VSC Sodba Cpg 18/2020

Jedro

Od tistega, ki se ukvarja s poslovanjem z nepremičninami, še zlasti z gradnjo nepremičnin, je nedvomno pričakovati , da morajo pri svoji poklicni dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih in po običajih, ki veljajo za to poklicno dejavnost (skrbnost dobrega strokovnjaka) (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Med pravila in običaje pa nedvomno sodi poznavanje hierarhije planskih dokumentov in zlasti poznavanje njihove vsebine. Planski dokumenti so predpisi in nepoznavanje predpisov nikogar ne opravičuje in mora nositi posledice svojih opustitev.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 284/2016 z dne 18. 4. 2019 izreklo: ″I. Zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Tožena stranka, Mestna občina ... je dolžna tožeči stranki, N. ... d. o. o. - v stečaju, ... plačati znesek 2.022.287,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2012 dalje do plačila in povrniti pravdne stroške tega postopka, vse v roku 15 dni pod izvršbo, se v celoti zavrne kot neutemeljen. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti nastale ji pravdne stroške tega postopka v znesku 14.579,75 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njegovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.″

2. Zoper sodbo je po svojem pooblaščencu tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb zakona o pravdnem postopku, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke skupaj s stroškovno posledico ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, oziroma podredno, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, ter toženi stranki naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in trdi, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka ne priglaša stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Trditve strank - povzete v izpodbijani sodbi in kot izhajajo iz spisa

