VSC Sodba Cpg 155/2019

Jedro

Izpolnitev tožene stranke kot tretje osebe je veljavna (če jo upnik sprejme) in povzroči prenehanje obveznosti. Z zatrjevanimi nakazili oziroma plačili, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka zapirala le tiste obveznosti E. d.o.o., ki jih je v plačilih (v nalogih, cesijskih pogodbah oziroma asignacijah) v sklicih oziroma pod namen navedla sama tožena stranka, s čemer je tožena stranka opravila izbiro o izpolnitvi, o kateri je bila banka obveščena. S tem je torej tožena stranka izrazila svojo voljo, da plača tuj dolg, s tem pa je v skladu s prvim odstavkom 271. člena OZ izpolnila drugo obveznost E.d.o.o. v razmerju do banke in ne obveznost po kreditni pogodbi, za katero je prevzela poroštvo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 172.174,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2014 dalje do plačila in za 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2014 dalje do plačila (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 2.959,00 EUR stroškov pravdnega postopka tožeči stranki (točka II. izreka).

2. Tožena stranka po pooblaščenki izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in obveže tožečo stranko na plačilo stroškov pravdnega postopka in stroškov te pritožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. V obsežni obrazložitvi pritožbe, ki jo bo pritožbeno sodišče v bistvenem povzelo, ko bo odgovarjalo na pritožbene trditve, tožena stranka poleg uveljavljanih kršitev kot bistveno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo vsa po toženi stranki zatrjevana in izvršena plačila tožeči stranki upoštevati kot plačila obveznosti tožene stranke iz poroštva danega za kreditno obveznost kreditojemalca E. d.o.o. po kreditni pogodbi št. ...

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere mora paziti pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, prav tako pa niso bile storjene po toženi stranki očitane postopkovne kršitve. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Ker so ti prepričljivi in pravilni jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

6. Tožeča stranka je zoper toženo stranko kot poroka uveljavljala plačilo neporavnanih zapadlih obveznosti iz naslova kreditne pogodbe št. ... z dne 14. 9. 2012, sklenjene s kreditojemalcem E. d.o.o. v znesku glavnice 250.000,00 EUR. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala po višini, ker da tožeča stranka ni upoštevala vseh njenih plačil, ki naj bi bila izvršena za poplačilo terjatev po predmetni kreditni pogodbi, medtem ko je tožeča stranka zatrjevala, da je tožena stranka z zatrjevanimi plačili poravnavala druge obveznosti družbe E. d.o.o.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen v celoti in mu je ugodilo.

8. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

9. Po toženi strani očitane postopkovne kršitve v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Odločitev sodišča prve stopnje je obširno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih, tako tudi glede uporabljene materialnopravne podlage. Upoštevno materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje navedlo v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, konkretizirano obrazložilo pa v nadaljevanju sodbe, tako naprimer v točki 24 obrazložitve, ko je razlagalo poroštvene obveznosti tožene stranke; v točki 25, ko je razlagalo prehod terjatve banke na DUTB; v točki 29, ko je presojalo plačila tožene stranke banki v skupnem znesku 65.149,93 EUR iz naslova oziroma s sklici na bančno garancijo ... izdano E. d.o.o. in ugotovilo, da je šlo pri teh nakazilih oziroma plačilih za izpolnitev tretjega v smislu 271. člena OZ, da je tožena stranka s tem, ko je poleg sklicne številke navedla kot namen nakazila št. bančne garancije, opravila izbiro o izpolnitvi v smislu 287. člena OZ; nadalje v isti točki obrazložitve, ko je presojalo Pogodbo o delnem prevzemu dolga z dne 17. 1. 2013 v skladu z določbo 427. člena OZ v povezavi z izbiro tožene stranke kaj plačuje. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da se to do v točki 22 navedenega materialnega prava ni konkretizirano opredelilo je zato neutemeljen.

