VSC Sodba Cp 31/2020

Jedro

Tudi kot celota določena odškodnina za nematerialno škodo 38.500,00 EUR, kar predstavlja približno 35 povprečnih neto plač, predstavlja pravično zadoščenje tožniku za nematerialno škodo na zdravju, ki jo je že pretrpel in jo bo moral trpeti še v bodoče okoli 15 let, tudi ne odstopa bistveno od primerov v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka delno spremeni tako, da poslej v tej točki glasi:

″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 15.174,16 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov:

- od zneska 25.200,00 EUR od 22. 9. 2017 do 28. 5. 2018,

- od zneska 13.300,00 EUR od 22. 9. 2017 do plačila,

- od zneska 383,32 EUR od 22. 9. 2017 do plačila,

- od zneska 62,16 EUR od 26. 11. 2017 do plačila,

- od zneska 23,68 EUR od 9. 3. 2018 do plačila,

- od zneska 1.405,00 EUR od 9. 3. 2018 do plačila,

vse v roku 15 dni in pod izvršbo.

Zavrne se zahtevek v presežku za še zahtevanih 27.345,00 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 21.500,00 EUR od 22. 9. 2017 do plačila, od zneska 5.845,00 EUR od 18. 4. 2016 do plačila, od zneska 1.405,00 EUR od 18. 4. 2016 do 8. 3. 2018, od zneska 383,32 EUR od 30. 6. 2017 do 21. 9. 2017, od zneska 62,16 EUR od 27. 10. 2017 do 25. 11. 2017, od zneska 23,68 EUR od 15. 11. 2017 do 8. 3. 2018.″

II. V preostalih delih se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke zavrneta ter se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalih še izpodbijanih in nespremenjenih delih.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka 466,65 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženka dolžna tožniku plačati 15.174,14 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov: od 25.200,00 EUR od 22. 9. 2017 do 28. 5. 2018, od 13.300,00 EUR od 22. 9. 2017 do plačila, od 383,32 EUR od 30. 6. 2017 do plačila, od 62,16 EUR od 27. 10. 2017 do plačila, od 23,68 EUR od 15. 11. 2017 do plačila (prvi odstavek točke I izreka),

- da se v presežku za še zahtevanih 27.345,02 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 21.500,00 EUR od 22. 9. 2017 do plačila, zakonske zamudne obresti od 5.845,00 EUR od 18. 4. 2016 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 1.405,00 EUR od 18. 4. 2016 do 15. 11. 2017 tožbeni zahtevek zavrne (drugi odstavek točke I izreka),

- da je toženka dolžna plačati tožniku 2.815,31 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku 15-dnevnega roka do plačila (točka II izreka).

2. Tožena stranka in tožeča stranka sta s pritožbama izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje, in sicer tožena stranka v celotnem prisodilnem delu, tožeča stranka pa v njenem zavrnilnem delu. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju te obrazložitve, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo tožene stranke, prerekala njene pritožbene trditve in predlagala zavrnitev toženkine pritožbe.

O utemeljenosti pritožbe tožene stranke:

4. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlaga ugoditev pritožbi ter spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka. Podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka navaja, da izpodbija odločitev sodišča o obsegu ugotovljene škode po vseh postavkah, sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin primera, zlasti ni upoštevalo starosti tožnika, ki je bil ob poškodovanju star 67 let, kar je pomembno pri prisoji pravične odškodnine za bodoče telesne bolečine in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po toženkini oceni je sodišče neutemeljeno odstopilo navzgor od sodne prakse v podobnih primerih, zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti bi bilo potrebno zavrniti. V izpodbijani sodbi so sicer korektno povzete ugotovitve in zaključki izvedenca A. K. glede trajanja telesnih bolečin in vrste ter obsega neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, znesek prisojene odškodnine 20.000,00 EUR pa je pretiran. Opozarja na sodno prakso Višjega sodišča v Celju Cp 95/2016 v zvezi z II Dor 499/2010, s katero je bilo 50 letnemu oškodovancu, ki se je tudi poškodoval kot voznik motornega kolesa, po tej postavki prisojen znesek 13.600,00 EUR, pri čemer je oškodovanec iz te izpostavljene sodne prakse utrpel hujšo poškodbo - večfragmentalni zlom desne stegnenice, prelom desne golenice, mečnice in prelom koželjnice, zvin vratne hrbtenice in udarnino glave, zdravljenje je trajalo bistveno dlje, imel je več neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, pri čemer so bile v večjem obsegu ugotovljene bodoče telesne bolečine. Glede konkretnega tožnika pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da bo v bodoče občasno trpel le lahke telesne bolečine zaradi obremenitve leve noge in v ostalih poškodovanih predelih zaradi sprememb vremena. Izpostavlja tudi sodno prakso II Dor 110/2011, VIII Ips 409/2009, II Dor 499/2010 in Cp 447/2017. Izpostavlja tudi odločbo Cp 43/2015 in z njo v zvezi II Ips 72/2007 ter VIII Ips 392/2009, v tem primeru je oškodovanec tudi trpel hujše telesne poškodbe, bolečine kot tožnik, pa je prejel podobno odškodnino.

5. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

6. Pritožbeno izpostavljeni primeri po presoji pritožbenega sodišča niso primerljivi, in sicer:

- VSC Cp 95/2016: v tej zadevi je oškodovanec 56 letni moški, ki je utrpel večkosovni zlom pod grčama v zgornjem delu desne stegnenice, zvin palca leve roke in posttravmatsko stresno motnjo, prisojena mu je bila skupno odškodnina 31.500,00 EUR, od tega 11.000,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti, 2.500,00 EUR za strah, 3.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V obravnavani zadevi pa je tožnik utrpel drugačne poškodbe in večje število poškodb, zdravljenje pa je skupaj trajalo 15,5 mesecev,

- II Dor 499/2010 je v zvezi z odločbo VSC Cp 54/2010, tožnikov predlog za dopustnost revizije je bil zavrnjen, glede na datume odločb se je škodni dogodek zgodil pred okoli 15 leti. Sicer pa je v obravnavani zadevi tožnik prejel narkozo trikrat in bil kar 31-krat pregledan pri zdravniku (v citirani primerjalni zadevi 12-krat), imel kar 40 fizioterapij v ustanovi (v primerjalni zadevi 15-krat), intenzivnost telesnih bolečin je primerljiva, vendar je v obravnavani zadevi tožnik trpel skoraj 15 tednov hude in srednje hude bolečine (v primerjalni zadevi le 25 dni) in zdravljenje je v obravnavani zadevi trajalo 15,5 meseca,

- VIII Ips 409/2009 je neprimerljiva glede na poškodbe, ker je šlo za zlom vratu desne stegnenice,

- VSC Cp 447/2017 ni primerljiva, ker je šlo za poškodbo levega zapestja,

- VIII Ips 392/2009 ni primerljiva, ker je šlo za udarnino gležnja in stegna,

- II Ips 72/2007, v tej zadevi poškodbe niso primerljive, ker gre za zlom ključnice, lopatice, štirih reber, na pritožbenem sodišču je imela zadeva opravilno številko iz leta 2003, kar pomeni, da je bilo razsojeno na prvi stopnji najmanj pred 17 let in že zato zadeva ni primerljiva niti z vidika časovne odmaknjenosti v primerjavi z obravnavano zadevo.

7. Pritožbeno sodišče je presodilo, da glede na ugotovljen obseg in intenzivnost prestanih in bodočih telesnih bolečin in vseh neugodnosti v 15,5 mesečnem zdravljenju ter obstoj bodočih občasnih lažjih telesnih bolečin glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe in na katere se pritožbeno sodišče sklicuje in jih ne povzema, pritožba pa jih ne izpodbija, je ob upoštevanju tožnikove starosti 66 let (oziroma skoraj 67 let) ob poškodovanju določen znesek 20.000,00 EUR povsem pravična in primerna denarna odškodnina, ki je skladna z določbami 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Občasne lahke telesne bolečine bo namreč tožnik trpel glede na verjetno doživeto starost še okoli 15 let od poškodovanja, kar je precej dolga doba.

8. Pritožba dalje trdi, da je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je tožnik zaradi škodnega dogodka lahko omejen pri hoji v hribe, pri smučanju, pri delu na kmetiji, kadar gre za delo na nabrežini, neravnem terenu, mora uporabljati kompaktno in zaščitno obutev, v prostočasnih dejavnostih pa je omejen pri teku, pohodništvu, smučanju, daljših sprehodih. To pomeni, da je bila ugotovljena le omejitev pri izvajanju naštetih aktivnosti, ker pri njih čuti bolečine, ne pa da tožnik teh aktivnosti ne bi mogel početi. Potrebno je v zvezi s temi omejitvami upoštevati tudi tožnikovo starost, ki že sama po sebi zaradi naravnega poteka staranja človeškega telesa zmanjšuje možnost izvajanja teh aktivnosti. Sodišče je ugotovilo tudi psihične posledice, kot so strah pred vključevanjem v promet, strah pred vožnjo z avtomobilom in posledično povezano omejevanje njegovega gibanja, obupanost, razdražljivost … kot znake posttravmatske stresne motnje, ki pa so pri tožniku blago izraženi. Iz mnenja izvedenke klinične psihologije izhaja ocena, da so pri zmanjšanju tožnikovega interesa za določene aktivnosti njegove življenjske aktivnosti zmanjšane le v manjši meri, čeprav so te težave postale kronične. Sodišče je pri presoji odškodnine po tej postavki premalo upoštevalo ugotovitve izvedenke, da so simptomi PTSM pri tožniku blago izraženi in da so zaradi tega življenjske aktivnosti le v manjšem obsegu omejene. Prisojen znesek 15.000,00 EUR je pretiran. V zadevi II Dor 499/2010 je bilo 17 let mlajšemu oškodovancu za večji obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisojena enaka odškodnina, to posledično pomeni, da je sodišče v obravnavanem primeru napačno ocenilo obseg tožnikovega zmanjšanja življenjskih aktivnosti in tudi napačno presodilo obseg duševnih bolečin, napačno oziroma previsoko je odmerilo odškodnino zanje.