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: tožeča stranka je navajala: - da je kot investitor imela namen graditi večstanovanjski objekt Vila B. na zemljiščih parc. št. 107/2 (v naravi parkirišče v izmeri 1.310 m2, zelenica v izmeri 220 m2) in parc. št. 106/8 (v naravi dvorišče v izmeri 1.471 m2, poslovna stavba v izmeri 1.052 m2), obe k. o. ..., vendar je tožena stranka na protipraven način spremenila prostorske akte, ki so tožeči stranki onemogočili gradnjo po projektu, kar je vodilo v propad projekta in nastanek velike gospodarske škode tožeči stranki; - da je za namen gradnje pridobila od prodajalca zemljišč družbe P. d.o.o. lokacijsko informacijo št. 3501-763/2007 z dne 3. 12. 2007, nato pa še potrdilo o namenski rabi št. 3501-346/2008 z dne 15. 4. 2008 in iz obeh dokumentov je bilo razvidno, da nepremičnini parc. št. 107/2 in 106/8 sodita v območje namenske rabe Ct (centralne dejavnosti, to je območje, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote - več kot 80 prebivalcev/ha), na katerih bi bila skladno z občinskim prostorskim aktom, Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ... (Uradni list RS št. 91/2002 v nadaljevanju: Odlok o PUP) mogoča gradnja objekta Vila B. po pogojih, določenih za namensko rabo Ct, noben dokument pa ni izkazoval nameravanih sprememb konkretnega prostorskega akta na izvedbeni ravni, ki kot tak ureja podrobno namensko rabo prostora na območju navedenih zemljišč, ker v kolikor so spremembe prostorskega akta predvidene, mora lokacijska informacija (skladno z četrtim odstavkom 80. člena Zakona o urejanju prostora (Ur. list RS, št. 110/02, 8/03 - popr., 58/03 -ZZK-1, 33/07 - ZPNačrt, 108/09 - ZGO-1 C in 80/10 - ZUPUDPP) in potrdilo o namenski rabi (skladno z drugim odstavkom 105. člena ZPNačrt) vsebovati navedbo podatkov v zvezi s pripravo sprememb obstoječih prostorskih aktov oziroma navedbo podatkov v zvezi s pripravo novih: - da je lokacijska informacija št. 3501-763/2007 z dne 3. 12. 2007 vsebovala omembo obvestila o nameri izdelave Strategije prostorskega razvoja tožene stranke (stran 11), ki je občinski strateški prostorski akt ter določa samo usmeritve za določitev namenske rabe zemljišč, potrdilo o namenski rabi št. 3501-346/2008 z dne 15. 4. 2008 pa je vsebovalo omembo (stran 2) Sklepa o začetku priprave občinskega prostorskega načrta Mestne občine ... (Ur. l. RS, št. 11 5/2007, v nadaljevanju: OPN) - ki bi sicer določal konkretno namensko rabo, pomembno za predmetni primer, vendar je sprejem tega akta toženi stranki narekoval takrat uveljavljeni ZPNačrt (95. člen v povezavi z 39. členom ZPNačrt je določal, da morajo občine sprejeti OPN v roku 24 mesecev), ne pa želje tožene stranke po spremembi konkretne namenske rabe, hkrati pa je bil to šele začetek priprave novega akta, ki pa ga tožena stranka vse do danes še ni uspela sprejeti in da je bila namenska raba predmetnih zemljišč zagotovo določena kot Ct, je še dodatno izhajalo tudi iz odgovora tožene stranke št. 092-12/2007 z dne 21. 12. 2007 D. in B. Pl. (lastnika sosednjega zemljišča in kasnejši stranki v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožeči stranki), ki sta toženi stranki izrazila zaskrbljenost zaradi pogojev gradnje po namenski rabi Ct in menila, da gre v primeru gradnje za ″grob poseg v obstoječe okolje″; - da je tožeča stranka še posebej za namen nakupa, da bi se res popolnoma prepričala o možnosti in zanesljivosti njegove uresničitve pod pogoji iz lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi, vpogledala tudi v Odlok o PUP in preverila skladnost vseh navedenih dokumentov; - ker sta lokacijska informacija in potrdilo o namenski rabi potrjevala skladnost nameravane gradnje z Odlokom o PUP, novi OPN pa se še ni začel pripravljati in tudi do predvidene izdaje gradbenega dovoljenja tožeči stranki z zelo veliko verjetnostjo še ne bi bil sprejet, se je tožeča stranka odločila za nakup nepremičnine in za financiranje nakupa teh nepremičnin predstavila svoj projekt in uspela pridobiti celo ponudbo za sofinanciranje nakupa in izgradnje objekta Vila Bellevue z dne 4. 4. 2008 s strani V. d. o. o., nato pa je z njim 26. 5. 2008 sklenila pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin (za namen zgraditve večstanovanjskega objekta s 45-55 stanovanjskimi enotami; - da je po sklenitvi pogodbe o leasingu z V. d. o. o. tožeča stranka naročila izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) pri NAP Nova arhitekturna produkcija N. K. s. p. in NAP je februarja 2009 izdelal PGD, ki se je nanašal na 42 stanovanjskih enot z 99 ležišči oziroma za objekt, ki je ustrezal namenski rabi Ct, tako zasnovan objekt je opravičeval in izpolnjeval poslovni načrt tožeče stranke; - da je med izdelavo PGD 24.10. 2008 tožena stranka spremenila Odlok o PUP v delu, ki je spreminjal namembnost zemljiških parcel, na katerih je nameravala graditi tožeča stranka - s tehničnim popravkom, brez seznanitve in sodelovanja javnosti je spremenila namensko rabo predmetnih zemljišč iz območja Ct (to je območja, ki je dovoljeval izgradnjo stanovanjskega objekta, kot si ga je zamislil tožnik) v območje Sn (območja stanovanj nižje gostote, to je 40-80 prebivalcev/ha); - da je s tem ravnanjem tožena stranka bistveno spremenila pogoje pozidave na predmetnih zemljiščih, za tožečo stranko pa je to pomenilo, da gradnja objekta Vila B. na predmetnih zemljiščih na podlagi projekta, kot si ga je zamislila, pod pogoji, izhajajočimi iz lokacijske informacije, potrdila o namenski rabi in Odloka o PUP, ni več mogoča; - da sprememba Odloka PUP ni bila v skladu z 18. členom ZPNačrt, ki določa, da je spremembe in dopolnitve potrebno pripravljati in spreminjati po postopku, ki je predpisan za njegovo pripravo in sprejem, kar vključuje seznanitev javnosti, obravnavanje pripomb itd. (člen 46 in naslednji ZPNačrt), nikakor pa ne s tehničnim popravkom, o čemer obstaja uveljavljena in enotna ustavno sodna praksa; - da je tožeča stranka takoj po seznanitvi s spremembo Odloka o PUP zaprosila za izdajo nove lokacijske informacije (št. 3501-686/2008 z dne 29. 10. 2008), iz katere je bilo razvidno, da so bile parcele sedaj v območju Sn in ne več v območju Ct, tožena stranka je v soglasjih za poseg v varovalni pas ceste in za projekt z dne 13. 3. 2009 in z dne 23. 4. 2009 prav tako zapisala, da je namenska raba na predmetnem območju Sn, s čimer je tožečo stranko celo opozorila na lastno protipravno ravnanje; - da je glede na spremembo Odloka o PUP tožeča stranka morala spremeniti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim je bil glede na predvideni terminski in finančni plan (v povezavi z leasingom) že v zamudi; - da je tožena stranka spremembo občinskega prostorskega akta s tehničnim popravkom utemeljevala z razlogom, da gre le za uskladitev hierarhično višjega predpisa (Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenega v letih od 1990 do 1998 ter družbenega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 1990, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 za območje Mestne občine ... (Ur. I. RS, št. 93/99, popravek št. 23/00, v nadaljevanju: dolgoročni plan) in nižjega predpisa (Odlok o PUP), kot je razvidno že iz tehničnega popravka samega, zapisnika 20. seje občinskega sveta k dne 21. 10. 2008 (stran 8) in pa odgovora toženke MOP št. 350-4/2008 z dne 12. 8. 2009; - da je tožena stranka v letu 2009 še enkrat protipravno spremenila Odlok o PUP, in sicer le v kartografskem delu, nameravana je bila sicer tudi sprememba, ki bi tožeči stranki omogočala gradnjo, vendar je bil predvideni 3. člen Odloka o PUP tik pred sprejetjem spremembe Odloka o PUP črtan iz besedila (stran 17 zapisnika 28. seje občinskega sveta toženke z dne 7. 9. 2009 v povezavi s stranmi 12-16); - da je osrednji namen dejansko izvedene spremembe in črtanega besedila pred sprejetjem, tokrat jasno razviden iz zapisnika 28. seje občinskega sveta toženke z dne 7. 9. 2009 (str. 12-17), je bil preprečiti investitorju gradnjo; - da je zaradi protipravne spremembe prostorske rabe v Sn in že precejšnje zamude s projektom, na katerega je bila finančno vezana (v tem času je plačeval obroke leasinga skladno s pogodbo o leasingu z dne 26. 5. 2008), tožeča stranka, ker sploh ni mogla vložiti PGD NAP po Ct in da bi zmanjšala svojo poslovno škodo zaradi zamude, prisiljena zavreči že izdelan PGD (za Ct) in je 1. 10. 2009 naročila izdelavo novega PGD skladno z novimi pogoji glede na namensko rabo Sn družbi P. d.o.o. (PGD2) in je novi idejni projekt bil predstavljen toženi stranki, ki nanj ni imela pripomb in tožena stranka je tako ponovno pridobila vsa soglasja, vključno s soglasji tožene stranke, tožena stranka je celo odmerila komunalni prispevek, ki ga je tožeča stranka tudi delno plačala (plačilo 1. obroka komunalnega prispevka je bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je razvidno iz 2. člena Pogodbe o obročnem odplačevanju komunalnega prispevka št. 354-85/2010 z dne 9.6. 2010); - da je tožeča stranka 4. 5. 2010 pri UE ... vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi PGD2, v ugotovitvenem postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja je sodelovala tudi tožena stranka, ki v postopku ni imela nobenih pripomb, kar je razvidno iz zapisnika obravnave z dne 2. 6. 2010; - da je 20. 9. 2010 UE ... izdala gradbeno dovoljenje, št. 351 -76/2010, s katerim je dovolila odstranitev obstoječega poslovnega objekta ter gradnjo novega po projektu P. d. o. o. (za gradnjo v območju Sn), zoper izdano gradbeno dovoljenje sta pritožbi vložila tožena stranka in stranki v postopku D. P. in B. R. P.; - da je o pritožbah z odločbo št. 35108-388/2010 z dne 9. 12. 2010 odločilo Ministrstvo za okolje in prostor, ki jima je ugodilo, odpravilo odločbo UE ... št. 351-76/2010 z dne 20. 9. 2010 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, razlog za ugoditev pritožbi je bil v tem, da je drugostopenjski organ ugotovil, da je organ prve stopnje pri svojem odločanju zmotno uporabil materialni predpis, ko je svojo odločitev oprl na tehnični popravek, ki je na nezakonit način spremenil namembnost zazidalnega območja iz Ct v Sn in prvostopenjskemu organu naložil, da predlagano gradnjo presoja z vidika izpolnjenosti pogojev za gradnjo v območju Ct; - da je v ponovnem postopku UE ... tožeči stranki ponovno izdala gradbeno dovoljenje (št. 351-76/2010 z dne 15. 3. 2011), saj je ugotovila, da gradnja izpolnjuje tudi vse pogoje za gradnjo v območju Ct, zoper izdano gradbeno dovoljenje so se zopet pritožili tožena stranka ter D. P. in B. R. P., še pred odločitvijo o pritožbi je ministrstvo na toženo stranko naslovilo: ″Poziv za odpravo (z učinkom za nazaj) nezakonito spreminjanih in sprejetih prostorskih aktov″ št. 35101-244/2009/12 z dne 23. 5. 2011, s katerim jo je pozvalo, naj spremeni prostorske akte, ki jih je namesto po postopku spreminjanja, predpisanem z ZPNačrt, spremenila s tehničnimi popravki, čeprav Ministrstvo med temi akti ni navedlo popravka, ki se nanaša na zemljišči, na katerih je želela graditi tožeča stranka, verjetno iz razloga, ker je bil postopek še v teku, podoben poziv je ministrstvo naslovilo na toženo stranko tudi 25. 8. 2011; - da je o pritožbah z odločbo št. 35108-388/2010 z dne 5. 10. 2011 ponovno odločilo Ministrstvo za okolje in prostor ter pritožbo D. in B. P. zoper del odločbe, ki se nanaša na odstranitev objekta, zavrnilo, pritožbi toženke pa v delu, ki se nanaša na gradnjo objekta Vila B., ugodilo ter zavrnilo zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, ker je drugostopenjski organ ugotovil, da iz kartografskega dela razmejitve med conama Ct in Sn, ki je bila v spis vložena šele 29. 12. 2010, izhaja, da območje gradnje sodi v območje Sn, pri čemer naj predvideni objekt ne bi predstavljal vrste objekta iz predvidenega Odloka o PUP, previsoka pa naj bi bila tudi indeks zazidanosti in izrabe predlaganega objekta; - da je zoper izdano odločbo v zavrnilnem delu tožeča stranka 16. 11. 2011 sprožila upravni spor in Upravno sodišče RS, oddelek v ..., ji je ugodilo s sodbo opr. št. IV U 250/2011 z dne 14. 9. 2012 ter odpravilo drugostopenjsko odločbo in zadevo pa drugostopenjskemu organu vrnilo v ponovno odločanje, v ponovljenem postopku je drugostopenjski organ izdal odločbo št. 35108-388/2010 z dne 11. 10. 2012, s katero je vloženi pritožbi pritožnikov zoper izdano gradbeno dovoljenje zavrnil ter obrazložil, da je zemljišči po legi potrebno umestiti v območje Ct, saj tehničnega popravka prostorskega akta ni mogoče upoštevati kot njegove spremembe, kot veljavne spremembe prostorskega akta pa tudi ni mogoče upoštevati zgolj sprememb na Karti razmejitve, saj spremembe ne podpira tekstualni del Odloka o PUP; - da je z izdajo odločbe drugostopenjskega organa izdano ″gradbeno dovoljenje postalo dokončno, ne pa tudi pravnomočno, saj je bila proti izdanemu gradbenemu dovoljenju UE Gradec št. 351-76/2010 z dne 15. 3. 2011 v povezavi z odločbo MOP št. 35108-388/2010 z dne 11. 10. 2012 zopet vložena tožba v upravnem sporu, ki sta jo vložila D. in B. P., upravno sodišče RS, oddelek v ..., je s sodbo opr. št. II U-508/2012 z dne 18. 9. 2013 njuno tožbo zavrnilo iz razloga, ker tehničnega popravka Odloka o PUP ni mogoče upoštevati, saj je nezakonit, iz razloga neskladnosti grafičnega dela Odloka o PUP s tekstualnim pa ni mogoče upoštevati niti sprememb grafičnega dela Odloka o PUP; - da pravnomočnost te sodbe pomeni tudi pravnomočnost gradbenega dovoljenja št. 351-76/2010 z dne 15. 3 2011; - da je pravnomočno gradbeno dovoljenje bilo tako zaradi oviralnih ravnanj tožene stranke pridobljeno šele 18. 9. 2013, po tem, ko je bil nad tožnikom že začet stečajni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju št. St 931/2013 z dne 26. 6. 2013; - da je Ustavno sodišče RS v zadevi U-l-175/03 , kjer gre celo za skoraj identičen primer (sprememba namenske rabe) in je bila udeleženka prav tožena stranka, zavzelo jasno stališče, da se morajo redakcijski popravki, ki so po vsebini sprememba prostorskega akta, sprejeti po postopku, ki je predpisan za sprejem prostorskega akta; - ker je tožeča stranka protipravno spremenila namensko rabo (v območje Sn) je bil PGD NAP zanjo neuporaben, zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pa sploh ni vlagala in je niti ni mogla vložiti, saj bi bila absolutno formalno pomanjkljiva (te pomanjkljivosti se ni dalo odpraviti, glede na protipravno spremembo Odloka o PUP), in zato tudi ni mogla izčrpati pravnih sredstev zoper posamični akt; - da je tožena stranka zavajala tožečo stranko, ko v času pridobivanja gradbenega dovoljenja, čeprav je v postopku aktivno sodelovala, v ničemer ni nasprotovala projektni dokumentaciji in gradnji ter je celo podala za gradnjo potrebna soglasja in odmerila komunalni prispevek, nato pa v postopku zlorabila vsa razpoložljiva pravna sredstva z očitnim namenom preprečiti gradnjo: - da je tožena stranka vedoma odstopila od dolžnega ravnanja po ZPNačrt (18., 46. in 50. člen ) in ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS v povezavi s četrtim odstavkom 153. člena Ustave RS, s čimer je utemeljena pravica do povračila škode tožniku na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravilih obligacijskega prava in da je tožena stranka nadalje tudi večkrat zlorabila svojo pravico do pravnega sredstva na osnovi nezakonitih popravkov; - da je tožeča stranka zaradi vsega navedenega bila primorana odlagati gradnjo, A. d. o. o. (prejšnji V. d.o.o., zdajšnji A. d. o. o.) je tožeči stranki z aneksi do leta 2012 podaljševal financiranje in stavbno pravico, nato pa zaradi neizpolnjevanja obveznosti dne 7. 6. 2012 odstopil od leasing pogodbe s tožečo stranko in prevzel nepremičnino v svojo posest, do tega je bil Aleasing d. o. o. upravičen, tožeča stranka pa svojih obveznosti ni mogla izpolnjevati ravno zaradi ravnanj tožene stranke, saj bi moral biti projekt že zdavnaj zaključen in stanovanja prodana oziroma dana na prodaj; - da je torej še pred pridobitvijo pravnomočnega gradbenega dovoljenja A. d. o. o. odstopil od pogodbe o leasingu, ker tožeča stranka ni izpolnjevala svojih obveznosti po pogodbi, ki pa jih ni mogel ravno zaradi ravnanja tožene stranke, nad tožečo stranko je bil nato začet stečajni postopek (sklep Okrožnega sodišča v Celju št. St 931/2013, z dne 26. 6. 2013), saj je bil s tolikšnim zamikom terminskega načrta projekt Vila Bellevue za tožečo stranko finančno nevzdržen; - da je rok izvedbe projekta bil za tožečo stranko bistven, ker je času do pričetka postopka pridobivanja gradbenega dovoljenja imela zaključen en projekt, obsežnejši od Vile B. (v ...), in nekaj manjših projektov (več stanovanj v ... in ..., hiša dvojček v ...) in praktično ves zaslužek iz zaključenega velikega predhodnega projekta (objekt v ...) je namenila za odplačevanje obrokov za leasing, po porabi le tega pa bi leasing odplačala z dobičkom od prodaje stanovanj Vile B. in bi s tem tudi uspela, v kolikor bi bil projekt zaključen v nekem razumnem roku, ki ga je tožeča stranka glede na razpoložljivo dokumentacijo ob pričetku projekta tudi lahko pričakovala, vendar je sredstev zaradi dolgotrajnega preprečevanja gradnje s strani tožene stranke, zmanjkalo, zaradi finančnih posledic zamude, odplačevanja obrokov za leasing brez možnosti pridobitve prihodkov od prodaje objekta, pa je bila prisiljena sprožiti svoj stečaj; - da je s tem, ko je tožena stranka protipravno spremenila območje urejanja iz Ct v Sn za zemljišči parc. št. 106/8 in parc. št. 107/2, k. o. ..., bistveno spremenila pogoje pozidave in je z vzdrževanjem protipravnega stanja vedoma onemogočala projekt tožeče stranke, da ta ni mogla realizirati projekta in s tem povezanih prihodkov, iz katerih bi lahko poravnavala svoje obveznosti, ki so nastale iz načrtovanega projekta; - da sta tožeča stranka in V. d. o. o. ustanovila stavbno pravico v korist tožeče stranke da je ta imel pravico graditi na zemljišču in sta trajanje stavbne pravice pogodbeni stranki podaljševali do dne 15. 2. 2012, da bi se čim bolj zmanjšala škoda, ki je nastajala zaradi ravnanja, ki je izhajalo iz sfere tožene stranke, nato pa je V. (oziroma A. d. o. o.) 7. 6. 2012 odstopil od pogodbe o finančnem leasingu št. 0FN0003; - ker je tožena stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da gre pri projektu za obliko financiranja in udeležbo finančne institucije in da zaradi tega tožeči stranki kot tudi leasingojemalcu lahko nastane velika materialna škoda, je dolžna tožeči stranki povrniti nastalo navadno škodo in izgubljeni dobiček; - navadno škodo predstavljajo obroki iz naslova plačil za finančni leasing (V. d. o. o. oz. A. d. o. o.), v višini 377.768,05 EUR, preostala navadna škoda pa je v višini 159.893,96 EU, skupno torej v višini 537.662.01 EUR; - da je višina izgubljenega dobička utemeljena na projektu z dne 2. 4. 2008, ki je predstavljen leasingodajalcu in v katerem so predvideni odhodki na 4.090.000,00 EUR iz lastne cene 900,88 EUR/m2 in prihodki v višini 5.398.000,00 EUR ob predvideni prodajni ceni 1450,00 EUR/ m2 in bi po tej kalkulaciji ob 31,98 % donosnosti vloženih sredstev tožeča stranka ustvarila 1.308.000,00 EUR dobička; - ker tožeča stranka ni mogla vložiti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja po prvotnem projektu, je bila zaradi ravnanja tožene stranke in z namenom zmanjševanja nastajajoče škode, prisiljena v preprojektiranje prvotnega projekta in je naročila izdelavo novega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja pri podjetju P. d. o. o. in na podlagi izdelanega PGD tudi vložila vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja, v novem PGD je bil predviden objekt z manj stanovanji, ki bi izpolnjeval zahteve tudi v območju urejanja Sn, kar je nekoliko spremenilo načrtovane prihodke in odhodke; - da je dne 20. 9. 2010 pripravila novo kalkulacijo glede na nov projekt in predvidela stroške projekta (odhodke) v višini 3.470.000,00 EUR z lastno ceno 1.043,61 EUR/m2, pri čemer so prihodki bili predvideni v treh različicah in sicer v višini 4.470.750,00 EUR, 4.900.750,00 EUR in 5.131.250,00 EUR in je po prvi varianti bil predviden dobiček v višini 1.000.750,00 EUR (prodajna cena 1.270,00 EUR/m2), pri drugi varianti v višini 1.430.750,00 EUR (prodajna cena 1.390,00 EUR/m2) in pri tretji v višini 1.661.250,00 EUR (prodajna cena 1.450,00 EUR/m2), povprečna vrednost predvidenega dobička je bila tako 1.364.250,00 EUR, kar pomeni 33 % donosnost vloženih sredstev;- da tožeča stranka tako ocenjuje izgubljeni dobiček kot vmesno povprečno vrednost med kalkulacijo projekta z dne 2. 4. 