VSC Sklep III Kp 27493/2018

Jedro

Pritožnik procesno zmotno problematizira, da osumljenci niso sodišču predložili konkretnih dokazov o svojem prepričanju, da so stroji last R. d. o. o.. S tem uveljavlja zahtevo po obrnjenem dokaznem bremenu, kar pa je glede na procesni položaj osumljencev nedopustno. Oškodovanec kot tožilec je tisti, ki bi moral sodišču ponuditi dokaze o tem, da so se osumljenci zavedali, da si protipravno prilaščajo zaupane jim tuje premične stvari.

Ko oškodovanec kot tožilec v opisu kaznivega dejanja osumljencem očita le nevrnitev zaupanih predmetov, zatrjuje kršitev civilnopravne obveznosti. V skladu s citirano odločbo vrhovnega sodišča mora biti zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, v opisu kaznivega dejanja konkretizirano (in ne zgolj zatrjevano) kako so si osumljenci zaupane jim predmete prisvojili.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil zahtevo za uvedbo preiskave oškodovanca kot tožilca I., d. o. o., zoper osumljene T. R., L. P., M. K. in obdolženo pravno osebo R., d. o. o., zaradi kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena v zvezi z 42. členom KZ-1 in 3. točko 4. člena in 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD). Po 96. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke osumljencev ter potrebne izdatke in nagrade njihovih zagovornikov.

2. Zoper sklep o zavrnitvi zahteve za uvedbo preiskave se je oškodovanec kot tožilec po pooblaščencih pravočasno pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in odpravi, zadevo pa vrne preiskovalnemu sodniku, ki naj uvede preiskavo zaradi očitanega kaznivega dejanja zatajitve.

3. Na pritožbo pooblaščencev je z vlogo z dne 26. 11. 2019 odgovorila osumljena M. K. . Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo oškodovanca kot tožilca za uvedbo preiskave zoper vse štiri osumljence. Sprejeto odločitev je podrobno in prepričljivo obrazložilo, zaradi česar se sodišče druge stopnje na razloge izpodbijanega sklepa v celoti sklicuje ter glede pritožbenih očitkov izpostavlja sledeče:

6. Eden izmed dveh pogojev za uvedbo preiskave, opredeljenih v prvem odstavku 167. člena ZKP, je obstoj utemeljenega suma, da je oseba, zoper katero se uvedba preiskave zahteva, storila kaznivo dejanje. Utemeljeni sum je dokazni standard, ki ga procesni zakon ne definira, je pa zanj natančna merila določila ustavnosodna in sodna praksa. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 22. 6. 2010, opr. št. XI Ips 44415/2010 pojasnilo, da utemeljen sum kot dokazni standard ni zamejen na neki začrtani verjetnostni stopnji, temveč zajema okvir (polje), ki je višji od utemeljenih razlogov za sum in nižji od gotovosti, potrebne za izrek obsodilne sodbe. Po stališču Ustavnega sodišča pa pomeni utemeljen sum visoko stopnjo artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje¹. Ker mora biti utemeljen sum dognan glede vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, je očitno, da to velja tudi za storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja oziroma njegovo krivdo. Ko takšno pojmovanje utemeljenega suma umestimo v osumljencem očitano kaznivo dejanje zatajitve ugotovimo, da bi morala biti podana visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da so se najmanj zavedali možnosti, da sta stroj pakirna linija Bielomatic in števec Vacuumatic Super 20 DISC, ki naj bi si ju na škodo oškodovanca kot zaupana prilastili, tuja in vsaj privolili v protipravno prilastitev (eventualni naklep), če že ne takšne posledice hoteli (direktni naklep). V razlogih izpodbijanega sklepa pod točko 6 je senat prvostopenjskega sodišča nanizal prepričljive razloge, ki zanesljivo potrjujejo pravilnost presoje, da osumljencem na ravni zahtevanega dokaznega standarda ni mogoče očitati niti eventualnega naklepa.