10. Sodišče prve stopnje je kot materialno pravno podlago za odstop vtoževane terjatve banke na DUTB navedlo zgolj Potrditveno pogodbo o odstopu terjatev z dne 15. 12. 2014, kot je to zatrjevala in predlagala banka. Tožena stranka ima sicer prav, ko pritožbeno navaja, da je materialno pravna podlaga Zakon o ukrepih RS za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB) in Uredba o izvajanju ukrepov za krepitev stabilnosti bank, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi ne vpliva. Tožena stranka je z vstopom D. d.d. v to pravdo namesto tožeče stranke A. d.d. pisno soglašala in je o tem sodišče odločilo s posebnim sklepom, ki je že pravnomočen. Je pa razumljivo, da je banka na DUTB lahko prenesla le obstoječo terjatev banke do tožene stranke, kar pa v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. S tem v zvezi podane pritožbene navedbe so zato brezpredmetne.

11. Prav tako je brezpredmetna pritožbena navedba, da tožeča stranka ni predložila kreditne pogodbe št. ... katero je zapirala z obravnavano kreditno pogodbo št. ... z dne 14. 9. 2012. Zapadle obveznosti po navedeni pogodbi so se namreč v soglasju med tožečo stranko in glavnim dolžnikom E. d.o.o. zaprle z obravnavano kreditno pogodbo, ki je predmet tega pravdnega postopka in h kateri je dala poroštveno izjavo tožena stranka, kar med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno in ni bilo izpostavljeno.

12. Tožena stranka nadalje neutemeljeno nasprotuje uporabi določbe 271. člena OZ. Meni, da sodišče te določbe ne bi smelo uporabiti oziroma, da jo je uporabilo v nasprotju z namenom, ker da tožeča stranka ni dokazala pravnega interesa tretjega torej pravnega interesa tožene stranke, da bi poplačala dolg glavnega dolžnika in da se sodišče prve stopnje do tega pravnega interesa ni opredelilo.

Določbo člena 271 OZ si tožena stranka napačno tolmači, ko v pritožbi navaja, da je izpostavljen pravni interes tretjega, ki pa da v konkretnem primeru ni dokazan in da se sodišče do njega ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je v točki 22 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razložilo, zakaj šteje, da je pri konkretno navedenih plačilih tožene stranke šlo za izpolnitev tretjega v smislu določbe 271. člena OZ in zakaj teh plačil ni šteti za plačila tožene stranke iz naslova poroštvene obveznosti. Po določbi 271. člena OZ je obveznost družbe E. d.o.o. iz naslova bančne garancije, kakor je bilo to razvidno iz sklica in namena plačilnih nalogov v obvestilih o prometu na TRR predloženih po sami toženi stranki (v prilogah spisa B6 in B7), tožena stranka lahko veljavno izpolnila in je banka takšno izpolnitev utemeljeno sprejela od tožene stranke, tudi če tožena stranka za to izpolnitev ni imela pravnega interesa. Tudi izpolnitev tožene stranke kot tretje osebe je veljavna (če jo upnik sprejme) in povzroči prenehanje obveznosti (glej N. Plavšak-Obligacijski zakonik s komentarjem splošni del, 2. knjiga, stran 300, GV Založba Ljubljana 2003). Pritožbena navedba, da ni dokaza, da bi tožena stranka pristopila k celotnemu dolgu E. d.o.o., k vsem pogodbam iz bančnega poslovanja, in da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačevala dolg E. d.o.o. do A. po drugih pogodbah, v nasprotju z namenom določbe 271. člena OZ, je zato zgrešena. Z zatrjevanimi nakazili oziroma plačili, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka zapirala le tiste obveznosti E. d.o.o., ki jih je v plačilih (v nalogih, cesijskih pogodbah oziroma asignacijah) v sklicih oziroma pod namen navedla sama tožena stranka, s čemer je kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje tožena stranka opravila izbiro o izpolnitvi o kateri je bila banka obveščena. S tem je torej tožena stranka izrazila svojo voljo, da plača tuj dolg, s tem pa je v skladu s prvim odstavkom 271. člena OZ izpolnila drugo obveznost E. d.o.o. v razmerju do banke in ne obveznost po kreditni pogodbi za katero je prevzela poroštvo. Pritožbeno sodišče se pri tem v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je v nakazilih navedla sklicno številko za bančno garancijo izdano družbi E. d.o.o. in kot namen nakazila navedla to, čeprav je vedela, da je podpisala poroštveno izjavo za obveznosti po kreditni pogodbi, morala vedeti kaj plačuje in da poplačuje druge obveznosti in ne obveznosti iz naslova kreditne pogodbe oziroma poroštva. Vsi njeni izgovori, da je sklice diktirala tožeča stranka so zato neutemeljeni in neupoštevni.

