VSC Sodba Cpg 163/2019

Jedro

Čeprav je javna dražba v sodnem postopku (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) urejena drugače kot javna dražba občinskega premoženja (po ZSPDSLS in uredbi), gre še vedno za javno dražbo, katere namen in cilj je z draženjem doseči čim višjo ceno (za dražitelja najugodnejšo prodajo ob danem in resnem povpraševanju). Pravno relevantno je bistvo javne dražbe, ki je v doseganju čim višje cene oziroma v draženju, in ne v tem, če javno dražbo izvaja sodišče ali občina. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je načelo gospodarnega ravnanja z omenjenim stvarnim premoženjem načelo, glede katerega je zagotovo sprejet splošni družbeni konsenz, saj varuje premoženje, ki služi zadovoljevanju splošnih družbenih interesov. Enako velja tudi glede javne dražbe, ki je neločljivo povezana z izpostavljenim načelom in glede katere je sprejet splošni družbeni konsenz, da je namenjena draženju s strani vseh zainteresiranih udeležencev in posledično doseganju čim višje prodajne cene za dražitelja (namenjena je gospodarnemu ravnanju s tem premoženjem). Pravdni stranki, ki sta obe imeli nesporno interes za nakup občinskega premoženja na javni dražbi, sta sklenili odplačen dogovor, da bo ena od njiju ″odstopila od javne dražbe″ oziroma da ne bo dražila, s čimer bo drugi omogočila nakup tega premoženja na javni dražbi. Predmetni dogovor ima vsekakor upošteven vpliv na rezultat javne dražbe, saj je zaradi njegove izvedbe le-ta osiromašena za enega izmed dražiteljev oziroma za to, da med dvema dražiteljema ne bo izvedeno draženje, s čimer je poseženo v samo bistvo javne dražbe, katere namen in cilj je doseganje čim višje cene oziroma draženje. Čim višjo ceno je mogoče doseči le z javno dražbo, katere namen je v draženju s strani vseh zainteresiranih subjektov. Dogovor, ki slednje izkrivlja, je nemoralen. Občina na javni dražbi ponudi premoženje v prodajo (ponudba) in omenjeni dogovor dejansko izkrivlja draženje (povpraševanje), zato gre za dogovor katerega bistvo nasprotuje moralnim načelom. Takšen dogovor oziroma njegov cilj vsekakor povzroča škodo tretjemu (občini in širši družbeni skupnosti).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24990/2017 z dne 24.3.2017 se v prvem in v tretjem odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2016 dalje do plačila ter za plačilo pravdnih stroškov s pripadki v celoti zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 993,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.087,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) v celoti vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 24990/2017 z dne 24.3.2017, po katerem je bila tožena stranka (toženka) dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2016 dalje do plačila in 186,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.4.2017 dalje do plačila, in (II.) odločilo o povrnitvi nadaljnjih pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka dolžna plačati tožnici v 15 dneh še 2.846,42 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je dogovor z dne 15.9.2016 ničen, saj nasprotuje morali, ker nasprotuje namenu javne dražbe in krši načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen Obligacijskega zakonika (OZ)) ter vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ). Na predmetni primer bi bilo treba aplicirati sodno prakso v zadevi VS RS II Ips 546/2005 z dne 22.11.2007, čeprav je šlo za javno dražbo v izvršilnem postopku, v konkretnem primeru pa gre za javno dražbo občinskega premoženja. Namen te javne dražbe je doseči čim višjo ceno za prodano premoženje samoupravne skupnosti, kar je splošno znano in nesporno dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati (peti odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Tudi po Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) gre za postopek, katerega cilj je doseganje čim višje kupnine. Ob sklenitvi dogovora, ki ga je predlagala tožnica, je prišlo do oškodovanja tretje osebe, Občine A., in oškodovanje se je razširilo na širšo družbeno skupnost (na proračun) in na tam živeče občane. Vsekakor obstaja najširši družbeni konsenz, da bi bilo takšno oškodovanje neprimerno in nemoralno. Gre za dogovor v nasprotju z namenom javne dražbe, ki je v tem, da se opravi prodaja po čim višji ceni. Gre za dogovor na škodo tretjega, ki mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Če Občina A. in njeni občani za dogovor niso vedeli, to v ničemer ne vpliva na njegovo ničnost. Pogodba je bila sklenjena, da bi bila izpolnjena. Kršitev je treba sankcionirati z ničnostjo in ne morebiti z milejšo sankcijo. V nadaljevanju pritožbe toženka obširno polemizira z vsebino dogovora in s pritožbo meri na zaključek, da tožnica dogovora, ki ga je treba razumeti dobesedno (tožničina izpolnitev je bila v odstopu od dražbe), ni izpolnila (na prvo dražbo je tožnica pristopila in ponudila izklicno ceno, torej je po mnenju toženke celo dražila) in da posledično ne more uspešno zahtevati njegove izpolnitve. Podredno toženka meni, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kar je toženka grajala skladno z 286.b členom ZPP. Sodišče prve stopnje je kljub sprejetemu dokaznemu sklepu, da se zaslišijo vse priče, in vabljenju priče G. N. (op. torej je tudi samo ocenilo, da je izvedba tega dokaza potrebna) dokaz z zaslišanjem omenjene priče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo. Nezadostno obrazložitev o zavrnitvi vsebuje tudi izpodbijana sodba. Gre za kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Te kršitve pritožbeno sodišče ne more sanirati samo in je treba izpodbijano sodbo razveljaviti (glej sklep VSC Cpg 35/2019 z dne 13.3.2019).