Pritožba se neutemeljeno zavzema tudi za znižanja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V izpostavljeni zadevi II Dor 499/2010 so res ugotovljene podobne omejitve življenjskih aktivnosti kot pri tožniku v obravnavani zadevi, tožnik je torej omejen pri vseh prostočasnih aktivnostih, povezanih z zmožnostjo hoje (hoja v hribe, smučanje), vendar je omejen tudi pri delu na kmetiji, zaradi omejene zmožnosti hoje po neravnem terenu. Trajne posledice poškodovanja na psihičnem področju v obravnavani zadevi so tudi pravno upoštevne, to so strah pred vožnjo z avtomobilom in posledično omejevanje njegovega gibanja, odhodov od doma, opustitev voženj z motorjem, obupanost, razdražljivost, nespečnost, tesnobnost, utrujenost, brezvoljnost in opuščanje aktivnosti ter socialni umik, kar poleg funkcionalnih omejitev pri gibanju in delu tudi zmanjšuje njegove življenjske aktivnosti in mu povzroča duševne bolečine. Za obstoj pravno priznane škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je poleg objektivne komponente (dejanske funkcionalne omejitve) pravno odločilno kako oškodovanec subjektivno doživlja, sprejema svoje funkcionalne omejitve, kako zaradi le-teh psihično trpi. Zato kljub ugotovitvi, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane le v manjšem obsegu, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju omejitev na psihičnem področju ocenilo, da intenzivnost ugotovljenih tožnikovih duševnih bolečin in njihovo bodoče trajanje glede na njegovo predvideno verjetno doživeto starost opravičuje določeno denarno odškodnino v višini 15.000,00 EUR, saj vplivajo na zmanjšanje kakovosti njegovega preostalega življenja.

9. Toženka v pritožbi trdi, da v celoti nasprotuje prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je skaženost pri tožniku ugotovilo, ker se pri njem po večji obremenitvi noge zaradi bolečin lahko pojavi šepanje, ki ni izrazito. Skaženost je pravni standard, ki ga sodišče uporablja na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev o spremembi oškodovančeve zunanjosti in ocene njegove subjektivne prizadetosti zaradi njih. V konkretnem primeru ni izpolnjen že prvi predhodni pogoj, to je spremenjena oškodovančeva zunanjost. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnik pri pregledu pri izvedencu pri hoji z bosima nogama ni šepal, da do šepanja lahko pride le ob in po večji obremenitvi leve noge zaradi bolečin, ki se lahko pojavijo ob obremenitvi, takšno šepanje ne more biti izrazito. To pomeni, da ni mogoče govoriti o trajni spremembi zunanjosti zaradi šepanja, saj se le-to lahko pojavi le občasno in še to ob obremenitvah in kot je nadalje ugotovil izvedenec, niti ni izrazito. Ne gre za takšno objektivno spremembo zunanjosti, ki bi v objektivnem smislu lahko predstavljala skaženost. Ker ni izpolnjen objektivni pogoj, je odločitev sodišča, da tožniku iz tega naslova prisodi 1.500,00 EUR, v nasprotju z materialnim pravom. Po mnenju toženke je s plačilom 25.200,00 EUR bila poplačana vsa tožnikova škoda.

Pritožbeno sodišče ne sprejema zgoraj povzetih toženkinih pritožbenih trditev. Šepanje pomeni zunanjo spremenjenost tožnikove hoje, torej je vidno vsakemu. Občasno šepanje, ki se pojavi pri večji obremenitvi leve noge, občasno spremeni tožnikovo hojo in je občasno opazno tudi drugim. Po presoji pritožbenega sodišča občasno šepanje prav tako pomeni objektivni element skaženosti. Je primerljivo z vsako trajno spremenjeno zunanjostjo telesa oškodovanca, ki je navzven le občasno zaznavna (npr. brazgotine na delih telesa, ki so večino časa zakrite z obleko), vendar pa takrat oškodovancu vzbuja občutek nelagodja, je zanj subjektivno moteča in mu povzroča duševne bolečine, ki so subjektivni element za obstoj pravno priznane škode v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ta oblika pravno priznane škode pri tožniku podana in povsem opravičuje določeno denarno odškodnino 1.500,00 EUR, ta ni v nasprotju z materialnim pravom.

10. Tudi kot celota določena odškodnina za nematerialno škodo 38.500,00 EUR, kar predstavlja približno 35 povprečnih neto plač, predstavlja pravično zadoščenje tožniku za nematerialno škodo na zdravju, ki jo je že pretrpel in jo bo moral trpeti še v bodoče okoli 15 let, tudi ne odstopa bistveno od primerov v sodni praksi. Znaša približno polovico prisojene denarne odškodnine v zadevi VSC Cp 762/2012, kjer je šlo za primerljivo poškodbo, vendar nekoliko večji obseg škode ter bistveno mlajšega oškodovanca (26 let), ki mu je bila prisojena odškodnina v višini 68 povprečnih plač, ali v zadevi VIII Ips 274/2016, v kateri je šlo za primerljive poškodbe in posledice, vendar pa tudi za bistveno mlajšega oškodovanca (33 let), ki mu je bila prisojena odškodnina v višini približno 59 povprečnih plač, kar je tudi bistveno več kot v obravnavanem primeru.