2008 in kalkulacijo projekta z dne 20. 9. 2010 (pri prodajni ceni 1.450,00 EUR/m2) - na znesek 1.484.625,00 EUR; - da tožeča stranka uveljavlja škodo v celotnem znesku 2.022.287,01 EUR s pripadki; - da ne drži, da bi tožena stranka tožečo stranko opozorila na neusklajenost med PUP in dolgoročnim prostorskim planom tožene stranke v tem smislu, da slednji uvršča območje v tisto z nižjo gostoto poseljenosti, sicer pa ne drži, kar trdi tožena stranka, da bi veljala hierarhija med prostorskimi ureditvenimi akti na način, da bi morali biti nižji predpisi usklajeni z višjimi predpisi, torej da bi moral biti PUP skladen z dolgoročnim prostorskim planom; - ne drži, da bi tožeča stranka soglašala s spremembo namenske rabe Sn, izrecno strinjanje je podala le za tisti del, ki se nanaša na dopolnitev vloge za izdajo gradbenega dovoljenja; - da ne drži, da bi smeli upravni organi uporabiti institut exceptio illegalis in se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to načelo; - da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na sklep VS RS X Ips 331/2013 z dne 7. 10. 2015, ker da iz obrazložitve odločbe izhaja, da bi se pri odločanju o tem, v katero območje sodita parceli, moral upoštevati tudi občinski plan in da je območje ves čas v območju Sn, saj je izdala lokacijsko informacijo z dne 3. 12. 2007 in potrdilo o namenski rabi z dne 15. 4. 2008, v katerih je kot namensko uporabo opredelila območje Ct, ni pa v njiju opozarjala na ustavno odločbo U-I-175/03 z dne 7. 4. 2005, v kolikor je z njo res razveljavljeno območje namembnosti Ct tudi za nepremičnini tožeče stranke, česar pa tožena stranka ne izkaže, sicer pa je Ustavno sodišče odločalo le o protipravnosti spreminjanja prostorskih aktov s tehničnim popravkom, ne pa o uskladitvi prostorskih aktov, pa tudi sicer je le razveljavilo 7. člen Odloka o PUP, ni pa ga odpravilo; - tožeča stranka se je na pravilnost informacij in na usklajenost vseh prostorskih aktov zanesla in še dodatno sama in njen projektant preverila vse relevantne prostorske akte in je bila podrobnejša raba Ct opredeljena zgolj v PUP; - da je ugovor zastaranja neutemeljen; - da je tožena stranka še več kot tri leta po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča, po kateri sta se sporni parceli nahajali v območju Sn, izdajala napačna potrdila iz uradnih evidenc in je tožena stranka opustila svojo dolžnost skrbnega ravnanja v navedeni zadevi ter zanemarila določilo 1. člena Zakona o ustavnem sodišču, po katerem so odločbe Ustavnega sodišča RS obvezne in je ravnala v nasprotju z njo in kršila pravila pravne države (2. člen Ustave RS), tožena stranka je začela trditi, da sta sporni parceli ves čas nahajata v območju Sn šele, ko je tožeča stranka pričela s konkretnimi aktivnostmi za uresničitev zamišljenega projekta, škoda zaradi napačne informacije je pravno priznana škoda; - tožeči stranki je stavbna pravica prenehala 17. 2. 2015, zato je UE ... izdajo gradbenega dovoljenja v letu 2016 zavrnila; - tožeča stranka je izgubila stavbno pravico zaradi protipravnih ravnanj tožene stranke in ni mogla pričeti s projektom, s katerim bi se tržna vrednost nepremičnine povečala, sicer pa bi skladno z določbo drugega odstavka 263. člena Stvarnopravnega zakonika lahko od lastnika nepremičnin zahtevala izplačilo najmanj polovico povečanj tržne vrednosti nepremičnin, kar ocenjuje na 1.860.484,48 EUR; tožena stranka je navajala: - da drži, da je iz Lokacijske informacije in Potrdila o namenski rabi res bilo razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct (območja centralnih dejavnosti - trgovina, to je območje, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote - več kot 80 prebivalcev/ha), vendar je zasnovan objekt opravičeval in izpolnjeval poslovni načrt tožeče stranke, ni pa zagotavljal skladnosti s prostorsko izvedbenim aktom, ki je v času projektiranja veljal in ga je bil dolžan projektant tudi upoštevati; - da je območje, kjer ležita nepremičnini, s prostorskim planom opredeljeno kot stanovanjsko območje, in sicer kot stanovanjsko območje nižje gostote (do 50 prebivalcev/ha) z oznako Sn, namenska raba prostora se namreč ne določa v PUP, ampak v planu in se v PUP le povzema in je tovrstno napako pri odloku o PUP ugotovilo že Ustavno sodišče z odločbo št. U-l-175/03-9 z dne 7. aprila 2005, s katero je razveljavilo drugi odstavek 7. člena odloka o PUP in so posledično z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljene vse opredelitve v PUP, ki pretežno rabo prostora opredeljujejo drugače kot plan; - da je tožena stranka v letu 1999 sprejela plan na podlagi Zakona o urejanju prostora (Ur. list SRS št. 18/84 in 15/89 ter Ur. list RS št. 71/93) ter Zakona o planiranju in urejanju prostora v prehodnem obdobju (Ur. list RS št. 48/90 in 85/2000) in se je celotni postopek nanašal na novelacijo urbanističnih zasnov naselij ..., območje, ki je bilo predmet tehničnega popravka, je s planom opredeljeno kot stanovanjsko območje, in sicer kot stanovanjsko območje nižje gostote (do 50 prebivalcev/ha) z oznako Sn in v skladu s 5. členom Zakona o urejanju prostora (Ur. list SRS št. 18/84 in 15/89 ter Ur. list RS št. 71/93) je na ta način postala namenska raba prostora znotraj območja urbanistične zasnove sestavina, ki jo je zaradi pomembnosti in vpliva na skladen prostorski razvoj treba upoštevati pri podrobnejšem urejanju prostora, kar pomeni, da jo je treba spoštovati tudi pri prostorskem načrtovanju oziroma pri pripravi prostorskih izvedbenih aktov, med katere sodi tudi PUP; - da je tako upravni organ pri izdaji gradbenega dovoljenja, kot tudi sodišče v upravnem sporu, spregledalo pomen in vsebino odločbe Ustavnega sodišča, saj pri svojem odločanju ni upoštevalo njenih posledic na veljavni PUP in tožena stranka ni ravnala zlonamerno z namenom preprečitve gradnje, kot jo je predlagala tožeča stranka na tem območju, temveč z namenom, da se spoštujejo predpisi, še posebej odločitve US in glede na odločitev ustavnega sodišča, tehnični popravek in spremembe in dopolnitve PUP niti ne bi bile potrebne, a zaradi prakse UE, izhajajoče iz razumevanja odločbe ustavnega sodišča in z namenom, da se prepreči morebitna škoda tožeči stranki, je občina kljub temu izvedla določene postopke;- da je o pričetku izdelave sprememb in dopolnitev PUP tožena stranka v začetku avgusta 2008 seznanila podjetje P... d. o. o., ki sta mu bili izdani dve lokacijski informaciji za parceli, ki sta vključeni v eksplicitno določeno ureditveno območje sprememb in dopolnitev PUP; poleg tega, da je lahko bilo podjetje o postopku sprememb in dopolnitev PUP seznanjeno preko objavljenega sklepa župana v uradnem glasilu, kot določa zakon, je bilo na ta način tudi osebno seznanjeno s postopkom priprave sprememb in dopolnitev PUP; - podjetje P. d. o. o. je občino s povratnim dopisom seznanilo, da je novi lastnik - teh zemljišč podjetje N. d. o. o., in da naj vse zadeve, ki se nanašajo na omenjeni nepremičnini, ureja z novim lastnikom; - po pridobitvi informacije o novem lastniku je tožena stranka dne 21. avgusta 2008 tožečo stranko seznanila, da je pričela s postopkom priprave sprememb in dopolnitev PUP in jo povabila, da se kot novi lastnik aktivno vključi v postopke sprememb in dopolnitev PUP; - tožena stranka je na svoji 20. redni seji v oktobru 2008 sprejela Tehnični popravek Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ... (Ur. list RS, štev. 101/08, 24. 10. 2008), s sprejetjem tehničnega popravka je seznanila tudi NAP- nova arhitektura produkcija N. K. s. p., ki je kot projektant vložilo zahtevek za izdajo projektnih pogojev za načrtovanje objekta na predmetnih parcelah in ga istočasno seznanila, da bo lokacijska informacija, s pričetkom veljavnosti Tehničnega popravka prenehala veljati; - tožeča stranka je dne 29. 10. 2008 zaprosila za izdajo Lokacijske informacije za gradnjo objektov oziroma za izvajanje drugih del na zemljiščih ali objektih, in sicer za rušitev poslovnega objekta in gradnjo poslovno stanovanjske hiše, tožena stranka je izdala lokacijsko informacijo, tožeča stranka pa se je vključila in pričela sodelovati v postopku priprave sprememb in dopolnitev PUP tako, da je toženi stranki posredovala pogoje, ki bi jih tožena stranka vključila v spremembe in dopolnitve PUP in ji na ta način omogočila gradnjo želenega objekta; - v decembru 2008 je bil pripravljen dopolnjeni osnutek sprememb in dopolnitev PUP, ki je, med drugim, v tretjem členu vseboval merila in pogoje, ki bi tožeči stranki omogočili gradnjo želenega objekta. - župan je 8. decembra 2008 sprejel Sklep o javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka sprememb in dopolnitev Odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območja urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ... (Uradni list RS, št. 119/08), sklep je bil še isti dan objavljen na spletni strani občine in na oglasni deski tožene stranke; - javna razgrnitev je potekala v prostorih tožene stranke od 15. 12. 2008 do vključno 15. 1. 2009, javna obravnava je bila izvedena dne 14. 1. 2009; - o javni razgrnitvi in javni obravnav sprememb in dopolnitev PUP so bili z dopisom in priloženim sklepom o javni razgrnitvi posebej obveščeni vsi lastniki nepremičnin na območju z naslednjimi parc. št.: 105/2,103/1,106/8,107/2,107/12,107/13,107/14,102/2 in delno 1048, vse k. o. ..., tožeča stranka pošte ni prevzela, prav tako se ni udeležila javne obravnave; - obravnava in sprejem predloga sprememb in dopolnitev PUP je bila uvrščena na 24. redno sejo Občinskega sveta MO.. 23. marca 2009 (priloga 13); - tik pred obravnavo usklajenega predloga na občinskem svetu je tožeča stranka toženo stranko seznanila z izdelanim projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objekta na predmetnem zemljišču; - projekt je bistveno odstopal od meril in pogojev, ki so bili na podlagi podatkov tožeče stranke integrirani v predlog Odloka o spremembah in dopolnitvah PUP; - tožena stranka je tožečo stranko seznanila z ugotovljenimi odstopanji projekta od meril in pogojev v predlogu sprememb in dopolnitev PUP, ker uskladitve pred sejo občinskega sveta ni bilo mogoče doseči, je bil predlog sprememb in dopolnitev PUP umaknjen iz dnevnega reda 24. seje Občinskega sveta; - udeleženci, vključeni v postopek sprejemanja sprememb in dopolnitev PUP, so dne 23. 3. 2009 prejeli dopis Odvetniške pisarne ..., v katerem jih odvetnica seznanja, da bodo zoper njih sproženi vsi razpoložljivi pravni postopki, vložili bodo kazenske ovadbe na pristojno državno tožilstvo in odškodninske tožbe za škodo, ki bi nastala stranki, ki jo odvetniška družba zastopa in za katero naj bi odgovarjali; - dne 30. 3. 2009 je bil v prostorih tožene stranke sklican 11. razširjen sestanek Odbora za urejanje in gospodarjenje s prostorom pri Občinskem svetu, sklep sestanka, ki se ga je udeležila tudi tožeča stranka s svojim odvetnikom, je bil, da se izvede ponovna javna razgrnitev, tokrat razgrnitev variantnih predlogov umestitve stanovanjskega bloka na parcelah s parcelnimi številkami 106/8 in 107/2, obe k. o. ...; - enako kot za prvo javno razgrnitev, je tožena stranka tudi o drugi javni razgrnitvi pisno obvestila vse lastnike zemljišč, ki se nahajajo znotraj območja, ki se v postopku sprememb in dopolnitev PUP usklajuje s planom; pozvala jih je tudi na javno obravnavo, ki je potekala dne 13. 05. 2009 - pripombe, zbrane v javni razgrnitvi in na javni obravnavi, so bile strokovno proučene, do njih se je v stališčih opredelil župan, Odlok o spremembah in dopolnitvah PUP je bil sprejet po predpisanem postopku, občinski svet ga je obravnaval v dvofaznem postopku (na 27. in 28. redni seji); - sprejeti Odlok o spremembah in dopolnitvah PUP je bil objavljen v Uradnem listu RS (Uradni list RS, štev. 72/09, dne 18. 9. 2009); - da je iz opisa postopka sodelovanja z javnostjo v postopku priprave sprememb in dopolnitev PUP od oktobra 2008 naprej, intenzivno sodelovala tudi s tožečo stranko, pri pripravi podrobnejših meril in pogojev, ki bi veljali znotraj prostorske enote Sn na območju ″...″ in bi ji po sprejetju akta omogočili gradnjo želenega objekta, tožeča stranka je veš čas sprejema sprememb in dopolnitev PUP, imela tudi strokovno pomoč projektantskega podjetja NAP - nova arhitektura produkcija N. K. s.p., sama je tožečo stranko opozarjala, da je območje predmet sprememb in dopolnitev PUP zaradi uskladitve s planom in da je na območju potrebno načrtovati v skladu z merili in pogoji veljavnega PUP, vse dokler sprememba in dopolnitev PUP ne bo sprejet, predhodni tehnični popravek pa je sprejela z namenom, da bi tožeči stranki posredovala jasno informacijo o neskladju, ter zato ker je glede na časovni potek priprave in sprejemanja akta obstajala velika verjetnost, da bi bile spremembe in dopolnitve PUP uveljavljene istočasno, kot bi tožeča stranka zagotovila (s PUP neskladno) projektno dokumentacijo za nameravano investicijo, po merilih in pogojih za območja Ct; - da je tehnični popravek tožena stranka sprejela kljub potekajočemu postopku sprememb in dopolnitev PUP z isto vsebino in odločbi Ustavnega sodišča št. U-l-175/03-9 z dne 7. aprila 2005; - da s spremembami občinskih prostorskih aktov in vlaganjem pravnih sredstev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni ravnala protipravno, zato je v celoti izključena njena odškodninska odgovornost; - da je pravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke določba 26. člena Ustave Republike Slovenije iz katere izhaja, da je podlaga odgovornosti protipravno ravnanje državnega organa (organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil), in sicer ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, to je izvrševanjem oblasti, katerega posledica je nastanek škode in da nastane obveznost države oziroma samoupravne lokalne skupnosti povrniti škodo, morajo biti poleg predpostavk iz 26. člena Ustave RS (protipravno ravnanje državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, pri delu ali v zvezi z delom), podane tudi splošne predpostavke odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza med njima ter krivda na strani povzročitelja); - da bi konkretna očitana protipravna ravnanja, lahko pomenila zakonodajno protipravnost, saj so ravnanja povezana z sprejemanjem podzakonskih predpisov iz pristojnosti tožene stranke, o zakonodajni protipravnosti pa govorimo, ko organ izda protipraven splošni akt in tudi takrat, ko v nasprotju z izrecno obveznostjo opusti izdajo akta, pri čemer lahko odškodninsko odgovornost zaradi ravnanja zakonodajalca utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov, celo dejstvo da Ustavno sodišče nek splošni predpis zaradi neskladnosti z Ustavo razveljavi, samo po sebi še ne pomeni zakonodajne protipravnosti;- da spremembe, dopolnitve oziroma uskladitve prostorskih aktov, ki so bile tudi predmet presoje upravnega organa, ki je odločal o izdaji gradbenega dovoljenja, ter tudi upravnega sodišča v zvezi z upravnim sporom, namreč ne izpolnjuje vsebine pravnega standarda zakonodajne protipravnosti ravnanja tožene stranke, zato tudi argument protipravnosti, ki ga navaja tožeča stranka in sicer, da je eden od kriterijev protipravnosti iz 26. člena URS, da se ne uporabi povsem jasen predpis ali da se predpis namerno razlaga v nasprotju z ustaljeno prakso, ne izpolnjuje kriterija pri zakonodajni protipravnosti, ampak se nanaša na protipravnost posamičnega akta; - da v zvezi z zatrjevano protipravnostjo v smislu zlorabe pravnih sredstev ni podana predpostavka odškodninske odgovornosti, to je ravnanje v nasprotju s pravom, saj vlaganje pravnih sredstev v sodnem postopku samo po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja in večletno trajanje upravnega postopka ne nudi podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, ob tem, da ni bilo ugotovljeno, da bi trajanje teh postopkov oziroma vlaganje pravnih sredstev s strani tožene stranke posledica zlorabe procesnih pravic; - da je tožena stranka kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vlagala pravna sredstva, ker PGD2, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, ni bil v skladu z veljavnimi prostorskimi akti, saj je po mnenju tožene stranke bilo izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta s klasifikacijo CC-SI 11221, ki sodi med večstanovanjske objekte, katerega gradnja je glede na prostorsko ureditvene pogoje mogoča v območju Sv in ne Sn, tožeča stranka je kljub pripravi novega projekta PGD2, ki naj bi bil po njenem mnenju skladen z ureditvijo Sn, vztrajala pri gradnji, ki pa je bila po mnenju tožene stranke neskladna s veljavnim PUP, zato je tudi kot stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vlagala pravna sredstva, kar je tudi njena z ustavo in zakoni zagotovljena pravica in obenem dolžnost; - da spremembe prostorskih aktov in vlaganje pravnih sredstev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v konkretnem primeru ne predstavljajo vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, tožena stranka iz svoje izvirne pristojnosti sprejema prostorske akte, kot stranka v upravnem postopku, pa lahko uporabi pravna sredstva, ki so ji na voljo, spremembe PUP in vlaganje pravnih sredstev tudi, če bi jih lahko označili kot protipravno ravnanje tožene stranke, ne pripeljejo do izdaje nepravilne in nezakonite odločbe, saj je naloga upravnega organa, ki vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja, izdaja zakonite odločbe, tožena stranka v konkretni zadevi tudi ni pristojen organ za izdajo odločbe v upravnem postopku, to je gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega bi lahko izvedla gradnjo tožeča stranka in o sami skladnosti projektov z veljavnimi prostorskimi akti samostojno odloča upravni organ v skladu s 66. členom ZGO-1 in sicer pred izdajo gradbenega dovoljenja, tako da ne more biti podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, saj tožena stranka ne more biti odgovorna za izdajo posamičnega akta za katerega je pristojen drug organ; - lokacijska informacija in ne Potrdilo o namenski rabi prostora nista podlaga za projektiranje, kot je zatrjevano v tožbi in tudi nista podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, ampak prostorski akti in ne glede na Lokacijsko informacijo je projektant dolžan sam preveriti vsebino veljavnih prostorskih aktov in če bi svoje delo opravil s potrebno skrbnostjo, bi že pred pričetkom projektiranja moral ugotoviti, da objekta, kot ga je projektiral, prostorski akti občine ne dopuščajo, ker tega ni storil je, po mnenju toženke, tudi pretrgana morebitna vzročna zveza mer ravnanjem tožeče stranke in nastalo škodo; -.da bi tožeča stranka morala pred odločitvijo za nakup zemljišč in preden je pristopila k izdelavi projektne dokumentacije (PGD NAP), nedvomno preveriti, ali so na območju, na katerem je nameravala graditi, dani pogoji za gradnjo prvotno nameravanega objekta: - da je kljub objavi Tehničnega popravka in pridobitvi Lokacijske informacije z dne 29. 10. 2008 tožeča stranka nadaljevala s projektiranjem in PGD NAP zaključila v februarju 2009, zato ne drži, da je bila Lokacijska informacija in Potrdilo o namenski rabi prostora izdano brez potrebnih opozoril o spremembah in dopolnitvah PUP;- za zatrjevano navadno škodo je odgovorna sama tožeča stranka, izgubljenega dobička pa tožena stranka z ničemer ne dokazuje; - da sprejem Tehničnega popravka PUP in Odloka o spremembah in dopolnitvah PUP, po postopku kot ga je sprejel Občinski svet, ne kaže na neskrbno ravnanje ali namen škodovati tožeči stranki, saj je organ skladno z naravo svojega dela in v predvidenem ter zakonitem postopku, sprejel predmetne dopolnitve PUP, kar kaže da je organ pri svojem delu ravnal z vso potrebno skrbnostjo in tožena stranka ni krivdno odgovorna za ravnanje Občinskega sveta; - da je vtoževana terjatev zastarana, ker je pravno dejstvo, od katerega naprej je bilo tožeči stranki znano, da je tožena stranka spremenila PUP, Tehnični popravek dne 24. 10. 2008, oziroma najkasneje po seznanitvi z spremembami na podlagi pridobljene Lokacijske informacije št.: 3501-686/2008 z dne 29. 10. 2008 in od takrat naprej je tožeča stranka nedvomno vedela, da nameravana gradnja pod predhodnimi pogoji ne bo več možna, kar je pomenilo, da tožena stranka ni mogla več računati na izpolnitev prvotnega poslovnega načrta, tožba je vložena 13. 2. 2015 na Okrožno sodišče v ..., kar pomeni po preteku 3-letnega roka glede na pri odstavek 352. člena OZ, da se izteče zastaralni rok pri odškodninskih zahtevkih v času treh let od takrat, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil.

