VSC Sodba Cp 11/2020

Jedro

Glede na to, da je bila tožena stranka s tem, da je sodišče prve stopnje ne bo zaslišalo, če ne bo prišla na narok, na katerega je bila vabljena z vabilom za zaslišanje stranke, seznanjena že v samem vabilu na zaslišanje, najkasneje pa ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 30. 8. 2019, ko se je dokazovanje zaključilo in je postalo jasno, da tožene stranke sodišče ne bo zaslišalo, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča najkasneje na tem naroku.

Dokaz z izvedencem je namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, zato mora stranka, ki želi še kakšna dodatna pojasnila ali meni, da vsebuje izdelano izvedensko mnenje kakšne pomanjkljivosti ali nejasnosti, le-te pravočasno (v roku, ki mu ga v ta namen dodeli sodišče) izpostaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj jih lahko kasneje uveljavlja tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku samo pod pogoji, ki sicer veljajo tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v skladu z 286. členom oziroma 337. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (točki I. in III. izreka) potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pritožbene stroške v višini 466,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v točki I. izreka toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranki plačati 17.420,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.223,66 EUR od 10. 11. 2015 do plačila in od zneska 4.197,10 EUR od 4. 9. 2016 do plačila, v točki II. izreka je višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.946,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.696,34 EUR od 10. 11. 2015 do plačila in od zneska 250,00 EUR od 4. 9. 2016 do plačila zavrnilo, v točki III. izreka pa je toženi stranki še naložilo, da mora v roku 15 dni tožeči stranski plačati 4.760,58 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka, ki sicer ne navaja, v katerem delu jo izpodbija, je pa pritožbeno sodišče štelo, da jo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. in III. izreka), saj ima samo v tem delu tudi pritožbeni interes. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnikoma) pa naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, nato pa takšni odločitvi sodišča prve stopnje nasprotuje kot nezakoniti in nepravilni. V nadaljevanju svoje pritožbe tožena stranka izpostavlja, da je sicer del sodbe, ki je poimenovan kot obrazložitev, obširen, vendar sodišču prve stopnje očita, da je pri tem del, ki je namenjen dokazni oceni le manjšinski, saj sodišče prve stopnje zelo obširno povzema navedbe obeh pravdnih strank, našteva dokaze in izpovedbi tožnikov, medtem, ko pojasnila sodišča prve stopnje, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo, ne predstavljajo ustrezno argumentirane obrazložitve. Ta je po mnenju tožene stranke povsem izostala, zaradi česar odločitve sodišča prve stopnje sploh ni mogoče preizkusiti. Sodišču prve stopnje očita tudi zmotnost sklepanja, da je med strankama med drugim nesporna okoliščina, da sta tožnika kasneje angažirala nadomestnega izvajalca, ki je odstranil položene keramične ploščice, na novo položil keramične ploščice in dokončal vsa ostala dela ter izdal račun št. 42/15 v višini 9.211,10 EUR, ter da je tožnikoma nastal tudi strošek demontaže in montaže kuhinje v višini 378,20 EUR po računu št. 150117 za dela, opravljena 31. 12. 2015. Tožena stranka namreč nasprotuje sklepanju sodišča prve stopnje, da je nesporno, da se je angažiralo nadomestnega izvajalca, saj je ves čas postopka trdila in navajala, da angažiranje nadomestnega izvajalca ni bilo potrebno, zaradi česar ta okoliščina nikakor ne more biti nesporna. Posledično ji tudi ni jasno, zakaj sodišče prve stopnje šteje kot nesporno okoliščino, da je bil nadomestni izvajalec enostransko angažiran s strani tožnikov. Pritožba opozarja, da glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožene stranke (ker naj se tožena stranka pravilnemu vabilu na narok, ne bi odzvala, čeprav bi samo zaslišanje sploh ne bi podaljšalo postopka), ob tem, da glede na obseg in kvaliteto obrazložitve, po mnenju tožene stranke obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v pravilno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku, zaradi česar je toženi stranki kršena pravica iz 1. odstavka 23. člena Ustave in l . odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Okoliščine, zaradi katerih je po mnenju tožene stranke podana kršitev navedene pravice, so razvidne ne le iz izpodbijane odločbe, temveč izhajajo tudi iz celotnega spisovnega gradiva, saj se sodišče prve stopnje po njenem mnenju do navedb tožene stranke ni vsebinsko opredeljevalo (temveč jih je zgolj povzemalo oz. naštevalo), kaj šele upoštevalo, oz. je trditve in dokaze tožene stranke preprosto prezrlo, medtem ko je, ne glede na smiselnost in konkretiziranost trditev, upoštevalo izključno navedbe tožnikov. Tudi sicer tožena stranka uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ter opozarja, da lahko sodišče prve stopnje zavrne izvedbo nekega dokaza, kadar je dejansko stanje dovolj oz. popolno ugotovljeno in kadar bi izvedba zavrnjenega dokaza že govorila v prid dejstvom, ki so bila potrjena z dokazi, ki jih je sodišče izvedlo. Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe opozarja tudi na ravnanje sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)uporabo izvedeniškega mnenja M. R. in mu v zvezi s tem očita kršitev načela zakonitosti in kontradiktornosti, saj iz izvedenega dokaznega postopka in obrazložitve sodišča prve stopnje evidentno izhaja, da je sodišče kljub temu, da je navedlo (točka 6. obrazložitve), ″da izvedeniškega mnenja cenilca M. R. z dne 19. 12. 2015, ki je bilo s strani tožnikov pridobljeno pred pravdo, zaradi nasprotovanja toženca ne bo prebralo kot dokaz, ampak ga bo štelo kot del trditvene podlage tožnikov″, praktično v celoti uporabilo izvedeniško mnenje in sledilo temu izvedeniškem mnenju tudi v dokaznem postopku, zato pomeni pojasnilo iz 6. točke obrazložitve sodbe zgolj ″formalno pokritje″ za dejansko uporabo izvedeniškega mnenja M. R. s strani sodišča prve stopnje. Toženi stranki namreč ni jasno, zakaj bi sicer sodišče prve stopnje takšno obrazložitev glede izvedeniškega mnenja v sodbi sploh podajalo. Tožena stranka ob tem še izpostavlja, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati vsaj, da je zavrnitev dokaznega predloga obrazložena. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne sodbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Vprašanje dovolitve ali zavrnitve določenega dokaznega predloga je namreč tudi stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Nepopolna površna ali pavšalna obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga strankam ne omogoča polnega vsebinskega dialoga s sodiščem prve stopnje in s tem ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica stranka, da se v postopku izjavi (ki ji odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe in predloge strank vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost, ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli), mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Tožena stranka v nadaljevanju izpostavlja še obrazložitve sodišča prve stopnje, ko povzema navedbe tožnikov in navaja, da sta tožnika računala, da se bosta v stanovanjsko hišo vselila decembra 2015, dejansko pa sta se lahko vselila 27. 4. 2016, pri tem pa opozarja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju, v zvezi s trajanjem nezmožnosti uporabe stanovanjske hiše, upoštevalo izključno navedbe tožnikov, pri čemer pa tožnika nista uspeli niti izkazati, da je dogovor o vselitvi dne 27. 4. 2016 sploh obstajal, kaj šele dokazati, da sta dejansko in upravičeno računali, da se bosta lahko vselili v stanovanjsko hišo dne 27. 4. 2016. Zaradi navedenega tožena stranka sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev procesnih določb zakona, saj sodišče kalkulacijo oz. željo, kako naj bi tožnika računala, da se bosta lahko vselila dne 27. 4. 2016 šteje celo kot nesporno oz. izkazano dejstvo. Po mnenju tožene stranke gre pri tem za t.i. vnaprejšnjo dokazno oceno, ki načeloma pri odločanju ni dovoljena, saj lahko sodišče upošteva določeno dejstvo kot dokazano le, če že ga potrjujejo druga splošno znana dejstva in nesporne okoliščine. Prosta presoja se tako nanaša na oceno izvedenih dokazov, ne sme pa pomeniti vnaprejšnje ocene uspeha določenega dokaza. Ker je sodišče v obrazložitvi pojasnilo, da je izvedlo dokaz izključno na podlagi kalkulacije tožnikov (in njune enostranske predstave, kdaj se bosta lahko vselili), je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka in enakega varstva pravic ter pravica do enakosti pred zakonom, saj bi lahko glede na nasprotujoče si trditve pravdnih strank (kar pravzaprav sodišče v prvostopni sodbi večkrat izpostavi), sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje šele, ko bi izvedlo in preizkusilo tudi preostale predlagane dokaze. Sodišču prve stopnje tožena stranka ne očita samo tega, da izvaja zaključke iz navedb, ki jih sploh ni izvajalo ali preverilo (v okviru dokazne ocene), temveč mu tudi očita, da ob takšnem zaključku tudi prezre, daje g. Š. na zapisniku jasno izpovedal, da so se stvari v tej družbi zelo prepletale, zaradi česar dejansko ni bilo jasno, kam kaj spada. Po mnenju tožene stranke gre za bistveno okoliščino, ki bi jo bilo potrebno raziskati, saj je obdolženka ves čas zatrjevala, da si ni protipravno prilaščala stvari, ali jih celo kradla. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede očitanih napak sodišču prve stopnje očita, da je v celoti sledilo navedbam iz tožbe, ko je izrazilo mnenje, da je dokazni postopek potrdil napake izvršenega dela, in sicer da keramičarska dela niso bila izvedena kakovostno in skladno s pravili stroke. Očita mu, da je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo več napak in pomanjkljivosti, ki naj bi bile posledica neustrezne izvedbe del, da naj bi bile te napake razvidne v tem, da keramične ploščice (talne in stenske) so bile zgolj točkovno prilepljene na podlago, keramična ploščica ni zadovoljivo po pretežni površini sprejeta s podlago, zato se ob potrkavanju zazna ″votlost″ oziroma nastane prazen prostor med ploščico in podlago; med robovi in vogali sosednjih keramičnih ploščic je višinska razlika, ki presega dopustna odstopanja; fuge med keramičnimi ploščicami so neenakomerne, mestoma se razlikujejo po debelini in mestoma tudi po globini, razlike mestoma presegajo pričakovana in strokovno dopustna odstopanja; neustrezno mesto dilatacijske fuge; neustrezni zaključki pri okenskih špaletah; kad je vzidana brez revizijskih vratic, niso nameščene zaključne letve; preko talnega sifon v kurilnici so položene ploščice, pri tem pa je ocena sodišča, ki je sledilo navedbam izvedenca, po mnenju tožene stranke povsem nepojasnjena. Sodišču prve stopnje očita, da pri ključni obrazložitvi, da naj bi bile napake potrjene s strani izvedeniškega mnenja, ne navede nobenega konkretnega razloga ali pojasnila, temveč vseskozi ostaja zgolj pri naštevanju napak. Tako npr. pri očitku, da so bile keramične ploščice (talne in stenske) zgolj točkovno prilepljene na podlago, ne pojasni, kaj pri tem sploh šteje kot napako. Zato lahko tožena stranka zgolj ugiba, ali sodišče šteje kot napako že zgolj dejstvo, da so bile keramične ploščice točkovno prilepljene na podlago in je napaka podana že zaradi samega načina lepljenja, ali pa sodišče šteje kot napako ″preveč na gosto″ točkovno lepljenje na podlago. Nadalje izpostavlja, da sodišče prve stopnje šteje kot napako dejstvo, da keramična ploščica ni zadovoljivo po pretežni površini sprejeta s podlago, zato se ob potrkavanju zazna ″votlost″ oziroma nastane prazen prostor med ploščico in podlago, pri tem pa ne pojasni, kje je napaka tožene stranke, v ravnanju (zadovoljivo sprejetje s podlago) ali posledici (votlost), ali v obojem. