<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 141/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:CP.141.2020
Evidenčna številka:VSC00034090
Datum odločbe:20.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Maša Butenko (preds.), mag. Miran Pritekelj (poroč.), Karolina Pečnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti - objektivni kriterij

Jedro

Pri določitvi višine odškodnine zaradi psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se upošteva tudi objektivni kriterij.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v točki 1. in 2. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3. izreka spremeni tako, da se znesek 1.671,24 EUR spremeni v znesek 2.100,88 EUR, v točki 4. izreka se znesek 861,35 EUR spremeni v znesek 1.061,94 EUR, v točki 5. izreka se znesek 208,40 EUR spremeni v znesek 256,93 EUR, v točki 6. izreka se znesek 1.787,00 EUR spremeni v znesek 2.203,15 EUR in v točki 7. izreka se znesek 1.051,20 EUR spremeni v znesek 1.296,00 EUR.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki, na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v skupnem znesku 559,98 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 554/2018 z dne 12. 12. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 12.465,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2015 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je s to sodbo odločilo še o preostanku denarne odškodnine, katera pripada tožniku zaradi posledic poškodbe, katero je utrpel v prometni nezgodi dne 27. 9. 2014, ko se je kot motorist poškodoval. V škodnem dogodku je utrpel večdelni zlom leve nadlahti, pretres možganov, udarnine in razpočno rano na bradi, poškodbo levega zapestja, udarnino levega kolena in udarnine po celem telesu. Zaradi posledic utrpelih poškodb se je tožniku pojavila pareza živcev leve roke, zlasti radialnega živca, ter pretres možganov druge do tretje stopnje ter postkomocionalna stresna motnja. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v katerem je zaslišalo tožnika in pribavilo izvedenska mnenja, tožniku za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem od zahtevanih 17.000,00 EUR prisodilo 15.000,00 EUR, za strah od zahtevanih 1.500,00 EUR 1.200,00 EUR, za skaženost od zahtevanih 3.000,00 EUR 15.000,00 EUR, za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu je prisodilo od zahtevanih 17.000,00 EUR celotnih 17.000,00 EUR, skupaj je tako tožniku prisodilo 37.700,00 EUR, ker pa je tožena stranka delno že plačala odškodnino v skupnem znesku 21.000,00 EUR, je sodišče ta znesek valoriziralo in ga odštelo od prisojene odškodnine in je ugotovilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki še plačati na račun nepremoženjske škode 12.465,00 EUR. Nato je odločilo še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je pri odmeri pravdnih stroškov upoštevalo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper točko 1. in 2. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka. Zanjo je na pritožbeni stopnji spornih še 10.000,00 EUR, ter tudi še delno odločitev o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se prisojena odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti iz zneska 17.000,00 EUR, spremeni v znesek 7.000,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo bistveno previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz izvedenskega mnenja izvedenca nevrologa je razvidno, da je poškodba na tožnikovi levi roki pustila posledice, ki se kažejo v zmanjšani grobi dorzifleksiji in moči stiska leve roke. Izvedenec meni, da je okrevanje poškodovanega živca zaključeno za 30 % slabše, kot če bi bilo popolno. Medianus ni prizadet in je popolnoma okreval. Izvedenec pa posledic pretresa možganov ne ugotavlja, razen občasnih tenzijskih glavobolov, motenj koncentracije in spomina ob vremenskih spremembah. V zvezi z posledicami po utrpelem pretresu možganov tožnika, je izvedenec nevrolog, ki je specialist za tovrstne poškodbe, v mnenju zapisal, da je postkomocionalni glavobol pri tožniku trajal od dneva poškodbe dalje, pa do največ oktobra 2015, sedanje glavobole pa je izvedenec razmejil na 30 % v posledici škodnega dogodka in 70 % na druga obolenja. Izvedenec nevrolog je zapisal, da ima tožnik slabši spomin in je slabša njegova pozornost, občutljiv je na sonce, močno svetlobo, hrup in slab zrak, vendar je le 50 % teh težav tožnika posledica pretresa možganov. Izvedenec tudi meni, da bodo težave s koncentracijo, kot posledico pretresa možganov, sčasoma izzvenele. Tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da po končani poklicni šoli za optika, nikoli ni delal kot optik, ampak je šel naprej v šole in je študiral pravni management v Kranju. Ker je imel nesrečo, ni mogel diplome dokončati. Iz mnenja izvedenca kliničnega psihologa je razvidno, da je tožnik študiral pravo in management in leta 2015, eno leto po škodnem dogodku tudi diplomiral. Tožnik je v času pred škodnim dogodkom 27. 