Presoja sodišča prve stopnje

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo: (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka kot investitor imela namen graditi večstanovanjski objekt Vila Bellevue na zemljiščih parc. št. 107/2 (v naravi parkirišče v izmeri 1310 m2, zelenica v izmerili 120 m2) in parc. št. 106/8 (v naravi dvorišče v izmeri 1431 m2, poslovna stavba v izmeri 1052 m2) obe k. o. ... in ni sporno, da je tožeča stranka od prodajalca zemljišč družbe P. d. o. o. pridobila lokacijsko informacijo št. 3501-763/2007 z dne 3. 12. 2017, nato pa še potrdilo o namenski rabi št. 3501-346/2008 z dne 15. 4. 2008 in da je pri opredelitvi podrobnejše namenske rabe prostora bilo iz lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi razvidno, da nepremičnini sodita v območje namenske rabe Ct (območje centralnih dejavnosti - trgovina, to je območje, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote - več kot 80 prebivalcev na ha); (-) da spremembe in dopolnitve uskladitve prostorskih aktov, ki so bile predmet presoje upravnega odločanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožeči stranki ter v zvezi z upravnim sporom, ne izpolnjuje vsebine pravnega standarda protipravnosti ravnanja tožene stranke in prav tako vlaganje pravnih sredstev v sodnem postopku samo po sebi ne pomeni protipravnega ravnanja in večletno trajanje pravnega postopka ne predstavlja podlage odškodninski odgovornosti tožene stranke, saj v teh postopkih ni bilo ugotovljenih zlorab procesnih pravic tožene stranke; (-) da je tožena stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja le stranka postopka in ne odloča o njegovi (ne)izdaji, temveč o tem odloča pristojni upravni organ, upravna enota, ki mora tudi v skladu 66. členom ZGO-1 sama ugotavljati skladnost projektov z veljavnimi prostorskimi akti in glede tega samostojno odloča o tej skladnosti pred izdajo gradbenega dovoljenja in ni podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano nastalo škodo; (-) da je projektant tisti, ki mora poskrbeti, da bo projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom, saj podlaga za projektiranje ni lokacijska informacija, ampak veljavni prostorski akti, projektant N. K., zaslišan kot priča, pa je izpovedal, da ni preveril, vsebine vseh prostorskih aktov, ampak samo Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja, ki jih določa Meja urbanistične zasnove, Mestna občina ... (Odlok o PUP), ker je smatral, da je šlo za manjšo napako in da je bilo jasno, da območje, za katerega je pripravljal dokumentacijo, sodi v višjo gostoto (Ct) in ne nižjo gostoto (Sn), če pa bi upošteval prostorski plan tožene stranke, bi lahko ugotovil, da je z njim dovoljena gostota Sn in ne Ct; (-) da tudi upravni organ, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja, ni vezan na podatke lokacijske informacije, ki jo izda občinski upravni organ, ker lokacijska informacija nima značaja odločbe in ni zadostna podlaga za poseg v prostor, zato mora skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 pristojni upravni organ za gradbene zadeve pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in skladnost projekta s prostorskim aktom tako presoja pristojni upravni organ v času odločanja o vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja; (-) da se je tožeča stranka zanašala na lokacijsko informacijo, ki jo je prejela od svojega prodajalca P. d. o. o. in ne od tožene stranke in ni preverjala ali so na območju, na katerem je nameravala graditi dani pogoji za gradnjo prvotno nameravanega objekta, saj v kolikor bi tožeča stranka preverila prostorski plan tožene stranke, bi ugotovila, da je s planom območje razvrščeno v območje Sn, kar pomeni stanovanjsko območje nižje gostote in ne v Ct območje višje gostote; (-) tožena stranka je tudi seznanila tožečo stranko o začetku spremembe in dopolnitve PUP, izhaja tudi iz sklepa z dne 15. 7. 2008, s katerim je župan tožeče stranke pričel postopek spremembe in dopolnitev in je dne 28. 7. 2018 bil tudi javno objavljen (Ur. list RS št. 77/08), kjer je bilo tudi navedeno, zakaj se PUP spreminja; (-) da je z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I -175-03-9 z dne 7. 4. 2005 (Ur. list RS št. 66/05) to razveljavljen drugi odstavek 7. člena Odloka o PUP (uradni list RS št 91/02), zato so bile razveljavljene vse opredelitve v PUP, po katerih so grafični prikazi pretežne rabe prostora povzeti po dejanskem stanju prostorov ter na podlagi analiz podatkov novejših grafičnih podlagah, ki niso bile na razpolago ob izdelavi prostorskega plana kot je to določal sporni drugi odstavek 7. člena in so tako z odločbo Ustavnega sodišča bile razveljavljene vse opredelitve v PUP, ki pretežno rabo prostorov opredeljujejo drugače kot prostorski plan tožene stranke in je s tem ves čas opredeljena gostota gradnje z nižjo gostoto, to je za Sn, in ne Ct in PUP je napačno povzemal prostorski plan, zato je tudi lokacijska informacija za namensko rabo Ct bila napačna in jo je kot napačno prejel P. d. o. o.; (-) da tožena stranka sploh ni bila dolžna spremeniti in uskladiti PUP s prostorskim planom, ker je glede na ustavno odločbo območje že bilo opredeljeno kot območje s Sn gostoto; (-) da je tožeča stranka bila seznanjena z dejstvom, da je prostorski plan predvideval gradnjo nižje gostote, to je Sn, kar dokazuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za Sn in ne Ct in za to tudi dobila gradbeno dovoljenje, sam tehnični popravek, če tudi nepravilen, pa ni imel vpliva na ravnanje tožeče stranke, saj bi le-ta morala upoštevati tudi prostorski plan tožene stranke in ne zgolj PUP, na napačno oznako v lokacijski informaciji, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa je bila tudi opozorjena družba P. d. o. o., od katere je tožeča stranka prejela lokacijsko informacijo, je pa bila tožeča stranka pravočasno opozorjena na napačne podatke iz lokacijske informacije, saj je sama vložila predlog za izdajo nove lokacijske informacije in iz te je izhajala nižja gostota Sn in ne Ct, zato očitek protipravnosti ravnanja tožene stranke ni utemeljen; (-) da pritožbe tako s strani tožeče stranke kot tožene stranke ne vplivajo na protipravno dejanje tožene stranke; (-) da iz sklepa VS RS X Ips 331/2013 z dne 7. 10. 2015 izhaja, da se je nepremičnina, kjer je tožeča stranka hotela graditi, ves čas nahajala v območju Sn in organi, ki so izdajali odločbe in odločali o pritožbah niso upoštevali prostorske sestavine plana občine, kar bi morali, zato so postopki bili nepravilni tako s strani ministrstva kot upravne enote glede izdaje gradbenega dovoljenja, pri čemer pa toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja v tem postopku kot to skuša prikazati tožeča stranka; (-) da iz določb 31. člena in 43. člena Zakona o urejanju prostora, izhaja, da je prvenstveno pomemben prostorski plan, medtem ko je vsebina prostorskih ureditvenih pogojev opredeljena z določbama 26. člena in 22. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, napačna ugotovitev Ministrstva za okolje in prostor RS pa ne more predstavljati protipravnega ravnanja tožene stranke; (-) da je neutemeljeno zatrjevanje tožeče stranke, da ji je nastala škoda, ker ni mogla zgraditi objekta višje gostote poselitve, to je Ct, saj za gradnjo takšnega objekta sploh niti ni zaprosila ampak za Sn, za kar je tudi dobila gradbeno dovoljenje, izvedenka pa je tudi potrdila, da je iz odločbe UE ... št. 351-76/2010-46 z dne 20. 9. 2010 izhaja, da je bila projektna dokumentacija izvedena v skladu s to podrobnejšo namensko rabo Sn, zato tožeča stranka ne more toženi stranki očitati kakršne koli protipravnosti in posledično vzročne zveze med nastankom škode tožeče stranke in ravnanjem tožene stranke; (-) tožeča stranka bi lahko vedela oziroma bi morala vedeti, če bi preverila situacijo pred samo odločitvijo za projekt in začetkom gradnje, da se je nepremičnina, kjer naj bi gradila tožeča stranka, ves čas nahajala v območju Sn in ne Ct, saj to je bilo mogoče ugotoviti iz prostorskih planov, iz katerih bi morala izhajati tožeča stranka oziroma njen zakoniti projektant, ki je bil dolžan to tudi preveriti; (-) da tako ne držijo navedbe tožeče stranke, da je tožena stranka s tehničnim popravkom investitorju onemogočila gradnjo njegovega objekta , gradbeno dovoljenje pa je izdala upravna enota in iz odločbe Ministrstva za okolje in prostor RS, ki odloča o pritožbi št. 35108-388/2010 z dne 11. 10. 2012 izhaja, da je država štela, da se gradbena parcela nahaja v območju Ct ne glede na stališča občine, da gre za območje Sn, zoper takšno dovoljenje za območje Ct je tožena stranka res vložila pritožbo, vendar to ne pomeni protipravno ravnanje ampak dejstvo, da je skušala realizirati ustavno pravico do pravnega sredstva glede na to, da prostorski plan določa Sn območje in ne Ct, kar je država oziroma ministrstvo pri odločanju pritožbe spregledalo; (-) da je tožena stranka ves čas skušala samo uskladiti Odlok PUP s prostorskimi plani, kjer je bilo ves čas opredeljeno območje Sn, kot izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 331/2013, kar je tožena stranka tudi pojasnila investitorju, takrat še družbi P. d.o.o., in sicer že 5. 8. 2008, ko mu je tudi poslala sklep o začetku priprave sprememb in dopolnitev odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje urejanja, ki jih določa Meja urbanistične zasnove Mestna občina ..., 21. 8. 2008 pa ga je poslala še tožeči stranki, glede na obvestilo P. d.o.o., da je novi lastnik nepremičnine tožeča stranka, 28. 10. 2008 pa je tožena stranka o sprejetju tehničnega popravka obvestila še projektanta tožeče stranke in tako tožeča stranka ni mogla biti v zmoti, da gre za nepremičnino, kjer je gradnja gostote Sn in ne Ct, če mu je to zagotavljalo podjetje P. d.o.o., pa je zato odgovoren prodajalec in ne tožena stranka; (-) da tehnični popravek Odloka, ki ga očita tožeča stranka toženi stranki kot protipravno ravnanje, ni protipravno ravnanje v smislu 26. člena Ustave RS, ker je tožena stranka zgolj skušala uskladiti hierarhično nižji pravni akt z hierarhično višjim pravnim aktom, o čemer je tožeča stranka tudi bila obveščena, zato zahtevek tožeče stranke ni utemeljen in tako tudi ne drži navedba tožeče stranke, da zaradi tehničnega popravka ni bila več možna gradnja objekta z gostoto Ct, saj ta možnost sploh ni bila podana, glede na to, da je ves čas bilo območje za gradnjo objekta z gostoto Sn, tožena stranka pa tudi ne more odgovarjati za ravnanja svetnikov, ki imajo pravico izražati svoje mnenje in izvajati postopke, za katere so po aktih tožene stranke in pozitivne zakonodaje pristojni, zato tudi očitek tožeče stranke o škodnem ravnanju tožene stranke glede dejanj in mnenja svetnikov, ni utemeljeno; (-) ugovor zastaranja je neutemeljen; (-) ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju, se višina škode ni ugotavljala.

Pritožba

9. Iz obširnih pritožbenih očitkov izhaja (povzeto skrajšano), da je obrazložitev v izpodbijani sodbi sama s sabo v nasprotju in v nasprotju z listinami v spisu, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno in zmotno je uporabljeno materialno pravo, pritožba pa se v izogib ponavljanju (tako navaja uvodoma) sklicuje na vse navedbe v postopku pred sodiščem prve stopnje stopnje ter očita, da je sodišče prve stopnje predvsem spregledalo, da gre v predmetni zadevi za protipravnost per se in ne zgolj za manjšo napako tožene stranke. Gre namreč za področje iz pristojnosti tožene stranke in sicer področje prostorskega načrtovanja, kjer bi tožena stranka morala izkazati posebno skrbnost. Ravnanje oziroma postopanje tožene stranke je bilo evidentno nezakonito, takšno stanje pa je tožena stranka zavestno vzdrževala iz parcialnih razlogov. To je v celoti spregledano, sodišče prve stopnje se ni opredelilo do večjega števila navedb tožeče stranke ali pa jih je razlagalo v nasprotju s predloženimi dokazi in/ali se predloženih oziroma izvedenih dokazov in je obremenjena tudi s številnimi drugimi absolutno bistvenim kršitvami in je posledično odločitev nepravilna in nezakonita. V končni posledici je tudi odločitev v stroškovnem delu napačna in jo je potrebno spremeniti.

10. Pritožba glede očitane kršitve napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejanskega stanje povzema, da sodišče prve stopnje ugotavlja, da ne obstoji vzročna zveza med ravnanjem in nastalo škodo, saj tožena stranka ni izdala posamičnega akta, za katerega je odgovoren drug organ, torej upravni organ. Sodišče prve stopnje izpostavlja, da v skladu s 66. členom ZGO-1 upravna enota sama ugotavlja skladnost projektov z veljavnimi prostorskimi akti. Pritožba trdi, da je takšno stališče napačno in izpostavlja, da je upravna enota vezana na vsakokratni veljavni prostorski in v nasprotju s sodišči, upravna enota nima možnosti uporabe ugovora exceptio illegalis. Zato je tem bolj utemeljena vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, ki jo zatrjuje in izkazuje tožeča stranka. Tožena stranka je namreč protipravno (celo trikrat, kot je bilo naknadno ugotovljeno in sicer prvič že v letu 2002, kot izhaja iz Ustavne odločbe) spreminjala prostorske akte. Ker upravna enota nima na voljo t.i. exceptio illegalis, je tožeča stranka že v predmetni pravdi zatrjevala in izkazala (to je potrdila tako izvedenka kot strokovni priči K. in K.), da je upravni organ pri izdaji odločb o gradbenem dovoljenju vezana tudi na protipravno izdani prostorski akt. Slednje pa pomeni prav to, da je vzpostavljena vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Ker upravna enota ni mogla odkloniti uporabe protipravnega podzakonskega predpisa sprejetega s strani tožene stranke, tudi ni mogla povzročiti škode, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Škodo je lahko povzročila izključno ravnanje tožene stranke. Sodišče v predmetni pravdi to brez navedbe relevantnih razlogov ugotovi povsem drugače in je v tem delu dejansko stanje napačno ugotovljeno, pri tem pa je tudi napačno uporabljene materialno pravo, ki je pripeljalo do takšne ugotovitve.

11. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da projektant tožeče stranke Nande Korpnik ni pogledal v prostorski akt Občine ampak samo odlok o PUP (Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ... (Ur. I. RS, št. 91/2002 - v nadaljevanju: Odlok o PUP, že v spisu) in da če bi to preveril, bi ugotovil da nepremičnini sodita v območje Sn. Projektant po navedbah sodišča prve stopnje ni izdelal načrta v skladu s pravili ZGO-1, saj da ni upošteval prostorskega plana tožene stranke, ki je določal nižjo gostoto Sn in ne Ct. Takšen zaključek nakazuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje in kršitev določb pravdnega postopka. Slednje izhaja iz pavšalnega sklicevanj na določbe ZGO-1, ki pa niso nikjer konkretno navedene. Sodba ima posledično pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Na napačno ugotovljeno dejansko stanje poleg tega kaže tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila v prostorskem planu občine (tožene stranke) določeno območje urejanja Sn. Ta navedba ni v ničemer obrazložena in ni jasno, na podlagi česa je sodišče prišlo do takšnega zaključka.

12. Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi z navedbami glede lokacijske informacije. Spregleda da gre za potrdilo iz javne evidence in se do teh navedb podanih s strani tožeče stranke ni opredelilo. V nasprotju s predhodnimi navedbami (potreba po preverjanju prostorskega plana) je obrazložitev, da je namen lokacijske informacije zgolj v tem, da se investitor pred posegi na zemljišče seznani s pogoji in merili, ki jih je treba upoštevati pred načrtovanjem nameravane gradnje. Nato pa kontradiktorno zaključi, da je podlaga za projektiranje prostorski akt in ne lokacijska informacija, kar je v nasprotju s predhodnimi navedbami. Popolnoma prezre, da so tako v lokacijski informaciji 2007 kot tudi v potrdilu o namenski rabi 2008 kot podlaga navedeni prav prostorski plani, na katere se sklicuje. Sodba je v tem delu tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Takšni zaključki sodišča so tudi v nasprotju s tem, kar je povedala izvedenka in strokovni priči Korpnik in Komerički. Drži navedba, da upravni organ, ki odloča, ni vezan na podatke lokacijske informacije. Je pa vezan na prostorske akte. Ker so tako Odlok o PUP, kot tudi izdana lokacijska informacija 2007 in Potrdilo o namenski rabi 2008 izkazovali območje Ct, je toliko bolj nelogična obrazložitev o neobstoju vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo.

13. Nadalje pritožba pove, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotavlja, da je tožeča stranka vedela, da nepremičnini spadata v območje Sn in da je bila tožeča stranka opozorjena na napačno oznako v lokacijski informaciji. Ta navedba je v nasprotju s podatki in dokazi v spisu. Tožeča stranka je namreč pričela s projektom (pridobitev financiranja za nakup Nepremičnin - leasing) in pričetek izdelave PGD 1, ostala pripravljalna dela, šele po tem, ko se je prepričala o tem, da je podrobna namenska raba prav Ct in je z namenom izvedbe projekta v obsegu Ct tudi prvotno zasnovala projekt izgradnje objekta v obsegu, ki ga dopušča Ct. Sodišče prve stopnje popolnoma prezre, da je šele naknadno prišlo do spremembe Odloka o PUP in sicer s spornim tehničnim popravkom (Tehnični popravek Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ..., Ur. I. RS, št. 101/2008 z dne 24. 10. 2008 - v nadaljevanju: tehnični popravek 2008). Sodišče prve stopnje nadalje v obrazložitvi v nasprotju s predhodnimi navedbami zapiše, da nadaljnje pritožbe (v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja) s strani tožeče in tožene stranke ne vplivajo na protipravno dejanje tožena stranke. Tako samo označi dejanje tožene stranko kot protipravno, pred tem pa navaja, da protipravnost ni podana in da gre le za nepravilnost na strani tožene stranke. Takšna obrazložitev je v nasprotju sama s sabo in predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Na koncu sodišče prve stopnje materialno pravno napačno zaključi, da bi bila za škodo lahko odgovorna kvečjemu upravna enota, ki pa je bila kakor že predhodno obrazloženo, vezana na sprejete (četudi protipravno) prostorske akte tožene stranke.