13. Tožena stranka nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da to v zvezi s pogodbo o prevzemu dolga ni uporabilo določbe tretjega odstavka 427. člena OZ, ki izrecno določa domnevo v skladu s katero se o upnikovi privolitvi sklepa iz njegovega ravnanja, če brez omejitev sprejme kako izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Sodišče prve stopnje je v točki 29 obširno razložilo, zakaj plačil po Pogodbi o delnem prevzemu dolga z dne 17. 1. 2013 (priloga spisa B35) sklenjeni med družbo E. d.o.o. in toženo stranko ni šteti kot delno plačilo obveznosti po kreditni pogodbi. S tem pa je tudi odgovorilo na v pritožbi izpostavljene pritožbene navedbe. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pa tudi v ničemer ne nasprotuje vsebini listin v spisu kot to pavšalno pritožbeno navaja tožena stranka.

14. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da to ni upoštevalo izvedenskega mnenja izvedenke E. Č., ki ga je predložila tožena stranka s pripravljalno vlogo z dne 9. 2. 2016, kot del svoje trditvene podlage. Sodišče prve stopnje je res navedlo, da tožeča stranka tega mnenja ne sprejema in da ga zato (očitno kot dokaz) ni upoštevalo tudi sodišče, vendar pa je navedlo tudi, da je tožena stranka glede navedb, ki izhajajo iz tega mnenja (torej ga je štelo za trditve tožene stranke) tudi prekludirana v skladu z 286. členom ZPP, česar pa tožena stranka pritožbeno z ničemer ne izpodbija. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ta dokaz in s katerimi tožena stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje so tako za odločitev brezpredmetne.

15. Tožena stranka nadalje očita sodišču prve stopnje, da to ni upoštevalo mnenja izvedenca ekonomsko finančne stroke K., da se do tega mnenja ni opredelilo in ga ni dokazno ocenilo. Prav tako, da ni dokazno ocenilo izpovedb prič K. in O., iz teh pa da izhaja potrditev njenih trditev, da je banka kršila poroštveno izjavo, ker plačil tožene stranke ni zapirala v dobro kredita ... in da je šlo očitno za pojmovanje banke, da tožena stranka kot porok odgovarja za vse obveznosti kreditojemalca E. d.o.o. S tem naj bi sodišče kršilo 8. člen ZPP v povezavi s pravico do izjave kar da je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 23. člena Ustave RS, kar pa ne drži.

16. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vse za odločitev relevantne in izvedene dokaze, tako tudi izpovedbe prič vendar le za dokazovanje tistih trditev, za katere so bile priče predlagane, kar je tudi obrazložilo v sodbi. Z izpovedbami prič pa tožena stranka svoje trditvene podlage ne more širiti ali dopolnjevati, zato so šele v pritožbi podane nove trditve tožene stranke neupoštevna pritožbena novota.

