<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep II Cpg 154/2019

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:II.CPG.154.2019
Evidenčna številka:VSC00030873
Datum odločbe:27.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), mag. Aleksander Urankar (poroč.), Zdenka Pešec
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - razpolaganje s premoženjem - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve

Jedro

Prvotoženec je razpolagal s pogodbo o odsvojitvi nepremičnine z dne 21. 7. 2016 in s pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 15. 12. 2016, tožeča stranka pa je vložila tožbo zaradi plačila obravnavane terjatve septembra 2018 in predlog za začasno odredbo aprila 2019, tako da je med razpolaganji in predlagano začasno odredbo minilo cca 2,5 leti. Tudi če je do odsvajanj prvotoženca prišlo po vložitvi prve tožbe tožeče stranke, ki jo je po njenih trditvah v predlogu za izdajo začasne odredbe vložila pri Okrožnem sodišču v Mariboru primarno zaradi povračila 99.460,00 EUR in plačila uporabnine 97.500,00 EUR, slednja nima zveze z obravnavano odškodninsko terjatvijo, ki jo želi tožeča stranka zavarovati.

Tožeča stranka tudi ni pojasnila razlogov zakaj je odlašala z vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe.

V dejanskih okoliščinah tega primera je prvotoženec izpodbil verjetno nevarnost, da je zaradi njegovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da izrek glasi:

″Ugovoru prvotoženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 5. 7. 2019 se ugodi, sklep se razveljavi v II. točki izreka in se zavrne preostali predlog za izdajo začasne odredbe.″

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor prvotoženca zoper sklep o začasni odredbi z dne 5. 7. 2019. Na podlagi navedb in predloženih dokazov je z verjetnostjo ugotovilo, da je prvotoženec razpolagal s premoženjem s pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 15. 12. 2016 in pogodbo o odsvojitvi nepremičnine z dne 21. 7. 2016. Tožba zaradi plačila terjatve, katere zavarovanje se zahteva z začasno odredbo, je bila vložena šele septembra 2018, začasna odredba pa v aprilu 2019. To pomeni, da je bila tožba vložena cca. 2 leti in začasna odredba cca. 2,5 leti po razpolaganjih s premoženjem prvotoženca. Ne glede na to ni spregledati, da je prvotoženec s premoženjem razpolagal takoj po tem, ko mu je bilo na skupščini 6. 6. 2016 ugotovljeno prenehanje statusa poslovodje v tožeči stranki in po tem, ko je nastala terjatev, v zvezi s katero je bila predlagana začasna odredba. Terjatev je nastala oziroma je nastajala v času delovanja prvotoženca kot poslovodje v tožeči stranki. Slednje z verjetnostjo kaže na okoliščine, da je po prenehanju mandata direktorja in nastanku terjatve ravnal na način, da bo uveljavitev terjatve tožeče stranke onemogočena ali otežena. Merilo za presojo subjektivne nevarnosti ni časovno omejeno. Relevantno je tako delovanje v preteklosti oziroma po nastanku terjatve. Ker je prvotoženec kmalu po nastanku terjatve odsvajal premoženje, ni izkazal neobstoja subjektivne nevarnosti za uveljavitev terjatve tožeče stranke in neobstoja subjektivne vezi med razpolaganjem s premoženjem in terjatvijo tožeče stranke.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo prvotoženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da gre za stališče sodišča, ki odstopa od dosedanje prakse, ki je bila izpostavljena v ugovoru in se nanjo sklicuje ter je povzeta v nadaljevanju. Med razpolaganjem prvotoženca in vloženo tožbo oziroma predlogom za izdajo začasne odredbe ni podane subjektivne vezi, saj je bila tožba vložena skoraj dve leti po razpolaganju s premoženjem, predlog za izdajo začasne odredbe z dne 1. 4. 2019 pa skoraj tri leta po razpolaganju. Tudi kolikor bi bila podana subjektivna vez med razrešitvijo prvotoženca iz položaja direktorja 6. 6. 2016 in razpolaganjem s premoženjem v letu 2016, je zaradi poteka časa prišlo do pretrganja subjektivne vezi med razpolaganjem in sedanjo nevarnostjo uveljavitve terjatve. Takšno je bilo tudi stališče Višjega sodišča v Celju, ki je v zadevi II Cpg 184/2016 razsodilo, da je pretrgana subjektivna vez, ker je od razpolaganja do vložitve tožbe s predlogom za začasno odredbo minilo 1 leto in 8 mesecev.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je glede na zgodovino odsvajanja premoženja očitno, da je izkazala subjektivno ravnanje prvotoženca, ki je usmerjeno v onemogočanje morebitnega poplačila tožeče stranke. Do vseh prodaj in drugih odsvajanj je prišlo v obdobju po vložitvi prve tožbe tožeče stranke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo pogoje za ohranitev izdane začasne odredbe v II. točki izreka sklepa z dne 5. 7. 2019. Med temi je tudi pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, da mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo pravno pomembna dejstva: da je po skupščini tožeče stranke 6. 6. 2016, ko je bilo ugotovljeno prenehanje statusa poslovodje v tožeči stranki, prvotoženec razpolagal s pogodbo o odsvojitvi nepremičnine z dne 21. 7. 2016 in s pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža z dne 15. 12. 2016, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi plačila obravnavane terjatve septembra 2018 in predlog za začasno odredbo aprila 2019, da je med razpolaganji in predlagano začasno odredbo minilo cca 2,5 leti (12. točka obrazložitve sklepa). Te ugotovitve niso bile sporne pred sodiščem prve stopnje in niso v tem pritožbenem postopku. Prvotoženec utemeljeno opozarja na odstop od sodne prakse, ki jo je citiral že v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi1. Med citirano sodno prakso je bil sklep Višjega sodišča v Celju II Cpg 184/2016 z dne 14. 9. 2016 (priloga B21), ko je sodišče druge stopnje presodilo, da je s potekom nadaljnjega 1 leta in 8 mesecev od razpolaganja do vložitve tožbe s predlogom za izdajo začasne odredbe 13. 6. 2016, brez razlogov tožeče stranke zakaj je ni mogla vložiti prej, prišlo do pretrganja subjektivne vezi med razpolaganjem in sedanjo nevarnostjo uveljavitve terjatve. Ta presoja se je opirala na dve stališči v teoriji2. Še tretji primer v sodni praksi je opozarjal na prevelik časovni razkorak med razpolaganjem s premoženjem in trenutkom vložitve predloga za izdajo začasne odredbe, ko je minilo skoraj 3 leta3.

