VSC Sodba Cpg 192/2019

Jedro

Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga.

Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza.

Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje, ki deluje po slovenskem procesnem pravu, lahko preprosto spregledalo določbi 217. in 259. člena ZPP oziroma ju razlagalo na način, ki je manj obremenjujoč le za eno izmed pravdnih strank, ne pa tudi za nasprotno stranko, in ki nenazadnje niti ne bi prispeval k načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka. Še posebej pa ne na način, ki je očitno samo bolj pogodu pričam ene izmed pravdnih strank.

Nosilni razlog za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti pa niti ni le v zgoraj izpostavljenem projektu čezmejnega sodelovanja s Črno Goro, temveč tudi v drugih številnih pogodbenih kršitvah toženke, ki so povsem izničile možnost izvedbe pogodbe (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ostale, pri čemer gre predvsem za prekinitev komunikacije, neobveščanje in na koncu še izjavo toženke, da nimajo več potrebe po sodelovanju).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.301,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razveljavilo sklep o plačilnem nalogu Okrožnega sodišča v Celju Plg 17/2016 z dne 21. 6. 2016 in o tožbenem zahtevku odločilo kot v rednem postopku po tožbi¹ in (II.) razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (tožnici) plačati 154.456,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2015 dalje do plačila ter (III.) v roku 15 dni še 15.876,83 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki jo pritožbeno sodišče na tem mestu povzema strnjeno, uveljavlja bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je tožnica spremenila tožbo, da te spremembe sodišče prve stopnje pravilno s sklepom ni dopustilo, da je Višje sodišče v Celju z napačnim (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 297/016 z dne 16. 11. 2017) sklepom III Cpg 16/2019 z dne 6. 3. 2019 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in da bi moralo sodišče vseeno o omenjeni spremembi tožbe odločiti. Meni, da gre za sodbo presenečenja, s katero sta bili toženki kršeni pravica do poštnega sojenja in pravica do kontradiktornosti, saj je le iz previdnosti in ne tako celovito odgovarjala na odškodninsko pravno podlago, ki temelji na drugih dejstvih. Bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker toženki ni bilo omogočeno enakovredno zaslišanje zakonitega zastopnika in z njene strani predlaganih prič. Toženka je vztrajala pri zaslišanju na podlagi ratificirane mednarodne pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah, ki je hierarhično višji akt kot ZPP. ZPP v 217. členu predvideva takšno zaslišanje v primeru tehtnih razlogov. Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je zavrnilo zahtevo toženke po zaslišanju stranke in prič pred zaprošenim sodiščem. Odločitev je v nasprotju z ZPP, mednarodno pogodbo in drugimi mednarodnimi akti, 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS) ter 6. členom Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP). Področje ureja tudi Konvencija o pridobivanju dokazov v civilnih in gospodarskih zadevah v tujini, ki prav tako vzpodbuja države k sodelovanju, zlasti z namenom olajšanja postopkov za stranke in priče. Zahteva po izboljševanju sodelovanja med sodišči držav članic izhaja še iz Uredbe Sveta (ES), št. 1206/2001 in Sodišča EU. Če sodišče brez utemeljenih razlogov zavrne (pravico stranke predlagati način izvedbe dokaza) predlog po zaslišanju preko sistema mednarodne pravne pomoči krši pravici toženke do enakega obravnavanja in do poštenega sojenja. V zvezi s samo vsebino odločitve je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Toženka soglaša z zaključkom o trajanju pogodbe. Zmoten je zaključek, da je tožnica bistven del pogodbe izpolnila, ko so bila področja, s katerimi se ukvarja toženka, vnesena v Multi-Annual Indicative Planning Document (MIPD). Zgolj to in priprava prijavne dokumentacije sta pomembni fazi, a s tem ni bila zagotovljena korist toženke oziroma financiranje. Sodišče prve stopnje zmotno Sarajevsko regionalno razvojno agencijo (SERDA) skoraj enači s toženko. Sredstva, ki jih je pridobila SERDA niso sredstva toženke. SERDA ni bila le vmesni člen (posrednik), ampak prijavitelj in investitor. Napačno so enačeni interesi toženke po turističnem razvoju širšega območja (regije, Kantona Sarajevo) z vlaganjem v njeno infrastrukturo oziroma v njeno premoženje, s katerim se poveča njeno premoženje. Ključna okoliščina je, da gre za pridobljena sredstva na TRR ali subvencije. Toženka je le upravnik smučišč. Ni šlo za prijavo za toženko, ampak za razvoj lokalne skupnosti in celotnega turističnega sektorja v njej. Toženka ima od tega le posredno korist. Sodišče prve stopnje ni naredilo ločnice. Nobena od prijav, pri kateri je sodelovala tožnica, ni bila uspešna. Razlogi za slednje po pogodbi niso relevantni. Toženka se po pogodbi ni bila dolžna niti prijaviti niti izpolnjevati pogojev. Sporna prijava SERDE nima zveze s sporno pogodbo. SERDA se je prijavila samostojno in prijavila svoj lasten program ter ni le posrednik med EU in toženko. Toženka je bila v projektu le partner in zavezana