VSC Sodba Cp 120/2020

Jedro

Toženkin zavarovanec, ki se je zavedal stanja, ki je bilo običajno in ni bilo nepredvidljivo, kljub izvedeni akciji in to celo na konkretnem pločniku, ni poskrbel, da bi bil le-ta varen za običajno rabo.

Ker pa pločnik izkazano ni bil očiščen oziroma ustrezno posoljen, je zaključek o protipravnosti ravnanja (o protipravni opustitvi) le logičen, življenjski in pravilen zaključek sodišča prve stopnje. Toženka je tista, ki bi morala izkazati, da je zatrjevana akcija zadoščala, vendar tega ni storila. Ne gre za nesrečno naključje, ki se je pripetilo tožnici, ampak za evidentno malomarno izvedeno akcijo (tudi na konkretnem pločniku, na katerem je zavarovanec toženke protipravno opustil dolžnost čiščenja,) s strani toženkinega zavarovanca. Prav tako ni izkazane tožničine neprevidnosti.

Podroben dejanski obseg vseh oblik pri takrat 42 let stari tožnici, ki je utrpela zlom levega zunanjega gležnja in pretrganje levega deltoidnega ligamenta, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Odmerjenih 8.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 1.000,00 EUR za strah, 11.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 18,7 takratne PNP. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 777,75 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki se ne izpodbija, pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe v višini 2.079,08 EUR delno ustavilo in z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 19.854,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2016 dalje do plačila, medtem ko se presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2016 dalje do plačila kot neutemeljen zavrne, in (II.) da je toženka dolžna tožnici v 15 dneh plačati 3.987,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del zavrnilnega dela sodbe v višini 3.000,00 EUR je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja nekatere okoliščine konkretnega primera in navaja, da bi ji moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi dodatnih 1.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za prestani strah in dodatnih 1.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi skaženosti. Meni še, da je zmotna ugotovitev, da je pri tožnici podan kozmetski deficit lažje stopnje.

3. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca toženke, in sicer le zato, ker je verjelo tožnici in dvema njej prijateljskima pričama (sodelavcema), da je bil pločnik poledenel, medtem ko ni verjelo pričam in pisnim dokazom toženke, ker naj bi bili slednji splošni. Le na podlagi domnevnega nezadostnega posipanja tal je zaključilo, da ni bilo poskrbljeno za stanje tal. Izvedeni dokazni postopek je pokazal, da so bila tla ustrezno vzdrževana v okviru pričakovanih zunanjih okoliščin. Ni prišlo do opustitev. Zgolj dejstvo, da so bila tla ob 6.00 uri poledenela, ne zadošča za zaključek o opustitvi. Tožnica ni uspela objektivizirati navedb, da je ustrezno ravnala. Prav tako je ves čas navajala, da so bile razmere slabe, zato ne drži, da ni bila seznanjena, da so tla spolzka. Stanja tal tožničini priči nista ocenili kot alarmantnega, saj nista poklicali pristojnih služb, kar običajno storijo. Policista nista fotografirala kraja škodnega dogodka. Tožnica in priči nista pojasnili, zakaj je na kraj prišla policijska patrulja in ne rešilec. Postavi se vprašanje objektivnosti te prič. Poledenelost ni izkazana s fotografijami in z izvedencem. Izpovedali sta le na vprašanja tožnice, dejstev glede posoljenosti in tožničine obutve pa se nista spomnili. Tistega dne druge nezgode nista obravnavali, zato stanje površin očitno le ni bilo tako slabo. V samih poročilih prič je prihajalo tudi do nejasnosti glede časa in kraja nezgode. Uradni zaznamek je bil sestavljen šele 19.4.2016 in le na podlagi zbranih obvestil s strani tožnice. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo kateri predpis določa, da je treba vsakodnevno in kontinuirano, še posebej zjutraj, skrbeti za posipanje pločnika. Takšno stališče je neživljenjsko. Toženka je izkazala korektno izvajanje dolžnosti v noči pred padcem. Njen zavarovanec je ravnal kot dober strokovnjak, kar izhaja tudi iz izpovedb prič S., N., H. in D..² Pravočasno je ukrepal, posolil in počistil površine. Predložena dokumentacija ni po vsebini zelo splošna, saj je konkretizirana z izpovedbami prič. Sodišče prve stopnje je brez ustrezne argumentacije in dokazov zaključilo, da so bila tla poledenela, ker se je akcija zaključila ob 2.00 uri in ker se je posipalo „po potrebi“. O tem bi se lahko izrekel le izvedenec in tudi tožnica navedb v tej smeri ni podala. Ni uspela v tej smeri izkazati vzročne zveze. Morebitna spolzkost je bila tožnici znana. Ni mogoče pričakovati, da bo glede na zimske okoliščine vse očiščeno in da bo na vsakem mm posipana sol. Razlogi sodbe v 17. in 18. točki izpodbijane sodbe so neprepričljivi. Enako tudi utemeljitev, ki nima osnove v izvedenih dokazih in trditvah, da ni izkazano soljenje na dotičnem mestu in da je bilo treba znova soliti v času med koncem akcije in padcem. Tožnica je izkazovala, da ni bilo soljeno, toženka pa je dokazala, da je bilo. Nikjer ni določen časovni razmak za posipanja. Toženčevemu zavarovancu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Tožničin padec je bil nesrečno naključje. Če je že obstajala spolzkost, le-ta ni bila nepričakovana in je šlo za tožničino neprevidnost. Predmetno nima povezave z neizkazanimi opustitvami. V nepredvidljivih razmerah površine niso v imetništvu nikogar. O tem se je že izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (VS RS). Neživljenjski je zaključek, da bo vsak trenutek na vsaki točki pohodne površine nekdo izvajal zimsko službo. V zvezi z višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožničin zahtevek za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja je treba zavrniti vsaj še za 3.500,00 EUR. Izvedenec je opozoril, da lahko takšna poškodba nastane tudi na nepoledeneli podlagi in ni z gotovostjo potrdil mehanizma nastanka poškodbe. Pri odločanju naj se upošteva primerjiva sodna praksa. Ob bistveno hujših poškodbah in nevšečnostih zaradi zdravljenja naj se upošteva zadeva VSL Cp 2842/2016. V zadevi II Ips 275/2008 je bilo prisojenih le 9,3 povprečnih neto plač (PNP) ob enakem zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Na previsoko odmero kažejo tudi zadeve VS002291 (za hujše poškodbe in nevšečnosti le 16.000,00 EUR), VS002617 (hujše poškodbe), itd... Glede skaženosti sodišče ni sledilo izvedencu, da je ni. Odškodnina iz tega naslova je neutemeljena. Iz naslova strahu bi tožnici pripadala največ odškodnina v višini 700,00 EUR. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primerna odškodnina za to obliko škode bi bila največ 5.000,00 EUR. Gre za subjektivne navedbe tožnice, ki jih izvedenec objektivno ni mogel potrditi. Če bo pritožbeno sodišče menilo, da je podan temelj odškodninske odgovornosti in ni tožničinega soprispevka, naj se tožnici za nepremoženjsko škodo prizna največ 10.700,00 EUR, zmanjšano za odbitno franšizo.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Navedla je, da očitno ni bilo skrbno posuto, da je poledenel pločnik vzrok za njen padec, da je bilo v celoti pojasnjeno o fotografijah in rešilcu, da policisti najprej zadeve zapišejo v beležnico in kasneje sestavljajo uradne zaznamke, da tožnica ledene ploskve ni mogla pričakovati in da se toženka sklicuje na neprimerljive judikate.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožba tožnice, ki je vložena tudi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tega pritožbenega očitka konkretizirano ne uveljavlja in gre za neutemeljen pritožbeni očitek. Morebiti velja le v zvezi s pritožbeno trditvijo, da naj ne bi bil podan kozmetski deficit lažje stopnje, poudariti, da gre za dejstvo, ki ga je (brez pripomb na njegovo delo) ugotovil angažirani izvedenec travmatolog, le-temu pa je sodišče prve stopnje iz v sodbi pojasnjenih razlogov tudi v celoti sledilo.

