<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sklep III Kp 49137/2015

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2020:III.KP.49137.2015
Evidenčna številka:VSC00030377
Datum odločbe:14.01.2020
Senat, sodnik posameznik:Jožica Arh Petković (preds.), Andrej Pavlina (poroč.), Branko Aubreht
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:delo v splošno korist - subjektivni razlogi - nepodaljšljivost roka - prestajanje zaporne kazni - neoprava družbeno koristnega dela

Jedro

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, izhaja, da obsojenec v roku enega leta in šestih mesecev, kot mu je bil določen v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 4. 2017, opr. št. I K 49137/2015, ni niti delno opravil 360 ur naloženega mu dela v splošno korist, za svojo opustitev pa ni izkazal opravičljivega objektivnega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrožna sodnica Okrožnega sodišča v Celju sklenila, da se zavrne obsojenčev predlog za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist z dne 21. 10. 2019 ter da se kazen šestih mesecev zapora, izrečena obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 4. 2017, opr. št. I K 49137/2015, ki je postala pravnomočna 22. 12. 2017, izvrši v celoti.

2. Zoper sklep se je obsojenec pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se ugodi njegovi prošnji in se mu vsaj za šest mesecev podaljša rok za opravo dela v splošno korist.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje pod točko 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, enajsti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sankcionira med drugim tudi celotno ali delno neizpolnjevanje nalog v okviru dela v splošno korist oziroma drugačne kršitve obveznosti iz dela v splošno korist z izvršitvijo izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki pritožbeno niti niso izpodbijane, izhaja, da obsojenec v roku enega leta in šestih mesecev, kot mu je bil določen v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 13. 4. 2017, opr. št. I K 49137/2015, ni niti delno opravil 360 ur naloženega mu dela v splošno korist, za svojo opustitev pa ni izkazal opravičljivega objektivnega razloga.

5. Citirana prvostopenjska sodba, s katero je bilo odločeno, da se obsojencu izrečena kazen šestih mesecev zapora izvrši z 360 urami dela v splošno korist, v roku enega leta in šestih mesecev od njene izvršljivosti, je postala pravnomočna in izvršljiva 22. 12. 2017. Rok za opravo dela se je torej obsojencu iztekel 22. 5. 2019, skrajni dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 pa 22. 12. 2019. Gre za zakonski nepodaljšljiv rok, saj KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo del v splošno korist podaljšati1. Glede na navedeno je zato povsem zakonita in pravilna odločitev sodišča prve stopnje pod točko I. izreka izpodbijanega sklepa, da se predlog obsojenca za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist z dne 21. 10. 2019 zavrne kot neutemeljen. Na pravilnost takšne odločitve ne morejo imeti nobenega vpliva pritožbene trditve obsojenca izražene na načelni ravni, da so ga že prestane zaporne kazni izučile, da se poslej izogiba nezakonitim dejanjem, da naj se mu omogoči mirno družinsko življenje ter ostali izpostavljeni družinski razlogi. Posledično se je tudi, kot pravilno zaključuje prvo sodišče, že iztekla možnost za prenos nadomestne oblike izvršitve kazni Republiki A... .

6. V nadaljevanju pa sodišče druge stopnje soglaša tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sklepa, da so razlogi za neizpolnitev obsojencu naložene obveznosti subjektivne narave ter izključno na njegovi strani. Res se je sicer tekom trajanja roka za izvršitev dela v splošno korist nekaj časa nahajal na prestajanju zaporne kazni (od 29. 5. 2018 do 13. 12. 2018), a kot prepričljivo izpostavlja sodišče prve stopnje pod točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tudi to okoliščino sam zakrivil. Kazniva dejanja tatvine, zaradi katerih je prestajal kazen, je namreč storil v mesecih od septembra do novembra 2017, torej v času po izreku predmetne sodbe z dne 13. 4. 2017, opr. št. I K 49137/2015, s katero mu je sodišče nenazadnje naklonilo zaupanje, da bo tudi z alternativno obliko izvršitve zaporne kazni uresničen smoter kaznovanja in obsojenec kaznivih dejanj več ne bo ponavljal. Prav zato je utemeljen očitek sodišča prve stopnje, da gre pri obsojencu za vztrajnega povratnika na področju premoženjske kriminalitete. Obsojenec pa je imel po prestani zaporni kazni od 13. 12. 2018 na voljo še dovolj časa, da bi naloženo mu družbeno koristno delo opravil do poteka skrajnega roka 22. 12. 2019, pa se te obveznosti ni lotil s potrebno zavzetostjo in odgovornostjo. Njegova dolžnost je bila, da se odzove vabilom na razgovore in opravi delo, ne pa da svojo pasivnost opravičuje z vsemi mogočimi izgovori. Ne gre spregledati, da je obsojenec na naroku za izrek kazenske sankcije 13. 4. 2017, ko mu je bila dana možnost nadomestne izvršitve zaporne kazni, kljub temu, da je bil že takrat zaposlen v S., zagotavljal, da bo naloženo delo opravil, da je o tem že govoril z delodajalcem, da je pripravljen poprijeti za vsakršno delo, pa se teh obljub ni držal, še več, celo oškodovanki S. L. vse doslej, torej skoraj pet let od storitve kaznivega dejanja, ni povrnil povzročene škode.

7. Glede vse na navedeno gre pritrditi zaključku sodišča prve stopnje pod točko 4 obrazložitve izpodbijanega sklepa, da so bili v obravnavanem primeru razlogi za neizvršitev dela v splošno korist izključno na strani obsojenca.

8. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Obsojenec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR po tarifni št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

-------------------------------
1 tako npr. odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 3. 2017, opr. št. I Ips 58911/2011


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 86, 86/8, 86/11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
18.02.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1Mzc2