<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cpg 156/2019

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:CPG.156.2019
Evidenčna številka:VSC00030100
Datum odločbe:20.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Irena Leskovšek Jurjec (preds.), mag. Aleksander Urankar (poroč.), Zdenka Pešec
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:delovna nesreča - odgovornost delodajalca - soprispevek delavca - denarna odškodnina

Jedro

Delavec se je sicer poslužil nevarne prakse, a je ravnal v ekonomskem interesu toženke (opravljanje dela za toženko, doseganje norme in manjšega izmeta) in ob toženkinem dopuščanju, toleriranju te nevarne prakse ter njenem neustreznem nadzoru. Po presoji pritožbenega sodišča je poškodovančev prispevek le 20 % in je toženka za nastalo škodo odgovorna v višini 80 %. Za varnost delavcev so odgovorni vsi udeleženci delovnega procesa, to je sami delavci in delodajalci, zato je bilo treba v konkretnem primeru, ko so podane relevantne kršitve delavca in delodajalke, ki so povzročile delovno nezgodo, opraviti presojo in tehtanje teh okoliščin na strani delavca in na strani delodajalke. Prispevek delavca je upoštevaje jasno, logično in razumno prepoved podan in ni podlage za njegovo zmanjšanje pod 20 %.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v 15 dneh še 18.738,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.970,32 EUR od 10.9.2016 dalje do plačila, od 1.256,05 EUR od 8.12.2016 dalje do plačila, od 1.237,02 EUR od 27.2.2017 dalje do plačila, od 1.237,02 EUR od 16.5.2017 dalje do plačila in od 38,06 EUR od 9.5.2018 dalje do plačila ter

- v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.075,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 242,64 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo sklenilo, da se dopustita razširitvi tožbe z dne 17.5.2017 in z dne 10.5.2018,1 in razsodilo (I.), da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni plačati 31.230,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.950,53 EUR od 10.9.2016 dalje do plačila, od 2.093,42 EUR od 8.12.2016 dalje do plačila, od 2.061,70 EUR od 27.2.2017 dalje do plačila, od 2.061,70 EUR od 16.5.2017 dalje do plačila in od 63,44 EUR od 9.5.2018 dalje do plačila; (II.) zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki je po višini enak delu zahtevka pod točko I. izreka izpodbijane sodbe (ugodilnemu delu sodbe), in (III.) tožnici naložilo, da mora v 15 dneh od prejema odločbe toženki plačati 622,29 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper njen zavrnilni del ter odločitev o pravdnih stroških je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa naj se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi med drugim navaja, da izpodbija obstoj soodgovornosti zavarovanca in podredno nesorazmerno visoko odmerjen in neobrazložen soprispevek, saj je delavec delo opravljal na pričakovani in s strani nadrejenega ter sodelavcev pojasnjeni način. Upoštevaje izpovedbe prič (zavarovanca, skupinovodje in sodelavca) bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da se dela drugače (v praksi dejansko) ni moglo opraviti. Za konkretno izvajanje dela se delavca ni (praktično) usposobilo in navodil za konkretno čiščenje ni bilo. Delavec ni bil ustrezno usposobljen za varno delo. V zvezi z ustrezno zaščito stroja in njegovim delovanjem ter možnostjo izvedbe dela na drug način izvedenec ni mogel več ugotoviti dejanskega stanja, saj je bil stroj že odmontiran, in sodišče prve stopnje v zvezi z zaščito ni upoštevalo izpovedb prič. Napačno je ugotovljeno, da so bili deli stroja ustrezno zavarovani v času nezgode. Stroj s sprednje strani ni bil ustrezno zaščiten. Enako velja za zaščito z zadnje strani, kjer ni bilo zaščite in vrata niso bila zaklenjena. Napačno je tudi ugotovljeno, da je imela toženka ustrezno organiziran delovni proces. Sicer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za razkorak med teorijo in prakso, a tega ni pravilno upoštevalo. V zvezi z oceno tveganja toženka ni imela ustrezne varnosti v zvezi z gibljivimi deli delovne opreme (zaščite). Usposabljanje delavcev, navodila za varno delo in pregledi delovne opreme (ukrepi) niso bili ustrezni. Iz izpovedbe zavarovanca izhaja, da mu ni nihče pokazal pravilnega načina čiščenja in da se je moral znajti sam. Podobno sta izpovedala tudi skupinovodja in sodelavec. Navodil za čiščenje stroja ni bilo. Pregled stroja ni bil izveden. Skupinovodja je pojasnil, da je do takšne poškodbe že prišlo prej, pa toženka še vedno ni ukrepala. Ne drži, da ni vzročne zveze med pomanjkanjem potrdila o pregledu in preizkusu delovne opreme ter nastalo poškodbo zavarovanca, čeprav do poškodbe ni prišlo na delu stroja, kjer je čistilna naprava. Vzrok je v čistilni napravi. Stroj ni pravilno deloval in delavci so morali očistiti madeže. Toženka je imela v uporabi nevaren stroj. Navedba sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze ne drži in je v nasprotju z izpovedbami prič in listinami. V zvezi z zagotovitvijo ročnega pomožnega orodja je spregledalo dejanski način čiščenja. Toženka bi morala takšno orodje zagotoviti. V konkretnem primeru je ob malomarnosti skupinovodje, ki je tudi odgovoren za škodo, podana podlaga tako po 87. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in 86. členu ZZVZZ. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da bi moral delavec javiti nadrejenemu, da naj ustavi linijo, tožnica poudarja, da se glede na način dela v takšnih primerih stroja ni ustavljalo. Po navodilu nadrejenega stroja ni smel ustavljati. Vrata za dostop so bila ves čas odklenjena. Pričakovalo se je, da bodo delavci umazanijo čistili pri delujočem stroju. Zavarovanec ni zavestno kršil pravil, saj je ravnal, kot se je od njega pričakovalo in kot mu je bilo naročeno ter upoštevaje stalno prakso. Odločitev o njegovem 50 % soprispevku je nepravilna in neživljenjska. Delo je opravljal na edini njemu znani način. Posledično je tudi odločitev o pravdnih stroških napačna.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo tožnice predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov odgovora na pritožbo s pripadki. Med drugim je navajala, da sta priči Košak in Borota izpovedala, da je bilo stroj mogoče drugače očistiti; da so delavci izbrali nedovoljen način, ker je bil lažji za njih; da je zaključek o ustrezni zaščiti strokovni zaključek izvedenca; da se je delo lahko opravilo varno (izvedenec); da tožnica nikoli ni trdila, da je do takšne poškodbe pri toženki prišlo že predhodno; da toženka ni na vseh nivojih dopuščala takšnega dela; da je bil stroj izpraven in da so madeži le del tehnološkega procesa (vgradnja čistilne naprave bi upoštevaje zaslišanje izvedenca pojavnost madežev le zmanjšala); da bi lahko tožnica v zvezi s strojem uporabila tudi institut zavarovanja dokazov; in da je bil soprispevek ugotovljen v premajhni višini.

4. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je pravočasno pritožbo vložila tudi toženka iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izpovedbe K., ki ni vedel za način dela, ki ni neposredno nadziral delavcev in ki bi tak način sankcioniral. Skupinovodja je govoril, da ni mogel izvajati nadzora, ker je imel svoje delo. Glede dopuščanja prakse, da bi se dosegala norma in manjši izmet, sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedbe B., vodje operativnega nadzora, ki je govoril o nezadovoljstvu delavcev in da je on rekel, naj delajo kot je treba in bo že on prevzel krivdo. Na podlagi prakse delavcev, kamor sodi tudi skupinovodja, ni mogoč zaključek, da je toženka za prakso vedela in jo dopuščala. Pristojnost skupinovodje je bila omejena in ni imel pooblastil za konkretne delovne naloge ali usmeritve ostalim delavcem. Iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi drugi vedeli za takšno prakso in da bi jo dopuščali. Takšen zaključek je v nasprotju z izpovedbami prič. Nesporno dejstvo je, da do podobne nesreče še ni prišlo. Nadzor je soodvisen o zahtevnosti in nevarnosti dela ter drugih okoliščin (izkušenosti delavcev, njihove skrbnosti). Sorazmeren nadzor zadošča za oprostitev odgovornosti. Skupinovodja je izpovedal, da za izkušenimi delavci „ni hodil za hrbtom“. Gre za pravila, ki jih poznajo vsi ljudje in nenazadnje majhni otroci, da se ne posega v vrteče se dele stroja. Podrejeno toženka graja odločitev o soprispevku delavca. V nadaljevanju pritožbe toženka izpostavlja posamezne okoliščine konkretnega primera in ponovno poudarja, da nadrejeni niso vedeli za nedovoljeno prakso. Poudarja, da takšnega načina dela ni nihče odredil, da so ga izbrali sami zaradi lažjega načina dela in da zaradi nedoseganja norme (ta je bila težka) ni bil nikoli nihče sankcioniran. Vsak delavec je sam odgovoren za svoje zdravje in lahko odkloni delo, ki pomeni zanj nevarnost. Upoštevaje zgoraj navedeno toženka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, medtem ko pritožba toženke ni utemeljena.

