VSC Sodba Cpg 29/2020

Jedro

Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zgoraj omenjenih strank in prič, saj je tožnica z njimi izkazovala le nekakšne pravno nerelevantne okoliščine (prešibke indice – kako se je ustanavljala družba v B., zakaj in vse do kdaj), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli privesti do drugačnih zaključkov o zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih dejstvih o neustanovitvi družbe in o zavedanju tožnice, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni šlo za arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Na podlagi poslov, ki jih je vse sklepala ena fizična oseba (razen sporne asignacije, v kateri je sodelovala še neobstoječa družba iz B.) kot zakoniti zastopnik vseh udeleženih pravnih oseb, in na podlagi nakazil, ki so bila izvedena za znesek 80.000,00 EUR vsa dne 12.10.2015 in za znesek 100.000,00 EUR vsa dne 13.10.2015 (tej dinamiki je sledilo tudi sklepanje pravnih poslov) ter na način, da so se zneski krožno prenakazali od tožnice preko toženke, RPN in RPVD nazaj do tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje o fiktivnosti vseh poslov in nakazil oziroma zaključek, da je bilo nakazilo toženki dano le navidezno in da zato ne obstoji toženkina obveznost vrnitve danega zneska tožnici, pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.393,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (tožnica) od tožene stranke (toženke) zahtevala plačilo 180.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2016 dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov ter (II.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožnica dolžna v roku 15 dni toženki plačati 6.310,37 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sodišču prve stopnje naloži izvedbo dokazov upoštevaje tožničino trditveno podlago. V pritožbi navaja, da je sodišče z neizvedbo po tožnici predlaganih dokazov storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnica je na naroku grajala neutemeljeno prekluzijo vloge z dne 29.8.2019 in priloženih dokazov k tej vlogi ter zavrnitev ostalih njenih dokaznih predlogov. V nadaljevanju pritožbe tožnica v kratkem in nekoliko selektivno povzame svojo trditveno podlago, ki naj bi jo z vsem navedenim dokazovala. Poudari tudi, da je bila asignacija začasna rešitev (začasna garancija za plačila družbe v B.) in da se je ″tožnik″ zavedal glede minimalnih možnosti, da bo družba v B. zaživela, zato je bila sklenjena še Pogodba o poplačilu pogojne terjatve z asignacijo. Ker do realizacije posla ni prišlo, saj omenjena družba kasneje ni zaživela (pogoj se ni izpolnil), je toženka dolžna denar vrniti, saj je bila neupravičeno obogatena oziroma je asignacija nična. Kavzo nakazila je tožnica izkazovala s trditvami in dokazi, to je zaslišanjem strank in prič (G. B., P. Fa. in S. D.). Sodišče je predmetne dokaze neutemeljeno zavrnilo. Obrazložilo, je da iz e-maila z dne 4.8.2015 že jasno izhaja, da kasneje sklenjeni pogodbi ne moreta izkazovati navedb tožnice. Tak zaključek je v nasprotju z listinskimi dokazi in trditvami ter ostalimi dokaznimi predlogi tožnice, ki jih je sodišče prve stopnje brez obrazložitve zavrnilo. Iz omenjenega e-maila izhaja le, da družba še ni bila ustanovljena. Ne izhaja, da naj bi bilo že takrat znano, da ne bo ustanovljena. Postopki za ustanovitev so bili avgusta 2015 še v teku. In to je želel „tožnik“ izkazati z zgoraj navedenimi zaslišanji. Zavrnitev dokaza, da je mogoče odločiti že na podlagi listin, pomeni arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno, ki ni dopustna (sklep VSL I Cp 1561/2017). Gre za absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S pričami je tožnica dokazovala kavzo istočasne sklenitve obeh pogodb. Dokazanost tega bi lahko privedla do drugačne rešitve spora. Gre za pravno pomembna dejstva in je zato podana omenjena kršitev ZPP. Sodišče prve stopnje ni obrazloženo navedlo, zakaj je predlagane dokaze zavrnilo. Navesti je treba razloge, ki jih je moč preizkusiti. Pritožbeno sodišče razlogov za neizvedbo dokaza ne sme nadomestiti samo. Tožnica graja tudi postopanje glede predložene vloge z dne 29.8.2019 in glede k njej priloženega strokovnega mnenja izvedenke za ekonomijo in davke. Mnenje je bilo izdelano šele 19.8.2019, zato ga ni bilo mogoče brez krivde vložiti do prvega naroka. Prav tako njegova izvedba ne zavlekla postopka. Zakaj je bilo mnenje vloženo šele takrat, je tožnica obrazložila v vlogi in na naroku. Sodišče prve stopnje je brez obrazložitve