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane sodbe po njenem mnenju ne izhaja, kaj za sodišče prve stopnje predstavlja standard ″zadovoljivo″. Če je sodišče prve stopnje štelo, da je napaka izvajalca oz. tožene stranke v tem, da ni zadovoljivo prilepil ploščic na podlago, bi pri tem moralo po mnenju tožene stranke nujno pojasniti oz. vsebinsko napolniti pravni standard, da bi ga pravdne stranke sploh lahko preizkusile. O tem, kaj ta standard pomeni, in v čem naj bi bila pri tem kršitev tožene stranke, zato lahko tožena stranka zgolj špekulira. Izpostavlja tudi očitek sodišča prve stopnje, da naj bi med robovi in vogali sosednjih keramičnih ploščic obstajala višinska razlika, ki presega dopustna odstopanja, in sodišču prve stopnje očita, da ne pojasni niti, kakšna je ta višinska razlika (v mm, ali cm?), še manj pa v obrazložitvi zapiše, kakšna naj bi bila dopustna odstopanja. Tožena stranka lahko o višinski razliki in dopustnih odstopanjih zgolj ugiba. V zvezi z očitkom sodišča prve stopnje, da so fuge med keramičnimi ploščicami neenakomerne, mestoma se razlikujejo po debelini in mestoma tudi po globini, le-temu tožena stranka očita, da ne pojasni, kakšna naj bi bila ta enakomernost (da gre za napako), ki se očita toženi stranki, niti ne pojasni, kakšna naj bi bila pravilna enakomernost (da ne bi šlo za napako), kot tudi ne pojasni, v čem naj bi bila razlika glede debeline in globine, niti ni jasno, kaj je sodišče mislilo z navedbo ″mestoma″. Ali to pomeni zgolj občasno oz. kakšno drugo pojavljanje napake, in kakšen vpliv ima takšno razlikovanje na funkcionalnost fug. Izpostavlja mnenje sodišča prve stopnje, da razlike mestoma presegajo pričakovana in strokovno dopustna odstopanja, pri tem pa glede pričakovanih in strokovno dopustnih odstopanj vseskozi ostaja na abstraktni ravni, saj niti z besedo ne pojasni, kakšna naj bi bila pričakovana odstopanja, kakšna naj bi bila dopustna dostopanja, kot ne pojasniti tudi kakšna so bila dejanska odstopanja v konkretnem primeru, zaradi česar navedbe sodišča prve stopnje glede odstopanj po mnenju tožene stranke sploh ni mogoče preizkusiti. Tudi v zvezi z očitkom o neustreznem mestu dilatacijskih fug, tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da le-to ne pojasni, katero mesto bi bilo po njegovem mnenju ustrezno, prav tako pa tudi ne, kateri zaključki bi bili po njegovem mnenju ustrezni pri okenskih špaletah. Sklepno tako tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da pri nobeni od očitanih napak z ničemer konkretno ne pojasni in obrazloži, zakaj, v čem in kako so napake sploh izkazane. Navedba sodišča, da je izvedenec ugotovil, da so bile napake podane, v obrazložitvi sodbe namreč po mnenju tožene stranke ne more zadoščati, saj takšnega dokaznega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj je sodišče ob sklicevanju na ugotovitve izvedenca vselej dolžno skrbno ter vestno preveriti in opisati vsa dejstva in okoliščine, ter pri izvedbi dokazne ocene obstoj oz. neobstoj določenega pravno-relevantnega dejstva tudi ustrezno obrazložiti. Sodišče bi moralo ob minimalni skrbnosti za jasno obrazložitev in konciznost sodbe, tako po mnenju tožene stranke pojasniti in opisati vsaj konkretne napake in odstopanja. Tožena stranka lahko o tem, ali in zakaj sodišče šteje, da so očitane napake podane, zgolj ugiba, odločbe pa v tem delu tako po njenem mnenju ni mogoče preizkusiti, zato je podana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 399. člena ZPP. Nadalje pa tožena stranka opozarja še na zagrešeno absolutno bistveno kršitev določb ZPP, konkretneje 8. člena (prosta dokazna ocena), saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka in ni presodilo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Ne zadošča namreč zgolj subjektivno prepričanje sodnika o obstoju določenega dejstva, temveč mora v odločbi jasno in konkretno povedati, zakaj je določeno dejstvo štel za resnično, česar pa sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke v izpodbijani sodbi ni storilo. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je kršitev 8. člena ZPP podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Tudi sicer pa tožena stranka sodišču prve stopnje še očita, da je njegova argumentacija vsebinsko neprepričljiva, zaradi česar je po njenem mnenju podan tudi očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje tako očita, da v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih, kaj šele prepričljivih razlogov, zakaj je tožnikoma in določenim, z njune strani predlaganim pričam, ne glede na njihove izpovedbe, ki so mestoma same s sabo v nasprotju, tako nekritično verjelo, saj je očitno, da je, ne glede na to, da je sicer sodišče prve stopnje zaslišalo vse predlagane priče, pri utemeljitvi svoje odločitve nekatere bistvene izpovedbe strank in prič za predmetno zadevo tolmačilo po svoje. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje tako navedbo tožnikov, da je bil angažma nadomestnega izvajalca nujen, štelo kot v celoti izkazano, pri tem pa se je pri utemeljevanju nedovoljeno oprlo na mnenje izvedenca, iz katerega naj bi izhajalo, da je bila izvedena sanacija položene keramike potrebna in nujna, saj da so bile napake in pomanjkljivosti pri izvedbi del takšne, da je bilo utemeljeno pričakovati, da bo v relativno kratkem času (v primerjavi s pričakovano življenjsko dobo posameznih elementov) prišlo do posledic, ki bi onemogočale normalno uporabo stanovanjske hiše. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da ne le, da pri tem ni upoštevalo nobenih ugovorov tožene stranke, ni upoštevalo niti, da sta se tožnika dolžna vzdržati vseh ravnanj, s katerimi se povzroča škoda toženi stranki, prav tako pa je že bilo poudarjeno, da sodišče ob tem, ko je nekritično sledilo mnenju izvedenca, ni z ničemer pojasnilo, zakaj je štelo, da naj bi bila sanacija položene keramike tako nujno potrebna, zlasti ni pojasnilo, v čem naj bi bilo konkretizirano utemeljeno pričakovanje, ″da bo v relativno kratkem času prišlo do posledic, ki bi onemogočale normalno uporabo stanovanjske hiše″. Če se je sodišče že sklicevalo na pričakovano življenjsko dobo elementov, bi potem moralo po njenem mnenju (l) določiti dejansko življenjsko dobo elementov (ki naj bi izviral iz podjema-dela tožene stranke), (2) določiti dobo, ki naj bi bila dosežena z nadomestnim izvajalcem, ter (3) primerjati dejansko dobo z dobo elementov nadomestnega izvajalca. Le na takšen način bi bilo po mnenju tožene stranke tako jasno razvidno, ali je bila izvedba nadomestnih del potrebna in smiselna. Ocena sodišča, da naj bi bila določitev nadomestnega izvajalca nujna in potrebna, je zato po mnenju tožene stranke neizkazana, neutemeljena in neobrazložena, saj iz izpodbijane sodbe ni razvidno niti, kakšen naj bi bil (dejanski) delež napak in zmanjšane življenjske dobe elementov, povzročene zaradi ravnanj tožene stranke, prav tako pa tudi ne, kakšen naj bi bil delež med dobo zaradi nadomestnih del in pričakovano življenjsko dobo elementov. Gre za povsem posplošena navajanja in abstraktni dejanski stan, ki ni konkretiziran niti z eno samo konkretno navezno okoliščino, zaradi česar odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zakaj sodišče prve stopnje šteje, daje bil nadomestni izvedenec nujno potreben in neizogiben, ostaja po mnenju tožene stranke nejasno. Tožena stranka nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je dokazana potreba tožnikov, da sta 5 mesecev živela v najemniškem stanovanju in plačevala najemnino ter stroške. V zvezi s tem zaključkom je sodišče prve stopnje verjelo skladnim izpovedbam tožnikom in Antona Kobala, razen izpovedb obeh tožnikov in priče (ki je izrazito zainteresirana) za izid pravde, pa drugih dokazov ni izvajalo, ali vsebinsko presojalo. Sodišču prve stopnje v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami tožena stranka očita tudi pomanjkljivo dokazno oceno, saj je obrazložilo zgolj, da je verjelo skladnim izpovedbam tožnikov in priče, ni pa pojasnjeno oz. opisano niti, kdaj naj bi tožnika prodala stanovanje oz. prepustila posest svojega stanovanja, ali je nadomestni izvajalec dejansko delal 5 mesecev, ter ali so bile očitane napake takšne narave, da bivanje v prostorih kljub obstoju teh napake fizično ni bilo mogoče. Sodišče namreč navaja, da verjame tožnikoma, da sta prodala stanovanje v Ljubljani, da se v hišo zaradi napak v sferi toženca nista mogla vseliti, ter da sta 5 mesecev živela v stanovanju tožničinega očeta, ki sta mu plačevala 200,00 EUR mesečne najemnine. Ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni izvajalo nobene dokazne ocene, temveč je zgolj na splošno podalo svojo dokazno oceno, da so bile izjave tožnikov in priče, skladne, je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Takšna dokazna ocena (v kolikor je te navedbe sploh mogoče opredeliti kot dokazno oceno) je po mnenju tožene stranke nezadostna. Ob tem tožena stranka še opozarja, da mora dokazna ocena ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti vnaprej preverljivo obrazložena (skrbnost dokazne ocene lahko namreč preverimo le, če je pozunanjena v obliki obrazložitve). Ta obrazložitev pa mora biti takšna, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva), bodisi (če je vloženo pravno sredstvo), sodišče druge stopnje. Obrazložitev, kot jo skozi celotno sodbo podaja sodišče prve stopnje, pa po njenem mnenju ne zadošča zgoraj navedenim standardom obrazložitve sodbe. Ob zaključku pritožbe pa tožena stranka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča, ki je glede na zgoraj navedeno neutemeljena.