11. V nadaljevanju pritožbe toženka izpodbija tudi odločitev glede povračila potnih stroškov v znesku 469,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zneska. Izpostavlja, da je odločitev sodišča, da tožniku pripadajo stroški po ceni 0,37 EUR/km materialnopravno zmotna, s plačilom odškodnine oškodovanec ne sme biti neupravičeno obogaten, tožnik višine kilometrine 0,37 EUR/km ni izkazal. Sklicevanje na Uredbo za povračilo potnih stroškov zaposlenim iz naslova delovnega razmerja ni pravilna materialna podlaga, ne gre za prisojo potnih stroškov delavcev, ampak za prisojo potnih stroškov oškodovancu, ki jih mora v zahtevani višini izkazati, tega tožnik ni storil. Od priznanih potnih stroškov je sodišče prve stopnje napačno odločilo tudi glede obrestnega zahtevka, ko je obresti priznalo od dneva podanih specifikacij stroškov, takšna odločitev je v nasprotju z materialnim pravom, določili o zamudi in posledično začetku teka zamudnih obresti. Sodišče enači zapadlost in zamudo, gre pa za povsem različna instituta, zapadlost terjatve daje upniku pravico, da od dolžnika terja njeno plačilo, o zamudi pa govorimo, ko je dolžnik v zamudi z njenim plačilom. Obveznost plačila zamudnih obresti je le posledica zamude, ta pa glede premoženjske škode nastopi, ko poteče določen rok za izpolnitev, če ta ni določen pa, ko upnik dolžnika ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, na to opozori. V konkretnem primeru tožnik ni toženke na dan sestave specifikacij o potnih stroških pozval k plačilu le-teh, zato o nastopu zamude s plačilom teh zneskov na ta da ne moremo govoriti in je obrestni zahtevek, ki zahteva plačilo že od tega dne dalje, neutemeljen. Odločitev sodišča o obrestnem zahtevku tožnika od zahtevanih potnih stroškov je materialnopravno napačna. Enako velja tudi glede obresti od priznane odškodnine za tujo pomoč, iz listin v spisu jasno izhaja, da je tožnik zahtevek iz tega naslova vložil šele s tožbo in tako pred tem o zamudi toženke z njenim plačilom ni mogoče govoriti.

Pritožbene trditve v tem delu so delno utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo število voženj in prevoženih kilometrov za potrebe tožnikovega zdravljenja, ki jih pritožba ne izpodbija. Pravilno je ovrednotilo škodo, ki je nastala tožniku za vsak prevožen kilometer z osebnim vozilom v višini kilometrine, to je 0,37 EUR. Dejanske škode za prevoz z osebnim vozilom ne predstavlja le strošek goriva, temveč tudi obraba vozila (amortizacija). V konkretnem primeru sodišče o materialni škodi, ki nastane zaradi stroškov zdravljenja z vožnjami, odloči po prostem preudarku (216. člen ZPP), višina vrednosti kilometrine, ki se sicer priznava kot strošek vožnje z osebnim vozilom za službeno pot, je povsem primeren podatek za odločanje o višini tovrstne materialne škode.

Pritožba pa utemeljeno meni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov iz naslova potnih stroškov. Po določbi 299. člena OZ dolžnik zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, če je ne izpolni v roku, določenem za izpolnitev, če pa ta ni določen, pa takrat, ko ga upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Torej je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je toženec v zamudi od dneva, ko je tožnici podal specifikacijo svojih potnih stroškov. Tožnik je v tožbi trdil, da je toženka njegov odškodninski zahtevek prejela 7. 9. 2017, kar je toženka v odgovoru na tožbo potrdila. V tožbi je tožnik zahteval povrnitev prevoznih stroškov v zneskih 383,32 EUR, 62,16 EUR in 23,68 EUR in zakonske zamudne obresti od teh zneskov, in sicer od 30. 6. 2017 od zneska 383,32 EUR, od 27. 10. 2017 od zneska 62,16 EUR in od 18. 4. 2016 od zneska 23,68 EUR. Trdil je, da je toženka njegov zahtevek prejela 7. 9. 2017 in je od 22. 9. 2017 v zamudi. Toženka pa je v odgovoru na tožbo nasprotovala tem datumom zamude in trdila, da je v zamudi od 18. 2. 2018, priznala pa je, da je njegov zahtevek pred pravdo prejela 7. 9. 2017 in trdila je še, da je dopolnjen zahtevek prejela šele 17. 11. 2017. Tožnik pa je vztrajal pri obrestnem zahtevku in trdil, da je toženka v zamudi od nastanka premoženjske škode, to je od dneva izdelave izjave o specifikaciji o stroških prevozov.

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in se strinja s trditvijo toženke, da z zapadlostjo terjatve upnik pridobi pravico zahtevati izpolnitev, s pretekom roka za izpolnitev pa dolžnik pride v zamudo. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je toženka prejela tožnikov odškodninski zahtevek 7. 9. 2017 in dejstva, ki izhaja iz predpravdnega zahtevka v prilogi A26, da je ta vseboval zahtevek za plačilo potnih stroškov v znesku 383,32 EUR, tožnik pa je določil toženki 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti, je toženka s plačilom zneska iz naslova potnih stroškov 383,32 EUR v zamudi od 22. 9. 2017, ker je bil 22. 9. 2017 zadnji dan 15 dnevnega roka za izpolnitev. Zato je sodišče prve stopnje v nasprotju z materialnim pravom prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 383,32 EUR za čas od 30. 6. 2017 do 21. 9. 2017, moralo bi mu jih prisoditi šele od 22. 9. 2017 dalje do plačila.

