VSC Sklep PRp 46/2020

Jedro

Res je sicer, da je lastnica zaseženega vozila podala pisno izjavo, da zaseženega vozila zaradi slabega stanja ne namerava več registrirati in da je obdolženec v zagovoru povedal, da vozilo ni vredno več kot 100 EUR in da se strinja, da gre v uničenje, vendar take izjave sodišča ne odvezujeta presoje potrebnosti in nujnosti izreka take stranske sankcije ter ustrezne obrazložitve take odločitve. Sodišče prve stopnje bi tako moralo kljub izjavam lastnice in obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, da je odvzem konkretnega motornega vozila neogibno potreben, da se zagotovi varnost cestnega prometa s tem, da se obdolžencu onemogoči udeležba v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi avto bil vrnjen njegovemu lastniku tj. ali bi obdolženec imel možnost ponovno uporabiti ta avto ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi

v 2. alineji točke II/1 izreka, 2. alineji točke II/2 izreka, III. točki izreka tj. glede določitve in izreka sankcije odvzem zaseženega osebnega avtomobila znamke Fiat, tip Bravo, reg. št. CE ... ter odreditve uničenja zaseženega vozila ter v IV. točki izreka glede plačila sodne takse za izrek stranske sankcije.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v ostalih delih izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 ter prekrška po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 mu je določilo glavno sankcijo - globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzem zaseženega osebnega avtomobila znamke Fiat, tip Bravo, reg. št. ..., za prekršek po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP pa v zvezi s prvim odstavkom 21. člena Zakona o prekrških (ZP-1) opomin ter mu nato na podlagi 27. člena ZP-1 in 21. člena ZP-1 izreklo enotno sankcijo globo v višini 500,00 EUR in opomin ter stransko sankcijo odvzem zaseženega osebnega avtomobila, glede katerega je odločilo, da bo po pravnomočnosti sodbe odredilo uničenje tega vozila. Obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodne takse v višini 130,00 EUR ter stroškov prevoza in hrambe zaseženega vozila v znesku 120,66 EUR, glede naknadno nastalih stroškov hrambe in uničenja pa odločilo, da bo o tem odločilo s posebnim sklepom, ko bodo stroški znani.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje obdolženec brez navedbe pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1. V pritožbi navaja, da ni vozil pod vplivom alkohola, temveč je vzel več tablet zaradi bolezni, saj mora jemati močne tablete zaradi bolečin v hrbtenici, pivo, ki ga je spil, pa ni spil eno uro prej, temveč dosti prej. Dodaja, da je s tem, ko je vozil avto, zgolj želel narediti uslugo bivši ženi in da so stroški, ki jih navaja sodišče v sodbi, neupravičeni, ker je s strani policista bil vprašan, čigav je avto in če lahko kdo pride po njega, čez nekaj časa pa se je vse spremenilo z vlečno službo. Ker se je mudilo celo iz avtomobila ni mogel vzeti dosti stvari. Glede samega vozila navaja, da avto sploh ni bil tako poškodovan kot navaja sodišče v obrazložitvi in da bi se zanj dalo iztržiti do 400,00 EUR, ne zgolj 100,00 EUR, kot navaja sodišče. V zvezi s stroški postopka dodaja, da je že leto dni v bolniškem staležu zaradi česar njegovi dohodki znašajo krepko pod minimalnim dohodkom ter da stroškom odvzema, ki sploh ne bi nastali, če bi bivša žena prišla po avto, ugovarja in sodišče prosi, da ga oprosti plačila sodnih stroškov in sodne takse kot tudi nepravilno izstavljenih stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena, vendar je bilo potrebno sodbo delno razveljaviti iz razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

4. V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženca in prebiranju v 3. točki obrazložitve naštetih listin, zanesljivo dognalo, da je obdolženec 4. 2. 2020 ob 23.32 uri vozil osebni avtomobil znamke Fiat, tip Bravo reg. št. ... po ... brez veljavnega vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil. Obdolžencu je namreč v bilo zadevi Okrajnega sodišča v Celju EPVD 904/2017 izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, odložitev izvršitve te sankcije pa preklicana s sklepom z dne 19. 10. 2018, ki je bil potrjen s sklepom Višje sodišča v Celju z dne 4. 12. 2018, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je bilo izvršeno z dnem 3. 2. 2019. Obdolženec v zagovoru ni zanikal dejstva, da je vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja, pač pa je le poudaril, da je želel le peljati avto od bivše žene k mehaniku. Tudi v pritožbi v zvezi s tem prekrškom navaja le, da je vozil motorno vozilo v cestnem prometu zgolj zaradi tega, da bi naredil uslugo bivši ženi. Ta okoliščina pa ne more predstavljati opravičljivega razloga za tako ravnanje, niti ne zmanjšuje same teže storjenega prekrška, zaradi česar so take pritožbene navedbe neutemeljene.