3. Tožnika sta na pritožbo tožene stranke odgovorila, v odgovoru pa se zavzemata za njeno zavrnitev in zahtevata še povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tej pravdni zadevi sta tožnika kot naročnika in investitorja od tožene stranke kot izvajalca zahtevala plačilo odškodnine v višini 21.367,10 EUR. Trdila sta, da je toženec na podlagi sprejete ponudbe št. 2015/10000047 z dne 31. 3. 2015 prevzel dobavo materiala in izvedbo keramičarskih del v stanovanjski hiši L... ter za izvedbo naročenih del angažiral podizvajalca S. S. Dobavljen material je bil neustrezen, saj so bile keramične ploščice upognjene, dimenzijsko neusklajene, robovi neravni, dogovorjena dela pa so bila izvedena nekvalitetno, nepravočasno, površno, pomanjkljivo in nestrokovno. Tožnika sta pozvala toženo stranko k odpravi ugotovljenih napak, tožena stranka pa je potrdila odpravo vseh napak, vendar jih ni odpravila. Ker ni odpravila napak in se poleg tega ni odzivala na pozive tožnikov, sta bila tožnika primorana angažirati nadomestnega izvajalca, ki je najprej podal Mnenje glede izvedbe polaganja keramike na objektu M. K. H., nato pa odstranil nestrokovno položene keramične ploščice slabe kvalitete, na novo položil keramične ploščice in dokončal vsa ostala dela. Za dela, opravljena 26. 12. 2015, je izvajalec izdal račun št. 42/15 v višini 9.211,10 EUR, ob čemer je zaradi odprave napak nastal tudi strošek demontaže in montaže kuhinje v višini 378,20 EUR (račun št. 150117 za dela, opravljena dne 31. 12. 2015). Od tožene stranke pa poleg tega tožnika zahtevata še povrnitev stroškov sanacije zatečenega stanja v kleti objekta, katere je D. G., nadzornik del v mnenju o izvedbi keramičarskih del iz aprila 2016 ocenil v višini 6.920,00 EUR. Tožnika sta morala zaradi zamud in odprave napak 5 mesecev živeti v najemniškem stanovanju na J. in zanj plačevati 250,00 EUR mesečne najemnine, skupaj torej 1.250,00 EUR, zato tudi ta znesek uveljavljata kot odškodnino. Posledično pa sta morala plačevati tudi dvojne stroške - za hišo in za stanovanje, s čimer jima je nastala še škoda v višini 600,00 EUR, nastali pa so jima tudi stroški zaradi vsakodnevnih prevozov na relaciji J. - R., in sicer sta se morala tožnika zaradi napak in zamude toženca peljati na relaciji J. R. vsak delovni dan od 1. 12. 2015 do 27. 4. 2016 (107x). Razdalja med J. in R. znaša 16,4 km, v obe smeri torej 32,8 km. Tako je vsakemu od tožnikov, ki sta se zaradi različnih urnikov in obveznosti vozila vsak s svojim osebnim avtomobilom, zaradi prevozov, ki so bili posledica napak in zamude toženca, nastala škoda v višini 1.298,55 EUR, skupaj torej 2.597,10 EUR.