Zahtevek za povrnitev potnih stroškov v znesku 62,16 EUR je tožnik naslovil na toženko pred vložitvijo tožbe in ji dal rok 8 dni za izpolnitev, toženka pa ga je prejela 17. 11. 2017 (priloga B2). Zadnji dan izpolnitvenega roka je bil 25. 11. 2017, zato je od 26. 11. 2017 toženka v zamudi s plačilom tega zneska in je od tega dne dolžna plačati še zakonske zamudne obresti.

Glede zahtevka za povrnitev potnih stroškov v znesku 23,68 EUR tožnik ni zatrjeval, da ga je poslal toženki pred tožbo, iz podatkov v spisu pa izhaja, da ga je podal šele v tožbi. Zato je glede na drugi odstavek 299. člena OZ toženka v zamudi s plačilom tega zneska šele od dneva vložene tožbe, to je od 9. 3. 2018, prav tako je povrnitev materialne škode iz naslova tuje pomoči in nege tožnik zahteval šele v tožbi in je zato toženka dolžna zakonske zamudne obresti od zneska 1.405,00 EUR plačati šele od 9. 3. 2018 do plačila.

12. Pritožbeno sodišče je v tem delu toženkini pritožbi ugodilo in datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo v tretji, četrti, peti in šesti alineji prvega odstavka točke I izreka tako, da od vseh štirih zgoraj navedenih zneskov tečejo od datumov, kot je opredeljeno zgoraj.

13. Glede na obrazloženo je toženkina pritožba utemeljena le glede stranske terjatve, to je odločitve o delu zahtevka za zakonske zamudne obresti, zato je pritožbeno sodišče ocenilo, da je njen pritožbeno uspeh zanemarljiv in odločilo, da mora toženka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Pravdni uspeh, ugotovljen pred sodiščem prve stopnje, je glede obeh pravdnih strank ostal enak. Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi delno ugodilo, ker je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, in je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Ker pa je tožnik obrazloženo odgovoril na pritožbo toženke, ki je izpodbijala celoten znesek prisojene odškodnine in s pritožbo ni uspela, mu je toženka dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali z vloženim odgovorom.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo priglasil 1.071,43 EUR stroškov. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da vsi priglašeni stroški niso priglašeni pravilno glede na določbe Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015). Potrebni stroški so bili v obsegu obvestila tožniku o prejeti toženkini pritožbi po 4. točki tar. št. 39 OT v višini 20 točk, sestava odgovora na pritožbo po tar. št. 20/1 OT v višini 625 točk (glede na po toženki izpodbijan znesek 15.174,16 EUR), 2 % oziroma 12,5 točk materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV po drugem odstavku 2. člena OT. Vsi ti stroški ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 466,65 EUR. Toženka mu jih je dolžna vrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka, ker je tožnik zahteval tudi zakonske zamudne obresti za primer zamude.

O utemeljenosti tožnikove pritožbe:

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti materialnopravno zmotno določena, da je sodišče prve stopnje to škodo prenizko ocenilo.

Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo trajanje in intenzivnost prestanih telesnih bolečin in obseg prestanih neugodnosti ter intenzivnost bodočih telesnih bolečin, ki jih bo še trpel tožnik do konca življenja. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa se v celoti sklicuje nanje in jih ponovno ne povzema. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje to obliko nematerialne škode pravilno ovrednotilo in je določena odškodnina 20.000,00 EUR primerna in ustrezna glede na ugotovljen obseg te škode ob upoštevanju, da bo tožnik občasne lahke telesne bolečine ob obremenitvi leve noge pri hoji po neravnem terenu in ob spremembi vremena prestajal tudi v bodoče do konca življenja, kar glede na upoštevano njegovo starost skoraj 67 let ob škodnem dogodku in verjetno pričakovano doživeto starost pomeni še okoli 15 let. Pritožbeno sodišče ne sprejema trditve, da je tožnikovo obdobje nastajanja bodoče škode njegovo aktivno obdobje življenja. Že ob nastanku škodnega dogodka je bil upokojenec, torej delovno neaktiven. Materialnopravno pravilno je sodišče prve stopnje poleg pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ovrednotilo v denarju tudi vse prestane neugodnosti v času zdravljenja, ugotovitev o obsegu le-teh pritožba ne izpodbija. 20.000,00 EUR je povsem pravično zadoščenje glede na vse ugotovljene okoliščine.

16. Pritožba dalje povzema ugotovitve sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju primarnega ter sekundarnega strahu, kot izhajajo iz 19. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Navaja pa še, da trpi tožnik tudi strah pred vožnjo z avtomobilom, kolesom, motorjem in strah pred vključevanjem v promet na splošno ter strah blage do srednje intenzitete pred morebitnim doživetjem nove nezgode.

Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Nematerialna škoda iz naslova strahu je škoda, ki obsega pretrpljen strah oškodovanca v času nastanka škodnega dogodka in še nekaj časa po tem, npr. do postavitve diagnoze poškodovanja, oziroma začetka zdravstvene oskrbe (primarni strah) in zaskrbljenost za izid zdravljenja v času do končanega zdravljenja (sekundarni strah). Strah, ki po končanem zdravljenju hromi in omejuje oškodovanca pri življenjskih aktivnosti zaradi bojazni ponovnega poškodovanja, predstavlja škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ne zaradi strahu. Glede na ugotovljen obseg in intenzivnost prestanega primarnega in sekundarnega strahu predstavlja denarna odškodnina 2.000,00 EUR povsem pravično zadoščenje glede na težo utrpljene poškodbe, zaradi katere tožnikovo življenje ni bilo ogroženo, kakor tudi glede na okoliščine nastanka škodnega dogodka, v katerih tožnik prometne nesreče ni mogel preprečiti.

17. V nadaljevanju pritožbe tožnik povzema v točki 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva o anatomskih in funkcionalnih posledicah utrpelih poškodb ter obstoja PTSM, zaradi katere so omejene njegove življenjske aktivnosti glede delovne zmožnosti, prostočasnih aktivnosti in zaradi česar tožnik duševno trpi. Pritožba trdi, da je odškodnina v znesku 15.000,00 EUR prenizka, da ni dovolj upoštevana tožnikova starost ob škodnem dogodku, da ni dovolj upoštevano, da je njegova škoda ogromna, da je tožniku praktično onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih njegovega življenja in da bo zelo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpel praktično še celotno aktivno obdobje življenja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo določiti celotno zahtevano odškodnino 30.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče se s temi pritožbenimi trditvami ne strinja. Že zgoraj je obrazloženo, da je tožnik bil že ob škodnem dogodku upokojenec, bil je star skoraj 67 let (dogodek se je zgodil 9 dni pred njegovim 67 rojstnim dnevom, to je 16. 4. 2016, tožnik je rojen 25. 4. 1949), zato obdobje njegovega življenja po škodnem dogodku ni mogoče opredeliti kot ″celotno aktivno obdobje življenja″. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje predstavlja trajna upognitev končnega členka 3. prsta desnice minimalno funkcionalno prikrajšanje, ki ne vpliva na zmanjšanje zmožnosti tožnikovih opravil in ni prizadeta moč desnice, zlom pogačice ni zapustil posledic, gleženj ni zmanjšano gibljiv, posledica zloma gležnja je minimalna zadebelitev in nastanek bolečin ob večjih obremenitvah in hoji po neravnem terenu ter ob pritisku obutve na pooperativno brazgotino, posledica izpaha palca levega stopala je nagibanja palca navzven in malo omejen upogib, posledica zloma baze 2. prsta levega stopala pa je omejena gibljivost pri upogibu za 20 - v sklepu med drugo stopalnico in bližnjim členkom 2. prsta ter zadebeljena koža v predelu tega sklepa kot posledica pritiska obutve na ta prst. Vse to pa mu povzroča bolečine pri nošenju kompaktnega smučarskega čevlja, pohodnih čevljev, zimskih čevljev in je posledično omejen pri pohodništvu, teku, pri smučanju, pri delu na kmetiji po neravnem terenu, pri daljših sprehodih. Posledice na psihičnem področju zaradi PTSM pa so strah pred vožnjo z avtom, opustitev vožnje z motorjem in kolesom, izguba zanimanja za okolico, izogibanje družbi, odhodom od doma, vožnja z avtomobilom, nespečnost, razdražljivost, tesnobnost, napetost, živčnost, nezmožnost sprostitve, opuščanje aktivnosti zaradi brezvoljnosti, utrujenost, omejevanje gibanja zaradi strahu pred ponovno nesrečo, socialni umik, kar vse so kronične težave in mu poleg pojavnosti telesnih bolečin ob večjih obremenitvah s hojo in zaradi sprememb vremena trajno zmanjšuje življenjske aktivnosti in posledično trpi duševne bolečine, ki jih bo trpel tudi v bodoče. Glede na ugotovljen majhen obseg funkcionalnih omejitev, primanjkljaj v socialni sferi zaradi posledic PTSM ter upoštevaje tožnikovo starost ter s tem obdobje trajanja te nematerialne škode v bodoče, je po presoji pritožbenega sodišča 15.000,00 EUR materialnopravno pravilna določena denarna odškodnina. Tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti imajo v pretežnem delu vzrok v simptomih PTSM, ki pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je dokazno podprta z izvedenskim mnenjem izvedenke klinične psihologije, le v manjšem obsegu zmanjšujejo tožnikove življenjske aktivnosti, zato intenzivnost njegovih duševnih bolečin ne opravičuje višje denarne odškodnine.

18. Pritožba graja tudi določeno denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti kot prenizko in predlaga zvišanje na 4.000,00 EUR. Trdi, da tožnik psihično trpi zaradi vzdolžne 1,5 cm dolge pooperativne brazgotine ob vrhu zunanjega levega gležnja, zadebelitve ob zunanjem levem gležnju, zadebeljenega sklepa med prvo stopalnico in bližnjim členkom palca leve noge, nagibanja palca navzven, deformacije 2. prsta leve noge z zadebeljeno kožo in občasnega šepanja zaradi večje obremenitve leve noge.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnika brazgotina na levi nogi ne moti in da deformacija 2. prsta leve noge z zadebeljeno kožo ne pritegne posebne pozornosti povprečnega opazovalca in ne povzroča tožniku duševnih bolečin v tolikšni meri, da bi za to njegovo duševno ravnovesje zaradi tega bilo znatno porušeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj tožnikove škode v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti le zaradi občasno šepajoče hoje, ker je ta okolici opazna, torej je zaznavna navzven in tožniku povzroča duševne bolečine. Glede na občasno prisotnost le-teh in upoštevaje bodoče obdobje njihovega trajanja je 1.500,00 EUR povsem pravično zadoščenje.

