VSC Sodba I Kp 26132/2019

Jedro

Na neposrednem zaslišanju je forenzična izvedenka rezultat DNK analize tudi pojasnila s pomočjo šest stopenjske verjetnostne lestvice in ga umestila na peto stopnjo. Slednje pomeni, da rezultat zelo močno podpira predpostavko, da je mešanica sledi izolirana na gumbu vrat trezorja mešanica bioloških sledi obtoženca in še ene neznane osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obtoženi Z. G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila kazen dveh let zapora, v katero mu je bil po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštet čas pripora od 21. 5. 2019 od 6.25 ure dalje. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženec dolžan plačati oškodovancema premoženjskopravna zahtevka, J. K. v znesku 50.000,00 EUR, S. K. pa v znesku 2.020,00 EUR. Po 74. in 75. členu KZ-1 mu je sodišče prve stopnje v plačilo naložilo še znesek 780,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem na škodo J. K. pridobljeni premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil obtoženi oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, načeloma iz ″vseh pritožbenih razlogov″, dejansko pa iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožnikom, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženega Z. G. pa utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

6. Uvodoma pritožnik oporeka oceni dokazne vrednosti analize DNK, izolirane iz bioloških sledi v brisu gumba na vratih trezorja (sled št. 1/1), kot jo je v izpodbijani sodbi sprejelo prvostopenjsko sodišče. Po prepričanju pritožnika ta biološka sled, ki sicer vsebuje večino alelov obtoženčevega profila, sama zase ne dokazuje, da je prav on sostorilec obravnavanega kaznivega dejanja. Ker v sledi manjkajo trije obtoženčevi aleli, ni z gotovostjo dokazano, da je biološka sled sploh njegova, pa tudi če bi bila, pritožnik meni, da je povsem verjetno, da se je obtoženec gumba na vratih trezorja dotaknil povsem slučajno med zbiranjem starega železa, ali da je dejanski storilec uporabil rokavice, ki jih je pred tem uporabljal obtoženec oziroma celo, da je kdo obtoženčevo biološko sled namenoma podtaknil.

7. Sodišča druge stopnje zgoraj povzete pritožbene navedbe niso prepričale v zmotnost prvostopenjske dokazne ocene, še zlasti glede na izčrpnost ter tehtnost argumentov pod točkami 15, 17 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Iz poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 13. 3. 2019, ki ga je na glavni obravnavi 27. 11. 2019 zagovarjala neposredno zaslišana forenzična izvedenka dr. A. L., izhaja, da je DNK izolirana iz bioloških sledi v brisu gumba na vratih trezorja (sled št. 1/1) nehomogena, izolirana iz mešanice bioloških sledi več oseb, večina moškega izvora. V profilu te mešanice so bili vsi aleli, ki jih ima v svojem profilu najditelj trezorja F. P. in večina alelov, ki jih ima v svojem profilu obtoženi Z. G. Pri nadaljnji analizi biološkega materiala, upoštevajoč ugotovljeno dejstvo, da so v profilu mešane biološke sledi manjkali trije obtoženčevi aleli, sta bili postavljeni dve hipotezi in sicer H0: da je mešana biološka sled v brisu gumba na vratih trezorja mešanica bioloških sledi obtoženega Z. G. in še ene neznane osebe ter H1: da je ta mešana biološka sled mešanica bioloških sledi dveh naključno izbranih, obtožencu nesorodnih oseb iz naše populacije. Izračunana vrednost LR je po tej analizi znašala 4 x 10 na šesto potenco, kar pomeni, da je v tolikšni meri bolj verjetna hipoteza H0 ter posledično, da je glede na statistični izračun in ostale podatke, podane za omenjeno sled, daleč bolj verjetno, da je donor ene od dveh komponent mešane sledi obtoženi Z. G., kot pa da je donor naključno izbrana, z njim sorodstveno nepovezana oseba. Na neposrednem zaslišanju je forenzična izvedenka ta rezultat tudi pojasnila s pomočjo šest stopenjske verjetnostne lestvice in ga umestila na peto stopnjo. Slednje pomeni, da rezultat zelo močno podpira predpostavko, da je mešanica sledi izolirana na gumbu vrat trezorja mešanica bioloških sledi obtoženca in še ene neznane osebe. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pa se sodišče prve stopnje ni zadovoljilo zgolj z dokazano visoko stopnjo verjetnosti, da se je gumba na vratih trezorja dotikal obtoženi, pač pa je tudi na podlagi ostalih izvedenih dokazov argumentirano ovrglo ostale teze, ki jih je tekom kazenskega postopka, pa tudi v aktualni pritožbi, izpostavila obramba.