7. Pri odločanju v tej zadevi je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo glede materiala predstavljajo določbe OZ, ki urejajo prodajno pogodbo in v njenem sklopu tudi jamčevanje za stvarne napake, glede oprave keramičarskih del pa določbe OZ, ki urejajo podjemno pogodbo in v njenem sklopu tudi odgovornost za napake prevzetega (izvršenega) dela.

8. Po izvedenem dokaznem postopku¹ je sodišče prve stopnje v točki 7. obrazložitve izpodbijane sodbe kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožena stranka na podlagi sprejete ponudbe št. 2015/10000047 z dne 31. 3. 2015 tožnikoma prodala material in se zavezala opraviti tudi keramičarska dela v stanovanjski hiši tožnikov L..., kar je izvedla po angažiranem podizvajalcu S. S., pa tudi, da sta tožnika kasneje angažirala nadomestnega izvajalca, ki je odstranil položene keramične ploščice, na novo položil keramične ploščice in dokončal vsa ostala dela ter izdal račun št. 42/15 v višini 9.211,10 EUR, prav tako pa je tožnikoma nastal tudi strošek demontaže in montaže kuhinje v višini 378,20 EUR po računu št. 150117 za dela, opravljena 31. 12. 2015. V točki 12. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnika napak v kvaliteti materiala nista uspela dokazati, v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je zaključilo, da je dokazni postopek potrdil napake izvršenega dela, da keramičarska dela niso bila izvedena kakovostno in skladno s pravili stroke, saj je ugotovilo naslednje pomanjkljivosti, ki so posledica neustrezne izvedbe del: keramične ploščice (talne in stenske) so zgolj točkovno prilepljene na podlago; keramična ploščica ni zadovoljivo po pretežni površini sprejeta s podlago, zato se ob potrkavanju zazna ″votlost″ oziroma nastane prazen prostor med ploščico in podlago; med robovi in vogali sosednjih keramičnih ploščic je višinska razlika, ki presega dopustna odstopanja; fuge med keramičnimi ploščicami so neenakomerne, mestoma se razlikujejo po debelini in mestoma tudi po globini, razlike mestoma presegajo pričakovana in strokovno dopustna odstopanja; neustrezno mesto dilatacijske fuge; neustrezni zaključki pri okenskih špaletah; kad je vzidana brez revizijskih vratic, niso nameščene zaključne letve; preko talnega sifon v kurilnici so položene ploščice. Nadalje je v točki 14. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta tožnika pravilno in pravočasno grajala napake, v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi, da sta tožnika izpolnila tudi obveznost pregleda izvršenega dela in obvestitve podjemnika oziroma prodajalca. V točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje še zaključilo, da sta tožnika uspela dokazati potrebnost angažiranja nadomestnega izvajalca, v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je še zaključilo, da sta tožnika uspela izkazati upravičenost stroškov nadomestnega izvajalca tudi po višini (9.211,10 EUR), prav tako pa tudi upravičenost stroškov v višini 378,20 EUR za demontažo in montažo kuhinje, sklepno je posledično v tej točki obrazložitve izpodbijane sodbe tudi zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti skupaj 9.589,30 EUR premoženjske škode za že opravljeno sanacijo škode. V točki 17. obrazložitve pa je ugotovilo in zaključilo še, da znašajo stroški potrebne, pa še neizvedene sanacije kletnih prostorov 3.634,36 EUR, kar zajema celotno sanacijo kopalnice v kleti in delno sanacijo ostalega dela kleti, saj je ugotovilo, da ni potrebna celotna sanacija celotnega preostalega dela kleti. Sodišče prve stopnje je v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje še zaključilo, da sta tožnika uspela dokazati tudi potrebo, da sta 5 mesecev živela v najemniškem stanovanju in plačevala najemnino, ter da sta zaradi navedenega upravičena do povračila škode v višini 1.000,00 EUR, v točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je posledično tudi še zaključilo, da so tožnikoma zaradi najema stanovanja v tem času po nepotrebnem nastali tudi stroški v zvezi z najemniškim stanovanjem, hkrati pa sta plačevala tudi že stroške stanovanjske hiše, v katero se nista mogla vseliti tako, da jima je zaradi navedenega nastala še škoda v višini 600,00 EUR, v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe pa je sodišče prve stopnje še presodilo, da sta na enaki pravni podlagi tožnika upravičena tudi do povračila potnih stroškov v času bivanja v najemniškem stanovanju na relaciji J.-R. za čas od 1. 12. 2015 do 27. 4. 2016 za vsak delovni dan, ko sta se vsak s svojim vozilom vozila v službo v L. iz J. namesto iz R., skupaj pa ti stroški znašajo 2.597,10 EUR. V točki 21. obrazložitve izpodbijane sodbe je zato zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnikoma plačati skupaj 17.420,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 13.223,66 EUR (9.589,30 EUR + 3.634,36 EUR) od 10. 11. 2015 do plačila ter od zneska 4.197,10 EUR (1.000,00 EUR + 600,00 EUR + 2.597,10 EUR) od 4. 9. 2016 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 3.946,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.696,34 EUR od 10. 11 .2015 do plačila in od zneska 250,00 EUR od 4. 9. 2016 do plačila pa je, kot je obrazložilo v točki 22. izpodbijane sodbe zavrnilo.