Pritožba trdi še, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo kot celota prenizka. Pri tem izpostavlja 4 sodne odločbe VS RS in trdi, da bi bil tožnik upravičen do odškodnine v višini približno 60.000,00 EUR.

Po presoji pritožbenega sodišča izpostavljene sodne odločbe VS RS niso primerljive z obravnavano zadevo, ker so: v vseh zadevah oškodovanci občutno mlajši kot tožnik (stari od 21 do 34 let) in ker obravnavajo škodne dogodke izpred najmanj 22 let. Tožniku določena odškodnina 38.500,00 EUR predstavlja okoli 35 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času izdane sodbe sodišča prve stopnje in je glede na vse pravno odločilne okoliščine obravnavanega primera določena v pravičnem denarnem znesku in materialnopravno pravilna ob upoštevanju določb 179. in 182. člena OZ.

19. Pritožba izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovega zahtevka v delu za 0,02 EUR iz naslova povrnitve materialne škode zaradi stroškov prevoza v zvezi z zdravljenjem in stroška 5.845,00 EUR kot materialne škode, ki mu je nastala zaradi tuje nege in pomoči. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku pripadajo celotni stroški prevozov zaradi zdravljenja, je pa zneske teh stroškov napačno seštelo, saj vsota znaša 469,16 EUR in ne 469,14 EUR, kot je zmotno seštelo sodišče prve stopnje. Tožnik je upravičen do celotne zahtevane odškodnine za stroške tuje pomoči in nego 7.250,00 EUR in ne le za 1.405,00 EUR. Jasno in prepričljivo je navajal, da je tri mesece bil zaradi omejenosti pri gibanju popolnoma odvisen od drugih pri elementarnih fizioloških potrebah, pisanju, pri usedanju v avtomobil, prevozih na zdravniške preglede in fizioterapijo, 90 dni je potreboval pomoč 8 ur dnevno, kar znese 720 ur in v obdobju do enega leta po dve uri dnevno, kar znese 730 ur. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca splošne kirurgije in travmatologije, ni pa se zadosti opredelilo do navedb tožnika in njegove žene B. B. V sodbi tudi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sta tožnik in njegova žena izpovedala, da je tožnik potreboval bistveno več tuje pomoči in nege, kot sta to ugotovila izvedenec in nato sodišče. Sodišče ni zadostno pojasnilo razlogov za odločitev, da naj objektivno ne bi bilo najti razlogov, da tožnik po odpustu iz bolnišnice ne bi bil pokreten, nekaj časa s pomočjo bergel, nato pa brez njih za samostojno opravljanje osnovnih fizioloških potreb. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo celotnega obsega tuje nege in pomoč družinskih članov in ugotovljene s strani izvedenca medicinske stroke. Glede na ugotovljeno število prevozov je tožnik potreboval bistveno več ur tuje nege in pomoči ne le 87 ur, saj je potrebno upoštevati tudi čas čakanja na zdravniški pregled, sodišče pa tudi ni upoštevalo potrebne tuje pomoči in nege pri nakupih osnovnih življenjskih potrebščin, pri opravljanju poštnih, bančnih in raznih uradnih opravil v obdobju približno tri mesece. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik potreboval le 281 ur tuje pomoči in nege, potreboval je 1450 ur.

Utemeljena je pritožbena trditev, da znašajo pravilno izračunani stroški prevozov zaradi zdravljenja 469,16 EUR in ne 469,14 EUR, kot je zaradi napačnega izračuna ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v prvem odstavku točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje znesek 15.174,14 EUR nadomestilo z zneskom 15.174,16 EUR. Z izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke in njegove dopolnitve, na katero pravdni stranki nista imeli pripomb, so dokazno podprte ugotovitve, da je bil tožnik ves čas bivanja po odpustu iz bolnišnice pokreten s pomočjo bergel, ki jih je uporabljal 12 tednov, da je v obdobju 4 tednov potreboval dnevno pomoč pri osebni higieni v trajanju pol ure in 3 mesece po odpustu iz bolnišnice v zvezi s prehrano in pripravo obrokov po 2 uri dnevno, v obdobju 6 mesecev pa pomoč pri vožnji z avtomobilom na 40 fizioterapij v ZD Hrastnik in pri vožnji na zdravniške preglede 14 krat v Splošno bolnišnico Celje in 19 krat k izbrani zdravnici v Hrastnik. Sodišče prve stopnje je glede na oddaljenost tožnikovega doma od ZD Hrastnik upoštevalo čas vožnje na obe strani po 1 uro, za vse vožnje (19-krat k osebni zdravnici in 40-krat na fizioterapijo, torej skupaj 59 ur) in po 2 uri za vožnjo na obe strani zaradi pregledov v Splošni bolnišnici v Celju (to je 14 x 2, kar znaša 28 ur). Vse to so v točki 30 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovljena dejstva in razlogi, zato sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede izpovedbe tožnika in njegove žene kot priče pa je očitno, da sta pretirani tudi glede na trditveno podlago tožnika, zato je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje, v katerem so vsa dejstva objektivizirana.