5. Ker je obdolženec bil zaloten pri vožnji motornega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, mu je bilo vozilo, ki ga je vozil, na kraju dogodka zaseženo. V skladu s 5. točko prvega odstavka 23. člena ZPrCP namreč policist zaseže vozniku motorno vozilo, s katerim je bil zaloten pri storitvi hujšega prekrška in vozi brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije oziroma tistih kategorij, v katero spada vozilo ali skupina vozil, ki jo vozi. Policist je torej vozilo dolžan zaseči, saj se s tem prepreči morebitna ponovitev tovrstnega prekrška, česar pa z vrnitvijo vozila (formalnemu) lastniku tega vozila ni mogoče doseči, saj to ne nudi zadostnega jamstva, da do ponovitve prekrška ne bi prišlo. Ker torej policisti morajo v takem primeru zaseči motorno vozilo, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je policist obdolženca najprej vprašal, če lahko kdo pride po avto in so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da če bi bi bivša žena, ki stanuje zgolj 1 km od njegovega naslova, prišla po avto, ker je njen, teh stroškov z odvzemom avta sploh ne bi bilo. Stroški v zvezi z zasegom tj. prevozom in hrambo zaseženega vozila so tako v nasprotju s pritožbenimi navedbami nastali povsem upravičeno. Prav tako jih je sodišče prve stopnje obdolžencu tudi utemeljeno naložilo v plačilo, saj je z izpodbijano sodbo bil spoznan za odgovornega storitve obeh očitanih mu prekrškov in so mu bile izrečene sankcije za ta prekrška. Prvi odstavek 144. člena ZP-1 namreč določa, da stroške postopka plača tisti, ki mu je bila izrečena sankcija za prekršek, med stroške postopka pa v skladu s 3. točko prvega odstavka 143. člena ZP-1 sodijo tudi stroški v zvezi z zasegom, začasnim odvzemom oziroma odvzemom predmetov ter stroški hrambe, prodaje oziroma uničenja zaseženih in začasno odvzetih oziroma odvzetih predmetov. V zvezi z obdolženčevim pritožbenim predlogom, da ga sodišče oprosti plačila sodnih stroškov in sodne takse, kot tudi nepravilno izstavljenih stroškov, pa pritožbeno sodišče poudarja, da lahko v skladu s petim odstavkom 144. člena ZP-1 o tem odloča sodišče prve stopnje.

6. V zvezi z očitkom vožnje pod vplivom alkohola, ki ga je obdolženec storil v istih krajevnih in časovnih okoliščinah kot prej navedeni prekršek, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obdolženec preizkus z elektronskim alkotestom, ki je pokazal rezultat 0,13 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance pomeni, da je imel najmanj 0,08 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, da se je z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik o preizkusu z elektronskim alkotestom tudi brez pripomb podpisal. Na ta način se je postopek ugotavlja stopnje alkohola v obdolženčevem organizmu končal in je rezultat, ki ga je pokazal elektronski alkotest, veljaven ter predstavlja podlago za sankcioniranje za storjeni prekršek. Pritožbeno vztrajanje pri navedbah, da ni vozil pod vplivom alkohola in da je bil rezultat, ki ga je pokazal elektronski alkotest, posledica zaužitja protibolečinskih tablet, je neutemeljeno. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče takim navedbam ni mogoče slediti, ker to izkustveno ni sprejemljivo, zlasti glede na to, da je obdolženec jasno povedal, da je uro pred uporabo preizkusa alkoholiziranosti popil eno pivo. Pritožbene navedbe, da je pivo, ki ga je spil, zaužil več kot eno uro prej, so tako v nasprotju s podanim zagovorom in jim ni mogoče slediti. Nenazadnje pa je to tudi nepomembno, saj se je obdolženec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinjal in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpisal. Poudariti pa je potrebno tudi, da ugotovljeni rezultat približno ustreza obdolženčevemu zagovoru o zaužiti količini alkohola in da je ugotovljena stopnja alkohola v obdolženčevem organizmu bila relativno nizka, vendar ker voznik brez veljavnega vozniškega dovoljenja v organizmu ne bi smel imeti nobenega alkohola, predstavlja tako ugotovljena stopnja alkohola v organizmu podlago za izrek sankcij za prekršek vožnje pod vplivom alkohola. Sicer pa je sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevalo in je obdolžencu za ta prekršek določilo in izreklo zgolj opomin. Pritožbeno oporekanje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je vozil pod vplivom alkohola, je tako neutemeljeno.