9. Ni pritrditi toženi stranki, da v izpodbijani sodbi pojasnila sodišča prve stopnje, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo, ne predstavljajo ustrezno argumentirane obrazložitve, da je le-ta povsem izostala, in da posledično izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ne vsebuje zgolj navedb pravdnih strank in naštevanja izvedenih dokazov, kot to neutemeljeno trdi tožena stranka, saj vsebuje prav za vsak sklop pravno pomembnih dejstev tako glede podlage kot tudi glede višine tožbenega zahtevka, prav tako pa tudi za vsako obliko vtoževane premoženjske škode posebej, dovolj in povsem ustrezne razloge, iz katerih je mogoče razbrati, zakaj je posamezna dejstva sodišče prve stopnje ugotovilo ali pa jih ni ugotovilo, izpodbijana sodba je zelo pregledna, jasna in sistematična tako, da jo je vsekakor mogoče preizkusiti, kar nenazadnje potrjuje tudi sama pritožba tožene stranke, ki polemizira z razlogi sodišča prve stopnje in jim argumentirano nasprotuje, kar bi bilo nemogoče, če bi obrazložitev v izpodbijani sodbi povsem izostala, kot to pritožbeno navaja tožena stranka. S temi pritožbenimi navedbami smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. S pritožbenimi navedbami, v katerih nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je med strankama med drugim nesporna okoliščina, da sta tožnika kasneje angažirala nadomestnega izvajalca, ki je odstranil položene keramične ploščice, na novo položil keramične ploščice in dokončal vsa ostala dela ter izdal račun št. 42/15 v višini 9.211,10 EUR, ter da je tožnikoma nastal tudi strošek demontaže in montaže kuhinje v višini 378,20 EUR po računu št. 150117 za dela, opravljena 31. 12. 2015, pa tudi, da je bil nadomestni izvajalec enostransko angažiran s strani tožnikov in to nasprotovanje utemeljuje z navedbo, da je sama ves čas postopka trdila in navajala, da angažiranje nadomestnega izvajalca ni bilo potrebno, zaradi česar ta okoliščina nikakor ne more biti nesporna, tožena stranka sodišču prve stopnje dejansko očita zmotnost sklepanja, da gre pri teh dejstvih za nesporna dejstva, torej mu očita, da je s takšnim zmotnim zaključkom kršilo določilo 214. člena ZPP. Ti očitki pa so povsem neutemeljeni, saj je tožena stranka, kot to izhaja tudi iz same pritožbe, tekom postopka pred sodišče prve stopnje nasprotovala zgolj potrebnosti nadomestnega izvajalca del, ni pa zanikala dejstev, da je bil ta dejansko angažiran in da je izstavil za svoje delo tudi račune v določeni višini, zato je ta dejstva sodišča prve stopnje povsem pravilno, v skladu s 1. in 2. odstavkom 214. člena ZPP, štelo za priznana oziroma nesporna. Potrebnost angažiranja nadomestnega izvajalca in samo višino izdanih računov le-tega, pa je sodišča prve stopnje, kot to nedvoumno izhaja tudi iz točke 8. obrazložitve izpodbijane sodbe, štelo za med pravdnima strankama sporni dejstvi, ki ju je nato presojalo v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe tako, da s temi pritožbenimi navedbami uveljavljena relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Tožena stranka more uspeti s pritožbeno navedbo, da ji je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje tožene stranke (ker se tožena stranka pravilnemu vabilu na narok ni odzvala, samo zaslišanje pa sploh ne bi podaljšalo postopka) kršilo tako pravico iz 1. odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS), kot tudi pravico iz 1. odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), s čimer sodišču prve stopnje smiselno očita, da ji je kršilo pravico do izjave in posledično zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Iz določbe 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da je bila tožena stranka s tem, da je sodišče prve stopnje ne bo zaslišalo, če ne bo prišla na narok, na katerega je bila vabljena z vabilom za zaslišanje stranke, seznanjena že v samem vabilu na zaslišanje, najkasneje pa ob zaključku naroka za glavno obravnavo dne 30. 8. 2019, ko se je dokazovanje zaključilo in je postalo jasno, da tožene stranke sodišče ne bo zaslišalo, bi morala to kršitev določb pravdnega postopka uveljavljati po oceni sodišča najkasneje na tem naroku. Ker tega ni storila², v pritožbi, v kateri prvič graja to kršitev sodišča prve stopnje, pa tudi ni navedla prav nobenega razloga, zakaj te kršitve, ki sicer ne spada med absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, je zaključiti, da to kršitev uveljavlja prepozno in je zato na pritožbeno stopnji neupoštevna, zato se do nje pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo. Na tem mestu je le še dodati, da zaslišanje strank kot dokazno sredstvo ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi. Za kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen URS) gre lahko le, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je mogoče strniti v tri skupine (glej 258. člen ZPP): 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati³. Prav za tako situacijo gre v obravnavanem primeru. Glede na to, da je bila tožena stranka vabljena na zaslišanje tako, kot je predvideno z 2. odstavkom 261. člena ZPP in je bila v vabilu tudi poučena o posledicah izostanka, tega, da je bila pravilno vabljena pa v pritožbi niti ne zanika, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je v sklopu dokaza z zaslišanjem stranke zaslišalo le oba tožnika, ne pa tudi tožene stranke, ki mora posledice opustitve prihoda na zaslišanje⁴ zato nositi sama. V primeru opustitve zaslišanja stranke, ki se ne odzove vabilu na zaslišanje, tudi ni mogoče uporabiti pravil o prekluzijah (286. člen ZPP), ki se nanašajo na pravočasnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov, zato je pravno povsem nepomembno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da (kasnejše) zaslišanje tožene stranke ne bi podaljšalo postopka.