investirati sredstva, ne pa da bi pridobila sredstva zase. Sredstva je v javno infrastrukturo in za širše območje investirala SERDA. Toženka je bila le zunanji sofinancer, ki je SERDA zagotovil njena ″lastna sredstva″. Ni pod okriljem SERDA prijavljala lastnega projekta. Ni se vlagalo v infrastrukturo toženke. Toženka je res največji ponudnik kapacitet, a je le vsebinsko ter finančno pomagala SERDI in Sarajevu. Ni bila prijavitelj projekta. Če je SERDA uporabila dokumentacijo, ki jo je za toženko pripravila tožnica, za to toženka ne more odgovarjati. Komunikacija med strankama je potekala. Projekt SERDA ni projekt toženke in zato ni bil zamolčan tožnici. Ker ni bilo rezultatov, se je toženka odločila, da se ne bo več prijavljala. Toženka se ni prijavila niti sama niti pod krinko SERDA in ni prejela nobenih sredstev. Obveščanje je po pogodbi predvideno le za ostale fonde, ki niso Instrument for Pre-accession Assistance Bosnia in Hercegovina (IPA fondov). Le za IPA fonde velja ekskluziva. Honorar je bil predviden le od realizacije na TRR in izplačila subvencij toženki. Tega toženka ni pridobila. Sredstva je prejela SERDA. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Zmoten je zaključek, da so sredstva za razvoj občin T. in H., kjer sta smučišči, sredstva za (projekt toženke) toženko. Gre za sredstva za razvoj javne infrastrukture. Sredstva je vlagala sama SERDA, tožnica je bila le sofinancer, ki je z vložkom (31.266,24 EUR) odkupila nekaj nepremičnin (ni bila niti oškodovana niti okoriščena – izjava priče Maleć). Takšen način ni bil predviden s sporno pogodbo, za razliko od načina, kjer se preko SERDA dejansko na evropski razpis prijavi neka tretja oseba, ki nato od SERDA prejme ali finančna sredstva ali subvencije, in kar je bilo predmet pogodbe. Toženka je prejela le posredno korist. SERDA je lahko pridobitelj sredstev, čeprav ne more biti hkrati pridobitelj in nadzornik. Toženka ni posredno priznala, da je s prejemom ″domačih sredstev/iz domačih fondov″ dejansko prejela IPA sredstva. Gre za sredstva iz državnih in lokalnih proračunov, iz katerih se toženka tudi sicer financira. Gospodarsko pogodbo je sestavila tožnica in jo je treba razlagati v korist toženke. V pogodbi ni zapisano kot kršitev, da se je toženka dolžna javljati na razpise in da je dolžna zadostiti kriterijem razpisov. Za plačilo je pomembno le to, koliko sredstev ali subvencij bi toženka pridobila iz IPA sredstev. Sredstev ni bilo. Tožnica se je zavestno odločila za tvegano pogodbo, za plačilo po % uspeha. Toženka se je pač odločila, da s prijavami zaključi. Četudi pa bi se sama prijavljala, je tožnica upravičena le do % pridobljenih sredstev kot odškodnine za kršenje ekskluzive. Temelja odškodninske odgovornosti ni. Glede višine izpodbijana sodba ni ustrezno obrazložena in ni zmožna preizkusa. Toženka ni podala trditvene in dokazne podlage za presojo odškodnine po višini. Zakaj naj bi s prijavo SERDE tožnici nastala škoda v višini stroškov za pripravo več predhodno neuspešnih prijav ni mogoče razbrati iz sodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo ločiti med stroški za oddano razpisno dokumentacijo pri neuspešnih prijavah, stroški z drugimi projekti in stroški v zvezi s prijavo SERDE. Tožnica bi lahko dobila le 20 % sredstev (honorar od uspešne prijave), ki bi jih pridobila toženka. To je tudi škoda, ki bi jo lahko tožnica in toženka pričakovali, in položaj tožnice bi bil enak kot ob pravilni izpolnitvi. Pogodba je veljala do izteka časa. Ni vzročne zveze med stroški tožnice in med minimalno kršitvijo pogodbe oziroma ni ustrezno obrazložena in izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Četudi bi toženka uporabila delo tožnice, tožnici ne more pripasti več škode od honorarja. Glede zastaranja gre za uporabo materialnega prava in toženka je podala zadostno trditveno podlago, da je zastarala vsa domnevna škoda, ki je nastala v času do treh let pred vložitvijo prve pripravljalne vloge. Enako velja za zakonske zamudne obresti, ki ne morejo teči pred omenjeno vlogo, v kateri je bil postavljen odškodninski zahtevek.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V obširnem odgovoru, s katerim odgovarja pravzaprav na vsak pritožbeni očitek posebej, smiselno soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, izpostavlja sodno prakso (odločbo VS RS III Ips 69/2011) in meni, da toženka s tako obširno pritožbo uveljavlja tudi nedopustne pritožbene novote, medtem ko na prvi stopnji sojenja ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena. Hkrati opozarja še na kontradiktornosti same pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da pretežno pritrjuje vsem razlogom sodišča prve stopnje o ugotovljenih odločilnih dejstvih in da na prvi stopnji sojenja dejansko stanje ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče na tem mestu ugotovljenega dejanskega stanja ne bo podrobneje povzemalo, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe. Enako velja glede materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki so prav tako pravilni in razvidni že iz izpodbijane sodbe. Morebitne izjeme od zgoraj navedenega so pojasnjene spodaj v obrazložitvi te odločbe, s katero se odgovarja le na relevantne pritožbene očitke.

6. Izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi onemogočale njen preizkus. Sodba ima povsem zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni in med seboj v nasprotju. Povedano drugače tako imenovani standard obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje je v celoti spoštovan. V izpodbijani sodbi tudi ni o odločilnih dejstvih nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma predpisi. Podana torej tudi ni bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer ne gre za takšno kršitev, če sodišče dokaz le zmotno dokazno oceni.

7. Pritožbeno zavzemanje, da je tožnica s prvo pripravljalno vlogo spremenila tožbo, ni utemeljeno. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sklep, s katerim ni dopustilo ″spremembe tožbe″, ki naj bi izhajala iz omenjene prve pripravljalne vloge, vendar je po pritožbi tožnice pritožbeno sodišče s sklepom III Cpg 16/2019 z dne 6. 3. 2019 izdani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Predmetno je storilo, ker po presoji pritožbenega sodišča tožnica s prvo pripravljalno vlogo, ki jo je podala po ugovoru toženke zoper izdani plačilni nalog, ni spremenila tožbe. Pritožbeno sodišče tudi ob reševanju obravnavane pritožbe svojega stališča ni spremenilo in torej ne gre za spremembo tožbe, zato so neutemeljeni tudi nadaljnji pritožbeni očitki v izpostavljeni smeri (npr. da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o spremembi tožbe, da je pritožbeno sodišče z razveljavitvijo sklepa odločilo napačno, ipd.). Tožnica je 24. 5. 2016 vložila (mandatno tožbo) predlog za izdajo plačilnega naloga po izdanem računu z dne 21. 12. 2015, pri čemer se je (med drugim) sklicevala na sklenjeno pogodbo, po kateri naj bi se stroški za opravljene storitve pokrili iz honorarja, in omenila še, da gre za povrnitev stroškov za opravljene storitve. Po ugovoru toženke zoper plačilni nalog je vložila prvo pripravljalno vlogo, s katero je ob sicer obširni dopolnitvi dejanskega stanja, ki pa je ostala v okviru istega historičnega dogodka, zahtevala plačilo enakega zneska z enakimi pripadki na več alternativnih pravnih podlagah (izpolnitveni, odškodninski in obogatitveni). Omenjeno po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni spremembe tožbe, saj je zahtevek ostal isti in izvira iz istega historičnega dogodka, le uveljavlja se na različnih pravnih podlagah. Sklicevanju pritožbe na odločbo VS RS II Ips 297/2016 z dne 16. 11. 2017 ni mogoče slediti, saj gre za neprimerljivo situacijo, v kateri je tožeča stranka očitno vložila odškodninsko tožbo, nato pa po prvem naroku za glavno obravnavo navajala nova dejstva in se sklicevala na drugačno pravno podlago (verzijsko). V obravnavani zadevi pa je tožnica vložila predlog za izdajo plačilnega naloga, zoper katerega je bil vložen ugovor, zato se je zadeva nadaljevala kot postopek s tožbo, in nato je tožnica vložila sporno prvo pripravljalno vlogo. Zato se velja nasloniti na prakso VS RS, v kateri so obravnavani istovrstni pravni problemi, in iz katere izhaja, da tožbo v zadevah po izdaji plačilnega naloga in v enako obravnavanih zadevah po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine sestavljata skupaj predlog in prva pripravljalna vloga (glej npr. zadeve VS RS II Ips 222/2012 z dne 7. 11. 2013, III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013 in II Ips 34/2012 z dne 13. 11. 2014). Navedeno pomeni, da v takšnih zadevah tožeče stranke, iz razloga okrnjenosti dejanske in v precejšnji meri tudi pravne podlage zahtevka (pri predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in pri predlogu za izdajo plačilnega naloga), lahko podlago zahtevka povsem opredelijo šele v prvi pripravljalni vlogi. Ker je v konkretni zadevi tožnica storila le predmetno (dopolnila dejansko stanje in opredelila alternativne pravne podlage), ob tem pa ostala v okviru istega zahtevka s pripadki in v okviru istega historičnega dogodka (v okviru sporne pogodbe in plačilu stroškov za njeno izpolnjevanje), do spremembe tožbe ni prišlo. Sodišče prve stopnje torej ni bilo dolžno odločiti o spremembi tožbe, saj spremembe ni bilo, ker tvorita tožbo, na zgoraj opisani način, šele skupaj predlog za izdajo plačilnega naloga in prva pripravljalna vloga. Toženko je ne samo zastopal pooblaščeni odvetnik (pravni strokovnjak), ampak jo je tudi tožnica opozorila v smeri, da ne gre za spremembo tožbe, zato bi se morala in mogla ob vsem zgoraj izpostavljenem (predvsem praksi VS RS) zavedati možnosti presoje, da ne gre za spremembo tožbe. Skladno z navedenim so neutemeljeni očitki, da gre za sodbo presenečenja in da je bila toženka okrnjena v svoji pravici do izjave, ker posledično ni v tolikšni meri glede svoje odškodninske odgovornosti navajala dejstev in dokazov, ki so ji lahko v korist (odgovorila naj bi po lastnih navedbah le iz previdnosti in ne tako celovito). Ob dolžni procesni skrbnosti bi morala in mogla sama poskrbeti za (zadostno) uresničevanje svoje pravice do izjave. Toženka tudi sicer v pritožbi ne pojasni, o čem bi na prvi stopnji sojenja še navajala oziroma kaj bi še predlagala poleg njene siceršnje trditvene oziroma dokazne podlage. Prav tako ni razvidno, da bi bila glede česarkoli na prvi stopnji sojenja prekludirana, da ji ni bila dana možnost odgovoriti na vse tožničine trditve in da nenazadnje nanje ni odgovorila (tako je npr. še po izdaji omenjenega sklepa pritožbenega sodišča podala vlogo z izjavami njenega bivšega in sedanjega zakonitega zastopnika, ki ju je sodišče prve stopnje obravnavalo). Upoštevaje povedano toženki niso bili kršeni pravici do poštenega sojenja in do enakopravnega obravnavanja pred sodiščem ter načelo kontradiktornosti. Gre za en zahtevek, ki izvira iz istega historičnega dogodka in ki temelji na različnih pravnih podlagah. Dejanska podlaga je za vsako pravno podlago res delno drugačna, a ne v tolikšni meri, da bi lahko govorili o večih tožbenih zahtevkih. Tožnici je mogoče prisoditi le zahtevani znesek s pripadki in ne večkratnik tega zneska s pripadki. Zato tudi ni jasen pritožbeni očitek, da bi morala za vsakega od ″podrednih″ zahtevkov tožnica plačati sodno takso, hkrati pa ni pojasnjeno, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve. Zaradi navedenih stališč se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z očitki, da toženka nasprotuje spremembi tožbe in da sprememba tožbe ni smotrna.

