<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep I Kp 19936/2020

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:I.KP.19936.2020
Evidenčna številka:VSC00032818
Datum odločbe:14.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Andrej Pavlina (preds.), Branko Aubreht (poroč.), Jožica Arh Petković
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - neogibna potrebnost pripora

Jedro

Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe, ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženca (ob vložitvi obtožnice) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica. Ne navaja razloga za izpodbijanje (določilo 2. točke prvega odstavka 369. člena ZKP), smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz 1. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor ne podaljša, temveč odpravi, oziroma nadomesti s hišnim priporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo ponovitveno nevarnost in za sorazmernost ter neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je pripor zoper obdolženca podaljšalo, ko je zaključilo, da je, tako kot ob odreditvi pripora pred slabim mesecem, podan utemeljen sum, da je storil kazniva dejanja, opisana v obtožnici. Sodišče prve stopnje ni operiralo z dokaznim standardom gotovosti, temveč s standardom utemeljenosti suma, ki preprosto pomeni, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, na način opisan v obtožbi, kot pa da teh dejanj ta obdolženec ni storil. Za takšen zaključek pa je imelo varno podlago v dokazih, zbranih v predkazenskem postopku. Gre za video posnetke s krajev storitve kaznivih dejanj, dejstvo, da so bili obdolžencu zaseženi predmeti, ki naj bi bili odtujeni aktualnim oškodovancem in tudi predmeti, ki naj bi jih imel na sebi obdolženec, ko je bil posnet z varnostnimi kamerami. Ti dokazi pa v medsebojnimi povezavi dajejo zanesljivo podlago za sklepanje na utemeljen sum, zaradi česar pritožbena polemika, usmerjena v izpodbijanje zaključka o tem pogoju za podaljšanje pripora ne more biti utemeljena. To pa še zlasti ob tem, ko pritožba parcialno vrednoti vsak dokaz, kot denimo, da zgolj video posnetki sami zase, oziroma dejstvo najdbe predmetov samo zase, ne zadošča za sklepanje o utemeljenemu sumu.

6. Tako glede kaznivega dejanja pod točko 1 obtožbe video posnetek jasno kaže, kdo je storilec tatvine, pritožba pa ne trdi, da to ni obdolženec.

7. Zaključek o utemeljenem sumu glede drugega kaznivega dejanja, opredeljenega kot nadaljevano kaznivo dejanje, pritožba problematizira na načelni ravni, ko poudarja, da video posnetki in zgolj posamezni predmeti obdolženca ne povezujejo s kaznimi dejanji. Tej polemiki pa ni moč slediti, pa ne le zgolj zato, ker ostaja na načelni ravni, temveč tudi zato, ker:

- razen video posnetka, ki kaže prihod storilca na kraj kaznivega dejanja s kolesom (dejanje pod točko 2 a), obdolženca s kaznivim dejanjem povezuje tudi dejstvo, da so bili obdolžencu zaseženi predmeti, ki da izvirajo iz tega kaznivega dejanja,

- je pri storilcu kaznivega dejanja pod točko 2 b opažen nakit, ki ga je na fotografiji na list. št. 92 nosil obdolženec, tudi že laična primerjava storilčevega obuvala z obuvalom, zaseženim obdolžencu, pa ne nasprotju zaključku o utemeljenem sumu,

- je pri storilcu kaznivega dejanja pod točko 2 c znova viden že opisan nakit, dejstvo pa je tudi, da naj bi bili obdolžencu zaseženi predmeti, ki da izvirajo iz obravnavanega kaznivega dejanja,

- video posnetki v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 d in e, prikazujejo kot storilca ravno obdolženca, ko tudi pritožba ne trdi, da na video posnetkih ni obdolženec, temveč le, da je kvaliteta posnetkov tako slaba, da ne omogoča prepoznavanje oseb, kar pa pritožničina subjektivna ocena,

- da je tudi na video posnetku glede kaznivega dejanja pod točko 2 f viden storilec, za katerega se pritožbeno ne trdi, da ni obdolženec, sicer pa naj bi bili ravno obdolžencu zaseženi predmeti, izvirajoči iz tega kaznivega dejanja.

8. Na tej podlagi storjenega zaključka o utemeljenem sumu tako pritožba ne more spodnesti, čeravno je res, da obdolženec kot storilec ni bil identificiran že pri prvem kaznivem dejanju, ko je njegov izgled jasno razviden iz fotografij.