14. Pritožba v zvezi z zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni tista, ki bi onemogočila gradnjo, ker je gradbeno dovoljenje izdala upravna enota, da vložitev pritožbe s strani tožene stranke ne pomeni protipravnega ravnanja, da prostorski plan določa območje Sn, ter da je tožena stranka ves čas želela le uskladiti Odlok o PUP s prostorskimi akti, izpostavlja, da je tožeča stranka obširno trdila in dokazala, da je tožena stranka je s svojim ravnanjem preprečila, da bi tožeča stranka v okviru zastavljenega terminskega plana izvedla izgradnjo zamišljenega objekta (v območju namembnosti Ct), saj je protipravno spremenila Odlok o PUP s tehničnim popravkom 2008 in nato še s protipravno spremembo kartografskega dela Odloka o PUP (Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območja urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ... (Ur. I. RS, št. 72/2009 z dne 18. 9. 2009 - v nadaljevanju: Sprememba PUP 2009). Tožeča stranke je želela po protipravnih ravnanjih tožene stranke projekt rešiti s preprojektiranjem (Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projektant P., v nadaljevanju: PGD 2), tako da je izpolnjeval tudi pogoje Sn. V okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja je ravnanje tožene stranke (protipravne spremembe PUP, neusklajenost prostorskih aktov, pritoževanje na podlagi predhodnih protipravnih ravnanj, kar predstavlja zlorabo pravnih sredstev) povzročilo, da se je postopek izdaje gradbenega dovoljenja nerazumno zavlekel, povzročil hude finančne težave tožene stranke in do realizacije projekta ni prišlo. To je bil tudi neposredni namen tožene stranke, kot je razvidno iz zapisnikov sej Mestnega sveta (priloga tožbe, že v spisu), ki se je v razpravi celo zavedela morebitnih odškodninskih posledic. V zvezi z navedbo, da prostorski plan izkazuje območje Sn, tožeča stranka ponovno izpostavlja, da to v predmetnem postopku ni z ničemer izkazano. Zlasti tega ni potrdila izvedenka, ki je povedala, da so podrobni prostorski pogoji določeni prav v PUP. Dejansko stanje je torej tudi v tem delu napačno ugotovljeno in je posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Glede usklajevanja prostorskih aktov tožene stranke pa je tožeča stranka v predmetni zadevi zavzela jasno stališče, da se prostorske akte lahko usklajuje zgolj po predpisanem postopku. Prav tako je bilo že večkrat opozorjeno, da bi tožena stranka, v kolikor bi želele dejansko uskladiti prostorske akte, to morala storiti takoj po prejemu Ustavne odločbe, ki bi jo morala tudi upoštevati pri izdajanju lokacijskih informacij in potrdil o namenski rabi. Tako pa je dejansko šlo za preprečitev izvedbe projekta tožeče stranke pod pretvezo usklajevanja prostorskih aktov. Tožeča stranka je tudi navedla in izkazala v predmetnem postopku, da do zakonitega sprejema Sprememb in dopolnitev Odloka PUP sploh ni prišlo in je sklicevanje sodišča na to protispisno, prav tako je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožena stranka je šla celo korak dlje in je tožeči stranki izdala soglasja strokovnih služb k predloženi projektni dokumentaciji, nato pa projektu nasprotovala v postopku izdaje gradbenega dovoljenja iz razloga sprejemanja sprememb prostorskih aktov na protipraven način. Takšno ravnanje tožene stranke kot občine ni le neskladno standardom, ki veljajo za občino v delu, ko nastopa kot nosilec oblasti, temveč je očitno (per se) protipravno, dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno.

15. Pritožba trdi, da je nerazumljiva obrazložitev sodišča prve stopnje glede razlogov, da so upravni organi v postopku v zvezi z gradbenim dovoljenjem neustrezno povzemali podatke za izdajo lokacijske informacije iz neusklajenega Odloka o PUP, ker da je prostorski plan določal Sn. Prav tako tudi, da je tožena stranka želela le uskladiti Odlok o PUP z odločbo Ustavnega sodišča U-l-173/03 in zato v konkretni zadevi ne gre za protipravno ravnanje, ker da je tožena stranka zgolj usklajevala prostorske akte in da je bila tožeča stranka o tem obveščena ter da je bilo območje po prostorskem planu ves čas v Sn, da možnost gradnje v območju Ct že ves čas ni bila podana ter da občina ne odgovarja za ravnanja mestnih svetnikov.

16. Pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zgolj v eni točki obrazložitve brez izdelanih argumentov oziroma so ti popolnoma napačno interpretirani, povsem nekonkretizirano zavrne obstoj elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke. Na podlagi navedenega se zdi, da sodišče sploh ni preučilo navedb in dokazov tožeče stranke. Sodišče namreč zmotno ugotavlja, da naj bi šlo za usklajevanje prostorskih aktov, čeprav je jasno, da prostorski plan ne določa podrobne namenske rabe. Tako je že Odlok o PUP v 2. členu jasno določal: ″Prostorski ureditveni pogoji so prostorski izvedbeni akt, ki določa merila in pogoje za poseganje v prostor″. Na podlagi navedenega je jasno, da ni mogoče govoriti o usklajevanju prostorskih aktov iz dveh razlogov: a) ker je Odlok o PUP določal merila in pogoje za posege v prostor (podrobna namenska raba), česar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo in b) ker se prostorskih aktov ne usklajuje po nezakonitem postopku, v nasprotnem primeru gre za protipravnost samo po sebi. Tega sodišče sploh ni ugotavljalo, temveč je protipravnost neobrazloženo zavrnilo. Tako v zvezi z odškodninsko odgovornostjo po 26. členu Ustave RS kot tudi po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti je potrebno ravnanje tožene stranke opredeliti kot protipravno. V nasprotnem primeru bi bila občinam dopuščena samovolja na področju prostorskega urejanja in načrtovanj, odgovornosti pa v nasprotju z materialnimi predpisi nikoli ne bi bilo mogoče uveljaviti.

17. Nadalje pritožba trdi, da je napačno ugotovljeno dejansko stanje, da je tožeča stranka vedela, da za kupljeni Nepremičnini velja gostota Sn. Sodišče svoje neprepričljive argument ponavlja vedno znova, pri tem pa v celoti ignorira dokaze, ki izkazujejo, da se je tožeča stranka lahko pred odločitvijo o projektu lahko zanesla na prostorske akte in informacije tožene stranke, da Nepremičnini spadata v območje Ct. Tako je nenazadnje potrdila tudi izvedenka in strokovni priči K. in K.

18. Pritožba očita absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se sodišče prve stopnje večkrat sklicuje na prostorski plan, ki pa ga na nobenem mestu v obrazložitvi ne konkretizira in je sodba v tem delu vedno znova neobrazložena in se obrazložitve ne da preveriti. Sodišče se na več mestih sklicuje tudi na to, da je (bila) namenska raba Sn ves čas navedena v neimenovanem prostorskem planu. Tožeča stranka je v postopku izkazala da temu ni bilo tako in da iz srednjeročnega prostorskega plana, ki ga je v postopku predložila tožena stranka ne izhaja podrobnejša namenska raba (Sn, Ct, ipd.), temveč zgolj območje stavbnih zemljišč (U), kot nadrejeni pojem podrobni namenski rabi. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju zapiše, da je PUP napačno povzemal prostorski plan, zato naj bi bila tudi lokacijska informacija 2007 za namensko rabo Ct bila napačna. Navedeno stališče predstavlja absolutno bistveno kršitev tako procesnih pravil, kot tudi materialnega prava in sicer temeljnih pravnih norm. Sodišče je v obrazložitvi skušalo popolnoma izničiti sicer prima facie protipravno ravnanje tožene stranke, ki da bi morala uskladiti svoje prostorske akte z ustavno odločbo U-l-175-03-9 z dne 7. 4. 2005. Glede na to, da se ustavna odločba nanaša na Odlok o PUP (ki ga je tožena stranka prav tako na protipraven način s tehničnim popravkom spremenila še pred letom 2008) in je bila stranka postopka prav tožena stranka, je stališče sodišča prve stopnje povsem zmotno, saj če bi tožena stranka želela uskladiti prostorske akte oziroma upoštevati Ustavno odločbo, bi morala takoj po prejemu Ustavne odločbe (ne šele več let kasneje) sprejeti ustrezne ukrepe, predvsem pa vse morebitne uskladitve izvesti na zakonit način. Predvsem pa bi morala nemudoma pričeti z izdajanjem ustreznih potrdil iz javnih evidenc, ki bi izkazovala vse okoliščine, ki bi lahko vplivale ne presojo posegov v prostor. Ravnanje tožene stranke pomeni povsem izraženo protipravno ravnanje. Kot je razvidno iz zapisnikov sej Mestnega sveta je šlo za popolnoma naklepno ravnanje na podlagi zavestno sprejete oziroma izglasovane odločitve z namenom tožeči stranki kot investitorju preprečiti gradnjo. Pri tem je tožena stranka kršila evidentno Ustavo RS, ker ni več čas skrbela za usklajenost in razumljivost prostorskih aktov, ki jih je sprejemala. Z nezakonitimi spremembami prostorskih aktov pa je onemogočila projekt tožeče stranke in ji tako zaradi protipravnih ravnanj povzročila škodo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kako in na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je bila tožeča stranka seznanjena z dejstvom, da je prostorski plan predvideval gradnjo nižje gostote. Ta navedba je celo v nasprotju s predhodno obrazložitvijo sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da projektant tožeče stranke ni pogledal srednjeročnega plana, sicer bi bil seznanjen z nižjo gostoto Sn. Sodba je torej tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami postopka, saj je obrazložitev v nasprotju sama s sabo.

19. Pritožba glede sklicevanja sodišča prve stopnje na Odločbo ustavnega sodišča U-I-175-03 in na Odločbo o reviziji opr. št. X Ips 331/2013 meni, da je sodišče prve stopnje ravnalo protispisno, kolikor sodišče prve stopnje navaja, da iz obeh odločb izhaja, da sta nepremičnini ves čas v območju Sn.

20. Pritožba pove, da iz odločbe ustavnega sodišča izhaja, da se je sedaj tožena stranka tudi v tistem postopku sklicevala, da zemljišče spada v območje Ct. Ta sprememba naj bi bila posledica evidentiranja dejanskega stanja namenske rabe objektov in naj bi bila izvedena na območju celotnega mesta .... Z izpodbijanim Odlokom naj bi šlo tudi za uskladitev namenske rabe na podlagi dejanskega stanja, kar naj bi določal 7. člen Odloka, iz navedenega pa izhajata najmanj dva zaključka: a) tožena stranka je kot stranka v postopku pred Ustavnim sodiščem v zadevi U-1-175-03 trdila ravno obratno kot v predmetni pravdi in kot je nepravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in sicer, da je takrat izvajala uskladitev prav na podlaga verjetno taistega prostorskega plana, ki naj bi za potrebe predmetnega postopka tokrat določal območje Sn in b) da je že takrat tožena stranka pojasnjevala ustavni pobudnici, da njena parcela leži v območju Ct. Ali drugače povedano, tožena stranka se je v postopku pred Ustavnim sodišče, na podlagi istih prostorskih planov sklicevalo, da nepremičnine spadajo v območje Ct in da je takšna tudi dejanska raba in je zato potrebna uskladitev. V predmetni pravdi pa je tožena stranka zavzela drugačno stališče in Odlok o PUP usklajuje v drugi smeri. Do navedenega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, zato je to posledično vplivalo na napačno odločitev

21. Glede sklicevanja na Odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 331/2013 pa pritožba pove, da v 9. točki obrazložitve jasno zapiše, da je v veljal Odlok o PUP, ker OPN s strani tožene stranke še ni bil sprejet in Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje o pravilnosti uporabe illegalis, kar pomeni, da je bil sporni predpis (Sprememba PUP/09 zgolj kartografskega dela) protipravno sprejet s strani tožene stranke kot je potrjeno v 14. točki obrazložitve odločbe Vrhovnega sodišča. Iz Odločbe o reviziji ne izhaja, kar navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe, da organi, ki so izdajali akte in odločali o pritožbah niso upoštevali stališča tožene stranke, vendar bi ga morali. To je razvidno iz 18. točke, da ni bilo odgovorjeno na tožbene navedbe ali se parceli nahajata Sn in ne Ct. Stališče tožene stranke, da se nepremičnini nahajata ves čas v Ct, pa je jasno razvidno tudi iz zgoraj citirane obrazložitve ustavne odločbe. Tožeča stranka dodaja, da obrazložitev odločbe Vrhovnega pritrjuje navedbam tožeče stranke da morajo biti prostorski akti usklajeni, tako tudi PUP mora biti usklajen s hierarhično nadrejenimi akti (19. točka obrazložitve), kar je vse v domeni tožene stranke. Z neusklajenostjo prostorskih aktov je tožena stranka vzdrževala ne le nezakonito, temveč tudi protiustavno stanje.

22. Sodišče prve stopnje je po trditvi pritožbe, povsem prezrlo, da so vse informacije, ki jih je tožeča stranka pridobila pred odločitvijo za projekt in investicijo, izkazovale območje Ct (lokacijska informacija 2007, potrdilo o namenski rabi 2008, Odlok o PUP). Lokacijska informacija, ki je izkazovala območje Sn je bila namreč pridobljena šele po sprejemu protipravnega tehničnega popravka s strani tožene stranke. Lokacijska informacija št. 3501-457/2009 je bila izdana šele dne 24. 9. 2009, torej šele po tem, ko je tožeča stranka že pričela s projektom (financiranje: Pogodba o leasingu z dne 26. 5. 2008, čemur je sledila izdelava PGD 1). Izvedenka je potrdila, da se je tožeča stranka do trenutka, ko je pričela s projektom, na vse informacije glede namembnosti Ct lahko zanesla. Tudi projekt je bil načrtovan za območje Ct (PGD 1 - projektant Korpnik), kar je vse navedeno izkazano že v postopku na prvi stopnji. Izključno zaradi reševanja projekta (poskus zmanjševanja grozeče škode - kar je potrdila priča G. S.), je bila tožeča stranka zaradi protipravnih ravnanj tožene stranka primorana v preprojektiranje (PGD 2 - P.). Sicer pa je projekt PGD 2 izpolnjeval merila tako za gradnjo v območju Sn kot tudi Ct. To je logičen zaključek dejstva, saj je bilo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja gradbeno dovoljenje sprva izdano za območje Sn, v ponovljenem postopku pa tudi za območje Ct. Navedeno dejstvo sodišče v celoti spregleda. Dovolj povedno je samo zase dejstvo, da je bil vložen predlog za območje Sn, izdano pa je bilo gradbeno dovoljenje za Ct, kar skupaj z dolgotrajnimi upravnimi postopki dokazuje, kakšne posledice je povzročilo ravnanje občine (tožene stranke). Z odločanjem v postopku gradbenega dovoljenja je namreč razvidno, kakšne težave so imeli upravni in sodni organi z odločanjem na podlagi protipravno spremenjenih prostorskih aktov. Tudi izvedenka je potrdila, da je projekt ustrezal tako območju Sn, kot tudi Ct. Sodišče je svoje zaključke napravilo v nasprotju z dokazi v spisu. Popolnoma brez podlage so navedbe sodišča prve stopnje, da je izvedenka potrdila, da je tožeča stranka nerazumljivo naročila izdelavo projektne dokumentacije iz območja Ct, po tem, ko je že vedela, da gre za Sn. Tega izvedenka nikoli ni trdila. Do preprojektiranja je prišlo izključno zaradi želje zmanjševanja grozeče škode. Prav tako je absurdna večkrat ponovljena napačna trditev sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala predhodno preveriti prostorski plan, saj tekom postopka sploh ni bilo izkazano, da bi se v njem navajala podrobna namenska raba. Sodba je v tem delu nerazumljiva in tudi materialno pravno napačna. Določitvi podrobne namenske rabe je namenjen PUP, zato je odgovornost za nastalo škodo izključno na strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni tehtalo vsebine vsega, kar so izpovedale priče, dokazna ocena je zato tako pomanjkljiva, da to predstavlja samostojen pritožbeni razlog.

23. Pritožba še izpostavlja zvezi z zakonodajno protipravnostjo, da je v odločbi Ustavnega sodišča U-l-175-03, kjer je bila tožena stranka stranka postopka, bil razlog za razveljavitev prav to, da izvedbeni prostorski akt lahko spremeni oziroma dopolni le po postopku, ki je predpisan za njegov sprejem. Tožena stranka torej ne le da ni upoštevala razlogov odločbe Ustavnega sodišča, temveč je ista protipravne dejanja celo ponavljala. Stališču tožeče stranke o izkazanem protipravnem ravnanju tožene stranke pritrjuje tudi druga odločba Vrhovnega sodišča: I Ips 342/2004, ko je Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da je normativna protipravnost ravnanja države podana med drugim takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izvirajoče iz direktive Evropskega parlamenta in sveta ali Ustave RS ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča, predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo.

24. Pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava je v tem, da sodišče prve stopnje presodi, da sam tehnični popravek, če tudi nepravilen, ni imel vpliva na ravnanje tožeče stranke, saj bi le ta morala upoštevati prostorski akt tožene stranke in ne PUP, pri tem pa se sodišče sploh ne sklicuje na noben predpis, le pavšalno tako zaključi. V tem delu je sodba torej neobrazložena in obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami. Materialno pravno izhodišče sodišča je prav tako napačno, saj noben predpis ne določa, da mora upravičenec sam preverjati in skrbeti za usklajenost pravnih aktov. Slednje je v pristojnosti lokalne samouprave, konkretno v pristojnosti tožene stranke.

25. V obrazložitvi sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 31. in 34. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) ter 26.člena in 22. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), ter ponovno v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča (napačno) ugotavlja, da je prvenstveno pomemben prostorski plan .Iz citiranih predpisov to ne izhaja, zato je Sodišče materialno pravo napačno uporabilo.