na naroku sprejelo sklep, da je vloga prepozna. Tega tudi v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo. V tem delu je sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ne sanira te napake z razlago, da je mnenje lahko le del tožničinih trditev. Tudi do tega dela trditev bi se moralo opredeliti, pa se ni, zato je zagrešena absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka. Posledično je napačno uporabljeno materialno pravo, saj ni upoštevan temelj vračila, ki je v obeh pogodbah in v tem, da kasneje ni prišlo do ustanovitve družbe v B.. Napačni so zaključki, da družba ni bila ustanovljena, da se v času sklepanja pogodb ni ustanavljala in da ni bilo dolga družbe do toženke, zato je tožnica plačala nekaj po nalogu subjekta, ki ni nikoli obstajal, in kar ni bila dolžna plačati oziroma na račun terjatve, ki ni nikoli obstajala. Vse to bi bilo od izvedbi dokazov izkazano. Sodišče prve stopnje je brez zaslišanja strank vleklo zaključke o nakazilih, čeprav nimajo zveze z vtoževano terjatvijo v tem postopku in se z njimi ni bilo dolžno ukvarjati. Prejem obeh nakazil toženki je nesporen. Podlaga sta obe predloženi pogodbi. Ni pomembno za ta postopek, kako je toženka nakazila plasirala naprej. Če ima terjatve do koga drugega, bi to morala uveljavljati v ločenem postopku. Nadaljnja poraba sredstev ni v domeni tožnice in ne more biti predmet obravnavanja v tem postopku. Upoštevno bi bilo le, če bi toženka prejeta sredstva vrnila tožnici neposredno. Nadaljnji posojilni odnosi niso relevantni. Sodišče prve stopnje je preseglo meje odločanja o postavljenem zahtevku, ko je odločalo o nadaljnjih nakazilih, in še ob tem, da toženka ni predložila podlag zanje. Tožnica je predlagala uradne poizvedbe pri Okrožnem sodišču na Ptuju: - ali je v teku pravda med RPN d.o.o. (RPN) in RPVD d.o.o. - v stečaju (RPVD)? Če je postopek v teku, pa je predlagal pribavo spisa in vpogled v vse vloge. in – ali je RPN v stečaju RPVD prijavila terjatev v višini 180.000,00 EUR iz naslova posojil danih oktobra 2015?. Ugotovitev zgornjih dejstev je ključna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Če RPN od RPVD terja navedeni znesek, ne vzdrži presoja fiktivnosti v tej pravdi. Sodišče prve stopnje je vleklo zaključke, brez da bi toženka navedbe o nadaljnjih nakazilih substancirala in dokazno podprla. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo dejstvo, da je bila s strani tožnice vtoževana terjatev med tožencem in RPN zaprta, kar nesporno dokazuje, da ni šlo za fiktivno terjatev, saj sicer do zaprtja oziroma pobota ne bi moglo priti. To dejstvo izhaja in je razvidno iz bilanc iz revidiranega poročila, ki se nahaja v spisu. Tudi v tem delu je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, saj gre za nasprotje med listinami v spisu in med razlogi ter zaključki sodišča. Temelj sporne terjatve je v obeh pogodbah in kasnejšem dejstvu, da družba v B. ni bila ustanovljena. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi v zvezi z obema pogodbama ni izvedlo dokazov okrog nastanka in kavze pogodb.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in priglaša pritožbene stroške. Meni, da so večji del pritožbe trditve iz postopka pred sodiščem prve stopnje, ki ne morejo omajati pravilnosti izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaze in odločilo o prekluziji. Ni kršilo tožničine pravice do izjave. Pravilna je presoja, da gre za fiktivno terjatev. Pritožba je tudi mestoma protislovna in ne izpodbija ugotovitev o krožnih nakazilih.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno kot nepotrebne zavrnilo pritožbeno izpostavljene dokazne predloge tožnice (za zaslišanje strank in prič G. B., P. F. in S. D. ter za opravo poizvedb pri Okrožnem sodišču na Ptuju o morebitni pravdi med RPN in RPVD ter o prijavi terjatve RPN v stečaju RPVD), pri čemer je nepotrebnost pojasnilo na način, da je o zadevi mogoče odločiti že na podlagi listin, saj je na tej podlagi mogoče v zadostni meri ugotoviti dejansko stanje. Iz izpodbijane sodbe še izhaja, da je sodišče prve stopnje obenem seveda upoštevalo tudi trditveno podlago obeh pravdnih strank in da se je pravilno osredotočilo le na pravno relevantna dejstva, to je dejstva, ki so odločilna za presojo v konkretni zadevi. Gre za utemeljitev zavrnitve dokaznih predlogov, ki je zadostna in jo je mogoče preizkusiti, zato ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ni podana, pri čemer so vsi razlogi za zavrnitev predmetnih dokazov razvidni že iz izpodbijane sodbe.

