora izrečena najvišje predpisana kazen 30 let zapora, znašel v ugodnejšem položaju zgolj zato, ker je poleg tega kaznivega dejanja storil še eno tovrstno, najhujše kaznivo dejanje. Zato v nasprotju s pritožbenimi izvajanji v tako zapisanih razlogih in uporabi zakona prvega sodišča ni nezakonitosti in samovoljnosti, kot to trdi pritožba, zato tudi ni podana kršitev zakona glede uporabe določb o steku, niti kršitev člena 7 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

30. Pritožba vidi kršitev postopkovnih določb ZKP tudi v odločitvi prvega sodišča, da je obtoženec lahko z upoštevanjem omejitev, ki so bile predlagane v izvedenskem mnenju spremljal glavno obravnavo, ker njegove intelektualne sposobnosti zadoščajo za normalno razumevanje sodnih postopkov. Ker je razpravna sposobnost obdolženca procesna predpostavka, v konkretnem primeru pa ta ni bila podana, bi po stališču pritožbe sodišče prve stopnje moralo izdati odločbo o zavrženju obtožnice na podlagi določbe člena 352 ZKP, saj obtoženec ni podal zagovora v tem kazenskem postopku, po zaključkih izvedenke dr. T., pa tega tudi ni bil sposoben, slednja pa je pri takih zaključkih tudi ves čas trajala. Takim pritožbenim izvajanjem ni priznati uspeha.

31. Prvo sodišče je v izpodbijano sodbo (točka 42) obsežno povzelo zaključke in mnenja v pisno izdelanih mnenjih izvedenke psihiatrične stroke prof. dr. M. Ž. T., kliničnega psihologa dr. T. R. in nato še Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, za katero je 5. 3. 2019 podal psihiatrično izvedensko mnenje o obtožencu še dr. P. P., psihiater, ki je prav tako ugotovil, da se pri obdolžencu pojavljajo motnje mišljenja in težave pri razumevanju kompleksnih vzročno posledičnih povezav, zato obtoženec v postopku potrebuje možnost posveta z odvetnikom in dodatna pojasnila sodišča, pri spremljanju glavne obravnave pa potrebuje določene omejitve (redne odmore med razpravo), saj bi kontinuirano sojenje po daljšem časovnem obdobju lahko privedlo zaradi stresorjev do poslabšanja motenj koncentracije, predlagano pa je tudi bilo, da obtoženec med obravnavo sedi, kar je sodišče prve stopnje ves čas tudi upoštevalo in česar tudi pritožba ne problematizira.

Pri obtožencu je bila diagnosticirana psihična motnja paranoidna shizofrenija, kar je bilo potrjeno tudi s strani izvedenca dr. T., nato pa je prvo sodišče tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke klinične psihologije (I. B.) ter zaključki izvedenskega mnenja dr. T. R. ugotovilo, da sta oba pregleda pri obtožencu potrdila njegovo najmanj povprečno intelektualno sposobnost, njegove težave v testiranju realnosti in slabo obvladovanje čustvovanja zaradi manj zrele osebnostne strukture, naknadni pregledi obtoženca pa so še pokazali, da pa je obtoženec sposoben reševanja problemskih situacij. Na podlagi dokazne ocene pisno izdelanih navedenih izvedenskih mnenj in nato še zaslišanj izvedencev na glavni obravnavi pa je prvo sodišče razumno zaključilo, da obtoženčeve intelektualne sposobnosti zadoščajo za normalno razumevanje sodnih postopkov. Protispisna pa so pritožbena izvajanja, da je izvedenka dr. T. ves čas vztrajala na obtoženčevi procesni nesposobnosti, kajti na kasnejšem ustnem zaslišanju, ko je bil zaslišan tudi dr. P. je svoje prvotno mnenje ob predočitvi načina izvršitve kaznivega dejanja in obtoženčevih siceršnjih aktivnosti dopolnila in se strinjala s tem, da je obtoženec dejansko sposoben sodelovanja na glavni obravnavi. Pritožba pa tudi v tem delu brez, da bi konkretno navajala, v čem vidi vztrajanje izvedenke dr. T. pri procesni nesposobnosti obtoženca, tega ne obrazloži, temveč le na splošno navaja, je izvedenka pri svojem prvotnem mnenju vztrajala, kar pa je v nasprotju z zaključki njenega mnenja ob dodatnem zaslišanju. Po povedanem tudi pritožbeni očitek o procesni nesposobnosti obtoženca na vzdrži, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