9. Nobenega dvoma pa tudi ni v sprejemljivost zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Pritožba danost objektivnih okoliščin problematizira na povsem načelni ravni rekoč, da objektivne okoliščine niso podane v takšni meri, da bi bilo moč govoriti o sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa. S takšno polemiko zaključka o njihovi danosti ne more spodnesti. Gotovo pa pritožba ne more vnesti dvoma niti v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o danosti številnih subjektivnih okoliščin, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti.

10. Sodišče prve stopnje jih je nanizalo in tudi ovrednotilo v točki 7 pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar se zaključek o danosti tega pripornega razloga izkaže kot pravilen in zakonit. Ni točna pritožbena navedba, da naj bi sodišče spregledalo, da je obdolženec prejemnik socialne pomoči. S pritožbeno izpostavljenim dejstvom, da naj bi živel skupaj z babico, ki da poskrbi za to, da imata redno prehrano in da pokriva njegove redne mesečne stroške, pa pritožnica ne more vnesti dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da je utemeljeno sklepati, da si obdolženec tudi s kriminalno dejavnostjo, kakršne je utemeljeno osumljen, pridobiva sredstva, ki jih za življenje rabi. Pri tem je sodišče prve stopnje utemeljeno izhajalo iz zaključka, da je obdolženec utemeljeno osumljen ravno premoženjskih kaznivih dejanj. Izvrševanje takšnih kaznivih dejanj, ko se to naj ne bi zgodilo prvič, saj je bil že večkrat spoznan za krivega, pa seveda kaže na zagotavljanje sredstev za pokrivanje življenjskih potreb na nelegalen način. Res je, da naj bi obdolženec že prestal izrečene mu prostostne kazni, nikakor pa ni nepomembna okoliščina, da naj bi sedaj obravnavano kriminalno količino storil ravno tekom preizkusne dobe, kar kaže na to, da ga niti pretnja izreka in izvršitve prostostne kazni ni odvrnila od nadaljnje kriminalne udeležbe, pri čemer je povsem neproduktivna pritožbena polemika o tem, za kakšno kaznivo dejanje je šlo v primeru izrečene mu pogojne obsodbe. Izhajajoč iz okoliščin, ki jih je dognalo in jih korektno ovrednotilo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je podana resna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec, če bi ostal na prostosti, s kriminalno dejavnostjo nadaljeval. Skrb za ostarelo babico ni novota, s tem dejstvom je bil obdolženec soočen tudi v času, ko naj bi storil očitana mu kazniva dejanja, pa ga to naj ne bi odvrnilo od očitanega mu početja.

11. Ob zaključku, da je podana resna in konkretna obdolženčeva ponovitvena nevarnost, ko je sodišče imelo pred očmi serijo očitanih mu kaznivih dejanj, izvršenih v kratkem obdobju in celo tekom preizkusne dobe ter upoštevaje obdolženčevo kriminalno udeležbo v preteklosti, se tudi zaključek o neogibni potrebnosti pripora izkaže kot povsem utemeljen. Tudi po sodbi pritožbenega sodišča tako intenzivne ponovitvene nevarnosti ni moč preprečiti z milejšimi ukrepi, niti s pritožbeno predlaganim hišnim priporom. Če pretnja izvršitve zaporne kazni ni bila garant za preprečitev kriminalnega recidiva, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč utemeljeno pričakovati, da bi obdolženec spoštoval pravila hišnega pripora in da bi bil ta nadomestni ukrep zadosten ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti. Ob dejstvu, da obdolženčev cilj naj ne bi bili samo manj vredni predmeti, temveč denar, gotovina in to vsa, ki naj bi mu bila na razpolago, pa tudi ni moč zanikati pravilnosti in sprejemljivosti po sodišču prve stopnje opravljenega testa sorazmernosti in s tem povezane neogibne potrebnosti pripora v smislu 20. člena Ustave Republike Slovenije, ko je tako tudi po sodbi pritožbenega sodišča na mestu zaključek, da je moč le na ta način zagotoviti varnost premoženja, torej varnost ljudi. Izkaže se tako, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta podana tudi slednja dva pogoja za podaljšanje pripora.

12. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, ker pa tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 20

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
02.06.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM2NzYx