Izvedensko mnenje izvedenca ekonomsko finančne stroke K. za uporabo v tem primeru ni bilo upoštevno zato ga sodišče ni upoštevalo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da to mnenje ne upošteva celotne obveznosti glavnega dolžnika po kreditni pogodbi, ki vsebuje poleg obveznosti vrnitve glavnice kredita tudi plačilo rednih obresti, provizij in stroškov ter zamudnih obresti, za katere je v celoti jamčila tožena stranka s poroštveno izjavo. Izvedenec se je namreč opredeljeval zgolj do glavnice. Poleg tega je izvedenec sam pojasnil, da točen izračun terjatev in obveznosti ne bo možen dokler se ne poenoti pravna razlaga danega poroštva in danih oziroma prejetih plačil, torej dokler sodišče ne presodi trditev pravdnih strank glede zatrjevanih plačil in dejansko in pravno ne ugotovi ali je plačila tožene stranke šteti za plačila obveznosti iz kreditne pogodbe v skladu s poroštveno izjavo tožene stranke ali ne. Odgovori na pravna vprašanja namreč niso v pristojnosti izvedenca. Posledično so vse pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvami izvedenca K. za odločitev brezpredmetne. Sicer pa je iz obeh izvedenskih mnenj tudi moč ugotoviti, da sta izvedenca (K. in Č.) izhajala iz napačnega stališča, da je tožena stranka z izvršenimi plačili lahko poravnavala zgolj svoje poroštvene obveznosti oziroma, da bi banka vsa njena plačila morala upoštevati zgolj za pokrivanje poroštvenih obveznosti tožene stranke.

17. Ker je sodišče ugotovilo, da po toženi stranki zatrjevana plačila niso bila namenjena poplačilu poroštvene obveznosti in je tožeča stranka vsa plačila, ki so bila namenjena za poravnavo te obveznosti pravilno upoštevala v izračunu dolga, tožena stranka pa po tožeči stranki uveljavljenega zahtevka glede višine obračunanih obresti ni konkretizirano izpodbijala, saj obračunom obresti, ki jih je predložila tožeča stranka ni z ničemer oporekala, je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku utemeljeno odločilo brez da bi znova angažiralo izvedenca ekonomsko-finančne stroke. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo za izračun dolga angažirati izvedenca je zato neutemeljen.

18. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka izkazuje dolg zgolj po rokovniku in izpisku poslovnih knjig 14. 2. 2014 (v prilogi A22 in 23), ki pa da ne prikazuje katera plačila so zajeta, temveč da prikazuje samo obračun obresti in glavnice ter zamudnih obresti in da utemeljenosti postavk v rokovniku ni mogoče preizkusiti ter da niti ne ve kaj ta rokovnik je. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (v točki 26) obrazložilo izpisek rokovnika za številko posla ... (v prilogi A 23 spisa) v povezavi z izpiskom iz poslovnih knjig na dan 14. 2. 2014 (v prilogi A 22). Iz tega izpiska rokovnika pa niso razvidne zgolj obračunane obresti in glavnice ter zamudne obresti temveč tudi vsa plačila po datumih plačil tako kot so bila izvršena za pokrivanje obveznosti iz naslova kredita.

19. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in to med pravdnima strankama tudi ni bilo sporno, da je tožena stranka prevzela poroštveno obveznost za obveznost E. d.o.o. zgolj v zvezi s kreditno pogodbo z dne 14. 9. 2012. Vsa plačila, ki jih je tožena stranka izvršila za poplačilo poroštvene obveznosti je kot je ugotovilo sodišče prve stopnje iz izvedenih dokazov banka tudi upoštevala za poplačilo te obveznosti. Plačila, ki jih je tožena stranka izvršila za poplačilo drugih obveznosti E. d.o.o pa banka zgolj zato, ker je bila tožena stranka porok le za obveznosti po eni kreditni pogodbi E. ni mogla niti smela upoštevati za pokrivanje poroštvene obveznosti oziroma obveznosti iz kredita kot si to zmotno predstavlja tožena stranka. Banka je smela pokrivati le tiste svoje terjatve do E., ki so izhajale iz plačilnih nalogov in jih je tožena stranka sama navedla v sklicih in namenu plačila. Torej je tožena stranka sama izbrala kaj bo zapirala z zatrjevanimi plačili in se povsem neutemeljeno spreneveda, da je zapirala le poroštvene obveznosti in neutemeljeno očita banki, da je ona kršila poroštveno izjavo, ker da vseh plačil tožene stranke ″ni zapirala v dobro kredita ... in da je banka poroštveno izjavo razumela napačno″. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje namreč omenjeno poroštvo ni edini možni pravni temelj za izvrševanje plačil tožene stranke, saj obveznost poleg dolžnika lahko veljavno izpolni tudi kdo tretji (člen 271/I OZ). Kaj je plačevala tožena stranka s spornimi nakazili oziroma cesijskimi pogodbami in asignacijami dokazujejo listine in ne evidence oziroma knjiženja tožene stranke. Kako je tožena stranka ta plačila vodila v svojih evidencah za odločitev ni relevantno. Prav tako za odločitev ni relevantno kakšni so bili dogovori tožene stranke z družbo E. d.o.o. pri katerih banka ni sodelovala. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z zatrjevanimi plačili pokrivala druge obveznosti E. in ne svoje obveznosti iz poroštva po kreditnih pogodbah tako tožena stranka ne more uspešno izpodbiti niti s trditvami, da nikoli ni prevzela dolga družbe E. d.o.o., ki ni bil povezan z obravnavano kreditno pogodbo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje pa tožena stranka ni niti trdila niti z ničemer dokazovala, da banka s sprejetimi nakazili tožene stranke v dobro E. d.o.o. ne bi pokrivala obveznosti E. d.o.o. kot so bile navedene v nalogih oziroma ostalih plačilih tožene stranke, oziroma kot je ta dokazala tožeča stranka.

