<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep II Kp 27890/2017

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:II.KP.27890.2017.1
Evidenčna številka:VSC00033768
Datum odločbe:05.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Branko Aubreht (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Marija Bovha
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:varnostni ukrepi - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zavodu - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - podaljšanje varnostnega ukrepa - bistvena kršitev določb kazenskega postopka

Jedro

Še zlasti glede na dejstvo, da je predmetni varnostni ukrep dopustno podaljševati vse do petih let trajanja, je toliko bolj pomembno, da sodišče pri odločanju v smislu določb 496. člena ZKP upošteva tudi načelo sorazmernosti.

Problematika povezana s storilčevo namestitvijo v ustrezni socialno varstveni zavod, nikakor ne sme biti poglavitni razlog, da se storilcu izvajanje izrečenega varnostnega ukrepa ne omili oziroma celo ustavi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je izvenobravnavna sodnica na podlagi določbe prvega odstavka 496. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugega odstavka 70.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ugotovila, da je še potrebno izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil storilcu J. K. izrečen s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 4. 2018, opr. št. III K 27890/2017, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 3. 8. 2018, opr. št. I Kp 27890/2017, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 19. 4. 2019, opr. št. I Ks 27890/2017. Pod točko II. je odredila, da sme izrečen ukrep trajati najdalj pet let, pri čemer po preteku 6 mesecev sodišče vsakokrat znova odloči o tem, ali je obvezno zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je storilca oprostila povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse ter obenem odločila, da proračun obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki storilčevega zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti.

2. Zoper sklep izvenobravnavne sodnice sta se pravočasno pritožila storilec in njegov zagovornik. Storilec J. K. pritožbenega razloga ni določno navedel, je pa zahteval, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ustavi nadaljnje izvrševanje izrečenega mu varnostnega ukrepa. Zagovornikova pritožba pa se sklicuje na pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izvrševanje izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu s sklepom ustavi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP je med drugim storjena, če v sodnem sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Posledica te kršitve je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, saj se izvenobravnavna sodnica ni opredelila do vprašanja sorazmernosti nadaljnjega izvrševanja prisilnega prostostnega varnostnega ukrepa zoper storilca, razlogi o neupoštevanju predloga izvedenca psihiatrične stroke mag. M. V. za nadomestitev varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po 70.a členu KZ-1 z varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pa so pomanjkljivi in posledično za sodišče druge stopnje neprepričljivi.

6. Po prvem odstavku 70.a člena KZ-1 izreče sodišče storilcu, ki je storil protipravno dejanje v stanju neprištevnosti ali kaznivo dejanje v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se sme zanj izreči kazen zapora enega leta ali več, obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in da je tako nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v forenzičnem psihiatričnem oddelku zdravstvenega zavoda, ki ustreza posebnim varnostnim pogojem, določenim z zakonom. Iste kriterije mora sodišče upoštevati tudi vsakič, ko na podlagi določb 496. člena ZKP odloča o trajanju oziroma spreminjanju predmetnega varnostnega ukrepa. V skladu z določbo drugega odstavka 70.a člena KZ-1 sodišče ustavi ukrep po prvem odstavku istega člena ali ga nadomesti z ukrepom iz 70.b člena KZ-1 (obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti), ko ugotovi, da zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu nista več potrebna.

7. Kljub poročilu Enote za forenzično psihiatrijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor z dne 22. 11. 2019, da je pri storilcu zdravljenje zaključeno in bi bila smiselna ureditev ustreznega institucionalnega varstva v zdravstvenem zavodu ter v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatrične stroke mag. M. V., da je storilec dosegel stanje optimalne remisije in je njegovo nadaljnje zadrževanje v Enoti za forenzično psihiatrijo z vidika medicine postalo nesmiselno, saj pri storilcu ni mogoče pričakovati napredka, je prvo sodišče zavzelo stališče, da se zdravstveno stanje storilca tekom dosedanjega zdravljenja ni izboljšalo do te mere, da pri njem ni več nevarnosti ponavljanja hujših kaznivih dejanj. Glede na zgoraj izpostavljeno stališče stroke, da je zdravljenje storilca v okvirih izrečenega mu prisilnega varnostnega ukrepa zaključeno, je iz razlogov prvostopenjskega sklepa torej mogoče sklepati, da bi utegnil varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu zoper storilca celo trajati najdaljšo možno petletno dobo. Posredno gre na takšno sklepanje sodišča prve stopnje sklepati tudi iz točke 11 obrazložitve, ko kot razlog za neupoštevanje izvedenčevega predloga za spremembo varnostnega ukrepa navaja potrebo po sinhroniziranem organiziranju storilčeve namestitve v socialno varstvenem zavodu, česar pa kazenski postopkovnik ne ureja. Prav tako se upoštevaje razloge izpodbijanega sklepa iz točke 13 sodišču druge stopnje poraja vprašanje, ali podaljševanje prisilnega zavodskega ukrepa upravičuje okoliščina doslednega in rednega jemanja zdravil po storilcu?

8. Še zlasti glede na dejstvo, da je predmetni varnostni ukrep dopustno podaljševati vse do petih let trajanja, je toliko bolj pomembno, da sodišče pri odločanju v smislu določb 496. člena ZKP upošteva tudi načelo sorazmernosti. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi z dne 11. 12. 2014, opr. št. I Ips 30095/2010, med drugim zapisalo, da ima izrek obravnavanega psihiatričnega ukrepa (torej tudi odločanje o trajanju) podlago tudi v storjenem protipravnem dejanju in ne le v negotovi prihodnji nevarnosti storilca, ki bi omogočala uporabo prisilnega ukrepa. Ne gre spregledati, da je bila prostost storilcu odvzeta že 26. 6. 2017 in se v priporu oziroma prisilnem zavodskem zdravljenju nahaja že skoraj tri leta. Pri tem pa mu je bil ta varnostni ukrep izrečen za protipravno ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni odredbi po tretjem in drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1, iz katerega opisa vendarle izhaja, da je bilo storilčevo protipravno ravnanje omejeno na izrekanje verbalnih groženj šestim oškodovanim policistom ter pomikanje proti njim z nad glavo dvignjenim vejnikom.

9. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu glede zgoraj izpostavljenih vprašanj, ki jih gre šteti za odločilna dejstva, ni podalo odgovorov. Gre pa prav tako pritrditi pritožniku, da problematika povezana z storilčevo namestitvijo v ustrezni socialno varstveni zavod, nikakor ne sme biti poglavitni razlog, da se mu izvajanje izrečenega varnostnega ukrepa ne omili oziroma celo ustavi.

10. Glede na vse zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama in v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Izvenobravnavni sodnik bo v skladu z določbo drugega odstavka 496. člena ZKP ponovno opravil narok ter izvedel vse relevantne dokaze. Pri sprejemanju ponovne odločitve se bo uskladil z pristojnim Centrom za socialno delo oziroma storilčevo skrbnico, pa tudi z nepravdnim oddelkom Okrajnega sodišča v Celju (zadeva opr. št. Pr 28/2020), ki odloča v nepravdni zadevi predlagatelja Centra za socialno delo Celje, Enote Celje, zaradi sprejema storilca na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Pri utemeljevanju svoje odločitve se bo prvo sodišče vsekakor moralo poslužiti tudi testa sorazmernosti nadaljnjega izvrševanja predmetnega ukrepa.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 70a, 70a/1, 70b, 70b/1
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 496

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM3MDMz