6. Pritožbeno sodišče relevantnega dejanskega stanja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Dva izmed odločilnih pravno relevantnih dejstev, ki jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta v tem, da družba v B. ni bila nikoli ustanovljena in da sta bili sporni pogodbi (asignacijska pogodba, v kateri je kot asignant nastopala neobstoječa družba v B. in ki je bila kasneje celo ″stornirana″, ter pogodba o poplačilu pogojne terjatve z asignacijo) sklenjeni 12.10.2015, pri čemer je bilo tožnici že 4.8.2015 znano, da družba v B. ne bo ustanovljena. Prvo dejstvo je bilo nesporno in tožnica je bila tista, ki ga je zatrjevala in izkazovala, saj je predložila listino izdano s strani FURS, zato je njena osamljena in drugačna pritožbena trditev neutemeljena. Podobno velja za drugo dejstvo, saj je tožnica sama zatrjevala v prvi pripravljalni vlogi, da je njen zakoniti zastopnik 4.8.2015 prosil G. B. naj zadevo „uredi in zaključi, saj družba v B. ni zaživela“, pri čemer se je tudi sklicevala na listino (e-mail z dne 4.8.2015). Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev same tožnice predmetni e-mail le dokazno ocenilo in njegove vsebine ni zmotno povzelo v sodbi, zato ni podana tako imenovana protispisnost (bistvena kršitev iz 15 točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ob navedenem se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ukvarjati z ugotavljanjem in dokazovanjem preostalih obširnih, nerelevantnih in tudi deloma kontradiktornih tožničinih navedb, pri čemer so med temi navedbami še njene lastne dokazne ocene, medtem ko je izvajanje dokazov namenjeno ugotavljanju dejstev. Nekakšna lastna dokazna ocena, izredno pavšalna in kontradiktorna¹ siceršnjim je tudi trditev, da naj bi se tožnica zavedala še v oktobru 2015 nekakšne minimalne možnosti za ustanovitev družbe v B., ki je tožnica ni pojasnila niti na prvi stopnji sojenja niti v pritožbi, čeprav se v pritožbi očitno zavzema za zaključke v tej smeri. Skladno z vsem navedenim sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zgoraj omenjenih strank in prič, saj je tožnica z njimi izkazovala le nekakšne pravno nerelevantne okoliščine (prešibke indice – kako se je ustanavljala družba v B., zakaj in vse do kdaj), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli privesti do drugačnih zaključkov o zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih dejstvih o neustanovitvi družbe in o zavedanju tožnice, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni šlo za arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno. Nenazadnje predmetno izhaja tudi iz spodaj opredeljenih še drugih pravno relevantnih dejstev, iz katerih izhaja, da je celotna (krožna) veriga pravnih poslov med udeleženimi družbami (zakoniti zastopnik vseh je bil v relevantnem obdobju zakoniti zastopnik tožnice) in na tej podlagi opravljenih nakazil (fiktivna) nična, pri čemer se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi se moralo sodišče prve stopnje omejeno ukvarjati le s poslom (kavzo) in nakazilom med pravdnima strankama. Da ni bilo dolga družbe v B. do toženke, je pravilen pravni zaključek in ne dejstvo, saj družba v B. ni bila nikoli ustanovljena. Asignacijo je sklepala neustanovljena družba, podpisnik na strani tožnice in toženke pa je bil tožničin zakoniti zastopnik, ki je podpisnik tudi druge sporne pogodbe in vseh nadaljnjih spornih (upoštevaje celotno spisovno podlago) posojilnih pogodb. Zato je pravilen tudi pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica toženki plačala po nalogu subjekta, ki ni obstajal in kar ni bila dolžna plačati ter na račun terjatve, ki ni nikoli obstajala. Gre torej za nekakšno neutemeljeno zavzemanje pritožnice za razpravljanje o kavzi asignacije, ki jo je sklepal neobstoječi (neustanovljeni) pravni subjekt.