8. Neutemeljeni so očitki, da je sodišče prve stopnje toženki kršilo pravico do enakopravnega obravnavanja in izvajanja dokazov v njeno korist ter storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo njen predlog za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika in z njene strani predlaganih treh prič po zaprošenem sodišču v Sarajevu (Bosna in Hercegovina) preko sistema mednarodne pravne pomoči. Sodišče prve stopnje je o zavrnitvi tega predloga navedlo obširne razloge, ki so pravilni in ki so razvidni iz izpodbijane sodbe na straneh od 70. do 72., zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo. Pritožba se v tem delu zmotno zavzema za zaključke, da toženki ni bilo omogočeno (enakovredno) izvajanje dokazov v njeno korist. Toženka neutemeljeno izraža stališče, da bi moralo biti sodišče, v čigar domeno sodi izvajanje dokazov (sem spada tudi odločanje o načinu izvedbe dokaza), vezano na s strani stranke predlagani način za izvedbo dokaza. Dokazi so zaslišanje strank in zaslišanje prič, medtem ko je sodišče tisto, ki skladno s pravili ZPP odloča o načinu izvedbe dokaza. Toženkini dokazi z zaslišanjem toženke in njenih prič niso bili izvedeni, ker toženka v roku ni plačala predujma za tolmača, ki je bil potreben za njihovo zaslišanje, kar s pritožbo ni z ničemer izpodbijano, prav tako pa je sodišče prve stopnje nenazadnje celo vpogledalo v pisne izjave vseh omenjenih. Povedano drugače možnost enakopravnega obravnavanja pred sodiščem, pred katerim je tekel postopek, je bila toženki zagotovo že iz tega razloga dana, a je zopet iz razlogov, ki so na njeni strani, očitno ni izkoristila. Zato primarno že iz tega izhaja, da ne gre za očitane kršitve. Podredno pa so tudi razlogi sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega predloga pravilni. Nobenega od v pritožbi izpostavljenih (izredno splošnih) mednarodnih aktov in stališč (argumentov) organov ni mogoče razlagati na način, za katerega se zavzema pritožba. Pritožba namreč spregleda, da sta v gospodarskem sporu dve pravdni stranki z enakimi pravicami in obveznostmi, da mora sodišče slediti (konkretno) utemeljenim predlogom pravdnih strank in da je sodišče prve stopnje obrazloženo ter pravilno pretehtalo prav vse okoliščine v zvezi z odločitvijo, da ne sledi predlogu toženke. Pritožnica v tem delu pritožbe večine podrobno ugotovljenih okoliščin in konkretnih razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane sodbe niti ne graja, ampak le parcialno in selektivno niza nekakšne nekonkretizirane in neutemeljene okoliščine, ki bi ji morebiti lahko bile v korist. Da so ratificirane mednarodne pogodbe hierarhično višji pravni akt kot ZPP, ne pomeni, da bi sodišče prve stopnje, ki deluje po slovenskem procesnem pravu, lahko preprosto spregledalo določbi 217. in 259. člena ZPP oziroma ju razlagalo na način, ki je manj obremenjujoč le za eno izmed pravdnih strank, ne pa tudi za nasprotno stranko, in ki nenazadnje niti ne bi prispeval k načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka. Še posebej pa ne na način, ki je očitno samo bolj pogodu pričam ene izmed pravdnih strank. Vsekakor v tem delu ni prišlo do kršitev 14. in 22. člena URS in 6. člena EKČP. Sodišče prve stopnje je podalo obširne razloge za zavrnitev predloga, ki so utemeljeni.