20. Tožena stranka v zvezi s posameznimi zatrjevanimi plačili v pritožbi ponavlja svoje trditve na katere pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe podrobno in jasno odgovorilo že sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče te razloge tudi v celoti sprejema kot pravilne. Sodišče prve stopnje je v točki 27 sodbe obrazložilo za katera plačila tožene stranke je ugotovilo, da so bila izvršena za pokrivanje obveznosti po kreditni pogodbi glavnega dolžnika oziroma poroštveni izjavi. Med temi zneski sta jasno navedena tudi zneska 4.029,45 EUR in 636,91 EUR z dne 14. 2. 2014, ki ju je tožeča stranka v tožbenem zahtevku tudi upoštevala in je to moč ugotoviti tudi iz izpiska prometa oziroma izpiska rokovnika (priloga A 22 in 23 spisa), ki vključuje celotno obveznost po navedeni kreditni pogodbi z nateklimi obrestmi do 12. 2. 2014 v skupnem znesku 274.986,87 EUR in do tedaj izvršenimi plačili v skupnem znesku 176.326,83 EUR. Z nateklimi zamudnimi obrestmi do 14. 2. 2014 (ki so ročno dopisane v znesku 513,88 EUR) in vsemi plačili (tudi dne 14. 2. 2014 plačanim zneskom 636,91 EUR in 4.029,45 EUR) pa znaša terjatev 172.174,65 EUR, kot jo vtožuje tožeča stranka.

21. Ni pa tožena stranka dokazala plačila zneska 4.029,45 EUR z datumom 22. 1. 2013 kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in sodba v tem delu ni nerazumljiva. Sicer pa je tožena stranka v pritožbi sama priznala, da tega zneska ni bilo in da je v svoji vlogi naredila pisno napako.

22. V skupnem znesku plačil tožene stranke, kot jih je zatrjevala tožeča stranka in jih je v točki 27 ugotovilo sodišče prve stopnje, je zajeto tudi nakazilo tožene stranke z dne 28. 5. 2013 v znesku 9.992,78 EUR, po pozivu tožeče stranke k plačilu zapadlih neporavnanih obveznosti (glej prilogo B 39) in upoštevano v izpisku rokovnika pod datumom plačila 28. 5. 2013 s katerim so se pokrivale natekle redne, zamudne obresti in provizija, ki so v skladu s 4. členom Kreditne pogodbe zapadale v plačilo mesečno, medtem, ko je glavnica koriščenega kredita v plačilo zapadla šele 13. 9. 2013, kot to izhaja iz 3. člena Kreditne pogodbe. Tako ne drži pritožbena navedba, da to nakazilo ni zajeto v rokovniku in so vsa v zvezi s tem plačilom podana pritožbena navajanja brezpredmetna.

23. Tožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanimi plačili po asignacijah oziroma cesijah. Da so bile s temi poplačane obveznosti iz obravnavane kreditne pogodbe oziroma poroštva tožena stranka ni uspela dokazati. Nasprotno pa je tožeča stranka listinsko dokazala, da so bila ta plačila izvršena za poplačilo drugih obveznosti E. d.o.o. kar je sodišče tudi razložilo z jasnimi in skladnimi razlogi v točki 31 obrazložitve izpodbijane sodbe in tega tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Niti iz sklica oziroma namena plačil v cesijski pogodbi z N. (priloga B 31) niti iz cesijske pogodbe sklenjene s P. ne izhaja, da se je pokrivala obveznost po obravnavani kreditni pogodbi. V cesijski pogodbi sklenjeni s P. (priloga B 8 spisa) je v 2. členu izrecno zapisano, da ″odstopnik odstopa terjatev po tej pogodbi za znesek 17.019,58 EUR in prevzemniku (banki) v tej višini poravna obveznost po računih v prilogi″, iz česar je jasno razvidno, da je tožena stranka v prilogi navedla katere terjatve poravnava banki in bi to tekom postopka tudi morala dokazati, pa tega ni storila. Nasprotno pa je tožeča stranka listinsko dokazala, da je s tem zneskom pokrivala terjatve družbe E. d.o.o. po drugih pogodbah, kakor je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V zvezi z asignacijo Ljubljanskih mlekarn z dne 7. 6. 2012 (v prilogi B 30 spisa), ki je bila izvedena pred sklenitvijo obravnavane kreditne pogodbe in se z njo ni mogla poravnati kasneje nastala obveznost po obravnavani kreditni pogodbi oziroma poroštvu se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 8. člena obravnavane kreditne pogodbe po kateri naj bi se kreditojemalec E. d.o.o. zavezal, da bo poravnal vse zapadle obveznosti po tej kreditni pogodbi v višini 18.281,20 EUR do 16. 9. 2012, ostale pa do konca marca 2013 in na dejstvo, da se je z obravnavano pogodbo pokrivala obveznost po drugi kreditni pogodbi. Teh trditev tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, zato so v tem pritožbenem postopku neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa tudi sicer navedena določba 8. člena Kreditne pogodbe sploh ne glasi tako, kot to pritožbeno zavajoče navaja tožena stranka¹.

24. Tožena stranka nadalje, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, ne more izpodbiti pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje niti glede plačil v skupnem znesku 65.149,93 EUR za katere je sodišče prve stopnje iz sklica in namena nakazil navedenih na nalogih tožene stranke ugotovilo, da je šlo za plačilo bančne garancije izdane družbi E. d.o.o. in ne za plačilo po obravnavani kreditni pogodbi oziroma poroštvu.²

25. Da terjatev po obravnavani kreditni pogodbi ni bila poravnana in da po toženi stranki zatrjevana plačila niso bila namenjena pokrivanju te terjatve, kot je to zatrjevala tožena stranka, pa po mnenju pritožbenega sodišča dodatno dokazuje tudi načrt finančnega prestrukturiranja družbe E. d.o.o. z datumom 30. 6. 2014 (v prilogi A 28 spisa), kjer je na strani 16 spodaj med zavarovanimi terjatvami banke do E. d.o.o. jasno navedena terjatev v znesku 172.174,35 EUR iz naslova poroštva tožene stranke. Ni dvoma, da če bi tožena stranka to terjatev resnično poravnala kot trdi, kreditojemalec, to je E. d.o.o., do banke ne bi izkazoval dolga (in to prav v vtoževani višini) in ga ne bi vključeval v načrt finančne reorganizacije.

26. Pritožbene navedbe tožene stranke se tako izkažejo za neutemeljene. Pritožbo je bilo v celoti zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

27. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

28. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni uveljavljala.

-------------------------------
¹ Glej točko 8.1 (1) priloge A 17.
² Glej točko 29 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Datum zadnje spremembe:

18.02.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 780/2008
• Sodba II Ips 70/99
• VSL sodba I Cpg 890/2015