7. Pritožba toženke, ki je sicer vložena iz vseh pritožbenih razlogov, konkretneje ne pojasni pritožbenega razloga bistvene kršitve procesnih pravil. Toženka se ukvarja s preostalima pritožbenima razlogoma in sodišču prve stopnje očita predvsem razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je zmotne dokazne ocene. Tudi slednji razlog, poleg ostalih, pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Tožnica je zatrjevala, da toženka ni poskrbela, da bi bil pločnik, na katerem je padla, očiščen in ustrezno posipan s soljo ter peskom, v okviru slednjega pa še, da toženka pločnika ni pravočasno posula oziroma ga ni posula z zadostno količino materiala. Tožnica je izkazala, da je ob 6.00 padla na poledeneli ploskvi, ki je kljub običajni previdnosti za zimske razmere ter nošnji ustrezne obutve ni pričakovala, in utrpela zaradi tega nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Drugačno zavzemanje pritožbe ni utemeljeno. Tožničine subjektivne navedbe so namreč potrjene z izpovedbama dveh prič, policistov in z listinskimi dokazi. Navedenega ne spremeni dejstvo, da nihče pločnika ni fotografiral, da nihče ni obvestil pristojnih služb o stanju pločnika in da sta do tožnice (administratorke) prišla po njenem klicu sodelavca (policista s kombijem), ne pa reševalno vozilo. Lastni dokazni oceni toženke o neobjektivnosti obeh prič ni mogoče slediti, kako pa naj bi tožnica poledenelost izkazala z izvedencem ustrezne stroke pa pritožba ne pojasni. Priči sta ob zaslišanju vse relevantne okoliščine oziroma le prešibke indice, ki se jima očitajo, tudi zadovoljivo pojasnili. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da ni življenjsko pričakovanje, da bi oškodovanka v situaciji, ko je trpela strah in bolečine, ravnala na način, ki ga pričakuje toženka, in da morebitne opustitve tretjih oseb ne morejo vplivati na presojo v tej pravdi. Priči sta izpovedali na podlagi lastnih zaznavanj škodnega dogodka, ki se je pripetil pred leti, zato pritožbenemu polemiziranju z njunima izpovedbama ni mogoče slediti. Vsekakor pa sta obe zaznali večjo zaplato ledu in poledenelost pločnika, na mestu kjer je tožnica padla. Če priči nista obravnavali drugih podobnih dogodkov tistega dne, to tudi ni dejstvo, ki lahko spremeni pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje, pri čemer sama pritožba meni, da takšne dogodke običajno obravnavajo reševalci. V zvezi z obveščanjem pa velja še dodati, da je policist izpovedal, da je obvestil o dogodku tudi druge službe policije. Nejasnosti glede kraja nezgode niso podane, nejasnosti glede časa nezgode pa je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih je bil res sestavljen šele 19.4.2016, a pritožba zmotno meni, da je bil sestavljen le na podlagi s strani tožnice zbranih obvestil. Ta zaznamek je bil namreč sestavljen tudi na podlagi lastnega zaznavanja policistov. V situaciji, ko predmetni pločnik ni bil (ustrezno) očiščen (oziroma posoljen) in je zaradi tega tožnica padla, so nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje logični, življenjski in pravilni, saj bi morala v tej situaciji toženka izkazati, da je njen zavarovanec (strokovnjak, katerega dolžnost je bila zimska služba) ravnal z zadostno stopnjo skrbnosti oziroma da mu ni