Pritožbeno sodišče je na podlagi podatkov v spisu ugotovilo, da je tožnik zatrjeval 8-urno dnevno pomoč in nego v obdobju 3 mesecev, ki je obsegala pomoč pri osebni higieni, oblačenju, slačenju, obuvanju, sezuvanju, hranjenju, pripravi hrane, pisanju, sedanju v avto, prevoze na preglede in fizioterapijo, za prinašanje stvari iz trgovine (v tretji pripravljalni vlogi, vloženi po izdelanem izvedenskem mnenju in po prvem naroku pa je zatrjeval potrebno pomoč tudi pri bančnih, poštnih storitvah in raznih uradnih opravilih), v obdobju 1 leta pa je potreboval za vsa ta opravila pomoč in nego 2 uri dnevno. Torej je po lastnih trditvah in pritožbenih trditvah potreboval pomoč in nego 1450 ur, pa kljub temu ni imel pripomb na dopolnjeno izvedensko mnenje glede obsega in vrste opravil, pri katerih je po ugotovitvah izvedenca potreboval tujo pomoč in nego, niti na časovno opredelitev te pomoči v izvedenskem mnenju. Pritožba pa pavšalno vztraja pri zatrjevanem časovnem obsegu potrebne tuje pomoči in nege, trditev o potrebnem upoštevanju tudi časa čakanja na zdravstveni pregled in terapijo pa je nedovoljena pritožbena novota, saj te trditve tožnik pred sodiščem prve stopnje ni podal (prvi odstavek 337. člena ZPP), sicer pa je tudi pavšalna in zato neutemeljena.

V izpodbijani sodbi ugotovljen časovni obseg potrebne tuje pomoči in nege je po presoji pritožbenega sodišča ugotovljen pravilno, ker je dokazno podprt z izvedenskim mnenjem, ki mu tožnik ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče še dodaja, da odrasel človek, ki je pokreten s pomočjo bergel, pač ne potrebuje 8 urne dnevne oskrbe, ker v obdobju zdravljenja ne izvršuje vseh opravil, ki jih zatrjuje toženec. V obdobju zdravljenja so začasno omejene vse aktivnosti oškodovanca, kar je upoštevano pri določitvi odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti.

20. Pritožba dalje trdi še, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, saj v izreku sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 1.405,00 EUR iz naslova povrnitve škode zaradi tuje pomoči in nege, čeprav je v točki 31 obrazložitve obrazložilo, da je prisodilo zakonske zamudne obresti od 15. 11. 2017 dalje do plačila. Zamudne obresti pa bi sodišče prve stopnje moralo sicer prisoditi od nastanka te škode, to je od 18. 4. 2016, ker se že od takrat toženka nahaja v zamudi glede na pred pravdo posredovan ji odškodninski zahtevek.

Pritožba utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v izreku izpodbijane sodbe res ni odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 1.405,00 EUR, ta znesek je sicer vsebovan le v znesku prisojene glavnice. Pritožbeno sodišče je lahko to bistveno kršitev odpravilo samo, zato je pritožbi v tem delu ugodilo in je v prvem odstavku točke I izreka dodalo šesto alinejo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v njej pa je prisodilo tožniku zakonske zamudne obresti od zneska 1.405,00 EUR za čas od 9. 3. 2018 dalje do plačila.

Že v zvezi s presojo utemeljenosti toženkine pritožbe zgoraj je v zadnjem odstavku točke 12 obrazložitve te sodbe obrazloženo, da zakonske zamudne obresti od zneska 1.405,00 EUR tečejo od 9. 3. 2018 dalje, ker je ta znesek tožnik zahteval šele s tožbo.

21. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti 100 % uspeh po temelju in 80 % uspeh po višini (verjetno prav: 60 % uspeh) ter 80 % povprečni uspeh. Sicer pa bi mu moralo prisoditi vso zahtevano odškodnino in prisoditi vse zaznamovane stroške postopka.

V pritožbi predlagana metoda ocene pravdnega uspeha je povsem nesprejemljiva, saj glede temelja tožbenega zahtevka stroški niso nastali, ker ta med pravdnima strankama ni bil sporen. Glede na vse zgoraj obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tožnikov pravdni uspeh na 60 %, saj je s tolikšnim delom zahtevka dejansko uspel.

22. Pritožbeno sodišče je torej tožnikovi pritožbi delno ugodilo in je odpravilo bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP), v pretežnem delu pa je pritožbo zavrnilo, ker ni utemeljena (353. člen ZPP).

23. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika le za 0,02 EUR glavnice in zakonske zamudne obresti od 1.405,00 EUR od 9. 3. 2018 do plačila, pritožbi toženke pa le glede teka zakonskih zamudnih obresti od v zadnjih štirih alinejah navedenih zneskov v prvem odstavku točke I izreka te sodbe. Zato je ocenilo, da tožnik s pritožbo ni uspel in mora sam kriti svoje stroške, ki so mu nastali z vloženo pritožbo.

24. O vseh stroških pravdnega postopka je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določb drugega odstavka 165. člena, drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.07.2023

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1578/2018
• VSL Sodba I Cp 2402/2017
• VSL Sodba II Cp 1908/2017