26. Pritožba očita izostalo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in prezrtost številnih navedb tožeče stranke.

Odgovor na pritožbo

27. Odgovor na pritožbo izpostavlja, da je tožeča stranka na Upravno enoto ... vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt nižje gostote poseljenosti, torej za objekt, ki sodi v območje Sn. Za objekt, ki bi ga bilo moč zgraditi v območju Ct (višja gostota poseljenosti), tožeča stranka nikoli ni vložila zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ker je vseskozi vedela, da takšnega objekta na nepremičninah 107/2 in 106/8 k.o. ... ni moč zgraditi. Tega tožeča stranka nikoli ni prerekala in to dejstvo med drugim izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja z dne 2. 6. 2010, kjer je zapisano, da so se v zvezi s tem vse stranke strinjale, da se nepremičnina nahaja v območju Sn. Tudi sodna Izvedenka je potrdila, da iz odločbe UE SG št. 351-76/2010-46, z dne 20. 9. 2010 izhaja, da je bila projektna dokumentacija (na podlagi katere seje zaprosilo za gradbeno dovoljenje) skladna s podrobnejšo namensko rabo Sn (nižja gostota) kot tudi podrobnejšo namensko rabo Ct (višja gostota) in kar pomeni, da je bilo možno objekt, ki ga je načrtovala tožeča stranka, zgraditi bodisi v enem, bodisi v drugem območju. Na območju predvidene višje gostote je namreč možno zgraditi tudi objekt nižje gostote poselitve in to v pritožbi priznava tudi tožeča stranka. Objekt, katerega je nameravala zgraditi tožeča stranka, je torej bilo moč zgraditi ne glede na to v katero območje bi gradbeno parcelo uvrstili, zaradi česar je obširno polemiziranje o tem ali sodi gradbena parcela v območje Sn ali Ct odveč. Na možnost gradnje obravnavanega objekta to ne vpliva. To je bilo nemara aktualno ob vložitvi tožbe, v kateri je tožeča stranka zatrjevala, da ji je tožena stranka s spremembo območja poselitve v PUP onemogočila gradnjo, kar pa se je že tekom postopka na prvi stopnji (z odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 331/2013), izkazalo za neresnično in zaradi česar je tožeča stranka pričela trditi, da ji je škoda nastala zaradi neusklajenosti prostorskih aktov tožene stranke. Ali ima upravna enota pravico uporabiti exceptio illegalis, v obravnavani zadevi tudi ni bistveno, čeprav iz sklepa Vrhovnega sodišča RS Sklepu X Ips 331/2013 izhaja, da upravni organ to pravico ima. Vrhovno sodišče je namreč zapisalo, da ″bi moralo sodišče prve stopnje, pred tem pa že oba upravna organa, pri odločanju o tem v katero območje urejanja sodita investitorjevi zemljišči, uporabiti še občinski plan. Iz omenjenega popravka namreč izhaja neskladnost PUP s prostorskimi sestavinami hierarhično nadrejenega akta, konkretno, da naj območje Ct na naštetih zemljiščih v njem ni imelo podlage.″ Upravna enota mora v ugotovitvenem postopku, na podlagi prostorskih aktov, ki jih s soglasjem državnih organov sprejme občina, ugotoviti kakšna gostota poseljenosti je na določenem območju dovoljena in ali načrtovani objekt temu ustreza. In upravna enota je to storila ter investitorju izdala gradbeno dovoljenje, za katerega je zaprosil. Zakaj je postopek v zvezi z gradbenim dovoljenjem nato trajal toliko časa kot je, ni v domeni tožene stranke, ker postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi pristojna upravna enota in Ministrstvo za okolje in prostor RS (v nad. MOP), kar je sodišče pravilno ugotovilo. Postopek se je dejansko zavlekel izključno zaradi tega, ker je MOP, ob reševanju pritožbe napačno presodilo, da se nepremičnini nahajata v območju Ct in za nepravilno odločitev MOP ne more biti odgovorna občina. Če bi MOP pritožbo zoper izdano gradbeno dovoljenje rešilo pravilno in pritožbo zavrnilo, bi tožeča stranka dokončno gradbeno dovoljenje imela že 9. 12. 2010. Tega tožeča stranka ne zanika. In četudi bi se to dokončno gradbeno dovoljenje, izpodbijalo na Upravnem sodišču RS ali celo na Vrhovnem sodišču RS, bi to (torej prvotno) gradbeno dovoljenje, prestalo vse preizkuse. To se danes lahko z gotovostjo zaključi in tudi tožeča stranka tega ne zanika. To izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 331/2013, kar je edino logično. Če je Investitor zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za območje Sn (nižja gostota poselitve), za kar je njegov projekt izpolnjeval vse pogoje, je za odločitev dejansko ne relevantno ali je na tem območju nemara možno zgraditi tudi objekt višje gostote poselitve, saj za tak objekt nikoli ni zahteval izdaje gradbenega dovoljenja. Prva odločitev Upravne enote ... se je torej izkazala za pravilno, razveljavitev gradbenega dovoljenje s strani Ministrstva za okolje in prostor zaradi formalnih razlogov, pa je bila povsem nepotrebna. Če je ob nakupu nepremičnin pri tožeči stranki nemara še obstajala dilema ali leži nepremičnina v območju nižje ali višje gostote poselitve, je postala ta dilema nepomembna potem, ko je tožeča stranka akceptirala dejstvo, da je nepremičnina na območju Sn in je tudi zaprosila za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt nižje gostote poselitve. Tak objekt (nižje gostote) pa je seveda možno zgraditi tudi na območju Ct, zaradi česar za odločitev o zahtevku za izdajo gradbenega ni bilo odločilno ali gre za območje Sn ali Ct in četudi je MOP (sicer napak) ugotovil, da spada gradbena parcela v območje Ct in ne Sn (kot je pravilno ugotovila upravna enota) bi lahko o zahtevku odločilo samo. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila namreč skladna tako z območjem Ct, kot z območjem Sn. Pritožbe, ki jih je zoper gradbeno dovoljenje vlagala tožena stranka, niso v vzročni zvezi zatrjevano škodo, kajti pritožbo zoper izdana gradbena dovoljenja sta vlagala tudi D. in B. P., ki sta v končni fazi tudi samostojno izposlovala Odločbo Vrhovnega sodišče RS RS št. X Ips 331/2013. Pravica do pritožbe je sicer ustavna pravica in če se uporabi, to ne more biti protipravno. Kot že omenjeno, pa v konkretnem primeru postopek ne bi bil končan nič prej, če tožena stranka pritožbe zoper gradbeno dovoljenje ne bi vložila. Ne drži, da je upravna enota pri izdajanju gradbenega dovoljenja vezana na protipravno izdan prostorski akt. Upravna enota mora ugotoviti v katerem območju gradbena parcela leži in v kolikor hierarhično višji akt (prostorski plan) določa, da leži v območju nižje gostote, hierarhično nižji akt (prostorski ureditveni pogoji oziroma PUP) pa, da v območju višje gostote, ima upravna enota pooblastilo in dolžnost v upravnem postopku ugotoviti v kakšnem območju se gradbena parcela nahaja. V prostorskem planu se določajo območja višje ali nižje gostote poselitve, PUP pa jih le povzema ob tem ko določa prostorske ureditvene pogoje in ne gostote poselitve. Med strankama je bilo vseskozi nesporno da prostorski plan za območje kjer sta gradbeni parceli predvideva gostoto poselitve do 80 prebivalcev/ha (območje Sn). Tožeča stranka tega ni prerekala. Sodišče je pravilno ugotovilo, da bi moral projektant tožeče stranke preveriti tudi prostorski plan in niso pravilna navajanja v pritožbi, da takšna obveznost projektanta ni predpisana. Tako prostorski plan kot PUP sta predpisa lokalne skupnosti oz. odloka, za predpise pa velja, da jih morajo stranke poznati, še zlasti subjekt, ki se profesionalno ukvarja z izdelavo projektne dokumentacije. Zakaj bi projektant pogledal v zgolj en prostorski akt oz. en odlok, v drug odlok pa ne, tožeča stranka ne pojasni. Najmanj, kar bi morala tako projektant, kot tožeča stranka (ki sta oba strokovnjaka in profesionalca) takoj ugotoviti, je to, da je območje opredeljeno v PUP drugače kot v prostorskem planu. In to sta tudi ugotovila, poleg tega pa ju je tožena stranka o tem tudi posebej pisno obvestila in sicer 5.8.2008, 21. 8. 2008, 28. 10. 2008 in še kasneje. To sta tožena stranka in projektant akceptirala ter upoštevala pri pripravi projektne dokumentacije in pri zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja. Kateri prostorski akt oz. predpis se v takšnem primeru uporabi, jima je po mnenju tožene stranke ravno tako znano in sicer lex superiori derogat lex inferiori. To izhaja tako iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-175/03 z dne 7. 4. 2005, kot tudi odločbe Vrhovnega sodišča RS. Ustavno sodišče je odločilo, da so neveljavne vse opredelitve v PUP ki se razlikujejo od dolgoročnega prostorskega plana. Vrhovno sodišče RS pa podobno, to je, da je prostorski plan hierarhično višji akt glede na PUP in da je za določitev območij zato uporabiti slednjega. In tako so prostorske akte vseskozi razumeli tudi na občini ter na upravni enoti. Vse navedeno je tožeči stranki, kot tudi njenemu projektantu, vseskozi dobro poznano. V pravdnem postopku se glede tega sprenevedata z namenom odškodninskih pretenzij. Tožena stranka izpostavlja, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe, kot protipravno ravnanje tožene stranke zatrjevala nepravilno spreminjanje območja poselitve v PUP (iz Ct v Sn) in se je na neskladnost prostorskih aktov pričela sklicevati šele po odločbi Vrhovnega sodišča RS, iz katere izhaja, da je območje gradnje lahko samo eno in da je takšno, kot je določeno v prostorskem planu in da se v PUP ne določa in tudi ne spreminja, temveč zgolj povzema iz prostorskega plana. Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe denimo trdila, da ″...o neskladju odloka o PUP z dolgoročnim planom ni mogoče govoriti...″ in ″...da je PUP zgolj opravljal svojo nalogo in podrobneje določal namensko rabo prostora...″ in ″da je bil PUP popolnoma usklajen z dolgoročnim planom občine ...″. Šele od odločbe Vrhovnega sodišča RS dalje tožeča stranka trdi, da so ji gradnjo onemogočali neusklajeni prostorski akti in ne več nezakonito spreminjanje območij v PUP. Glede usklajenosti prostorskih aktov je iz spisa evidentno razvidno, da je tožena zgolj skušala prostorske akte uskladiti in ne onemogočati gradnje tožeči stranki. Sprva je to skušala storiti s tehničnim popravkom, nato pa s sprejemom ustreznega odloka po rednem postopku s čimer se je neskladnost odpravila. Prostorski režim pa je bil vseskozi enak, ker se področje gostote poselitve niti s tehničnim popravkom, niti s spremembo PUP, ni spreminjalo, ker se s spremembo PUP ne more.

28. Nadalje odgovor na pritožbo meni, da je sodišče prve stopnje zadostno obrazložilo, da je bila v prostorskem planu določena raba Sn. To izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, to se da razbrati iz Odločbe Ustavnega sodišča RS in tega tožeča stranka nenazadnje tudi ni prerekala, zaradi česar je bilo to dejstvo nesporno. Nenazadnje je tudi v postopku nadzora Ministrstvo za okolje in prostor RS že dne 2. 11. 2009 ugotovilo, da je občina s tehničnim popravkom dejansko zgolj usklajevala prostorsko ureditvene pogoje s hierarhično višjim prostorskim aktom, zaradi česar nadaljnje ukrepanje ni potrebno, o tem pa je bila dne 28. 10. 2011 ponovno obveščena tudi tožeča stranka, ki je nadzorstveni postopek sprožila.

29. Odgovor na pritožbo še pove, da tožena stranka tožeči nikoli ni izdala lokacijske informacije za gradnjo, iz katere bi izhajalo, da leži nepremičnina v območju Ct. Lokacijska informacija se izdaja za namen graditve in ima omejeno veljavnost. Velja dokler ne pride do sprememb prostorskih aktov. Izdaja lokacijske informacije občini ne onemogoča spreminjanje in usklajevanje prostorskih aktov. S strani tožene stranke je bila tožeči stranki izdana zgolj ena lokacijska informacija in iz te lokacijske informacije izhaja, da se nepremičnina nahaja v območju Sn, kar je izrecno potrdila izvedenka. Tožeča stranka torej problematizira lokacijsko informacijo za gradnjo, ki je bila izdana družbi P. d.o.o. in ne njej. Če je prodajalec tožeči stranki zatrjeval, da se nepremičnini nahajata v območju Ct in če je bil to odločilni nagib oz. causa za sklenitev prodajne pogodbe, bi tožeča stranka lahko zahtevala razveljavitev pogodbe in odškodnino od prodajalca. Tožeči stranki torej ni bila izdana lokacijska informacija za gradnjo objektov iz katere bi izhajalo, da sta sporni nepremičnini v območju Ct, ampak je bila takšna lokacijska informacija izdana družbi P. d.o.o., pa še to zgolj za nepremičnino 107/2 (na kateri je bilo predvideno zgolj parkirišče), medtem ko za nepremičnino 106/8, kjer je bil predviden objekt) ne obstaja nobena lokacijska informacija za gradnjo, iz katere bi izhajalo, da se nahaja v območju Ct. Tudi to je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno. Če je tožnik nepremičnino kupil od družbe P. d.o.o., ker mu je le ta predstavil, da je nepremičnina v območju Ct, gre za stvarno napako prodane nepremičnine glede katere bi se moral tožnik obrniti na prodajalca. Da bi temu bilo tako, prodajalec sicer ni potrdil in tudi iz sodnega spisa ne izhaja, da bi se prodajalec in kupec dogovorila, da prodajalec prodaja nepremičnino, kjer je možna gradnja objektov višje gostote poselitve. Tega nenazadnje niti tožeča stranka ne trdi. Tožeča stranka je med drugim z dopisom dne 21.8.2008 posebej opozorjena, da se nepremičnina nahaja v območju Sn, zaradi česar se najkasneje od takrat dalje ni mogla več zanesti na to, da je nepremičnina v območju Ct (če ji je družba P. d.o.o. to sploh zatrdila).

30. Glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na projektiranje odgovor na pritožbo pove, da tožeča stranka evidentno ni ″ves čas projektirala nameravani projekt za območje Ct″, kajti projektna dokumentacija, priložena zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja, je bila pripravljena za območje Sn. Projektant N. K. ni izpovedoval pravilno, kajti zagotovo ni res, da se je med pripravo projekta za gradbeno dovoljenje s tehničnim popravkom območje spremenilo iz Ct v Sn. Območje je bilo vseskozi eno in isto, projektant pa je vedel katero in niti s tehničnim popravkom PUP, niti s spremembo odloka o PUP, območja ni bilo moč spremeniti. Priča (projektant tožeče stranke) je to spregledala tožena stranka ga je na to nemudoma opozorila. Niti projektant, niti tožena stranka zato nista bila v dobri veri, temveč sta želela blokirati uskladitev PUP s prostorskim planom ter izsiliti gradnjo objekta, ki ga prostorski plan ni omogočal. Ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem je točno takšno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ni res, da je tožena stranka zaradi neusklajenosti prostorskih aktov tožeči onemogočala gradnjo, kot ji tega tudi ni onemogočalo usklajevanje prostorskih aktov (PUP s prostorskim planom).Kot že omenjeno, je bilo območje vseskozi isto in se ni spreminjalo (niti pravno, niti protipravno) in tega dejstva tožeča stranka po izdaji odločbe Vrhovnega sodišča RS (ki je jasno zapisalo, da je območje vseskozi Sn) ni več zanikala in je zato dejansko spremenila tožbo, s tem ko je pričela trditi, da je tožena stranka odgovorna zaradi tega, ker ima neusklajene prostorske akte.