9. 2014 pisal diplomsko nalogo, ki je ni mogel napisati pravočasno, ker ni mogel tipkati, izpite pa je imel že opravljene. Glede na takšno dejansko stanje so ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima tožnik kot študent prava od nesreče dalje pogoste težave pri učenju, ker študij prava zahteva dolgotrajno in dobro koncentracijo, on pa zaradi močnih in kontinuiranih glavobolov ni zmožen študirati v enaki meri kot prej, zaradi česar duševno zelo trpi in mora v študij vložiti več truda kot pred nesrečo, neskladne s podatki, ki izhajajo iz dokazov, ki so bili izvedeni v tem pravdnem postopku. Tožnik delo optika nikoli ni opravljal in ga glede na to, da je po šoli šel naprej študirat pravo in management tudi ni nameraval opravljati, tako da tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka, težav povezanih s poškodovano levo roko, pri opravljanju tega poklica nima. Tožnik ima sedaj, v posledici poškodbe leve roke težave pri določenih aktivnostih, kot so dvigovanje in prenašanje bremen, pri pisanju z računalnikom, vendar pa so funkcionalni deficiti le lažji in začasni, saj gre le za določeno bolečnost, ki se pojavlja občasno ob specifičnih gibih in obremenitvah, torej gre pri njem le za občasno in lažje zmanjšanje določenih fizičnih aktivnosti. Sodišče prve stopnje nadalje ugotavlja, da ima tožnik po poškodbi v obravnavani prometni nesreči postravmatske glavobole, ki jih je pripisati temu dogodku 30 %, pojavljajo pa se tudi še sedaj, pri psihičnih obremenitvah v službi in udarijo na dan navadno ob vikendih. Tožena stranka opozarja, da je sodišče prve stopnje to škodo, ki tožniku nastaja zaradi postravmatskih glavobolov že upoštevalo, ko je tožniku določalo odškodnino iz naslova odškodnine za prestane in bodoče bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Glede na sodno prakso, se lahko bodoče bolečine oškodovanca, ki so posledica poškodbe, pri odmeri višine odškodnine upoštevajo le enkrat in sicer, ali kot bolečine pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče bolečine ali pa pri določanju odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker oškodovanec dela zaradi bolečin ne more opravljati tako kot ga je ali ga težje oziroma počasneje opravlja. Nikakor pa sodišče bolečin ne sme dvakrat upoštevati in ovrednotiti pri obeh postavkah negmotne škode, kot je to storilo v konkretnem primeru. Nadalje sodišče prve stopnje zaključuje, da je škodnemu dogodku mogoče pripisati postravmatsko stresno motnjo. Tožena stranka poudarja, da je pri tožniku bila ugotovljena posttravmatska stresna motnja, katera pa sodna praksa šteje med neugodnosti v zvezi z zdravljenjem. Tudi sodišče prve stopnje je posttravmatsko stresno motnjo navajalo in upoštevalo v delu, kjer je sodišče tožniku odmerjalo odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti in je torej ne more upoštevati ponovno pri drugi obliki negmotne škode, še posebej ne, ker ne gre za trajne posledice, ki bi tožniku povzročale duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ampak le neugodnosti zdravljenja, kot to veljavno meni sodna praksa. Tožena stranka je pregledala sodno prakso za podobne primere in meni, da je sodišče prve stopnje tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosodilo bistveno previsoko odškodnino. Iz sodne prakse izhaja, da je bila iz tega naslova dosojena odškodnina v višini 7 povprečnih plač pri 40 % funkcionalnem izpadu gibljivosti zapestja, zmanjšanju grobe moči prijema za približno polovico, kroničnih obremenilnih bolečinah, moteni senzibiliteti, zaradi česar oškodovanec težje opravlja delo policista, odškodnina v višini 10 povprečnih plač pa je bila dosojena pri akademski glasbenici - violinistki, pri kateri je podano 5 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, ker ugotovljene funkcionalne posledice vplivajo na oškodovankino profesionalno udejstvovanje. Mnenja je, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi odškodnino iz tega naslova le v znesku 7.000,00 EUR. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji podaja pritožbo tožeča stranka. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v tej pravdi uspeh izračunalo napačno in sicer v sedaj izpodbijani sodbi, saj je uspeh postopka očitno ugotavljalo zgolj glede na uspeh tožnika v ponovljenem postopku in ne glede na celoten uspeh tožnika, kar bi bilo pravilno. Najvišji vtoževani znesek v tej pravdi je znašal 38.935,49 EUR. Sodišče pa je tožeči stranki priznalo iz naslova nepremoženjske škode znesek 34.700,00 EUR, skupaj pa znesek 35.135,49 EUR in je torej tožnik v tej pravdi po višini uspel z 90 %. Tožena stranka je znesek 21.200,00 EUR plačala šele po izdaji prve sodbe. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je uspeh tožeče stranke v tem pravdnem postopku 90 % in je zato temu ustrezno potrebno spremeniti izrek o pravdnih stroških, vsebovan v točki 2. do 7. izreka sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam.

5. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Mnenja je, da njena pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in je dosodilo pravično denarno odškodnino, ki je primerljiva tudi z odškodninami, že prisojenimi za podobne primere. Tožniku so v posledici poškodbe ostale trajne okvare živcev, ki se kažejo v delni prizadetosti dveh živcev leve roke , zato ima tožnik tudi slabšo moč v levi roki in je nakazano ulnarisovo krempljasta roka, kar pomeni, da sta pokrčena zadnja prsta in je slabša addukcija. V enaki meri je prizadet tudi radialni živec, ki prav tako omejuje dorzifleksijo v zapestju in abdukcijo palca. Prav tako iz dopolnitve mnenja nevrologa izhaja, da sta slabši spomin in slabša pozornost izključno posledici obravnavane nezgode, konkretno posledici pretresa možganov in ne zgolj v 50 % kot neutemeljeno in zavajajoče navaja tožena stranka. Tožnik trpi tudi na družabnem življenju, res le v 50 % kot posledica pretresa možganov, ostalo pa je posledica predhodnih težav. Tožnik prereka navedbe tožene stranke glede zmanjšanja življenjske aktivnosti na področju svojega poklica. Zgolj dejstvo, da dodatno obiskuje še študij managementa in prava ne pomeni, da se nikoli ni želel zaposliti kot tehnik optike. Zaradi ugotovljenih omejitev pa sedaj trajno ni zmožen opravljati svojega poklica, saj zaradi poškodb živca njegova roka in prsti ne premorejo več potrebne sposobnosti, ki se od nekoga na takšnem delovnem mestu pričakuje in zahteva. Tožnik je jasno izpovedal, da diplome ni mogel dokončati, saj zaradi poškodb roke ni mogel pisati. Tudi izvedenec dr. B. in F. sta v svojih ocenah prišla do ugotovitev, da je pri tožniku zaradi posledic nesreče prišlo do upada koncentracije spomina. Prav tako je potrebno razlikovati med odmero odškodnine za prestane in bodoče bolečine ter odmero za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Posttravmatsko stresno motnjo je mogoče upoštevati na področju psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nevšečnosti, ki jih je imel tožnik v zvezi z zdravljenjem posttravmatske stresne motnje je pa sodišče ustrezno upoštevalo pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Tako tudi v tem primeru sodišče ni dvakrat upoštevalo enakih posledic posttravmatske stresne motnje, saj so se v prvem primeru pri tožniku kazale kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v drugem pa so zanj predstavljale nevšečnosti med zdravljenjem. Tožena stranka ni navedla niti enega primerljivega primera sodne prakse, s katerim bi lahko opredelila višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zato je celotna tožniku prisojena odškodnina primerna. Primeroma še navaja judikata VS RS, ki potrjujeta pravilnost odločitev sodišča prve stopnje. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena.