9. Glede temelja odškodninske odgovornosti toženka v pritožbi izpostavlja predvsem nekakšno lastno dokazno oceno in svoje materialnopravne zaključke, čemur ni mogoče slediti. Prav tako se pritožbeni očitki nanašajo pretežno le na sodelovanje s SERDA, medtem ko preostale ugotovljene kršitve pogodbe niti niso konkretno prerekane. Hkrati toženka nikjer ne uveljavlja morebitne relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Slednje je pomembno iz razloga, ker velik del dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na uporabi 214. člena ZPP. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritrjuje in soglaša z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji sojenja in z materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato pravilnih ugotovitev in razlogov, ki izhajajo že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica izpolnila bistveni del pogodbe z vključitvijo področij, na katere se nanašajo projekti toženke, v MIPD plan, kar bi toženki omogočalo večletno zaporedno črpanje sredstev, je pravni zaključek, ki je pravilen, saj predmetno izhaja že iz same pogodbe. Hkrati drži, da je bil cilj pogodbe v pridobivanju nepovratnih sredstev iz EU skladov. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi bila tožnica v kakršnemkoli primeru lahko upravičena le do plačila po honorarju iz pogodbe. Zaradi toženkinih kršitev pogodbe je bil namreč onemogočen sam cilj pogodbe (pridobivanje nepovratnih IPA sredstev). Jasno je, da je v takšni situaciji, ko je pogodbi zvesta stranka imela škodo s poštenim izpolnjevanjem svojih pogodbenih obveznosti, predmetno škodo dolžna povrniti kršiteljica pogodbe. Sklicevanje toženke, da že dve predhodni prijavi nista bili uspešni, toženki ne more koristiti, saj sta bili po ugotovitvah sodišča neuspešni iz razlogov v sferi toženke (prvič toženka ni zagotovila lastnega financiranja, drugič pa ni zagotovila financiranja s strani v pogodbi predvidenih bank). Slednje izhaja iz tega, da je bil namen pogodbe (skupni cilj sopogodbenic) v pridobivanju nepovratnih evropskih sredstev, kot vse pogodbene stranke pa bi morali pogodbenici pri izpolnjevanju tega cilja upoštevati tudi 5. in 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ), to je načelo skrbnosti in poštenja ter zahtevano skrbnost. Toženka se v pritožbi napačno zavzema za nekakšen zaključek, da bi morale biti očitno v pogodbi predvidene prav vse dolžnosti pogodbenih strank in vse mogoče kršitve ter sankcije zanje. Pritožbenemu sklicevanju, da se toženka ni bila zavezana po pogodbi sploh prijavljati na razpise za nepovratna sredstva, da ni bila dolžna izpolnjevati pogojev za razpise in da se je lahko prijavljala tudi sama preprosto ni mogoče slediti iz razloga, ker takšna ravnanja posredno in neposredno nasprotujejo samemu namenu pogodbe ter načelom vestnosti in poštenja ter dobrim poslovnim običajem. Povedano drugače, toženka je morala ravnati z zadostno skrbnostjo tudi v smeri prijavljanja, izpolnjevanja pogojev ter spoštovanja tožničine ekskluzive.