mogoče očitati krivde. Tega toženka ni zmogla. Sodišče prve stopnje je le zaključilo, da je bila akcija, ki izkazuje, da se je zavarovanec toženke zavedal (običajnih) razmer in dejstva, da je treba ustrezno počistiti oziroma posoliti konkretni pločnik, očitno nezadostna. Kolikokrat je treba posipati površine, kako jih je treba očistiti, ipd., to je kakšno je skrbno ravnanje dobrega strokovnjaka, bi morala za svojo ekskulpacijo izkazati toženka, saj je tožnica izkazala, da je toženka ravnala neskrbno, ker je bil predmetni pločnik kljub izvedeni akciji neustrezno očiščen oziroma posipan. Na njem se je namreč nahajala večja zaplata ledu, ki je tožnica upoštevaje cestišče po katerem je prišla iz podhoda na sporni pločnik ter ostale okoliščine, ni pričakovala. Povedano drugače, toženkin zavarovanec, ki se je zavedal stanja, ki je bilo običajno in ni bilo nepredvidljivo, kljub izvedeni akciji in to celo na konkretnem pločniku, ni poskrbel, da bi bil le-ta varen za običajno rabo. Presoja sodišča prve stopnje, da so dokumenti toženke za drugačne zaključke presplošni je zato pravilna in prav tako sodišče utemeljeno ni sledilo izpovedbi H. in ostalih. Kljub ukrepanju predmetni pločnik ni bil ustrezno posipan in počiščen, čeprav naj bi bil ročno posipan ob 22.39 uri s strani H.. Da predmetno posipanje ni zadoščalo, je logičen zaključek upoštevaje dejstvo, da so na njem ostale zaplate ledu in da je na eni izmed njih tožnica padla, kot pa je bilo že poudarjeno je tožnica navedbe v tej smeri podala. Glede na konkretne okoliščine primera je bila toženka tista, ki bi morala predlagati ustreznega izvedenca, da bi izkazala, kako je bilo ravnanje njenega zavarovanca ustrezno. Sodišče prve stopnje je sledilo tožničini izpovedbi, iz katere jasno izhaja, da ji ni mogoče očitati soprispevka za nastali škodni dogodek. Razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in prepričljivi ter pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Drži splošno zavzemanje pritožbe, da ni mogoče pričakovati, da bodo vse površine popolnoma očiščene in to v vsakem trenutku, a je šlo ne samo za običajne in pričakovane okoliščine, temveč za okoliščine,v katerih se je toženkin zavarovanec zavedal tako situacije kot tudi potrebe po čiščenju oziroma soljenju konkretnega pločnika. Ker pa pločnik izkazano ni bil očiščen oziroma ustrezno posoljen, je zaključek o protipravnosti ravnanja (o protipravni opustitvi) le logičen, življenjski in pravilen zaključek sodišča prve stopnje. Toženka je tista, ki bi morala izkazati, da je zatrjevana akcija zadoščala, vendar tega ni storila. Ne gre za nesrečno naključje, ki se je pripetilo tožnici, ampak za evidentno malomarno izvedeno akcijo (tudi na konkretnem pločniku, na katerem je zavarovanec toženke protipravno opustil dolžnost čiščenja,) s strani toženkinega zavarovanca. Prav tako ni izkazane tožničine neprevidnosti. Povedano sklepno, pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga na tem mestu ne bo ponavljalo. Hkrati pa tudi razlogom sodišča prve stopnje in materialnopravnim zaključkom o odgovornosti toženkinega zavarovanca in o neobstoju tožničinega soprispevka. Do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pri presoji temelja odškodninske odgovornosti torej ni prišlo.

8. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga uveljavljata obe pritožbi (tožnica želi doseči zvišanje odškodnine iz naslovov prestanega strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, toženka pa zgoraj pojasnjena znižanja in zavrnitev po vseh posameznih postavkah nepremoženjske škode), ni utemeljen. V zvezi s pritožbo toženke velja na tem mestu še dodati, da so nekakšni njeni dvomi o potrjenosti mehanizma nastanka poškodbe neutemeljeni. Izvedenec travmatolog je potrdil mehanizem nastanka poškodbe, čeprav drži, da je dodatno pojasnil, da bi takšna poškodba lahko nastala tudi na nepoledeneli podlagi. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini tožničine nepremoženjske škode oziroma je pravilno odmerilo sporne višine vseh oblike nepremoženjske škode. V zvezi z duševnimi bolečinami za skaženost velja še dodati, da je glede na konkretne okoliščine primera utemeljena prisoja minimalne odškodnine tudi iz tega naslova. Ker se je z izvedencem ugotavljalo le dejstva, njegovi medicinski kvalifikaciji skaženosti ni mogoče slediti na način, da pravna oblika skaženosti ni podana. Sodišče prve stopnje je upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in duševnih bolečin zaradi skaženosti, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

9. Podroben dejanski obseg vseh oblik pri takrat 42 let stari tožnici, ki je utrpela zlom levega zunanjega gležnja in pretrganje levega deltoidnega ligamenta, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Natančne in izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dajejo podlage niti za znižanje odmerjene odškodnine po vseh postavkah niti za zvišanje odmerjene odškodnine iz naslovov strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, zato pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Odmerjenih 8.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti, 1.000,00 EUR za strah, 11.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 500,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 18,7 takratne PNP. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sami zneski odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Upoštevaje vse konkretne okoliščine tega primera je tožničino nepremoženjsko škodo po pregledu sodne prakse treba smiselno povezati z odmerami odškodnin v okvirno podobnih zadevah (npr. z zadevami VS RS II Ips 1271/2008 (19 PNP), II Ips 139/99 (17 PNP), II Ips 113/2000 (21 PNP) in podobnimi). Odmerjena odškodnina je po pregledu podobnih primerov po presoji pritožbenega sodišča primerna in tako ne gre za s strani obeh pravdnih strank zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ter se pritožbi zato neutemeljeno zavzemata v zgoraj izpostavljenih smereh. Zadeve iz sodne prakse, ki jih izpostavlja toženka, niso primerljive z obravnavano, zato jim pritožbeno sodišče ni sledilo. V zadevi VSL 2842/2016 je oškodovanec ob težjih poškodbah za težje telesne bolečine in nevšečnosti ter težje duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prejel 10 in 11 PNP, tožnica v tej pravdi pa cca. 7,57 in 9,8 PNP. V zadevi II Ips 275/2008 je oškodovanka ob le na prvi pogled primerljivem zmanjšanju življenjske aktivnosti prejela iz tega naslova le 9,3 PNP, a zadeva ni primerljiva, saj se oškodovanka ″ne more več v enaki meri igrati z vnukinjo″ in gre torej za starejšo oškodovanko, ki bo te duševne bolečine predvidoma trpela bistveno krajši čas. Ostali dve pritožbeno izpostavljeni zadevi se nanašata na popolnoma neprimerljiv obseg nepremoženjske škode, zato ju ni mogoče uporabiti za presojo v konkretnem primeru.

10. Po ugotovitvi, da niso podani niti s strani obeh pravdnih strank uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Obe pravdni stranki sami krijeta svoje stroške z lastnimi neuspešnimi pritožbami, medtem ko mora toženka tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna priglašenih 625 točk za odgovor na pritožbo (in ne priglašenih 750 točk, saj je pritožbena vrednost spornega predmeta za toženko enaka prisojeni glavnici), 12,5 točk materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 777,75 EUR.

-------------------------------
¹ Toženka posamezne dele izpovedb povzema.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 976/2013
• VSL Sodba II Cp 1433/2022
• VSL sodba I Cp 3838/2010