6. Tožničina pritožba, ki je vložena iz vseh pritožbenih razlogov, očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne konkretizira. Najbližje temu očitku je očitek, da je sodišče vzročno zvezo presodilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, vendar ta očitek ne more pomeniti takšne kršitve, ker je zaključek o vzročni zvezi materialnopravni zaključek, in gre torej lahko le za zmotno uporabo materialnega prava.

7. Sklicevanje tožnice na predhodno identično poškodbo je, kot utemeljeno v odgovoru na pritožbo izpostavlja toženka, nedovoljena in zato neupoštevna pritožbena novota (337. člen ZPP). Tožnica trditev v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala in v pritožbi ni pojasnila, zakaj jih podaja šele v tej fazi postopka. Skupinovodja (Bračič) je bil zaslišan na (drugem) naroku 22.6.2018, tožnica pa je prvič, prepozno in le izpostavila (ni podala trditev v tej smeri) njej ugodne dele izpovedbe Bračiča v pripombah z dne 15.1.2019 zoper izvedensko ekspertizo. Enako velja za toženkine navedbe o nesankcioniranju delavcev, če niso dosegali norme. Le-te je toženka izpostavila šele v odgovoru na omenjene pripombe tožnice in le na način povzemanja izpovedbe priče K., ki je bila zaslišana na istem naroku kot priča B. Podobno velja za pritožbene navedbe toženke v smeri, da naj bi bil skupinovodja le eden izmed delavcev in da naj ne bi bil nadrejeni poškodovanemu delavcu. Toženka je v odgovoru na pritožbo povsem drugače govorila o skupinovodji kot o nadrejenem, kateremu bi moral delavec javiti težavo, da bi zaustavil linijo. Nenazadnje se v tej smeri sodišče prve stopnje sklicuje na Pravilnik o varnosti in zdravju pri delu in na opisni list delovnega mesta skupinovodje, katerega delovna naloga je, kot pove že sam njegov naziv, tudi neposreden nadzor nad delom (njega samega nadzirajo direktorji služb). Tudi sicer velja v zvezi s pritožbama obeh pravdnih strank že na tem mestu izpostaviti, da v pravdnem postopku veljata načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter sistem prekluzij. Posledično obe pritožnici ne moreta svojega „pritožbenega gradiva“ preprosto in uspešno črpati le iz posamičnih izvedenih dokazov, kar tudi sicer počneta izredno minuciozno in selektivno ter na tej podlagi nato izpeljujeta lastne (in zmotne) dokazne ocene. V zvezi z dokaznimi predlogi toženke o zaslišanju prič B. B. in K. K. velja tako še pripomniti, da nihče izmed njiju ni bil predlagan za dokazovanje dejstev o tožničinem nepoznavanju napačne prakse. Vsekakor jima sodišče prve stopnje v tem delu ni sledilo, kar je utemeljeno obrazložilo v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