10. V nadaljevanju se pritožba obširno ukvarja s kršitvijo, ki se ji očita v zvezi s prijavo prek SERDA, a so ti pritožbeni očitki neutemeljeni. Zaključek sodišča prve stopnje je, da so s strani SERDA pridobljena sredstva (dejansko) bila sredstva toženke in v sodbi ni razvidno enačenje med obema pravnima osebama. Gre za logičen zaključek, ki temelji na številnih ugotovljenih dejstvih (npr. o vlogi SERDA, ki preprosto ni takšna, kot se zavzema pritožba, ki očitno povsem spregleda SMERNICE, na katere se je sklicevala tožnica). Hkrati ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju glede vloge toženke pri predmetni prijavi. Nelogično, neživljenjsko in nerazumsko je namreč pritožbeno zavzemanje, da je bila toženka le sofinancer, nekakšen pomočnik SERDA, ipd..., saj je bil poleg zagotovitve lastnega (zahtevanega) vložka v višini 31.266,24 EUR za pridobitev prav IPA evropskih sredstev (op. za predmetno prijavo je le toženka zagotovila pravzaprav vsa potrebna sredstva) nesporno v razmerju med njo in SERDA predviden še prenos lastništva na stvareh v vrednosti cca. 47.562,00 EUR. Zaradi navedenega tudi obširnemu pritožbenemu polemiziranju o interesih toženke in o povečanju premoženja toženke ni mogoče slediti na način, kot se zavzema pritožnica. Predmetno bi tudi sicer (izkazano) povečalo premoženje toženke, in ni mogoče slediti zavzemanju, da je bila toženka le partner, sofinancer, da je šlo le za nekakšen ″odkup opreme od SERDA″, ipd.. Predmetnega ne spremeni obširno sklicevanje, da naj bi sredstva očitno pridobili tudi drugi pravni subjekti. Vsekakor gre za kršitev pogodbe, za katero niti ni bistveno, koliko točno je iz predmetnega sodelovanja toženka iztržila. Na tem mestu ni odveč pripomniti, da, kot pravilno izpostavlja v odgovoru na pritožbo tožnica, kljub pozivom tožnice, da naj toženka predloži dokaze o svoji (drugačni) vlogi pri sodelovanju s SERDA, toženka kakšnih konkretnih dokazil v tej smeri ni predložila, medtem ko v pritožbi zopet le ponavlja svoje siceršnje ugovore. Obrazložitev sodišča prve stopnje v (predvsem) 23. točki obrazložitve je jasna, logična, razumska in skladna z izvedenimi dokazi, zato pritožbeni lastni drugačni dokazni oceni in stališčem preprosto ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je poleg ostalih relevantnih okoliščin konkretnega primera pravilno in obširno pojasnilo še razloge, da je pogodba zajemala tudi možnost sodelovanja s SERDA (toženka je s SERDA sklenila sporazum in aneks k sporazumu) pri pridobivanju nepovratnih IPA sredstev, da je šlo za projekt toženke (udeležba toženke na večih nivojih projekta – projektne ideje, zagotovitev kadra, dokumentacije, ipd...), da so bila pridobljena sredstva porabljena za projekte (ideje) toženke in da je bil nenazadnje predviden prenos lastništva v stvareh na toženko. Možnost pridobivanja IPA sredstev v sodelovanju s SERDA je bila predvidena v pogodbi, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno, kdo je bil prijavitelj v spornem čezmejnem sodelovanju. Vsekakor ni mogoče slediti pritožbenemu sprenevedanju, da četudi je SERDA pri prijavi „uporabila“ dokumentacijo, ki jo je za toženko izdelala tožnica, toženka za to ne more odgovarjati in mora tožnica predmetno rešiti s SERDA. Toženka je namreč s SERDA pri prijavi pogodbeno sodelovala kot lokalni partner z obširnimi obveznostmi glede pridobivanja