8. Sodišče prve stopnje je pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe z razumnimi razlogi zavrnilo tezo obrambe, da bi se obtoženec lahko trezorja dotaknil tudi povsem naključno, med zbiranjem starega železa. Obtoženec se v zagovoru ni spomnil, da bi naletel na predmetni trezor, ne v naravi, kjer je bil najden niti morebiti med starim železom. Že zgolj ta podatek kaže na neprepričljivost teze o naključnem dotiku trezorja. Neverjetno je, da bi se obtoženec trezorja ne spomnil, še zlasti na samo vrednost, ki ga je zanj kot zbiratelja odpadnega železa imel in ga ne bi odpeljal s kraja naključne najdbe. Po prepričanju sodišča druge stopnje je prav tako neprepričljiva druga možnost, ki jo nakazuje obramba in sicer, da bi obtoženec na ta trezor naletel in na njem pustil sled na kakšnem drugem kraju (na deponiji odpadnega železa ali na kakšnem prevoznem sredstvu). Glede na vrednost, ki jo je trezor predstavljal že kot odpadno železo za zbiratelje slednjega, ni nobenega prepričljivega razloga, zakaj bi bil potem kot tak predmet zavržen v nekem gozdu.

9. Forenzična izvedenka je bila zaslišana tudi glede možnosti prenosa biološkega materiala z rokavic na gumb trezorja. Povedala je, da se material sicer lahko prenese, vendar v manjši meri. Ker bi šlo za indirekten prenos, bi bila to količinsko skromna sled. Glede na ugotovljene okoliščine primera, je tudi za sodišče druge stopnje povsem neverjetna in nesprejemljiva teza pritožnika, da bi utegnil kdo s pomočjo rokavic, ki jih je pred tem uporabljal ali se jih dotikal obtoženec, na gumb trezorja prenesti njegov biološki material. Takšno možnost je pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno zavrnilo tudi prvo sodišče z ugotovitvijo, da ta nakazana možnost po obrambi ni bila dokazno konkretizirana, pač pa je bila le hipotetično navržena. Slednje velja tudi za zadnjo tezo obrambe, da naj bi bila ta sled obtožencu podtaknjena. Sodišče prve stopnje se je pod točko 21 obrazložitve zadostno opredelilo do vprašanja zakonitosti dela policije pri zavarovanju predmetnih sledov na sefu, teh zaključkov pa pritožnik pritožbeno niti ni problematiziral.

10. Pri utemeljevanju nezanesljivosti identifikacije storilca na podlagi analize DNK materiala, se pritožnik sklicuje na časopisni članek iz Slovenskih novic z dne 7. 7. 2019 pod naslovom „Srbskega roparja so izpustili“. Na macoli uporabljeni pri ropu o katerem je časopis poročal, je bila v mešani biološki sledi sicer zaznana tudi sled določenega obtoženca, za katero pa je obramba tekom poročanega kazenskega postopka trdila, da bi lahko na macolo prišla tudi že pred ropom. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi zaključilo, da ena od treh odkritih bioloških sledi na ročaju v bližini kraja ropa najdene macole, ki je pripadala obtožencu, dokazuje le, da jo je obtoženec držal v roki, ni pa mogoče ugotoviti, kdaj jo je držal. Ta primer iz druge kazenske zadeve, na katero se sklicuje pritožnik, pa po prepričanju sodišča druge stopnje ni primerljiv s predmetno pritožbeno obravnavano zadevo. Glede na okoliščine obravnavanega primera ter vse izvedene dokaze, ki jih je prvo sodišče temeljito pretehtalo in v tej zvezi svoje zaključke prepričljivo argumentiralo, v predmetni zadevi ni z ničemer izkazana teza obrambe, da bi obtoženec lahko na kakršenkoli način prišel v naključen kontakt z odtujenim trezorjem, bodisi v gozdu ali na kakšnem drugem mestu, niti da je bil obtoženčev biološki material na trezor prenesen na kakšen drug način ali celo tja podtaknjen.