12. V čem naj bi bila z neizvedbo dokaza z zaslišanjem tožene stranke kršena ustavno zajamčena pravica iz 1. odstavka 23. člena URS, t.j. pravica do sodnega varstva, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pa tožena stranka v pritožbi niti ne konkretizira, zato se do te njene pritožbene navedbe pritožbeno sodišče tudi ne more opredeliti.

13. Povsem pavšalni pa so pritožbeni očitki tožene stranke, s katerimi tožena stranka smiselno uveljavlja isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), da se sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke ni vsebinsko opredeljevalo, da jih je zgolj povzemalo oziroma naštevalo, kaj šele upoštevalo, da je trditve in dokaze tožene stranke preprosto prezrlo, medtem ko je, ne glede na smiselnost in konkretiziranost trditev, upoštevalo izključno navedbe tožnikov. Prav tako so povsem pavšalne tudi navedbe tožene stranke, v katerih izpostavlja, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati vsaj, da je zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, pri čemer zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali v obrazložitvi končne sodbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Tožena stranka namreč sploh ne konkretizira, do katerih njenih (pravno relevantnih) navedb in dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, katere njene navedbe in dokaze je torej prezrlo, se z njimi ni seznanilo in jih sploh ni upoštevalo, pa tudi zavrnitve katerih dokazov ni ustrezno obrazložilo, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče sploh ne more opredeliti. Zgolj to, da nekaterim njenim navedbam in z njene strani predlaganim dokazom ni sledilo vsebinsko, jih ni ugotovilo, je pa na drugi strani sledilo navedbam in dokazom, predlaganih s strani tožnikov, pa še ne utemeljuje uveljavljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje, kot to izhaja iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, navedlo dovolj in povsem ustrezne razloge, zakaj določenih dokazov ni izvedlo, jih je zavrnilo in zakaj ni sledilo določenim navedbam in dokazom tožene stranke oziroma so ti razlogi vsebovani v razlogih, zakaj je sledilo nasprotnim navedbam in dokazom tožnikov, to pa vse kaže na to, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z vsemi pravno relevantnimi navedbami in dokazi tožene stranke, se do njih tudi argumentirano opredelilo, zavrnitev dokaznih predlogov pa je tudi povsem ustrezno obrazložena, zato toženi stranki ni kršilo pravice do izjave, niti ni kršilo načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tudi iz tega razloga ni podana. Okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam in dokazom tožene stranke v vsebinskem pogledu, t.j. da ni ugotovilo obstoja zatrjevanih dejstev, izvedenim dokazom pa ni pripisalo takšne dokazne vrednosti, kot je želela tožena stranka, pa bi tudi sicer lahko predstavljalo zgolj pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot bo še obrazloženo, tudi ni podan.

14. Prav tako tudi ni pritrditi toženi stranki, da je načelo zakonitosti in kontradiktornosti (5. člen ZPP) sodišče prve stopnje kršilo tudi zato, ker je kljub temu, da je zapisalo, da izvedenskega mnenja M. R., ki je bilo pridobljeno s strani tožnikov pred pravdo, ne bo prebralo kot dokaz, ampak ga bo štelo kot del trditvene podlage tožnikov⁵, to izvedeniško mnenje v celoti uporabilo in mu sledilo tudi v dokaznem postopku. Tožena stranka tako niti ne konkretizira, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo (tudi) na podlagi tega izvedenskega mnenja, zato teh navedb tožene stranke pritožbeno sodišče niti ne more preizkusiti in se do njih opredeliti, ob pregledu izpodbijane sodbe pa uporabe izvedenskega mnenja izvedenca R. za ugotovitev spornih dejstev ni zasledilo, smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tudi iz tega razloga ni podana. Na tem mestu je le še dodati, da pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca R. ne gre enačiti z v tem postopku izvedenim dokazom z njegovim zaslišanjem kot priče, saj gre za drugo dokazno sredstvo.

15. Ne drži niti navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje štelo dejstvo, da sta tožnika dejansko in upravičeno računala, da se bosta lahko vselila v stanovanjsko hišo dne 27. 4. 2016, za nesporno, saj tega dejstva, da sta tožnika dejansko in upravičeno računala, da se bosta lahko vselila v stanovanjsko hišo dne 27. 4. 2016, sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, je pa ta datum ugotovilo kot datum dejanske vselitve, kot datum predvidene selitve pa je ugotovilo 1. 12. 2015 (točka 20. obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega pa je dejstvo, da sta morala tožnika 5 mesecev živeti v najemniškem stanovanju in plačevati najemnino, sodišče prve stopnje, kot je to obrazložilo v točki 18. izpodbijane sodbe, ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov z zaslišanjem tožnikov in priče A. K., zato je povsem neutemeljena tako pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje to dejstvo štelo za nesporno in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (in sicer relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP zaradi kršitve 1. in 2. odstavka 214. člena ZPP), kot tudi pritožbena navedba tožene stranke, s katero smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je to dejstvo ostalo nedokazano oziroma da ni izkazano in da je to dejstvo sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepovedane vnaprejšnje dokazne ocene, zaradi katere naj bi posledično sodišče prve stopnje tudi kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa, glede na doslej obrazloženo, prav tako ni podana.

16. Povsem nerazumljive pa so pritožbene navedbe tožene stranke v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita, da izvaja zaključke iz navedb, ki jih sploh ni izvajalo ali preverilo (v okviru dokazne ocene), prav tako pa tudi, da ob takšnem zaključku tudi prezre, da je g. Š. na zapisniku jasno izpovedal, da so se stvari v tej družbi zelo prepletale, zaradi česar dejansko ni bilo jasno, kam kaj spada, saj gre po mnenju tožene stranke za bistveno okoliščino, ki bi jo bilo potrebno raziskati, saj je obdolženka ves čas zatrjevala, da si ni protipravno prilaščala stvari, ali jih celo kradla. Glede na to, da v tem pravdnem postopku ni bilo nobene stranke s priimkom Š., tudi dokaz z zaslišanjem g. Š. ni bil niti izveden niti predlagan, prav tako pa se ni presojala morebitna kazenska odgovornost katerekoli od strank, je najbolj verjetno, da je ta del pritožbenih navedb pomotoma "zašel" v to pritožbo, čeprav se ne nanaša na obravnavano zadevo.