sredstev. Iz česa pritožba črpa delitev na projekte kjer je SERDA le posrednik in projekte kjer je ″dejansko″ investitor ni povsem jasno in takšnemu zavzemanju ni mogoče slediti. Podobno velja za zavzemanje, da sodelovanje s SERDA po toženkino ni bilo naperjeno k povečanju njenega premoženja (prenos lastništva) in da je toženki prinašalo le posredno korist. Prenos premoženja in izpolnjevanje toženkinih projektov ne more pomeniti le posredne koristi. Tudi sicer je bistveno pri predmetnem sodelovanju, da je tožnica izkazala, da je z njim toženka kršila pogodbo (ekskluzivo), medtem ko tožnici ni bilo treba detajlno izkazati prav vseh konkretnih okoliščin celotnega poslovnega odnosa med toženko in SERDA in tudi ne tega, koliko točno se je premoženje toženke dejansko povečalo, ter podobnega. Nenazadnje tožnica tudi ni bila udeležena v dogovorih in izvedbi posla toženke s SERDA in nima vpogleda v toženkino premoženje. Gre za okoliščine iz sfere toženke, ki je podala izredno skopo trditveno in dokazno podlago. Sodišče prve stopnje je obenem pravilno pojasnilo, da je šlo za izpolnjevanje projektov toženke, pri čemer je bilo nepovratna sredstva mogoče pridobiti na različne načine. Kršitev, ki se toženki očita v zvezi s predmetno prijavo ni samo v opustitvi obvestitve tožnice, ampak predvsem v kršitvi ekskluzive, saj bi morala tožnico vključiti v izvedbo te prijave (glej zadnji odstavek 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Če pa bi morala toženka tožnico vključiti, je logično, da bi jo morala o tem še obvestiti. Pritožba zato neutemeljeno izpostavlja posamične pogodbene določbe o obveznosti obveščanja. Enako je neutemeljeno tudi pritožbeno lastno razumevanje vsebine pogodbenega razmerja med pravdnima strankama oziroma razumevanje pogodbe na način, da pogodbe pravzaprav ni mogoče kršiti vse dokler ni prišlo do konkretnega izplačila sredstev na TRR toženke oziroma izplačila subvencij. Predmetnih sredstev ni pridobila SERDA (glej SMERNICE), ampak so bila plasirana naprej za izvedbo projektov toženke (lokalnega partnerja) in za omenjeni prenos lastništva na stvareh. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, da pogodbenih določil o izplačilu na TRR in izplačilu subvencij, v konkretni zadevi ni uporabilo na način kot se zavzema pritožba, ampak je presodilo, da gre za izigranje tožnice s strani toženke. Zaključek sodišča o prejemu sredstev s strani toženke v višini 170.451,43 EUR ni protispisen, ampak gre za dokazno oceno izvedenih dokazov. Toženka sicer ponuja lastno dokazno oceno, vendar le-tej ni mogoče slediti. Tožnica je namreč v predmetnem sporu poleg ustrezne trditvene podlage predložila številne dokaze (predvsem listinske, to je objektivne dokaze), ki izkazujejo obstoj relevantnih okoliščin, medtem ko se je toženka branila pretežno le s trditvami in izjavami stranke ter prič. Nekatere njene trditve pa so bile tudi sicer takšne, da ji ne morejo biti v korist. Očitek sodišču prve stopnje glede zaključka, da je (dejanski) prejem IPA sredstev toženka posredno priznala v zvezi s trditvijo o ″domačih sredstvih″, ni utemeljen. V tem delu pritožba uveljavlja nekakšne nedopustne pritožbene novote (327. člen ZPP) o njenem lastnem financiranju, medtem ko je bil izraz ″domača sredstva″ v tretji vlogi toženke uporabljen v povsem drugem kontekstu, to je v kontekstu povezave s SERDA.