11. V nadaljevanju pritožbe pritožnik sodišču druge stopnje ponuja kar nekaj možnih storilcev predmetnega kaznivega dejanja in sicer najprej sama oškodovanca J. in S. K., potem pa še A. K., Z. D. ter neznano osebo, ki naj bi se k oškodovanki vozila s cestarskim kombijem oranžne barve. Sodišče druge stopnje v tej zvezi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pod točko 20 obrazložitve izpodbijane sodbe zanesljivo ovrglo možnost, da bi bila lahko storilec obravnavanega kaznivega dejanja katera od navedenih oseb. Glede soseda Z. D. in neznanca z oranžnim kombijem insinuacije obrambe niti niso bile konkretizirane. Glede obeh oškodovancev pa je prvo sodišče pravilno izpostavilo, da v nobenem trenutku v svojih izpovedbah nista prikrivala slabih medsebojnih odnosov in drugih pomembnih okoliščin, povezanih z obravnavanim primerom. J. K. je bil v času kaznivega dejanja odsoten v tujini, oškodovanka sama pa gotovo ni bila sposobna uprizoriti tovrstne vlomne tatvine z izruvanjem in prenašanjem precej težkega trezorja. Da na obravnavani dogodek ni bila pripravljena kaže tudi okoliščina, da je bila ob odkritju kaznivega dejanja tako prizadeta, da sama niti ni mogla opraviti klica na policijsko postajo. Slednje je storil A. K. Za njega sicer pritožnik navaja, da je na ta način hotel odvrniti sum od sebe, kar pa po prepričanju sodišča ne bi bilo logično. Zakaj bi A. K. od sebe odvračal sum, ko pa mu sploh ne bi bilo treba biti navzoč ob domnevnem odkritju in naznanitvi kaznivega dejanja?

12. Pri tem, ko pritožnik izpostavlja, da naj bi bil dejanski storilec kaznivega dejanja nekdo, ki je natančno poznal hišo oškodovancev, kar naj bi potrjevalo tudi dejstvo, da ni bilo nobenega obračanja predmetov, razmetavanja, naglice, sledov trave, zemlje itd., pa je temu sklepanju moč nasprotovati s protiargumentom in sicer, ali ne bi v primeru če bi bil storilec kdo od oškodovancev ravno zaradi tega ob uprizoritvi vloma kraj dejanja razmetal, da bi od sebe odvrnil sum? Strinjati se sicer gre z mnenjem pritožnika, da bi naključni vlomilci lahko za tarčo izbrali tudi sosednjo hišo, ki je boljšega videza, a iz okoliščin primera niti ni mogoče trditi, da gre za povsem naključne vlomilce. Že same časovne okoliščine kaznivega dejanja, ko so vlomilci izkoristili relativno kratko odsotnost oškodovanke z doma, kažejo na verjetnost, da so storilci hišo in navade oškodovancev poznali, te podatke pridobili z morebitnim predhodnim opazovanjem, kar niti ne izključuje možnosti, da so tudi pridobili podatke o premoženjskih razmerah oškodovancev (npr. o delu oškodovanca J. K. v A.). Okoliščina, da pri hišnih preiskavah predmeti kaznivega dejanja niso najdeni pa je pogosta in nima takšnega pomena, da bi obtoženca izključila kot storilca predmetnega kaznivega dejanja.