17. Kot to navaja tudi tožena stranka v pritožbi, je sodišče prve stopnje vse napake v izvršenem delu, pa tudi nujnost sanacije položene keramike z angažmajem nadomestnega izvajalca del, ugotovilo predvsem na podlagi pisnega in ustno dopolnjenega izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke D. Ž., saj je šlo pri vprašanju napak izvršenega dela in potrebnosti oziroma nujnosti angažmaja nadomestnega izvajalca del za strokovna vprašanja, na katera zaradi pomanjkljivega znanja sodišče ne more odgovoriti samo. V skladu z 243. členom ZPP namreč sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Dokaz z izvedencem je torej namenjen ugotavljanju dejanskega stanja, zato mora stranka, ki želi še kakšna dodatna pojasnila ali meni, da vsebuje izdelano izvedensko mnenje kakšne pomanjkljivosti ali nejasnosti, le-te pravočasno (v roku, ki mu ga v ta namen dodeli sodišče) izpostaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj jih lahko kasneje uveljavlja tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbenem postopku samo pod pogoji, ki sicer veljajo tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v skladu z 286. členom oziroma 337. členom ZPP. S pritožbenimi navedbami, v katerih v zvezi z prav vsako posamezno ugotovljeno napako izvršenega dela sodišču prve stopnje očita pomanjkljiva pojasnila v razlogih sodbe in od njega pričakuje, da bi moralo samo natančneje v skladu s pravili stroke in znanosti pojasnjevati po izvedencu gradbene stroke ugotovljene napake, se opredeljevati do strokovnih vprašanj in zapolnjevati strokovne standarde, in v katerih sodišču prve stopnje očita tudi pomanjkljiva pojasnila o potrebnosti sanacije položene keramike po nadomestnem izvajalcu, tožena stranka dejansko polemizira z mnenjem izvedenca gradbene stroke in na ta način pod krinko očitka o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z navajanjem nedopustnih pritožbenih novot (337. člen ZPP), saj želi na ta način zakriti svojo pasivnost v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko ni imela prav nobenih pripomb na izdelano izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke. Ker v pritožbi ne navede prav nobenega upravičenega razloga, zakaj teh pripomb na mnenje izvedenca brez svoje krivde ni mogla podati pravočasno že pred sodiščem prve stopnje, teh pripomb tudi pritožbeno sodišče ne more upoštevati in se do njih iz tega razloga tudi ne bo posebej opredeljevalo.

18. Z lastnim mnenjem, ki nima opore v izvedenem dokaznem postopku, pa tožena stranka ne more uspešno vzbuditi dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o napakah izvršenega dela, saj so le-te dokazno podprte, temelječe predvsem na izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, pa tudi na fotografijah v prilogah A29-A36 in A38, ter na izpovedbah tožnikov ter prič A. K., M. R., P. V., T. R., D. G. in deloma tudi S. S.

19. Neutemeljeni so namreč povsem pavšalni očitki tožene stranke, ki ostajajo na teoretični ravni, da pri svoji dokazni oceni sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka in ni presodilo vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, da ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje sodnika o obstoju določenega dejstva, temveč mora v odločbi jasno in konkretno povedati, zakaj je določeno dejstvo štel za resnično, česar pa sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke v izpodbijani sodbi ni storilo, da je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kršitev 8. člena ZPP podana, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična. Toženi stranki je najprej pojasniti, da morebitna kršitev tega postopkovnega določila ne predstavlja nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč zgolj relativno kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v tem konkretnem primeru, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni podana. Tožena stranka tako sploh ne pojasni, katerih izvedenih dokazov sodišče prve stopnje naj ne bi ustrezno dokazno ocenilo. Tudi sicer pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolna in povsem ustrezna, saj je v izpodbijani sodbi pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj natančno pojasnjeno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje posamezna dejstva ugotovilo, zakaj je sledilo določenim izvedenim dokazom, drugim pa ne. S takšno dokazno oceno je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, saj je njegova dokazna ocena sintetično analitična, zato so očitki o kršitvi tega postopkovnega določila neutemeljeni, posledično pa tudi ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljeni, deloma pa tudi pavšalni, so tudi nadaljnji očitki tožene stranke, da je argumentacija sodišča prve stopnje vsebinsko neprepričljiva, zaradi česar je po njenem mnenju podan tudi očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču prve stopnje namreč povsem pavšalno in posledično tudi neutemeljeno očita, da v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenih, kaj šele prepričljivih razlogov, zakaj je tožnikoma in določenim, z njune strani predlaganim pričam, ne glede na njihove izpovedbe, ki so mestoma same s sabo v nasprotju, tako nekritično verjelo, pa tudi, da je, ne glede na to, da je sicer zaslišalo vse predlagane priče, pri utemeljitvi svoje odločitve nekatere bistvene izpovedbe strank in prič za predmetno zadevo tolmačilo po svoje. Tožena stranka nima prav, da v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni navedlo (prepričljivih) razlogov, zakaj je verjelo tožnikoma in določenim, z njune strani predlaganim pričam, saj je tovrstne razloge navedlo pri vsakem sklopu dejanskih vprašanj, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati neobrazloženosti njegove dokazne ocene, posledično pa tudi iz tega razloga smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ker v pritožbi tožena stranka ne konkretizira niti domnevnih nasprotij v samih izpovedbah tožnikov in prič, prav tako pa tudi ne pojasni niti tega, v katerem delu naj bi izpovedi tožnikov tolmačilo po svoje in izpovedi katerih prič naj bi sodišče prve stopnje tolmačilo po svoje, teh njenih pavšalnih pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti.

20. S takimi pritožbenimi navedbami tožena stranka ne more vzbuditi dvoma v pravilnost temeljite, prepričljive in z življenjsko logičnimi razlogi utemeljene dokazne ocene sodišča prve stopnje, na katero se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče.

21. Tako je sodišče prve stopnje povsem pravilno in popolno v točki 13. obrazložitve izpodbijane sodbe dokazno podprto ugotovilo, da ima izvršeno delo podizvajalca tožene stranke naslednje napake: keramične ploščice (talne in stenske) so zgolj točkovno prilepljene na podlago; keramična ploščica ni zadovoljivo po pretežni površini sprejeta s podlago, zato se ob potrkavanju zazna »votlost« oziroma nastane prazen prostor med ploščico in podlago; med robovi in vogali sosednjih keramičnih ploščic je višinska razlika, ki presega dopustna odstopanja; fuge med keramičnimi ploščicami so neenakomerne, mestoma se razlikujejo po debelini in mestoma tudi po globini, razlike mestoma presegajo pričakovana in strokovno dopustna odstopanja; neustrezno mesto dilatacijske fuge; neustrezni zaključki pri okenskih špaletah; kad je vzidana brez revizijskih vratic, niso nameščene zaključne letve; preko talnega sifon v kurilnici so položene ploščice.

22. Enako velja tudi za njeno lastno mnenje glede (ne)potrebnosti oziroma (ne)nujnosti angažmaja nadomestnega izvajalca, saj tudi to nima opore v izvedenem dokaznem postopku in z njim ne more vzbuditi dvoma v pravilnost teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. Glede na neprepričljivo izpoved priče S. S. (podizvajalec tožene stranke) so tako dokazno podprte, na izvedenskem mnenju izvedenca gradbene stroke, pa tudi na podlagi izpovedi tožnikov ter prič P. V., A. K. in T. R., temelječe in posledično pravilne in popolne, ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 16. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je bila izvedena sanacija položene keramike potrebna in nujna, ker so bile napake in pomanjkljivosti pri izvedbi del takšne, da je bilo utemeljeno pričakovati, da bo v relativno kratkem času (v primerjavi s pričakovano življenjsko dobo posameznih elementov) prišlo do posledic, ki bi onemogočale normalno uporabo stanovanjske hiše. Sanacijo pa je bilo nujno izvesti pred dokončnim začetkom bivanja v hiši, ker so bila sanacijska dela tako intenzivna in obsežna, da v času sanacije ni bilo možno normalno bivanje v objektu, saj so bili sanirani prostori, ki so vitalno pomembni za bivanje v stanovanjski hiši (kopalnica, kuhinja, stopnice…).

23. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da sta tožnika dokazala tudi potrebo, da sta 5 mesecev živela v najemniškem stanovanju in plačevala najemnino zaradi napak v njuni stanovanjski hiši ter potrebnosti njihove sanacije pred vselitvijo vanjo, da sta prodala stanovanje v L., v hišo pa se zaradi napak v sferi tožene stranke nista mogla vseliti, zato sta 5 mesecev živela v stanovanju tožničinega očeta, ki sta mu plačevala 200,00 EUR mesečne najemnine. Te ugotovitve sodišča prve stopnje so namreč dokazno podprte, temeljijo na skladni izpovedi tožnikov in priče A. K. Glede na to, da so bili za ugotovitev dejstva, da sta morala tožnika zaradi napak v izvršenem delu 5 mesecev živeti v najemniškem stanovanju in plačevati najemnino, predlagani le dokazi z zaslišanjem tožnikov in priče A. K., tožena stranka pravilnosti te dejanske ugotovitve ne more izpodbiti zgolj z navedbo, da razen izpovedb tožnikov in priče, ki je izrazito zainteresirana za izid pravde, drugih dokazov sodišče prve stopnje ni izvajalo ali vsebinsko presojalo. Ker tožena stranka v postopku v zvezi s temi dejstvi ni ponudila kakšnih nasprotnih dokazov, ki bi ovrgli izvedene dokaze z zaslišanjem tožnika in priče A. K., je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ko je tem dokazom sledilo zaradi njihove skladnosti, povsem zadostna, saj ob odsotnosti nasprotnih dokazov ni zahtevala podrobnejše obrazložitve. Za neutemeljenega se zato izkaže očitek tožene stranke, da je s takšno presplošno dokazno oceno sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na trditveno podlago pravdnih strank, še zlasti pa glede na ugovore tožene stranke, ki je v zvezi s trditvami tožnikov o potrebnosti najema stanovanja za čas 5 mesecev, trdila zgolj to, da najem ni bil potreben, kakšnih drugih dejstev pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala, tožena stranka ob odsotnosti konkretnih trditev, kdaj sta tožnika stanovanje v L. prodala in do kdaj je nadomestni izvajalec dejansko delal oziroma koliko časa je trajala sanacija položenih keramičnih ploščic po nadomestnem izvajalcu, s pritožbo ne more uspešno izpodbiti teh ugotovljenih dejstev z navedbami, da ni pojasnjeno oz. opisano niti, kdaj naj bi tožnika prodala stanovanje oz. prepustila posest svojega stanovanja, ali je nadomestni izvajalec dejansko delal 5 mesecev, ter ali so bile očitane napake takšne narave, da bivanje v prostorih kljub obstoju teh napake fizično ni bilo mogoče.

24. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj napak izvršenega dela podizvajalca S. S., nujnost oziroma potrebnost sanacije položene keramike, ki je bila posledica napak v izvršenem delu, po nadomestnem izvajalcu del, pritožbeno pa niti niso izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da sta tožnika pravočasno in pravilno grajala napake v izvršenem delu, da jih tožena stranka oziroma njegov podizvajalec ni odpravil, da sta tožnika tudi izpolnila obveznost pregleda izvršenega dela in obvestila podjemnika (toženo stranko) o napakah, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 637. člena OZ pravilno zaključilo, da mora tožena stranka tožnikoma poravnati vso škodo, ki jima je nastala zaradi napak v izvršenem delu. Razen v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova povračila stroškov najemnine, ki pa jo je sodišče prve stopnje ugotovilo dokazno podprto, na podlagi izpovedi tožnikov in priče A. K., v višini 200,00 EUR mesečno oziroma v skupni višini za 5 mesecev najema 1.000,00 EUR, tožena stranka same višine premoženjske škode po posameznih vrstah škode ne izpodbija konkretizirano, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožnikoma plačati skupaj 17.420,76 EUR (od tega iz naslova stroškov že opravljene sanacije 9.589,30 EUR (stroški nadomestnega izvajalca v višini 9.211,10 EUR + stroški demontaže in montaže kuhinje v višini 378,20 EUR), iz naslova potrebne še neizvedene sanacije kletnih prostorov 3.634,36 EUR, iz naslova plačanih najemnin 1.000,00 EUR, iz naslova stroškov v zvezi z najetim stanovanjem 600,00 EUR, iz naslova potnih stroškov v času bivanja v stanovanju na Jesenicah 2.597,10 EUR) odškodnine iz naslova premoženjske škode, ki jima je nastala zaradi napak izvršenega dela, za katere odgovarja tožena stranka v skladu s 629. členom OZ kljub temu, da posla ni opravila osebno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do katerih sta tožnika upravičena na podlagi 299. in 378. člena OZ, od zneska 13.223,66 EUR (9.589,30 EUR + 3.634,36 EUR) od 10. 11. 2015 do plačila ter od zneska 4.197,10 EUR (1.000,00 EUR + 600,00 EUR + 2.597,10 EUR) od 4. 9. 2016 do plačila, pri čemer začetek teka zamudnih obresti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bil prerekan, pa tudi pritožbeno ni izpodbijan.

25. Pritožba odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbija konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožena stranka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

26. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora po uradni dolžnosti paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

27. Ob obrazloženem je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (t.j. v točki I. in III. izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

28. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) pa mora tožnikoma nerazdelno povrniti vse njune potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnikoma ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta na pritožbeni stopnji (17.420,76 EUR) in ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,6 EUR), priznalo naslednje potrebne pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 625 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 12,5 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 84,15 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 466,65 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožnikoma tožena stranka dolžna nerazdelno povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

29. Pritožbeno sodišče pa tožnikoma ni priznalo priglašenih 100 točk za sestanek s stranko in priglašenih 100 točk za pregled dokumentacije, saj sta obe opravili že zajeti v opravilu sestave odgovora na pritožbo, prav tako pa tudi ne za 125 točk preveč priglašenih stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Dokazi, ki jih je sodišče izvedlo, so navedeni v točki 5. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Glej zapisnik o naroku z dne 30. 8. 2019.
³ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 193/2016 z dne 17. 5. 2018.
⁴ Ob tem ne gre spregledati dejstva, da se zakoniti zastopnik tožene stranke osebno ni udeležil prav nobenega naroka za glavno obravnavo, čeprav je sodišče v tem postopku izvedlo kar štiri naroke.
⁵ Primerjaj točko 6. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 162/2018
• VSK sodba in sklep Cpg 195/2012
• VSL sodba in sklep I Cp 2380/2016