7. Tožena stranka v pritožbi izpodbija višino prisojene pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in je mnenja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo za 10.000,00 EUR previsoko odškodnino iz tega naslova. V pritožbi je mnenja, da je sodišče prve stopnje bolečine upoštevalo dvakrat in sicer pri odmeri odškodnine iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar je v nasprotju s sodno prakso. Pritožba v tem delu ni utemeljena, kajti tožena stranka v pritožbi ne priloži primerov iz sodne prakse, ki bi opravičevali njeno tezo, da ni mogoče prisoditi odškodnine zaradi bolečin tako iz naslova neugodnosti med zdravljenjem kot tudi iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje pa pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ugotavlja, da so pri tožniku ostale trajne posledice, ki se kažejo na večih življenjskih področjih in v večih posledicah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenec nevrolog, kateremu je sodišče sledilo ugotovil, da je zaradi nepopolnega okrevanja v ulnarisovi mišici pri tožniku izražena 30 % slabša moč dorzifleksije v zapestju v primerjavi z desno roko. V zvezi z odstotkom glavobolov - 30 %, je izvedenec ugotovil, da so posttravmatski glavoboli, ki jih je sprva imel trikrat na teden postali razmeroma redki in tudi po jakosti niso bili hudi. Oboji pa se mu pojavijo pri psihičnih obremenitvah v službi in udarijo na dan navadno ob vikendih. Kot trajna posledica na levi nadlahti je pri tožniku ostala pareza radialnega živca v levi roki, omejena gibljivost roke in zapestja, slabša moč v celi levi roki, prsti levice so slabše gibljivi, v celi levi roki je slabša moč, v prstih pa so mravljinci. Zaradi poškodbe leve nadlahti je tožnik manj zmožen za aktivnosti, ki zahtevajo prisilno držo leve roke - pisanja, delo z računalnikom, dolgoročno prenašanje težjih bremen, fizične napore in sunkovite gibe z levo roko. Z levo roko je manj spreten in ima v njej manjšo moč. Tožnik ima kot posledica pretresa možganov slabši spomin in slabšo pozornost, kar je posledica pretresa možganov. Občutljivost na sonce, močno svetlobo, hrup, slab zrak, zaradi česar se izogiba druženju na javnih prostorih in zaradi tega trpi njegovo družabno življenje, je mogoče v 50 % pripisati pretresu možganov, 50 % pa migrenskim glavobolom. Tožnik je zaradi tega veliko bolj razdražljiv. Ob daljšem delu v gospodinjstvu ga prične boleti glava, ki se kaže v utrudljivosti zgornjega motoričnega nevrona po pretresu. Prav tako ni sposoben težjih fizičnih del. Izvedenec je tudi potrdil navedbe, da se je tožnik pred poškodbo ukvarjal s košarko, badmintonom, tenisom, nogometom, tekom na smučeh, s hojo v hribe, kolesarjenjem in fitnesom, kar je zaradi nespretnosti leve roke in glavobolov povsem opustil in zaradi tega duševno trpi. Poškodbe ga ovirajo pri delu okoli hiše (košnja trave in zlaganju drv), ovirajo ga pri vožnji z avtomobilom, povsem je opustil vožnjo z motorjem, ni zmožen opravljati svojega poklica - optika tehnika, saj je za to delo potrebna dobra spretnost rok in prstov, senzibilnost in moč v rokah, delo pa se opravlja v zaprtih prostorih, pri umetni svetlobi in na raznih hrupnih mestih, kar pa zaradi nepopolne okrevane leve roke in glavobolov ne more početi. Tako je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca F. sodišče ugotovilo in potrdilo izpovedbo tožnika, da je pri tožniku prišlo do upada koncentracije in spomina v 10 %. Prav tako so potrjene ugotovitve dr. B., da je 50 % glavobolov posledica pretresa možganov, 50 % pa je migrenskih. Občutljivosti na svetlobo, hrup in slab zrak je zaradi migrenskih napadov in ne posledica škodnega dogodka. Tožniku je nastala 30 % slabša moč dorzifleksije v zapestju, ki je trajna. Škodnemu dogodku je mogoče pripisati motnje koncentracije spomina, posttravmatsko stresno motnjo in posttravmatske glavobole. Strah pri vožnji s kolesom ali motorjem je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Sodišče je nato ugotovilo, da pri tožniku obstaja navedeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot jih je opisal tožnik in kot sta jih ugotovila oba izvedenca in kar je vse opisano v točkah 20. in 21. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa je bil tožnik ob nastanku škode star komaj 26 let in bo upoštevaje povprečno življenjsko dobo, trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 50 let, je sodišče ocenilo, da je primerna denarna odškodnina s tem ugotovljenim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti 17.000,00 EUR. Iz obrazložitve tako izhaja, da sodišče prve stopnje bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ni ovrednotilo dvakrat, temveč je ugotovilo splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti na področju vsakodnevnega življenja, ki so posledica poškodbe roke. Posledica upada koncentracije in spomina v 10 %, posledice glavobolov in vse te posledice so v vzročni zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pri tožniku, zaradi česar tožnik tudi duševno trpi. Zmanjšanje življenjske aktivnosti tako izhaja iz ugotovljenih posledic, ki sta jih ugotovila oba izvedenca in ki so v vzročni zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti pri opravljanju športa, pri poklicni dejavnosti in pri izvajanju domačih del, kakor tudi pri omejitvah v poklicu. Tožnik svojega poklica, katerega se je prvotno izučil ne bo mogel opravljati kot sta to ugotovila oba izvedenca in to tudi pomeni zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne glede na to, da je tožnik končal še študij prava in managementa. Tožnik je izpovedal, da bi se zaposlil kot optik, vendar tega dela zaradi posledic poškodbe ni sposoben opravljati. Pritožba v tem delu tako ni utemeljena, saj zaradi poškodb živcev tožnikova roka in prsti ne premorejo več potrebne sposobnosti, ki se zahteva na takšnem delovnem mestu in tega poklica tako tožnik ne bo mogel opravljati. Iz obrazložitve v točki 11. sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje posledico posttravmatske stresne motnje upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, posttravmatske stresne motnje pa kot to izhaja iz točke 21., 22. in 23. obrazložitve, sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot trajno posledico pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako pritožba v tem delu ni utemeljena. Glede postkomocionalnih glavobolov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so trajali samo v času od 27. 9. 2014 pa največ do oktobra 2015 in je sodišče prve stopnje teh 30 % sicer pripisalo škodnemu dogodku, vendar je te postkomocionalne glavobole upoštevalo le pri določitvi odškodnine iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, ki se pa po višini pritožbeno ne izpodbija.

8. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da od nesreče naprej tožnik ni zmožen dolgotrajne in dobre koncentracije pri študiju prava, zaradi česar trenutno trpi in mora študij prilagoditi v večini z večjimi odmori, vendar pa bodo te posledice pretresa možganov po mnenju izvedenca sčasoma izginile. Iz teh ugotovitev tako izhaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanjih življenjskih aktivnosti to ni upoštevalo, kot to trdi pritožba. Te motnje sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri odmeri odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, temveč jih je upoštevalo le pri odmeri odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem.

9. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot trajne posledice tiste, ki se kažejo pri tožniku pri njegovih omejitvah pri športnih dejavnostih, pri opravljanju vsakodnevnega življenja in kar vse bo trajalo tudi v bodočnosti. Tožnik je ob škodnem dogodku bil star 26 let in bo te duševne bolečine zaradi ugotovljenih omejitev moral prestajati še celotno življenje. Sodišče prve stopnje je prisodilo pravično odškodnino v znesku 17.000,00 EUR in je pri tem pravilno upoštevalo določbo členov 179 in 182 OZ. Odškodnina, odmerjena iz tega naslova je tudi primerljiva z odškodninami, že prisojenimi v podobnih primerih.1 Primeri, katere našteva v pritožbi tožena stranka niso primerljivi za ta konkretni primer, kajti tožnik je utrpel poškodbe na večih delih telesa in iz teh poškodb izvirajo posledice na večih področjih življenjske aktivnosti pri tožniku kakor tistih, ki so ugotovljene v primerih, katere je navedla tožena stranka v svoji pritožbi.

10. Utemeljena je pritožba tožeče stranke, glede višine izračuna takoimenovanega procenta uspeha v pravdi tožeče in tožene stranke. Pri tem tožeča stranka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo od zahtevanih 38.935,49 EUR celotno odškodnino v znesku 35.135,49 EUR, kar pomeni procentualno gledano, da je tožnik v tej pravdi po višini uspel s 90 %, in je to temu uspehu ustrezno potrebno spremeniti zneske, vsebovane v izreku o pravdnih stroških sodišča prve stopnje, vsebovane v točkah 3., 4., 5., 6. in 7. izreka. Sodišče prve stopnje je po višini pravilno odmerilo pravdne stroške, nepravilno pa jih je porazdelilo med obe pravdni stranki glede na ugotovljen uspeh v pravdi in je s tem delno zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 365 ZPP, izrek o pravdnih stroških spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

11. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, ki so nastala v zvezi s pritožbo zoper izrek o pravdnih stroških in, ki so nastali v zvezi z njenim obrazloženim odgovorom na pritožbo tožene stranke. Za stroške za pritožbo zoper izrek o pravdnih stroških je tožeča stranka priglasila potrebne pritožbene stroške po tar. št. 21/2 OT v višini 250 točk, ter 2 % za materialne stroške po členu 13/1 OT to je 5 točk, kar vse skupaj ob vrednosti točke in z 22 % DDV znaša 186,66 EUR. Utemeljeno je tudi priglasila stroške za odgovor na pritožbo in sicer po tar. št. 21/1 OT 500 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialne stroške po členu 13/1 OT v višini 10 točk, kar vse skupaj z 22 % DDV ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 373,32 EUR. Tako skupaj znašajo pritožbeni stroški tožeče stranke 559,98 EUR in je te pritožbene stroške dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki na način kot je to odločeno v izreku sodbe sodišča druge stopnje in se pri tem upošteva način plačila teh pravdnih stroškov, kot je to odločeno v točki 3., 4., 5., 6. in 7. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

-------------------------------
1 Primerjaj odškodnine, že prisojene v primerih VS RS II Ips 765/2005 in VS RS II Ips 219/2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3NTg0