32. Glede na gornja izvajanja se torej kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka obtožencu ni dokazano niti v objektivnem, niti v subjektivnem smislu, da je storilec očitanega kaznivega dejanja. Kot je bilo že predhodno obrazloženo, ima sicer pritožba prav, da razlogi prvega sodišča o tem, da je obtoženec storilec očitanega kaznivega dejanja temeljilo na posrednih dokazih, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, že vsak zase obtoženca ne izključujejo kot storilca kaznivega dejanja, skupaj pa se dopolnjujejo in kljub odsotnosti neposrednih materialnih dokazov izkazujejo prepričljivo medsebojno povezavo in tako omogočajo razumen in nedvoumen zaključek, da je storilec očitanega kaznivega dejanja ravno obtoženec.

Kot ključne posredne dokaze pa je prvo sodišče (točka 22) prepoznalo (-) v obtoženčevem znanstvu z žrtvijo, (-) da je obtoženec hotel poslovati z oškodovancem M. P., pa je bil zavrnjen, (-) da je obtoženčevo osebno vozilo, ki je njegova last, bilo opaženo v noči pred umorom v kraju V. v Občini L. prav blizu oškodovančeve hiše in tudi na več mestih ob glavni cesti blizu oškodovančevega doma, (-) da je njegovo vozilo bilo celo ustavljeno pri redni policijski kontroli v L., (-) da je M. P. ustreljen s puško, ki je bila odtujena obtoženčevemu znancu in sosedu D. G., ki je živel v neposredni bližini obtoženčevega doma, (-) da je obtoženec tisti, ki je istemu sosedu G. približno dva mesecu po tem dejanju, ko mu je bila odtujena puška, s katero je bil ustreljen M. P., vzel še puško, za katero je bil tudi pravnomočno obsojen, (-) obe odtujitvi puške pa povezujejo primerljive okoliščine, (-) da je obtoženec na dan umora M. P. prečkal mejo s H. na mejnem prehodu B., (-) da je ob 12.34 uri in takrat prvič vstopil v RS, istega dne popoldan pa s pričo P. znova prestopil mejo s H. in se vrnil nato ob 17.30 uri, (-) da obtoženca v času umora ni bilo doma, njegov telefon s SiM kartico, katere naročnik je bil obtoženec, pa je bil v času umora tako 21. 3., kot tudi 22. 3. 2005 in vse do prestopa meje v S. ob 12.34 uri neaktiviran, (-) prav tako pa analiza razdalje med mejnim prehodom B. v S. in krajem V., kjer je bil M. P. umorjen, ne izključuje možnosti, da se je ta pot lahko prevozila tudi v času 7 ur. Nenazadnje pa je tudi na podlagi prepričljive dokazne ocene izpovedi priče P. še ugotovilo, da je obtoženec po tem umoru (in še pred umorom brata in njegove partnerice 29. 6. 2005) priči P. povedal podrobnosti o ustrelitvi moške osebe v B.

Tako sklenjen krog pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izključuje vsak dvom v pravilnost izpodbijane sodbe, saj je odločitev prvega sodišča, da je obtoženec storilec očitanega kaznivega dejanja, ugotovljena z gotovostjo, pritožba pa je zato neutemeljena tudi pri uveljavljanju pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

33. Sodišče prve stopnje je ob tem, da je bil obtoženec spoznan za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je sicer pritožbeno neproblematizirano, obtožencu izreklo kazen 15 let zapora (ob sicer predpisani kazni zapora za to kaznivo dejanje od 10 do 30 let). Ob upoštevanju takrat veljavnih pravil za odmero kazni (drugi odstavek člena 41 KZ) je sodišče pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki so lahko kakorkoli vplivale na to, ali naj bo izrečena kazen manjša ali večja. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče kot obteževalno upoštevalo obtoženčevo predkaznovanost le zaradi premoženjskih kaznivih dejanj. Ker pa bil obtoženec obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. K 248/2005 z dne 25. 4. 2007 v zvezi sodbama Višjega sodišča v Celju opr. št. Kp 286/07 in VS RS opr. št. I Ips 13/07 z dne 25. 4. 2008 za kaznivo dejanje umora na zahrbten način po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom člena 127 KZ in za poskus umora kaznivega dejanja na zahrbten način po 1. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom KZ v zvezi s členom 22 KZ), pa je v zvezi s tem pojasnilo, da gre za kaznivi dejanji, ki sta bili storjeni tri mesece po kaznivem dejanju, ki je predmet tega postopka. Zato ne drži pritožbena navedba, da je storitev tega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno po obravnavanem sodišče štelo kot obteževalno okoliščino, temveč je slednje obrazložilo ob upoštevanju načina izvršitve kaznivega dejanja in z obtoženčevo nevarnostjo, ki se kaže v njegovi brezčutni likvidaciji, za katero po prepričanju prvega sodišča obtoženec ni imel povoda, njegova žrtev pa je bila celo njegov znanec in poslovni partner njegovega očeta, kar je prvo sodišče še dodatno utrdilo v prepričanju, da obtoženec za dosego svojega cilja ne izbira sredstev in da uresniči tisto, za kar se odloči, vse te okoliščine pa se nanašajo na obtoženčevo osebnost. Po povedanem torej ne drži pritožbeni očitek, da je prvo sodišče naknadno storjeno kaznivo dejanje umora in poskusa umora štelo kot predkaznovanost, kot to napačno razloguje pritožba.