7. Ob pravilnih ugotovitvah, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake obeh očitanih mu prekrškov, je sodišče prve stopnje obdolžencu tudi utemeljeno očitalo, da je prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja storil z direktnim naklepom, kar je ustrezno obrazložilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa z eventualnim naklepom, kar je obrazložilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Pri preizkusu obdolžencu določenih in izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče z določitvijo in izrekom opomina za prekršek vožnje pod vplivom alkohola po mnenju pritožbenega sodišča kršilo materialno pravo v obdolženčevo korist, a ker se je zoper sodbo pritožil le obdolženec, pritožbeno sodišče zaradi prepovedi spremembe v obdolženčevo škodo, v ta del sodbe ni posegalo. Za prekršek vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja je sodišče prve stopnje pravilno določilo globo v zakonsko predpisanem znesku 500,00 EUR, pri določitvi in izreku stranske sankcije odvzema zaseženega motornega vozila (ki jo obdolženec izpodbija zgolj z izpostavljanjem vprašljivosti ocene prvostopenjskega sodišča glede sorazmernosti, ko v pritožbi trdi, da avto ni vreden samo 100,00 EUR, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, temveč bi se ga dalo prodati tudi za 400,00 EUR) pa se je sodišču prve stopnje pripetila absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj odločitve o določitvi in izreku te stranske sankcije ni ustrezno obrazložilo.

9. V 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč pravilno povzelo drugi odstavek 25. člena ZP-1, ki določa, da se smejo zaseženi predmeti odvzeti tudi, če niso storilčeva last ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstva okolja in ohranjanja narave, gospodarske razmere ali razlogi morale kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon, in navedlo, da mora sodišče pri izreku stranske sankcije oziroma predmetov presojati, ali je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje, torej varnostjo cestnega prometa in posegom v lastninsko pravico kot ustavno zagotovljeno kategorijo, da je treba tehtati težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzame predmet lastnine, ter tehtnost razlogov splošne varnosti in upoštevati, da razlogi varovanja življenja in zdravja ljudi pretehtajo nad posegom v lastninsko pravico. Vendar pa je v zvezi s konkretno zadevo izpostavilo le to, da je predlogu za odvzem vozila ugodilo ob upoštevanju izjave lastnice vozila in obdolženčevega zagovora, pri tem pa je pridobilo informativno ocenjeno vrednosti zaseženega vozila, ki znaša 100,00 EUR in upoštevalo, da je vozilo slabo ohranjeno in poškodovano, na podlagi česar je sklepalo, da ni več popolnoma izpravno za udeležbo v cestnem prometu. Res je sicer, da je lastnica zaseženega vozila podala pisno izjavo, da zaseženega vozila zaradi slabega stanja ne namerava več registrirati in da je obdolženec v zagovoru povedal, da vozilo ni vredno več kot 100 EUR in da se strinja, da gre v uničenje, vendar take izjave sodišča ne odvezujeta presoje potrebnosti in nujnosti izreka take stranske sankcije ter ustrezne obrazložitve take odločitve. Sodišče prve stopnje bi tako moralo kljub izjavam lastnice in obdolženca v obrazložitvi izpodbijane sodbe navesti razloge, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati o tem, da je odvzem konkretnega motornega vozila neogibno potreben, da se zagotovi varnost cestnega prometa s tem, da se obdolžencu onemogoči udeležba v cestnem prometu brez veljavnega vozniškega dovoljenja, in da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi avto bil vrnjen njegovemu lastniku tj. ali bi obdolženec imel možnost ponovno uporabiti ta avto ali ne. O tem je mogoče namreč sklepati šele na podlagi ugotovitev o obdolženčevi predkaznovanosti in pogostnosti uporabe konkretnega vozila za izvrševanje prekrškov, o čemer pa sodba nima razlogov(niti ni najti podatkov o tem v spisovnem gradivu), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je terjala razveljavitev izpodbijane sodbe.

10. Glede na navedeno in zgoraj ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka o prekršku, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo odpraviti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu o določitvi in izreku stranske sankcije odvzema zaseženega osebnega avtomobila, odločitve o uničenju zaseženega vozila razveljavilo in posledično glede naložitve plačila sodne takse za izrek stranske sankcije odvzema predmeta ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (peti odstavek 163. člena ZP-1).

11. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančneje raziskati podatke o obdolženčevi predkaznovanosti, da bo lahko presodilo, ali bi bilo v bodoče nevarno, če bi vozilo bilo vrnjeno lastnici tj. obdolženčevi bivši ženi ter ali se je z odvzemom vozilom takemu tveganju mogoče izogniti, v primeru ponovne odločitve za določitev in izrek te stranske sankcije pa bo moralo svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

Datum zadnje spremembe:

08.06.2020

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 80/2014
• VSC sklep PRp 36/2017
• VSC sklep PRp 9/2016