8. Sklicevanje toženke na izpovedbe K. (vodja proizvodnje), B. in B. ni utemeljeno. Za zaključek, da je toženka vedela za napačno prakso in jo je tolerirala ter dopuščala, je sodišče prve stopnje imelo podlago v zaslišanju poškodovanega delavca in njegovega sodelavca ter posredno še skupinovodje (nadrejenega B.). Kako je B. videl svoj obseg dela in kaj je dejansko delal, ne more biti upoštevno na način kot se zavzema toženka, saj so njegove naloge razvidne že iz samega poimenovanja delovnega mesta, pa tudi iz izvedenske ekspertize in zgoraj omenjenega pravilnika ter opisnega lista. Skupinovodja tako ni le eden izmed delavcev kot se zavzema toženka, temveč spada med delavce, ki za toženko med drugim izvajajo tudi nadzor nad delom ostalih (skupinovodji podrejenih) delavcev. O vedenju, toleriranju, dopuščanju napačne prakse s strani ostalih nadrejenih delavcev (na ″vseh nivojih″) pa sta v zadostni meri izpovedala poškodovani delavec in njegov sodelavec. Osamljeni izpovedbi B. (vodja operativnega razvoja) tudi v delu, da je delavce opozarjal in zagotavljal, da bo on prevzel krivdo za zastoje, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Obenem toženka v pritožbi priznava, da je bilo na stroju težko dosegati normo in da je bilo nepravilno čiščenje madežev s posegom v delujoč stroj lažje. Tudi sicer sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče brati na način, da je prav vsakdo pri toženki dopuščal in toleriral nepravilen način dela, temveč se očitek nanaša predvsem na (neposredno) nadrejene (npr. na skupinovodjo). Ali je pri toženki prišlo do podobne nesreče ali ne, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, prav tako pa ta okoliščina ne more vplivati na pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Očitne nevarnosti dela, ki se je dopuščalo, toleriralo, ne more spremeniti dejstvo, da morebiti predhodno podobne nesreče pri toženki še ni bilo. Povedano sklepno, toženkina pritožba se neutemeljeno zavzema v smeri obstoja zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. V izpostavljeni smeri tudi pritožba tožnice ni utemeljena. Sklicevanje tožnice na izpovedbe dveh delavcev in skupinovodje ni utemeljeno. Izvedenec je namreč ugotovil in temu je sodišče sledilo, da se je delo, čiščenje madežev, lahko opravilo na varen (zamudnejši) način in ne s poseganjem v delujoč stroj. Tožničino minimaliziranje neskrbnosti omenjenih ne more biti utemeljeno. Za lastno varnost je dolžan poskrbeti tudi sam delavec, ki je bil seznanjen s pravili varnega dela in je imel izpit, teoretično in praktično usposabljanje ter ustrezno psihofizično sposobnost za varno opravljanje predmetnega dela. Skladno z navedenim pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni tezi, da je bil delavec nekakšen nevednež, ki se je vsega priučil s strani sodelavca in skupinovodje in je bil posledično prisiljen slediti (malomarnemu) nadrejenemu (skupinovodji). Skupinovodja tudi ni izpovedal, da bi (izrecno) zahteval posege v delujoč stroj. Pravilo o neposeganju v delujoč stroj (prepoved čiščenja madežev na valjih pri obratujočem stroju) je bilo delavcu znano in zavedal se je, da bi moral skupinovodji javiti, da naj zaustavi linijo. V tej smeri je bil povsem ustrezno in zadostno usposobljen, zato tudi izpostavljanje pomanjkanja nekakšnih konkretnejših navodil za čiščenje stroja ne more biti utemeljeno ter posledično ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Drži pritožbena navedba, da se je nepravilen način dela (čiščenje valjev pri delujočem stroju) izvajal, da bi se dosegla norma in zmanjšal izmet. Pritožbeni očitki o zaščiti stroja spredaj so pravno nerelevantni, saj do nesreče ni prišlo s poseganjem v stroj od spredaj in ni nobene vzročne zveze med poškodbo ter morebitno neustreznostjo zaščite spredaj. Zaključek, da je bila zadaj zaščita ustrezna, je ne samo zaključek izvedenca, ki temelji na jasnih pravilih o prepovedi posegov v delujoč stroj, ki so bila delavcu znana, in na (nezaklenjenih) vratih ter opozorilu, ki prepoveduje vstop, ampak predvsem pravilni pravni zaključek sodišča prve stopnje, ki dejstvu, da vrata niso bila zaklenjena, ni dalo relevantne teže. Naravne vzročnosti (vzročnosti v zvezi z nezaklenjenimi vrati, ki bi morebiti preprečila delavcu dostop ali pa tudi ne) namreč ni mogoče preprosto enačiti s pravno relevantno vzročnostjo, po kateri je vzrok nesreče poseganje v delujoč stroj, ki se je dopuščalo, toleriralo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi imela toženka ustrezno organiziran delovni proces, temveč je bistvo obrazložitve izpodbijane sodbe v tem, da je bil proces v teoriji ustrezno organiziran, v praksi pa ne. Že na tem mestu pa velja izpostaviti, da tožnica s svojo pritožbo očitno v pretežni meri želi doseči nekakšno preprosto seštevanje prav vseh kršitev (pomanjkljivosti) s strani toženke, kar ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse toženkine kršitve, pri čemer je poglavitna kršitev v tem, da je opustila oziroma neustrezno izvajala nadzor nad izvajanjem dela delavcev oziroma da je dopuščala, tolerirala nepravilen način čiščenja valjev. Prav ta kršitev je pravzaprav takšna, da v pretežni meri vključuje preostale pomanjkljivosti (npr. malomarnost skupinovodje, nezaklenjena vrata, ipd.). Malomarnost skupinovodje, zoper katerega tožnica ni postavila tožbenega zahtevka, se v predmetni zadevi upošteva kot malomarnost toženke in ne more biti seštevanja odgovornosti po 87. in 86. členu ZZVZZ. Kako naj bi ocena tveganja vplivala na večjo odgovornost toženke, pritožba ne pojasni, pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sama ocena tveganja s konkretno nezgodo ni v pravno relevantni vzročni zvezi. Enako velja za manjkajoča potrdila o stroju in o nekakšni nevarnosti stroja. Poškodbe niso povzročili madeži, ki so tehnološka stvar, in tudi ne čistilna naprava, zaradi katere stroj ni imel vseh potrdil, temveč nepravilen način dela (čiščenja stroja). Stroj sam po sebi, ker so nastajali madeži in zaradi čistilne naprave, ni bil nevaren in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Tudi na tem mestu tožnica izpostavlja nekakšno neutemeljeno naravno vzročnost ter pomeša poglavitne in pravno relevantne vzroke za nastanek nezgode z nerelevantnimi naravnimi vzroki. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, s katerimi se tožnica zavzema, da bi bilo treba glede tehničnih lastnosti stroja (in možnosti za pravilno čiščenje madežev) slediti izpovedbam (malomarnih) delavcev, ki so na stroju delali, in ne ekspertizi sodnega izvedenca, strokovnjaka, ki si je stroj nenazadnje ogledal. Tudi sicer ni jasno, kaj želi pritožba doseči s sklicevanjem, da zaradi demontaže izvedenec stroja ni mogel preveriti in preizkusiti. Madeži so nesporno nastajali in delavec jih je nesporno čistil na nepravilen način, ki ga je toženka dopuščala ter tolerirala. Povedano drugače, z neopravljenim zagonom in preizkusom stroja s strani izvedenca pritožnica ne more utemeljeno nasprotovati relevantnim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Zavzemanje za ročno pomagalo v zvezi s čiščenjem ni utemeljeno, saj je obstajala prepoved poseganja v delujoč stroj in pomagalo ni bilo potrebno. Navedenega zaključka ne more spremeniti sklicevanje tožnice na dopuščanje prakse, ki ni bila pravilna. Lastni in neutemeljeni so tudi dokazni zaključki tožnice, da je bilo delavcu „naročeno“, da mora tako delati, in da se je od njega ″pričakovalo″, da bo tako delal.