7. Najprej ne gre spregledati dejstva, da je bil ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 31. 1. 2014 (priloga A20 - A29) med družbama R., d. o. o., v stečaju in R., d. o. o., zakoniti zastopnik osumljene pravne osebe sedanji direktor oškodovane družbe I. d. o. o., I. R . Slednji je pogodbo sklenil kot direktor v imenu družbe R. in jo kot zakoniti zastopnik podpisal. Osumljeni so v funkcijo zakonitih zastopnikov R. vstopili šele kasneje in sicer L. P. 3. 12. 2015, T. R. 4. 2. 2016, M. K. pa celo šele 25. 4. 2017. Sestavni del citirane kupoprodajne pogodbe so, kot izhaja iz njene vsebine, ocenjevalna poročila vrednotenja pravic na nepremičninah oziroma vrednotenja premičnin z dne 7. 5. 2012 ter 24. 8. 2012, na podlagi katerih (točka 11 na list. št. 33 in točka 234 na list. št. 98) in izjave vodje vzdrževanja A. H. z dne 17. 5. 2016, pa ni mogoče izključiti sklepanja osumljencev (čeprav morebiti zmotnega), da sta bila predmetni stroj in števec predmet prodajne pogodbe. Dokaza, ki bi takšno možnost izključil oziroma ji vsaj nasprotoval, oškodovanec kot tožilec po prepričanju sodišča druge stopnje v predmetni kazenski zadevi ni ponudil. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, češ da je pri svoji odločitvi senat prvega sodišča preuranjeno ocenjeval verodostojnost nasprotujočih si dokazov, kar je naloga razpravnega senata na glavni obravnavi. Že sam pritožnik poudarja, da gre v obravnavanem primeru za kompleksno zadevo s področja insolvenčnega prava, ter da poteka spor o lastništvu strojev pred pravdnim sodiščem. Tudi zato glede na okoliščine primera in ponujene dokaze ni mogoče na ravni utemeljenega suma zatrjevati zavest osumljencev, da si protipravno prilaščajo zaupane tuje premične stvari in v to vsaj privolijo. Na pravilnost takšnega sklepanja ne morejo vplivati po pritožnikih znova poudarjene okoliščine, da je oškodovanec na podlagi v spis vloženih listin izkazal in dokazal, da stroja nista mogla biti predmet pogodbe z dne 31. 1. 2014, da je v letu 2015 pridobil lastništvo na omenjenih strojih ter da je osumljene kot zakonite zastopnike 5. 4. 2016 pozval na takojšnjo vrnitev strojev. Pritožnik procesno zmotno problematizira, da osumljenci niso sodišču predložili konkretnih dokazov o svojem prepričanju, da so stroji last R. d. o. o.. S tem uveljavlja zahtevo po obrnjenem dokaznem bremenu, kar pa je glede na procesni položaj osumljencev nedopustno. Oškodovanec kot tožilec je tisti, ki bi moral sodišču ponuditi dokaze o tem, da so se osumljenci zavedali, da si protipravno prilaščajo zaupane jim tuje premične stvari. Dopis stečajnega upravitelja z dne 26. 5. 2017 glede na čas storitve očitanega dejanja², na krivdni odnos osumljencev ni mogel imeti vpliva, kot mu ga pripisuje pritožnik.

8. Prav tako ne izhaja zavedanje osumljenega L. P., da se je zavedal, da si protipravno prilašča predmetna stroja na škodo oškodovane družbe iz pritožbi priloženega elektronskega sporočila z dne 19. 10. 2015 ter dopisa z dne 3. 11. 2015. Iz teh dveh pisanj izhaja le, da osumljeni ugotavlja "nejasnosti glede najema/odkupa strojev, ki so bili v najemu" ter se zanima za stanje lastništva oziroma ali so še odprte kakšne postavke. V drugem dopisu naslovljenem na R. vrednostni dokumenti osumljeni L. P. navaja, da je bil po njihovih podatkih zadnji lastnik opreme H., d. o. o. in prosi za predložitev verige dokumentov o prenosu lastništva, z namenom pridržka lastniške pravice ali obstoja kakšne druge pravice tretjega na opremi. Na podlagi teh dveh pisanj torej še ni mogoče na ravni utemeljenega suma oceniti, da gre na strani osumljenega za zavestno protipravno prilaščanje zaupanih tujih premičnih stvari.

9. Sodišče druge stopnje pa sklepno ugotavlja še, da opis kaznivega dejanja očitanega osumljencem ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja zatajitve. V njem niso konkretizirane okoliščine iz katerih bi izhajalo, da so si osumljenci oba stroja, ki naj bi bila zaupana družbi R. kot zakoniti zastopniki te družbe prisvojili. Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da so si osumljenci kot zakoniti zastopniki družbe R. prilastili stroj pakirna linija Bielomatic CSW 75/22 in CSC 100/12 ter števec Vacuumatic Super 20 DISC v vrednosti 631.167,33 EUR, last družbe I., d. o. o.. Premičnine naj bi bile družbi R. d. o. o. zaupane in izročene v uporabo in neposredno posest ob nakupu poslovne enote stečajnega dolžnika R., d. o. o., v stečaju ter na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Celju o vstopu kupca v pravni položaj stečajnega dolžnika, opr. št. St 2537/2011, z dne 4. 3. 2014 in dogovora s predstavnikom oškodovane družbe I., d. o. o. o odplačni uporabi³. Po kršitvi dogovora o uporabi (obstoj katerega ni izkazan) in po pozivu lastnika z dne 5. 4. 2016 na takojšnjo vrnitev, pa osumljenci strojev niso vrnili. Nevrnitev zaupanih predmetov sama po sebi še ne pomeni njihove prilastitve⁴. Ko oškodovanec kot tožilec v opisu kaznivega dejanja osumljencem očita le nevrnitev zaupanih predmetov, zatrjuje kršitev civilnopravne obveznosti. V skladu s citirano odločbo vrhovnega sodišča mora biti zato, da bi ravnanje, ki je v nasprotju s pogodbenimi določili preraslo v kaznivo dejanje zatajitve, v opisu kaznivega dejanja konkretizirano (in ne zgolj zatrjevano) kako so si osumljenci zaupane jim predmete prisvojili. Navedba okoliščin, ki kažejo na prilastitev predmetov, kar je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve v obrazložitvi zahteve za preiskavo, v smislu citirane vrhovne odločbe, pomanjkljivosti ne more odpraviti.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo pooblaščencev oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
¹ odločba št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996
² v skladu s sodno teorijo in prakso je kaznivo dejanje zatajitve enoaktno kaznivo dejanje ne pa trajajoče oziroma kolektivno kot je oblikovano v predmetnem opisu
³ tudi pritožbeno sodišče, podobno kot preiskovalni sodnik in sodišče prve stopnje tega dogovora v spisovnem gradivu ni našlo
⁴ tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 53767/2013, z dne 20. 6. 2019

Datum zadnje spremembe:

18.02.2020

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 9256/2016
• VSL Sklep VII Kp 17141/2019
• VSL sklep Kp 963/93