7. Sodišče prve stopnje vlogi tožnice z dne 29.8.2019 s priloženim (privatnim) izvedeniškim mnenjem izvedenke za ekonomijo in davke ni sledilo iz dveh razlogov. Prvi je bil v prekluziji in drugi v tem, da vloga ne vsebuje takšnih relevantnih dejstev, ki bi lahko spremenila odločitev v obravnavani zadevi. Čeprav pritožbeno sodišče soglaša z zavzemanjem pritožbe, da sodišče prve stopnje kljub pojasnilu in ugovoru tožnice (, ki sta bila izražena na naroku in ne že v sami vlogi,) na naroku in v izpodbijani sodbi prvega razloga ni ustrezno utemeljilo, kršitev iz (vsebinsko) 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP vseeno ni podana, saj je ustrezno obrazložen in utemeljen drugi izpostavljeni razlog sodišča prve stopnje. Pritožbeno sporno privatno izvedeniško mnenje je kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje lahko le del trditvene podlage same stranke, pri čemer konkretno mnenje ne vsebuje dejstev, ki bi narekovala drugačno odločitev. Izvedenka namreč v bistvenem ugotavlja le, da je denar na podlagi posojil² in nakazil zaokrožil med zgoraj omenjenimi družbami, kar je pravzaprav ugotovljeno s to izjemo, da je bilo nakazilo med tožnico in toženko izvedeno na podlagi sporne asignacije. V delu, v katerem izvedenka izvaja zaključke o fiktivnosti (ničnosti) pogodb, pa le-ta ni samo presegla svojega strokovnega področja, temveč gre pri vprašanju fiktivnosti (ničnosti) za uporabo prava, ki je v domeni sodišča in glede katere se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo. Tudi v tem delu torej ni prišlo do očitanih procesnih kršitev.

8. Drži, da je sodišče prve stopnje brez zaslišanja strank izvedlo zaključke o krožnih nakazilih, vendar so ti zaključki pravni, saj gre za zaključke o fiktivnosti pravnih poslov in fiktivnosti nakazil, medtem ko je izvajanje dokazov (npr. zaslišanje strank) namenjeno dokazovanju dejstev. Zavzemanje tožnice, da dejstva o krožnih nakazilih v tej pravdi niso relevantna in se sodišče prve stopnje z njimi ne bi smelo ukvarjati oziroma da bi se moralo očitno osredotočiti le na razmerje med pravdnima strankama, je neutemeljeno. Zakoniti zastopnik tožnice je bil v spornem obdobju zakoniti zastopnik tožnice, toženke, RPN in RPVD, zato sodišče prve stopnje zaradi personalne povezave utemeljeno ni sledilo sprenevedanju tožnice, da nadaljnja poraba sredstev s strani toženke v tej zadevi ni pravno relevantna okoliščina. Na podlagi poslov, ki jih je vse sklepala ena fizična oseba (razen sporne asignacije, v kateri je sodelovala še neobstoječa družba iz B.) kot zakoniti zastopnik vseh udeleženih pravnih oseb, in na podlagi nakazil, ki so bila izvedena za znesek 80.000,00 EUR vsa dne 12.10.2015 in za znesek 100.000,00 EUR vsa dne 13.10.2015 (tej dinamiki je sledilo tudi sklepanje pravnih poslov) ter na način, da so se zneski krožno prenakazali od tožnice preko toženke, RPN in RPVD nazaj do tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje o fiktivnosti vseh poslov in nakazil oziroma zaključek, da je bilo nakazilo toženki dano le navidezno in da zato ne obstoji toženkina obveznost vrnitve danega zneska tožnici, pravilen. Tožničino drugačno zavzemanje, da je toženka lahko razpolagala s prejetim in da je bilo to v njeni domeni, je glede na zgoraj izpostavljena dejstva neutemeljeno, saj je tožničin zakoniti zastopnik očitno zagotovil, da sta bila nakazana zneska nemudoma zopet v sferi tožnice. Ne gre za preseganje mej odločanja o postavljenem zahtevku, saj je odločeno o zahtevku, in sicer je le-ta zavrnjen. Toženka je ob tem predložila listine o vseh nakazilih in o pogodbah, ki jih je lahko priskrbela. V spisu sicer ni pogodbe med RPVD in tožnico, vendar je sama tožnica upoštevaje njene trditve „sklepala“³, da gre za posojilo, pri čemer predmetno nenazadnje izhaja tudi iz izpiska nakazil, iz s strani tožnice predloženega izvedenskega mnenja in iz nekaterih pritožbenih navedb.