10. Kot je pojasnjeno zgoraj pritožbeno sodišče torej v celoti sledi ugotovljenemu dejanskemu stanju na prvi stopnji sojenja, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. V zvezi s pritožbo tožnice pa, kot je tudi pojasnjeno zgoraj, še z razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z vzročno zvezo. Iz ugotovljenih dejstev velja kot bistveno izpostaviti, da si je delavec poškodoval roko, ko je s posegom (s krpo v roki) v delujoč stroj (v valje ravnalno razrezne linije) želel očistiti madeže, ki so se pojavljali na pločevini. Predmetne prakse so se posluževali in toženka je to prakso dopuščala ter tolerirala (skupinovodja je dopuščal prakso, zanjo vedel, ni dajal posebnih navodil za čiščenje in ni izvajal nadzora ter ob nezgodi ni bil obveščen strani delavca, da bi bilo treba stroj zaradi madežev zaustaviti, kar bi bila naloga skupinovodje), prav tako pa tudi ni zagotovila ustreznega nadzora oziroma le-ta ni deloval učinkovito. Delavec je bil seznanjen z jasnimi navodili za varno delo, ki prepovedujejo takšne posege in ki določajo, da bi bilo treba stroj ustaviti in predhodno obvestiti skupinovodjo. Opravil je izpit iz varstva pri delu in je bil teoretično in praktično preizkušen ter psihofizično zmožen za opravljanje dela. Na takšen način se je delalo, ker je bilo lažje in ker se je dosegala norma ter zmanjševal izmet. Do valjev je dostopil z zadnje strani stroja in skozi odklenjena vrata ter kljub opozorilu „prehod prepovedan“. Iz predmetnih bistvenih okoliščin in drugih, ki so še razvidne iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo soprispevek oškodovanca in višino toženkine odgovornosti, vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča presoja soprispevka v višini 50 % in toženkine odgovornosti v višini 50 % napačna in je podana zmotna uporaba materialnega prava, pri čemer dejansko stanje ni bilo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Poškodovanec je sicer ravnal neskrbno in se je zavedal nevarnosti, ki se ji izpostavlja, vendar so okoliščine na strani toženke takšne, da je za nastalo škodo v pretežni meri odgovorna toženka. Delavec se je sicer poslužil nevarne prakse, a je ravnal v ekonomskem interesu toženke (opravljanje dela za toženko, doseganje norme in manjšega izmeta) in ob toženkinem dopuščanju, toleriranju te nevarne prakse ter njenem neustreznem nadzoru. Po presoji pritožbenega sodišča je poškodovančev prispevek le 20 % in je toženka za nastalo škodo odgovorna v višini 80 %. Iz navedenega izhaja, da je pritožba toženke, ki se zavzema za izključitev svoje odgovornosti, neutemeljena in da je pritožba tožnice, ki se zavzema za zaključek, da je za škodo v celoti odgovorna toženka, delno utemeljena. Za varnost delavcev so odgovorni vsi udeleženci delovnega procesa, to je sami delavci in delodajalci, zato je bilo treba v konkretnem primeru, ko so podane relevantne kršitve delavca in delodajalke, ki so povzročile delovno nezgodo, opraviti presojo in tehtanje teh okoliščin na strani delavca in na strani delodajalke. Prispevek delavca je upoštevaje jasno, logično in razumno prepoved podan in ni podlage za njegovo zmanjšanje pod 20 %.

11. Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo tožnica in toženka nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke (353. člen ZPP) in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje, medtem ko je pritožbo tožnice delno zavrnilo (zavzemanje za ugoditev celotnemu zahtevku) in ji delno ugodilo (353. člen in peta alineja 358. člena ZPP) ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še dodatnih 30 % škode, ki jo je vtoževala (glej tudi 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere izhajajo vtoževani nesporni zneski škode z utemeljeno zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi).

12. Zaradi omenjene spremembe je bilo treba poseči tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov postopka na prvi stopnji sojenja in je posledično v tem delu tudi tožničina pritožba delno utemeljena, medtem ko pritožba toženke tudi v tem delu ni utemeljena. Predmetne stroške je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo (tožnici je priznalo 2.208,07 EUR stroškov, toženki pa 3.453,18 EUR), a se je spremenil uspeh pravdnih strank. Tožnica je bila na prvi stopnji sojenja s svojim zahtevkom uspešna v višini 80 % in posledično je toženkin uspeh 20 %. Tožnici upoštevaje uspeh pravdnih strank pripada 1.766,46 EUR stroškov, toženki pa 690,64 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotu je torej toženka dolžna tožnici povrniti 1.075,82 EUR stroškov postopka na prvi stopnji sojenja, pri čemer je upoštevan paricijski rok od vročitve te odločbe, saj je bila s to odločbo spremenjena sodba sodišča prve stopnje in je znova odločeno o stroških postopka na prvi stopnji sojenja (druga alineja I. točke izreka te odločbe).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena, prvim in drugim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka s svojo pritožbo ni uspela, zato v zvezi z njo sama krije svoje stroške. Tožnica je bila s svojo pritožbo uspešna v višini 60 %, medtem ko je toženkin uspeh s potrebnim odgovorom na pritožbo 40 %. Tožnici se prizna plačilo takse v višini 807,00 EUR, ne priznajo pa se ji neizkazani administrativni stroški v višini 15,00 EUR. Upoštevaje uspeh se tožnici prizna 484,20 EUR pritožbenih stroškov. Toženki se upoštevaje v času pritožbenega postopka veljavno Odvetniško tarifo (uporabi se vrednost točke v višini 0,6 EUR, saj je pritožbeni postopek potekal po uveljavitvi nove vrednosti točke) priznajo (priglašeni) stroški nagrade za odgovor na pritožbo (825 točk) in materialni stroški (2% od nagrade), kar skupaj in ob trenutni vrednosti točke v višini 0,6 EUR ter 22% DDV znaša 603,90 EUR. Upoštevaje uspeh se ji prizna 241,56 EUR stroškov za odgovor na pritožbo. Po medsebojnem pobotu mora toženka tožnici v 15 dneh povrniti 242,64 EUR pritožbenih stroškov.

-------------------------------
1 Pritožnici predmetnega sklepa o dopustitvi sprememb tožbe s pritožbama ne izpodbijata.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (1992) - ZZVZZ - člen 86, 87
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NTM3