11. Nosilni razlog za utemeljitev toženkine odškodninske odgovornosti pa niti ni le v zgoraj izpostavljenem projektu čezmejnega sodelovanja s Črno Goro,² temveč tudi v drugih številnih pogodbenih kršitvah toženke, ki so povsem izničile možnost izvedbe pogodbe (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi ostale, pri čemer gre predvsem za prekinitev komunikacije, neobveščanje in na koncu še izjavo toženke, da nimajo več potrebe po sodelovanju). V tej smeri se pritožba v nasprotju s pravilnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje zavzema za zaključke, da je komunikacija med strankama vedno potekala, da pri delu ni ovirala tožnice, da ji ni zamolčala prijave prek SERDA in da tožnice ni ovirala pri izpolnjevanju pogodbe, pri čemer sama pritožnica priznava, da se je na neki točki odločila, da se na te fonde ne bo več prijavljala.

12. Glede izpodbijane višine zahtevka preprosto ne držijo navedbe toženke, da že tožnica ni postavila zadostne trditvene in dokazne podlage o višini škode in da v tem delu obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. V tem delu tudi glede vzročne zveze med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženke ni najti zatrjevane procesne kršitve. Bistvo izpodbijane sodbe ni le v eni izpostavljeni kršitvi pogodbe (in v uporabi dela, ki ga je za toženko opravila tožnica,), kar pritožba obširno in neutemeljeno izpodbija, temveč v večih kršitvah pogodbe s strani toženke, ki so skupaj rezultirale v tem, da so v času izvrševanja pogodbe povsem izničile namen pogodbenega sodelovanja in dejansko onemogočile izvajanje (samo izvedbo) pogodbe ter tožnici onemogočile izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti. Tožnica, ki je bila pogodbi zvesta stranka, je s poštenim izvrševanjem pogodbe trpela stroške, zato je v takšni situaciji neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da bi bila tožnica lahko upravičena le do izplačila morebitnega honorarja od (izkazano) pridobljenih IPA sredstev iz razpisa, o katerem toženka ni obvestila tožnice. Takšno stališče bi bilo pravilno le v situaciji, če bi obe stranki kot skrbna gospodarstvenika ter upoštevaje načelo vestnosti in poštenja izvrševali sporno pogodbo in če (zaradi zunanjih okoliščin) tudi v takšnem primeru rezultatov (pridobljenih IPA sredstev) ne bi bilo in bi bila edino uspešna lastna prijava, ki jo je toženka tožnici zamolčala. Le v takšnem primeru je tožnica nase prevzela tveganje v zvezi s honorarjem. Ne more pa tožnica, ki je pošteno izpolnjevala pogodbo, trpeti predmetnih stroškov, ki so ji nastali z njenim izpolnjevanjem, v situaciji, ko jo je toženka izigrala. Tožnica je pričakovala, da bo predmetne stroške pokrila iz honorarja in da bosta skladno z omenjenim načelom kot skrbna gospodarstvenika pogodbenici sledili skupnemu pogodbenemu cilju (pridobivanju IPA sredstev). Doseg le-tega pa je že v času samega izvajanja pogodbe s kršitvami toženka povsem onemogočila. Upoštevaje navedeno in sredstva, ki so bila na voljo za projekte toženke (op. iz višine le-teh je hkrati izkazana zadostna verjetnost, da tožnici poleg navadne škode pripada še morebitni izgubljeni dobiček), pa zaradi razlogov na strani toženke niso bila izkoriščena, ter ostale okoliščine primera je zaključek, da gre pri predmetnih stroških za škodo, ki bi jo toženka lahko pričakovala, pravilen. Hkrati pa je sodišče prve stopnje še pojasnilo razloge v smeri, da je bila toženka seznanjena s pričakovanim obsegom stroškov. Hkrati gre za škodo, ki tožnici, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, z zadostno stopnjo verjetnosti ne bi nastala. Kako je pogodba prenehala veljati niti ni bistveno, je pa pomembno, da je konec leta 2015 tožnica izvedela za kršitve, ki niso minimalne, saj so onemogočile samo izvedbo pogodbe in še pokazale, da toženka ni bila pogodbi zvesta že v času izvajanja same pogodbe, in takrat je tudi toženka jasno izrazila voljo, da ne želi več delovati v smeri izpolnjevanja cilja pogodbe. Takrat se je torej škoda šele manifestirala. Ob tem je neutemeljeno pritožbeno izpostavljanje, da se toženka, ker ni povsem izrecnega pogodbenega določila o tem, ni bila dolžna angažirati v smeri pridobivanja IPA sredstev, saj predmetno izhaja že iz samega pogodbenega namena, hkrati pa je imela tožnica pogodbeno ekskluziviteto za izvajanje takšnih prijav.

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede zastaranja. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da se je škoda manifestirala šele konec leta 2015 in da je torej šele takrat tožnica pridobila možnost zahtevati njeno plačilo, saj so šele takrat postale jasne toženkine kršitve pogodbe in toženka je takrat izrazila voljo v smeri, da ne želi več sodelovati pri izvajanju pogodbe (predhodno pa se je posluževala različnih izgovorov). Sodišče prve stopnje v tem delu zato zmotno meni, da je ″škoda″ nastala v letih od leta 2008 do 2013, a predmetno ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Toženka se je v zvezi z ugovorom zastaranja sklicevala le na rok tri leta pred vložitvijo sporne prve pripravljalne vloge (28. 2. 2018), zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi morala zatrjevati okoliščine glede poteka roka do vložitve tožbe (24. 5. 2016), pa jih ni. Tudi sicer pa se je po presoji sodišča prve stopnje škoda manifestirala (nastala) konec leta 2015 (glej zgoraj), zato zastaranje v nobenem primeru ni podano.

14. Ker pritožbeno sodišče ne sledi toženkini tezi o spremembi tožbe, tudi glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti ugotavlja, da je sodišče o njih pravilno odločilo na podlagi izdanega ″računa″.

15. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov. Skladno z vsem navedenim je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 1750 točk za odgovor na pritožbo, 27,5 točk materialnih stroškov (2 % nagrade za odgovor na tožbo do 1000 točk in 1 % od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.301,13 EUR. Tožnici se ne prizna priglašenih 300 točk za posvet s stranko in 800 točk za pregled spisa, listin in druge dokumentacije, saj gre ne samo za neizkazane stroške, temveč še za nesamostojni storitvi, ki sta že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Še priglašeni stroški ″po odmeri sodišča″ (stroški pričnin, izvedenin in sodnih taks) pa tožnici niso nastali.

-------------------------------
¹ V tem delu gre sicer za sklep in ne za sodbo, vendar predmetno ni vplivalo na pravilnost odločitve, prav tako pa je iz pritožbe razvidno, da se izpodbija le sodba.
² Protipravnosti toženkinega ravnanja v zvezi s prijavo za IPA čezmejno sodelovanje med BiH in Republiko Srbijo pritožba niti ne izpodbija.

Datum zadnje spremembe:

02.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep PRp 35/2023
• VSM sklep Cpg 388/93
• VSL sodba II Cp 205/2015