9. Dokazna predloga z opravo poizvedb o pravdi med RPN in RPVD – v stečaju ter o prijavi terjatve RPN v stečaju RPVD je sodišče prve stopnje obrazloženo in pravilno zavrnilo iz razloga nepotrebnosti (glej tudi razloge zgoraj). Da je RPN prijavila terjatev v stečaju RPVD je ugotovilo že sodišče prve stopnje poleg dejstva, da je RPVD v stečaju prerekala priglašeno terjatev iz razloga fiktivnega posojila. Glede obstoja omenjene pravde pa je že sama toženka pojasnila, da je v teku pravda med omenjenima pravnima osebama, obenem pa je navedla še razloge, zakaj je le-ta v teku. Predmetna dejstva pa v nobenem primeru ne bi mogla vplivati na končno odločitev sodišča prve stopnje v tej pravdi. Navedeno se nanaša namreč na razmerje med drugima pravnima osebama oziroma gre za pravdo med drugima osebama, ki je podvržena lastnim interesom ter zakonitostim (npr. drugačni trditveni in dokazni podlagi) in ki v nobenem primeru ne more imeti vpliva na odločanje v konkretni zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč moralo pravno vprašanje fiktivnosti vseh spornih poslov oziroma nakazil rešiti med pravdnima strankama v tej pravdi in na podlagi zatrjevanih pravno relevantnih dejstev ter z njimi povezanih dokazov. Prijava terjatve v stečaju RPVD in pravda med RPN in RPVD pa nista pravno relevantni dejstvi, ampak zopet le izredno šibka indica, ki pravilnih zaključkov o fiktivnosti poslov ter nakazil ne moreta spremeniti. Ker se fiktivnost presoja v času izvedbe poslov in nakazil, je ugotavljanje post festum ravnanja vseh v krožne posle udeleženih družb in izvajanje dokazov v tej smeri tudi sicer le nepotrebno ugotavljanje prešibkih indicev.

10. Sodišče prve stopnje ni spregledalo dejstva, da je bila v tem sporu vtoževana terjatev med toženko in RPN ″zaprta oziroma pobotana″, kar naj bi izhajalo iz bilanc revidiranega poročila, ki se nahaja v spisu, in da posledično posli niso bili fiktivni. Tudi v tej smeri izpodbijana sodba ni obremenjena z absolutno kršitvijo pravil postopka, ″saj obstoji nasprotje med listinami, ki se nahajajo v spisu in med temi razlogi ter zaključki sodišča.″ Ker nobena od pravdnih strank ni podala trditve o zgoraj omenjeni zaprtosti oziroma pobotu terjatev, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje tega dejstva, pa čeprav morebiti izhaja iz omenjene listine. Sodišče namreč dejstva ugotavlja ob izjemi iz tretjega odstavka 3. člena ZPP le na podlagi trditvene in z njo povezane dokazne podlage pravdnih strank. Povedano drugače, tudi procesne kršitve v tej smeri niso podane. Če pa pritožba morebiti z navedenim uveljavlja novo dejstvo, pa velja dodati, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

11. Ker drugih pritožbenih trditev tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ni podrobneje ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo in toženka ni dolžna plačati vtoževane terjatve s pripadki, saj tožnica nima terjatve na podlagi fiktivnega posla oziroma fiktivnega nakazila toženki. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela in sama krije svoje pritožbene stroške, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 1875 točk za odgovor na pritožbo, 28,75 točk materialnih stroškov (2% nagrade za odgovor na tožbo do 1000 točk in 1% od presežka) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.393,55 EUR.

-------------------------------
¹ Tožnica je tudi sicer v postopku na prvi stopnji sojenja postavila dokaj kontradiktorno trditveno podlago, pri čemer sodišče prve stopnje ni bilo dolžno slediti in ugotavljati le dejstev, ki so tožnici v korist.
² Predmetno je kontradiktorno navedbi tožnice o asignaciji med njo in toženko ter potrjuje, da je bil denar s strani RPVD tožnici nakazan na podlagi posojila.
³ Tožnica je stranka pogodbe.

Datum zadnje spremembe:

09.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2184/2016
• VSL sodba I Cpg 1393/2011
• VSL sodba III Cp 543/2016