31. Nadalje odgovor na pritožbo pove, da toženi stranki ni jasno, kaj želi tožeča stranka izpostaviti s tem ko trdi, da do zakonitega sprejema Sprememb in dopolnitev Odloka PUP sploh ni prišlo. Če je bil sporen Tehnični popravek PUP, sprememba odloka po rednem postopku ne more biti več sporna, kar je v postopku nadzora ugotovilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Ob tem, da se s spremembo Odloka o PUP območja gostote poselitve itak ne določajo ali spreminjajo in zato spremembe tudi ne vplivajo na pravico graditi. Glede skrbnosti preverjanja investicijske namere tožeče stranke tožena stranka ugotavlja, da je med strankama nesporno, da tožeča stranka ni ustrezno preverila vseh prostorskih aktov oziroma predpisov, ki veljajo za nepremičnini 107/2 in 106/8 k.o. ... Tožeča stranka bodisi ni preverila najvišjega prostorskega akta, bodisi ga je preverila in v tem primeru ugotovila pravilno območje poselitve, ter nato skušala občino na različne načine prepričati, da ji omogoči gradnjo objekta v nasprotju s prostorskim planom. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka pričela s projektom šele po tem, ko se je prepričala, da sta nepremičnini v območju Ct, je neresnična. Prvič, ko se je tožeča stranka o tem pozanimala na občini, je dobila odgovor, da se nepremičnina nahaja v območju Sn. Prostorski akti, kakršnikoli so bili, so tožeči stranki omogočali gradnjo takšnega objekta kot ga je nameravala zgraditi, vlaganje pritožb pa ne more biti protipravno ravnanje zaradi katerega bi bila tožena stranka odškodninsko odgovorna. Usklajevanje prostorskih aktov tudi ne more pomeniti protipravnosti, četudi je bilo spreminjanje Odloka o PUP s tehničnim popravkom, sprva sprejeto po neustreznem postopku. Kasneje se je Odlok o PUP uskladil s prostorskim planom po pravilnem postopku, medtem ko vsebina sprememb Odloka o PUP, od odločbe Vrhovnega sodišča RS dalje, itak očitno ni več sporna niti za tožečo stranko. Tožeča stranka od odločbe Vrhovnega sodišča RS dalje ni več trdila, da je protipravnost ravnanje tožene stranke v tem, da je protipravno spremenila območje poselitve iz Ct v Sn.

32. Odgovor na pritožbo pojasni, da se sodišče prve stopnje v sodbi res večkrat sklicuje na prostorski plan, enako kot so se ostali procesni udeleženci ter priče v pravdnem postopku, pri čemer se dobro ve, o katerem aktu je govora in sicer Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 ter družbenega plana občine ... za obdobje od leta 1985 do leta 1990, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 za območje Mestne občine ... (Ur. l. RS, št. 93/1999). Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni skušalo izničiti kakšnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ker ga dejansko ni bilo. Kako in zakaj se je usklajeval PUP s prostorskim planom, pa je bilo že večkrat obširno pojasnjeno, pri čemer tožeča stranka v pritožbi istočasno trdi, da morajo biti prostorski akti usklajeni, hkrati pa si prizadeva, da se ne bi uskladili. Sporen je lahko bil kvečjemu postopek, po katerem so se akti usklajevali, medtem ko vsebina uskladitve, od odločbe Vrhovnega sodišča RS dalje ni več sporna. Glede postopka pred Ustavnim sodiščem RS in njenega takratnega stališča tožena stranka navaja, da od datuma izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS in še bolj od datuma odločbe Vrhovnega sodišča RS dalje, ni več dileme glede tega, kako se morebitne neskladnosti prostorskih aktov interpretirajo oziroma odpravljajo (kateri akt se mora uskladiti s katerim) in zaradi česar tožena stranka tudi ne razume pritožbenega očitka v tej smeri. Zagotovo pa niti ena niti druga odločba ne potrjujeta navedb o protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki bi opravičevala odškodninsko odgovornost občine. Nenazadnje je tožeča stranka po izdaji sklepa Vrhovnega sodišča RS tožbo spremenila, ker ji je pravno naziranje Vrhovnega sodišča RS porušilo njen konstrukt odškodninske odgovornosti (kot že omenjeno, je do tedaj trdila, da ji je občina odškodninsko odgovorna, ker je protipravno spremenila območje v PUP in Ct v Sn). Tudi očitane procesne kršitve v zvezi z lokacijskimi informacijami niso točne, kajti iz spisa izhaja, da občina tožeči stranki nikoli ni izdala lokacijske informacije za gradnjo, iz katere bi izhajalo, da sodita bodisi ena, bodisi druga nepremičnina v območje Ct. Kaj so se pred tem (ob nakupu in nadaljnji prodaji) pogovarjali tožeča stranka, družba P. d.o.o. in družba V. d.o.o. toženi stranki ni poznano, ker tožeča teh informacij ni želela deliti z ostalimi procesnimi udeleženci. Kot pa izhaja iz spisa, tudi družbi P. d.o.o. ni bila izdana lokacijska informacija za gradnjo za parcelo 106/8. Potrdilo o namenski rabi je bilo izdano samo za promet z nepremičninami.

Presoja pritožbenega sodišča

33. Pritožba meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se zato ne da preizkusiti, vendar je ta pritožbeni očitek neutemeljen. Na morebitno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ko preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih navedb (350. člen ZPP) in pritožbeno sodišče meni, da ima izpodbijana sodba razloge o vseh določilnih dejstvih in da so razlogi izpodbijane sodbe jasni in niso sami s sabo v nasprotju.

34. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi ali držijo navedbe tožeče stranke: - da je tožena stranka namerno, da bi tožeči stranki škodila in ji preprečila načrtovano gradnjo nezakonito in med postopkom priprav za pridobitev gradbenega dovoljenja spremenila Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih ( v nadaljevanju Odlok o PUP) zgolj s tehničnim popravkom in dopolnitvijo kartografskega dela , kar pa ni skladno z veljavno predpisanim postopkom. Tožeča stranka je namreč trdila, da je kot investitor imela namen graditi večstanovanjski objekt Vila Bellevue na zemljiščih parc. št. 107/2 (v naravi parkirišče v izmeri 1.310 m2, zelenica v izmeri 220 m2) in parc. št. 106/8 (v naravi dvorišče v izmeri 1.471 m2, poslovna stavba v izmeri 1.052 m2), obe k. o. ..., vendar je tožena stranka na protipraven način spremenila prostorske akte, ki so tožeči stranki onemogočili gradnjo po projektu, kar je vodilo v propad projekta in nastanek velike gospodarske škode tožeči stranki; - da je za namen gradnje pridobila od prodajalca zemljišč družbe P... d.o.o. pridobila lokacijsko informacijo št. 3501-763/2007 z dne 3. 12. 2007, nato pa še potrdilo o namenski rabi št. 3501-346/2008 z dne 15. 4. 2008 in iz obeh dokumentov je bilo razvidno, da nepremičnini parc. št. 107/2 in 106/8 sodita v območje namenske rabe Ct (centralne dejavnosti, to je območje, ki dovoljuje gradnjo stanovanj višje gostote - več kot 80 prebivalcev/ha) in da se je tožeča stranka še posebej za namen nakupa, da bi se res popolnoma prepričala o možnosti in zanesljivosti njegove uresničitve pod pogoji iz lokacijske informacije in potrdila o namenski rabi, vpogledala tudi v Odlok o PUP in preverila skladnost vseh navedenih dokumentov in se odločila za nakup nepremičnine in za financiranje nakupa teh nepremičnin predstavila svoj projekt in uspela pridobiti celo ponudbo za sofinanciranje nakupa in izgradnje objekta Vila B. z dne 4. 4. 2008 s strani Vogo leasing d. o. o., nato pa je z njim 26. 5. 2008 sklenila pogodbo o finančnem leasingu nepremičnin (za namen zgraditve večstanovanjskega objekta s 45-55 stanovanjskimi enotami; - da je po sklenitvi pogodbe o leasingu z V. d. o. o. tožeča stranka naročila izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) pri NAP Nova arhitekturna produkcija N. K. s. p. in NAP je februarja 2009 izdelal PGD, ki se je nanašal na 42 stanovanjskih enot z 99 ležišči oz. za objekt, ki je ustrezal namenski rabi Ct, tako zasnovan objekt je opravičeval in izpolnjeval poslovni načrt tožeče stranke; - da je med izdelavo PGD 24. 10. 2008 tožena stranka spremenila Odlok o PUP v delu, ki je spreminjal namembnost zemljiških parcel, na katerih je nameravala graditi tožeča stranka - s tehničnim popravkom, brez seznanitve in sodelovanja javnosti je spremenila namensko rabo predmetnih zemljišč iz območja Ct (tj. območja, ki je dovoljeval izgradnjo stanovanjskega objekta, kot si ga je zamislil tožnik) v območje Sn (območja stanovanj nižje gostote, tj. 40 - 80 prebivalcev/ha); - da je s tem ravnanjem tožena stranka bistveno spremenila pogoje pozidave na predmetnih zemljiščih, za tožečo stranko pa je to pomenilo, da gradnja objekta Vila B. na predmetnih zemljiščih na podlagi projekta, kot si ga je zamislila, pod pogoji, izhajajočimi iz lokacijske informacije, potrdila o namenski rabi in Odloka o PUP, ni več mogoča; - da sprememba Odloka PUP ni bila v skladu z 18. členom ZPNačrt, ki določa, da je spremembe in dopolnitve potrebno pripravljati in spreminjati po postopku, ki je predpisan za njegovo pripravo in sprejem, kar vključuje seznanitev javnosti, obravnavanje pripomb itd. (čl. 46 in nasl. ZPNačrt), nikakor pa ne s tehničnim popravkom, o čemer obstaja uveljavljena in enotna ustavno sodna praksa; -da je tožeča stranka takoj po seznanitvi s spremembo Odloka o PUP zaprosila za izdajo nove lokacijske informacije (št. 3501-686/2008 z dne 29. 10. 2008), iz katere je bilo razvidno, da so bile parcele sedaj v območju Sn in ne več v območju Ct, tožena stranka je v soglasjih za poseg v varovalni pas ceste in za projekt z dne 13. 3. 2009 in z dne 23. 4. 2009 prav tako zapisala, da je namenska raba na predmetnem območju Sn, s čimer je tožečo stranko celo opozorila na lastno protipravno ravnanje; - da je glede na spremembo Odloka o PUP tožeča stranka morala spremeniti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, s katerim je bil glede na predvideni terminski in finančni plan (v povezavi z leasingom) že v zamudi; - da je tožena stranka spremembo občinskega prostorskega akta s tehničnim popravkom utemeljevala z razlogom, da gre le za uskladitev hierarhično višjega predpisa (Odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenega v letih od 1990 do 1998 ter družbenega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 1990, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 za območje Mestne občine ... (Ur. I. RS, št. 93/99, popravek št. 23/00, v nadaljevanju: dolgoročni plan) in nižjega predpisa (Odlok o PUP), kot je razvidno že iz tehničnega popravka samega, zapisnika 20. seje občinskega sveta k dne 21. 10. 2008 (str. 8) in pa odgovora toženke MOP št. 350-4/2008 z dne 12. 8. 2009; - da je tožena stranka v letu 2009 še enkrat protipravno spremenila Odlok o PUP, in sicer le v kartografskem delu, nameravana je bila sicer tudi sprememba, ki bi tožeči stranki omogočala gradnjo, vendar je bil predvideni 3. člen Odloka o PUP tik pred sprejetjem spremembe Odloka o PUP črtan iz besedila (str. 17 zapisnika 28. seje občinskega sveta toženke z dne 7. 9. 2009 v povezavi s stranmi 12 - 16); - da je osrednji namen dejansko izvedene spremembe in črtanega besedila pred sprejetjem, tokrat jasno razviden iz zapisnika 28. seje občinskega sveta toženke z dne 7. 9. 2009 (str. 12 - 17), bil preprečiti investitorju gradnjo; - da je zaradi protipravne spremembe prostorske rabe v Sn in že precejšnje zamude s projektom, na katerega je bil finančno vezana (v tem času je plačeval obroke leasinga skladno s pogodbo o leasingu z dne 26. 5. 2008), tožeča stranka, ker sploh ni mogla vložiti PGD NAP po Ct in da bi zmanjšala svojo poslovno škodo zaradi zamude, prisiljena zavreči že izdelan PGD (za Ct) in je 1. 10. 2009 naročila izdelavo novega PGD skladno z novimi pogoji glede na namensko rabo Sn družbi P. d.o.o. (PGD2) in je novi idejni projekt bil predstavljen toženi stranki, ki nanj ni imela pripomb in tožena stranka je tako ponovno pridobila vsa soglasja, vključno s soglasji tožene stranke, tožena stranka je celo odmerila komunalni prispevek, ki ga je tožeča stranka tudi delno plačala (plačilo 1. obroka komunalnega prispevka je bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je razvidno iz 2. člena Pogodbe o obročnem odplačevanju komunalnega prispevka št. 354-85/2010 z dne 9. 6. 2010); - da je tožeča stranka 4. 5. 2010 pri UE ... vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi PGD2, v ugotovitvenem postopku pred izdajo gradbenega dovoljenja je sodelovala tudi tožena stranka, ki v postopku ni imela nobenih pripomb, kar je razvidno iz zapisnika obravnave z dne 2. 6. 2010; - da je 20. 9. 2010 UE ... izdala gradbeno dovoljenje, št. 351 -76/2010, s katerim je dovolila odstranitev obstoječega poslovnega objekta ter gradnjo novega po projektu P. d. o. o. (za gradnjo v območju Sn), zoper izdano gradbeno dovoljenje sta pritožbi vložila tožena stranka in stranki v postopku D. P. in B. R. P.; - da je o pritožbah je z odločbo št. 35108-388/2010 z dne 9. 12. 2010 odločilo Ministrstvo za okolje in prostor, ki jima je ugodilo, odpravilo odločbo UE . št. 351-76/2010 z dne 20. 9. 2010 ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, razlog za ugoditev pritožbi je bil v tem, da je drugostopenjski organ ugotovil, da je organ prve stopnje pri svojem odločanju zmotno uporabil materialni predpis, ko je svojo odločitev oprl na tehnični popravek, ki je na nezakonit način spremenil namembnost zazidalnega območja iz Ct v Sn in prvostopenjskemu organu naložil, da predlagano gradnjo presoja z vidika izpolnjenosti pogojev za gradnjo v območju Ct; - da je v ponovnem postopku UE ... tožeči stranki ponovno izdala gradbeno dovoljenje (št. 351-76/2010 z dne 15. 3. 2011), saj je ugotovila, da gradnja izpolnjuje tudi vse pogoje za gradnjo v območju Ct, zoper izdano gradbeno dovoljenje so se zopet pritožili tožena stranka ter D. P. in B. R. P., še pred odločitvijo o pritožbi je ministrstvo na toženo stranko naslovilo: ″Poziv za odpravo (z učinkom za nazaj) nezakonito spreminjanih in sprejetih prostorskih aktov″ št. 35101-244/2009/12 z dne 23. 5. 2011, s katerim jo je pozvalo, naj spremeni prostorske akte, ki jih je namesto po postopku spreminjanja, predpisanem z ZPNačrt, spremenila s tehničnimi popravki, čeprav Ministrstvo med temi akti ni navedlo popravka, ki se nanaša na zemljišči, na katerih je želela graditi tožeča stranka, verjetno iz razloga, ker je bil postopek še v teku, podoben poziv je ministrstvo naslovilo na toženko tudi 25. 8. 2011; - da je o pritožbah z odločbo št. 35108-388/2010 z dne 5. 10. 2011 ponovno odločilo Ministrstvo za okolje in prostor ter pritožbo D. in B. P. zoper del odločbe, ki se nanaša na odstranitev objekta, zavrnilo, pritožbi toženke pa v delu, ki se nanaša na gradnjo objekta Vila Bellevue, ugodilo ter zavrnilo zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, ker je drugostopenjski organ ugotovil, da iz kartografskega dela razmejitve med conama Ct in Sn, ki je bila v spis vložena šele 29. 12. 2010, izhaja, da območje gradnje sodi v območje Sn, pri čemer naj predvideni objekt ne bi predstavljal vrste objekta iz predvidenega Odloka o PUP, previsoka pa naj bi bila tudi indeks zazidanosti in izrabe predlaganega objekta; - da je zoper izdano odločbo v zavrnilnem delu tožeča stranka 16. 11. 2011 sprožila upravni spor in Upravno sodišče RS, oddelek v Celju, ji je ugodilo s sodbo opr. št. IV U 250/2011 z dne 14. 9. 2012 ter odpravilo drugostopenjsko odločbo in zadevo pa drugostopenjskemu organu vrnilo v ponovno odločanje, v ponovljenem postopku je drugostopenjski organ izdal odločbo št. 35108-388/2010 z dne 11. 10. 2012, s katero je vloženi pritožbi pritožnikov zoper izdano gradbeno dovoljenje zavrnil ter obrazložil, da je zemljišči po legi potrebno umestiti v območje Ct, saj tehničnega popravka prostorskega akta ni mogoče upoštevati kot njegove spremembe, kot veljavne spremembe prostorskega akta pa tudi ni mogoče upoštevati zgolj sprememb na Karti razmejitve, saj spremembe ne podpira tekstualni del Odloka o PUP; - da je z izdajo odločbe drugostopenjskega organa izdano »gradbeno dovoljenje postalo dokončno, ne pa tudi pravnomočno, saj je bila proti izdanemu gradbenemu dovoljenju UE ... št. 351-76/2010 z dne 15. 3. 2011 v povezavi z odločbo MOP št. 35108-388/2010 z dne 11. 10. 2012 zopet vložena tožba v upravnem sporu, ki sta jo vložila D. in B. P., upravno sodišče RS, oddelek v Mariboru, je s sodbo opr. št. II U-508/2012 z dne 18. 9. 2013 njuno tožbo zavrnilo iz razloga, ker tehničnega popravka Odloka o PUP ni mogoče upoštevati, saj je nezakonit, iz razloga neskladnosti grafičnega dela Odloka o PUP s tekstualnim pa ni mogoče upoštevati niti sprememb grafičnega dela Odloka o PUP; - da pravnomočnost te sodbe pomeni tudi pravnomočnost gradbenega dovoljenja št. 351-76/2010 z dne 15. 3 2011; - da je pravnomočno gradbeno dovoljenje bilo tako zaradi oviralnih ravnanj tožene stranke pridobljeno šele 18. 9. 2013, po tem, ko je bil nad tožnikom že začet stečajni postopek na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju št. St 931/2013 z dne 26. 6. 2013; - da je Ustavno sodišče RS v zadevi U-l-175/03, kjer gre celo za skoraj identičen primer (sprememba namenske rabe) in je bila udeleženka prav tožena stranka, zavzelo jasno stališče, da se morajo redakcijski popravki, ki so po vsebini sprememba prostorskega akta, sprejeti po postopku, ki je predpisan za sprejem prostorskega akta; - ker je tožeča stranka protipravno spremenila namensko rabo (v območje Sn) je bil PGD NAP zanjo neuporaben, zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pa sploh ni vlagala in je niti ni mogla vložiti, saj bi bila absolutno formalno pomanjkljiva (te pomanjkljivosti se ni dalo odpraviti, glede na protipravno spremembo Odloka o PUP), in zato tudi ni mogla izčrpati pravnih sredstev zoper posamični akt; - da je tožena stranka zavajala tožečo stranko, ko v času pridobivanja gradbenega dovoljenja, čeprav je v postopku aktivno sodelovala, v ničemer ni nasprotovala projektni dokumentaciji in gradnji ter je celo podala za gradnjo potrebna soglasja in odmerila komunalni prispevek, nato pa v postopku zlorabila vsa razpoložljiva pravna sredstva z očitnim namenom preprečiti gradnjo: - da je tožena stranka vedoma odstopila od dolžnega ravnanja po ZPNačrt (18., 46. in 50. člen ) in ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS v povezavi s četrtim odstavkom 153. člena Ustave RS, s čimer je utemeljena pravica do povračila škode tožniku na podlagi 26. člena Ustave RS in splošnih pravilih obligacijskega prava in da je tožena stranka nadalje tudi večkrat zlorabila svojo pravico do pravnega sredstva na osnovi nezakonitih popravkov; - da je tožeča stranka zaradi vsega navedenega bila primorana odlagati gradnjo, A. d. o. o. (prejšnji V. d.o.o., zdajšnji A. d. o. o.) je tožeči stranki z aneksi do leta 2012 podaljševal financiranje in stavbno pravico, nato pa zaradi neizpolnjevanja obveznosti dne 7. 6. 2012 odstopil od leasing pogodbe s tožnikom in prevzel nepremičnino v svojo posest, do tega je bil Aleasing d. o. o. upravičen, tožeča stranka pa svojih obveznosti ni mogla izpolnjevati ravno zaradi ravnanj toženke, saj bi moral biti projekt že zdavnaj zaključen in stanovanja prodana oziroma dana naprodaj; - da je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti nastalo navadno škodo in izgubljeni dobiček v znesku 2.022.287,01 EUR s pripadki.

35. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih trditev tožeče stranke, vendar v primeru, da se sodišče ne opredeli do vseh relevantnih strankinih navedb (dejanskih ali pravnih), krši dolžnost opredelitve, kar pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ne gre pa za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.¹ Pritožba pa konkretiziranega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8.točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zatrjevala, posledično se štejejo njene navedbe glede umanjkanja razlogov glede nekaterih njenih trditev pritožbeno nerelevantne. Pritožbeno sodišče se glede njih ni dolžno izjasnjevati. Sicer pa se je sodišče prve stopnje opredelilo ogled vseh bistvenih trditev pravdnih strank in je zato tudi podalo razloge (od 55. do 65.točke obrazložitve izpodbijane sodbe) S temi razlogi pritožba polemizira in njeno stališče, da razlogov ni, ker se z njimi ne strinja, ne utemeljuje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbo je mogoče preizkusiti², ker ima razloge o odločilnih dejstvih.

36. Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeni očitek glede nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni podrobno dokazno ocenilo vseh izvedenih dokazov, saj je po mnenju pritožbenega sodišča dokazna ocena v delu glede ravnanja tožeče stranke v zvezi s pripravami na izvedbo investicije dovolj natančna in enako glede ravnanj tožene stranke, zlasti pa je odločilna dokazna ocena listinskih dokazov, ki so s s svojo objektivnostjo prepričali sodišče prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati zatrjevanega protipravnega ravnanja v posledici katerega bi tožeči stranki nastala vtoževana škoda. Na ugotovljeno dejansko stanje je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo.

37. Pritožbeno sodišče ugotavlja, na kar opozarja tudi odgovor na pritožbo, da je tožeča stranka vso domnevno oškodovanje najprej zatrjevala na dejstvu, da je tožena stranka na nezakonit način spreminjala Odlok o PUP v letu 2008 in 2009, potem, ko je tožeča stranka že začela s svojim projektom izgradnje objektov in s tem, ko je na tak nezakonit način spreminjala dovoljeno gostoto poseljenosti s Ct v Sn in ko je nato še vlagala pravna sredstva v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem, nato pa je, ko jo je tožena stranka opozorila na sklep VS RS X Ips 331/2013 z dne 7. 10. 2015, s katerim je bilo odločeno o reviziji zainteresiranih strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tožeči stranki, zatrjevala, da se protipravno ravnanje tožene stranke kaže v tem, da ni uskladila Odloka z odločbo Ustavnega sodišča U-I-175/203 z dne 7. 4. 2005, s katero je to razveljavilo drugi odstavek 7. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja, ki jih določa meja urbanistične zasnove Mestne občine ... in da ni opozorila tožeče stranke na to ustavno odločbo. Prav tako je najprej zatrjevala, da Odlok o PUP samostojno določa namembnost zemljišč in enako trdi še v pritožbi, sicer pa pritrjuje ugotovitvam Vrhovnega sodišča, da morajo izvedbeni prostorski akti, kar je Odlok o PUP, biti usklajeni s hierarhično višjimi prostorskimi plani.

38. Pritožba še vedno trdi, da se je tožeča stranka, predno se je odločila za nakup parcel in predno je naročila projekt pri projektantu Nandetu Korpniku s.p., natančno seznanila z vsebino vseh prostorskih aktov, pa očitno temu ni bilo tako, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, saj bi v nasprotnem morala kot strokovnjak na področju nepremičninskega poslovanja ugotoviti, da je območje, kjer ležita parceli in na katerih je nameravala graditi, opredeljeno kot območje z gostoto Sn (gostota poseljenosti do 40 prebivalcev/ha). Zanašanje zgolj na lokacijsko informacijo in potrdilo o namenski rabi, ki ju je pridobil njen prodajalec, pač ne kažeta na njeno zadostno skrbnost in še manj na to, da je dejansko natančno proučila veljavne prostorske akte, da pa jih ni projektant Korpnik, pa je tako sam povedal.

39. Od tistega, ki se ukvarja s poslovanjem z nepremičninami, še zlasti z gradnjo nepremičnin, je nedvomno pričakovati , da morajo pri svoji poklicni dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih in po običajih, ki veljajo za to poklicno dejavnost (skrbnost dobrega strokovnjaka) (drugi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Med pravila in običaje pa nedvomno sodi poznavanje hierarhije planskih dokumentov in zlasti poznavanje njihove vsebine. Planski dokumenti so predpisi in nepoznavanje predpisov nikogar ne opravičuje in mora nositi posledice svojih opustitev.

40. Več kot očitno je, da je tožeča opustila dolžno poklicno skrbnost in z njo tudi enako poklicno skrbnost njen projektant, sicer bi še pred nakupom nepremičnin in pred začetkom projektiranja lahko ugotovila, da se nepremičnini nahajata v območju z dovoljeno gostoto poseljenosti Sn in ne Ct. Res je, da je tožničin prodajalec prejel od tožene stranke lokacijsko informacijo in potrdilo o namenski rabi, v katerih je bilo navedeno, da gre za območje Ct, kar pa ne pomeni, kot je že navedeno, da tožeča stranka ni bila dolžna preveriti, če dokumenta odražata pravno veljavno ureditev območja. Z nakupom nepremičnin se je dolžnost preveriti pravilnost lokacijske informacije prevalila na tožečo stranko in tožeča stranka ne more očitati toženi stranki, da je z izdajo lokacijske informacije prodajalcu tožeče stranke zavedla tožečo stranko in da se v tem kaže protipravno ravnanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da temu ni tako.

41. Izkazalo se je, da je tožeči stranki, ko je zaprosila za novo lokacijsko informacijo in ji je bila izdana, bilo v njej pojasnjeno, da se parceli nahajata na območju s predvideno gostoto Sn. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je do tega prišlo, ker je tožena stranka želela tožečo stranko onemogočiti pri izvedbi načrtovane investicije na način, da je zgolj s tehničnim popravkom in kasneje s spremembo kartografskega dela spremenila Odlok o PUP.

42. Res je tožena stranka spreminjala Odlok o PUP na način kot je zgoraj naveden, vendar pa je sodišče prve stopnje, ko se je v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja izkazalo, da takšen način ni zakonit, pravilno pojasnilo, da tudi navedene spremembe, čeprav realizirane na postopkovno napačen način, ne predstavljajo protipravnega ravnanja tožene stranke in ni vzročni zvezi z zatrjevanim oškodovanjem tožeče stranke.

43. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in kar izpostavlja odgovor na pritožbo, se z Odlokom o PUP ne more spreminjati predvidena gostota poselitve, saj je ta določena v (obdobju, v katerega časovno sega sporna zadeva)v Odloku o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine ... za obdobje od leta 1986 do leta 2000, dopolnjenega v letih 1990 do 1998 za območje Mestne občine ... (Uradni list RS št. 93/1999), ki ga sodišče prve stopnje poimenuje PSDP in je to odgovor pritožbi, ki ne ve, za kateri dokument gre , z njim pa morajo biti usklajeni izvedbeni akti, kot je to tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje , sklicujoč se na 31. člen in 43. člen (v 60. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer pomotoma napiše Zakon o urejanju prostora, namesto Zakon o urejanju naselij in drugih prostorov - v nadaljevanju ZUN) ZUN in če bi pritožba natančno prebrala celotno izpodbijano sodbo, bi ji moralo biti povsem jasno, da je sodišče prve stopnje pri citiranju teh določil sledilo sklepu VS RS X Ip 331/2013 z dne 7. 10. 2015, kjer je Vrhovno sodišče v 19. točki obrazložitve jasno zapisalo, da gre za ZUN (Uradni list SRS 18/1984 in naslednji) in pritožba skuša sodišču prve stopnje naprtiti nepoznavanje predpisov, ko citira vsebino enako številčenih členov, vendar iz kasneje veljavnih predpisov. Odlok o PUP je izvedbeni akt, s čimer se strinja tudi pritožba, sledeč obrazložitvi v 19. točki sklepa VS RS. Pritožba pa zmotno povzema bistveni del vsebine sklepa VS RS, kjer je v 17. točki obrazloženo, da se sporni nepremičnini že vse od odločitve Ustavnega sodišča v odločbi U-I- 175/03-9 z dne 7. 4. 2005, ko je razveljavljen drugi odstavek 7. člena sprememb PUP /02 nahajata v območju Sn in še vedno zmotno vztraja, da gre za območje Ct, ker da VS RS o tem ni odločalo. Res je, da sklep sodišča postane pravnomočen le v izreku, vendar pa so v konkretnem primeru v 17. točki sklepa natančno razjasnjene vse okoliščine glede statusa območja, kjer se nahajata parceli, ki ju je kupila tožeča stranka in ne more biti sporno, da gre za območje Sn.

44. Pritožba zmotno meni, da je toženi stranki očitati, da je kršila ustavno določilo, ker ni v primernem roku uskladila Odlok PUP s prostorskimi sestavinami dolgoročnega in srednjeročnega plana in da je zato zaradi tega protipravnega ravnanja povzročila tožeči stranki škodo, vendar je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je območje nameravane gradnje po občinskih planih ves čas opredeljeno za gostoto naseljenosti Sn, enako po Odloku PUP potem, ko je ustavno sodišče del 7. člena razveljavilo in tožeča stranka je prejela lokacijsko informacijo, ki območje opredeljuje kot območje gradnje gostote Sn. Tožeči stranki ni bila izdana nepravilna lokacijska informacija in pritožbene navedbe, da je šteti izdajo nepravilne lokacijske informacije kot protipravno ravnanje, v okoliščinah konkretnega primera nima nobene pravno upoštevne teže in tudi ne sodna praksa, na katero se sklicuje pritožba.

45. Kolikor je tožena stranka sprejemala spremembe Odloka PUP, četudi na postopkovno nepravilen način, pa je z njimi zgolj povzela vsebino hierarhično višjih prostorskih aktov, kjer pa je območje opredeljeno kot Sn in tudi v tem ravnanju tožene stranke ni zaznati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Nepomembne so v zvezi s tem razprave na občinskem svetu in četudi so nekateri svetniki misli, da se s spremembami Odloka gostota ureja drugače kot je bila dotlej, čeprav je v resnici šlo le za poočitanje situacije iz občinskega prostorskega plana, odločitvi ni mogoče očitati protipravnosti, ker ni bila sprejeta zato, da bi se onemogočalo tožečo stranko. Tožeča stranka je svoj projekt ves čas izvajala na območju po planu predvidene gostote Sn, o čemer bi se potrebno skrbnostjo lahko prepričala. Presoja sodišča prve stopnje je v dejanskem in materialnopravnem smislu v celoti pravilna, ko presodi, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno.

46. Pritožba tudi nima prav, da je protipravno ravnanje tožene stranke vlaganje pravnih sredstev v postopku pridobivanja gradbenega dovoljena, saj tožeča stranka ni niti trdila, v čem je zlorabila svojo pravico do vlaganja pravnih sredstev, soglasja k projektu pa se nanašajo le na območje cest in varstvenega območja cest, ne pa na projekt, ki je bil izdelan tako, da je zadostil zahtevam za Ct in Sn gostoto.

47. Tožena stranka je pojasnila, zakaj je vlagala pravna sredstva in teh trditev tožeča stranka ni konkretno prerekala, zgolj pavšalno je trdila, da je zlorabljala pravico do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da vlaganje pravnih sredstev ni protipravno ravnanje, ker zlorabe procesnih pravic tožena stranka ni izkazala in da tako ni vzročne zveze med temi dejanji in po tožeči stranki zatrjevano škodo. Pritožbeno sodišče dodaja le, da se je s sklepom VS RS X Ips 331/2013 z dne 7. 10. 2015 pokazalo, da je tožena stranka utemeljeno tožečo stranko opozorila, da območje nameravane gradnje sodi v območje Sn. Tožena stranka je tudi vložila vlogo za gradbeno dovoljenje po projektu za gostoto naseljenosti Sn, ob neugotovljeni zlorabe pravice do pravnih sredstev, pa toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za zatrjevano in vtoževano škodo.

48. Tako se kot neutemeljen pokaže pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava.

49. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj toženi stranki ni mogoče očitati izvršitev dejanj, ki so v nasprotju z ustavno zapovedanimi ravnanji, ki bi posledično povzročile njeno odškodninsko odgovornost skladno s 26. členom Ustave RS.

50. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija , preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

51. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

52. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Uradni list RS , Ljubljana 2009, stran 307
² J. Zobec, isto tam, stran 309

Datum zadnje spremembe:

05.06.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1627/2019-9
• VSL Sodba I Cpg 435/2017
• VSRS sodba VIII Ips 137/2015