7. Tožeča stranka je v odgovoru na ugovor v zvezi z argumentom sodne prakse in časovnim razkorakom zatrjevala, da je do vseh prodaj in drugih odsvajanj prišlo v obdobju po vložitvi njene prve tožbe, da so sodni postopki dolgotrajni, kar je prvotožencu omogočilo, da je odtujil vse svoje premoženje že dve leti nazaj (listna št. 183 spisa). Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sledilo tožeči stranki (12. točka obrazložitve), ki podobno navaja v odgovoru na pritožbo. Vendar tudi če je do odsvajanj prvotoženca prišlo po vložitvi prve tožbe tožeče stranke, ki jo je po njenih trditvah v predlogu za izdajo začasne odredbe vložila pri Okrožnem sodišču v Mariboru II P 932/2016 primarno zaradi povračila 99.460,00 EUR in plačila uporabnine 97.500,00 EUR (listna št. 35 in 37 spisa), slednja nima zveze z obravnavano odškodninsko terjatvijo, ki jo želi tožeča stranka zavarovati.

8. Tožeča stranka tudi ni pojasnila razlogov zakaj je odlašala z vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe. V tožbi je zatrjevala zgolj, da se je po opravi skupščine 6. 6. 2016 seznanila z vrsto zlorab, ki jih je storil prvotoženec, neupravičeno se predstavljajoč za zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je po izvedeni skupščini pristopila k pregledu poslovnih knjig v zvezi s poslovodenjem, kot ga je izvajal prvotoženec, da se je seznanila, da je tretja oseba (P. d.d.) od leta 2013 do 6. 6. 2016 izstavila tožeči stranki račune, da zaračunane količine niso bile dobavljene tožeči stranki (listna št. 3 spisa). V dejanskih okoliščinah tega primera je prvotoženec izpodbil verjetno nevarnost, da je zaradi njegovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prvotoženca in spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo ugovoru, razveljavilo sklep o začasni odredbi in zavrnilo preostali predlog (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan kočni uspeh strank (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

-------------------------------
1 V ugovoru se je skliceval in priložil še sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 428/2019 z dne 4. 6. 2019 (priloga B28), izdan med istimi strankami kot v tem sporu in v primerljivih dejanskih okoliščinah. Sodišče druge stopnje je razlogovalo, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala nevarnost, da bodo toženci pred dokončno pravnomočno rešitvijo zadeve odsvojili, skrivali ali skrili svoje premoženje, s čimer bo uveljavitev morebitne terjatve tožnice otežena ali onemogočena, da je bila predmetna tožba, v kateri tožnica predlaga izdajo začasne odredbe, vložena 23. 4. 2018, vsa odtujevanja prvotoženca se nanašajo na leto 2016, ko je odsvojil polovični del solastnega deleža na nepremičnini in 32 % poslovni delež, da tožnica ni zatrjevala nevarnosti, da bo zaradi aktivnih ravnanj prvotoženca po vložitvi tožbe onemogočena oziroma otežena uveljavitev vtoževane terjatve, da je prvotoženec dejansko razpolagal s svojim premoženjem, vendar zaradi tega še ne obstoji nevarnost, da tožnica svoje terjatve ne bi mogla izterjati oziroma da bo izterjava otežena.
2 Medtem, ko je ZIP določal, da “bo dolžnik sicer onemogočil ali precej otežil izterjavo”, torej da bo izvršba onemogočena v prihodnje, je ZIZ to posledico prenesel v sedanjost (N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih postopkih, IUS Software GV Založba Ljubljana 2015, stran 46); ZIZ glede relevantnega delovanja uporabi sedanjik (da uveljavitev terjatve je onemogočena; M. Šipec in drugi, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana 2001, stran 51, 52).
3 Sklep VSC Cpg 69/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1NTA0