34. Tudi sicer je izrečena kazen 15 let zapora za pritožbeno sodišče povsem sprejemljiva, saj je odmerjena ob upoštevanju vseh relevantnih obteževalnih in olajševalnih okoliščin, kot tudi dejstva, da je obtoženec bil ob storitvi le-tega bistveno zmanjšano prišteven. Zato se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje v oceni, da je izrečena zaporna kazen 15 let primerna in posledično tudi skladna z načelom individualizacije pri izrekanju kazenskih sankcij, zato po prepričanju pritožbenega sodišča v tako izrečeno odločbo o kazni ni potrebno poseči, saj pritožba tudi ni izpostavila okoliščin, ki bi lahko privedle do izreka nižje zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje.

35. Pritožba z očitkom, da sodišče ni izvedlo vseh listinskih dokazov meri tudi na odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovancev, glede katerih so bili oškodovanci napoteni na pravdo v skladu z drugim odstavkom člena 105 ZKP. Tudi tega pritožbenega razloga pritožba vsebinsko ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa pritrjuje taki odločitvi prvega sodišča, ki je (točka 26) ustrezno obrazložilo, da so oškodovanci N. P., D. P., B. P. in G. P. vložili premoženjskopravni zahtevek za materialno in nematerialno škodo ter za plačilo preživnine vsak v znesku 190.000,00 EUR in strinjati se je s sodiščem prve stopnje, da v tem kazenskem postopku izvedeni dokazi nikakor niso zadostovali za odločanje o upravičenosti tako postavljenih zahtevkov, zato je odločitev prvega sodišča, ki je tudi v korist obtoženca, pravilna in razumna.

36. Ker je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, prav tako pa tudi ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP, je bilo potrebno pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

37. Že sodišče prve stopnje je obtoženca na podlagi četrtega odstavka člena 95 ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka člena 92 ZKP, saj je ugotovilo, da obtoženec prestaja daljšo zaporno kazen (sodba Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. K 248/2005 od 31. 1. 2008, v priporu pa je bil od 29. 6. 2005) in kljub temu, da v zaporu opravlja delo, mu tako pridobljen dohodek ne omogoča plačilo stroškov tega kazenskega postopka. Ker obtoženec tudi ne razpolaga s premičnim in nepremičnim premoženjem, je skladno s temi ugotovitvami prvo sodišče (prvi odstavek člena 97 ZKP) še odločilo, da tudi nagrada in potrebni izdatki obtoženčevega zagovornika, bremenijo proračun. Razlogi, ki v tem delu izhajajo iz izpodbijane sodbe, so tudi pritožbenemu sodišču bili podlaga za odločitev, da se obtoženca oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

-------------------------------
¹ Sklep VISCE opr. št. III Kp 56035/2010 z dne 19. 1. 2006
² Primerjaj sodbi VS RS opr. št. Kp 4/2006 z dne 17. 7. 2006 in opr. št. I Ips 2457/2010 z dne 1. 10. 2013.
³ KZ-UPB (ULRS, št. 63/1994, 70/1994-popravek, 23/1999, 40/2004, 95/2004 z dne 27. 8. 2004)
⁴ več v sodbi VSRS opr. št. I Ips 58203/2011 z dne 7. 6. 2018
⁵ primerjaj še s sodbo ESČP št. 67503/13 z dne 24. 1. 2017

Datum zadnje spremembe:

12.10.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 217/2003
• VSRS Sodba I Ips 51396/2019
• VSRS Sodba I Ips 29938/2013-106