13. Okoliščine in dognanja iz vlomne tatvine storjene 30. 11. 2018 na škodo oškodovanke T. B. v J., je sodišče prve stopnje uporabilo le kot kontrolni dokaz pri utrjevanju dokazne ocene o obtožencu kot enem izmed sostorilcev predmetnega kaznivega dejanja. Še zlasti je pravilno izpostavilo modus operandi t. i. nogavičarjev, torej storilcev, ki za prikrivanje sledov na krajih storitev kaznivih dejanj uporabljajo nogavice. Res je sicer, da na odvrženem izvijaču ni bilo najdenih individualnih karakteristik, na podlagi katerih bi ga bilo možno povezati z vlomom v hišo oškodovancev K., so pa bili na njem najdeni z verjetnostjo šeste od šestih stopenj obtoženčevi DNK sledovi. Med ostalimi predmeti, ki so bili najdeni oziroma odvrženi iz vozila Ford C-Max, v katerem je policist M. V. videl tudi obtoženca, je bilo večje število nogavic. Te nogavice in tista, najdena in zasežena na kraju najdbe trezorja, so na pogled enake, kar je razvidno iz fotografij v prilogah A18 do A21. Prav zaradi tega dejstva, je sodišče prve stopnje po pridobitvi poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija o preiskavi nogavic z dne 13. 1. 2020, opravilo še neposredno zaslišanje forenzične izvedenke P. A. Slednja je na glavni obravnavi 23. 1. 2020 kot priča pojasnila, da se vzorci zaseženih nogavic morfološko popolnoma ne ujemajo, dopustila pa je možnost, da so bile nogavice izdelane v isti tovarni, a da gre za drugo saržo. Vse tako pridobljene podatke je sodišče prve stopnje prepričljivo povezalo z modusom operandi t. i. vlomilcev nogavičarjev, ki so bili glede na okoliščine primera očitno na delu tudi pri kaznivem dejanju vloma na škodo K. (odsotnost sledi obutve, blata, druge umazanije itd.). Glede na odkrit biološki material na trezorju pri katerem je bila najdena nogavica označena kot sled 2 ter biološkega materiala na izvijaču iz vozila v zvezi s katerim so bile najdene ostale na prvi pogled identične nogavice, je sodišče prve stopnje upravičeno potegnilo vzporednico med najdenimi nogavicami in zato višje sodišče zavrača stališče pritožnika, da ni izkazana povezava med trezorjem in na istem kraju najdeno nogavico oziroma, da se ne ve, kako se je ta nogavica tam sploh znašla.

14. Sklepno pritožnik meni, da v predmetnem kazenskem postopku ni bilo dokazano, kaj vse je bilo v sefu in v kolikšni količini. Podatki o tem temeljijo zgolj na izpovedbah oškodovancev, ki bi lahko povedala karkoli. Osporava še zlasti višino zneska odtujene gotovine. Sodišče druge stopnje te pritožbene navedbe zavrača in se sklicuje na dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, v zadostni meri argumentirano pod točko 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri ugotavljanju odtujenih zlatih predmetov se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na fotografije najdenega trezorja, na katerih so med ostalim vidne prazne šatulje ter dokumentacija povezana z zlatniki in naložbenim zlatom. Oba oškodovanca sta bila tekom celotnega postopka večkrat izprašana glede odtujene gotovine ter drugih predmetov, še zlasti sta bila o tem temeljito zaslišana na glavni obravnavi in njune izpovedbe so bile vedno zanesljive, jasne in skladne. Za vsak posamezni znesek gotovine sta natančno pojasnila na kakšen način je bil privarčevan ter tudi razumno ocenila vrednost odtujenih zlatih predmetov. Skladno sta navajala znesek denarja privarčevanega za otroka (12.000,00 EUR) ter dodala, da se je nahajal v posebni toaletni torbici. Ker je bilo izkazano, da sta oškodovanca skrbno varčevala, nenazadnje pa je oškodovanec sorazmerno dobro zaslužil v tujini, sodišče prve stopnje ni imelo nobenega resnega razloga, da mu ne bi sledilo v trditvi o 30.000,00 EUR privarčevanega denarja v apoenih po 200,00 EUR. Zato gre zaključiti, da dokazna ocena vrednosti odtujenih predmetov in gotovine ni bila plod ugibanja oziroma sklepanja prvostopenjskega sodišča, ampak je temeljila na skrbni presoji vseh relevantnih dokazov.

15. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Ta namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženca. Sodišče prve stopnje mu je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženca. V izrečeni dveletni zaporni kazni, se je dovolj odrazila tudi izpostavljena olajševalna okoliščina (skrb za bolno partnerko) in zato bo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazen zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

16. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

17. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse za pritožbo zoper sodbo, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 48/2019
• VSM Sklep V Kp 2979/2016
• VSM Sodba III Kp 25572/2021