3. Tožnica v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. V odgovoru navaja, da se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Idejo za sklenitev posla je dala toženka in dogovor v celoti izraža pravo voljo strank ter ni bil sklenjen pod prisilo. Ne gre za kršitev načela prostega urejanja obligacijskih razmerij. Zadeva VS RS ni uporabljiva. ZSPDSLS zagotavlja zakonitost postopka, kar je primarni cilj prodaje premoženja. Ni poseženo v namen javne dražbe, v transparentnost prodaje. Tožnica je toženki omogočila, da v postopku javne dražbe in pod pogoji javne dražbe kupi nepremičnine, glede katerih je bila zainteresirana. Takšen dogovor ne more biti ničen. Vse pogoje je diktirala toženka. Pravilen je zaključek, da je dogovor veljal tudi za drugo javno dražbo. Nista se dogovarjali glede cene nakupa in drugih pogojev, zato njun dogovor na javno dražbo nima vpliva in ne posega v pravice tretjih. Gre za slabo poslovno prakso toženke. Katera moralna načela naj bi bila kršena, toženka ne pove. Sodišče prve stopnje je dodalo, da se stranka, ki je zakrivila ničnost, tudi če bi le-ta obstajala, nanjo ne more sklicevati. Ni bil sklenjen dogovor na škodo tretjega. Občina ... ni nikoli postavila trditve, da je oškodovana. Nista se dogovarjali glede cene in o pogojih draženja. Škoda tretje osebe ni niti izkazana niti zatrjevana. Trditve o škodi širše družbene skupnosti nimajo podpore v izvedenem dokaznem postopku. Nepremičnine so bile prodane na tretji javni dražbi in celo višje od izklicne cene, zato oškodovanja realno ni. Dogovor, ki je sklenjen inter partes, ne omejuje sodelovanja tretjih na dražbi, nima vpliva na ceno in ne vpliva na pogoje dražbe. V nadaljevanju tožnica obširno pojasnjuje, da je izpolnila svojo pogodbeno zavezo. Glede priče G. N. toženka ni zagotovila njegovega prihoda na sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da zaslišanje te priče ne bi imelo vpliva na dejanski in na materialni stan spora. Argumentov za zavrnitev dokaznega predloga toženka ne graja.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče G. N. iz razlogov, da se dvakrat ni udeležil naroka in da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj so zadoščali listinski dokazi. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je še v zvezi s trditvami o izsiljevanju dodalo, da drugače, kot izhaja iz listin, navedeni ne bi mogel izpovedati in da ga sodišče iz razlogov ekonomičnosti zato ni ponovno vabilo. Drži pritožbena teza, da gre za izredno pomanjkljivo (razlog nepotrebnosti ni zadostno pojasnjen) in deloma neutemeljeno (nepravilno je sklicevanje, da se priča dvakrat ni odzvala na vabilo in da priča ne bi mogla izpovedati drugače kot izhaja iz listin) obrazložitev glede zavrnitve tega dokaznega predloga ter da pritožbeno sodišče ne more samo nadomestiti pomanjkljivih razlogov sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga, vendar navedeno ni vplivalo na odločitev v predmetni zadevi. Omenjena priča je bila namreč, kar je sodišče prve stopnje prezrlo, predlagana s strani toženke v smeri pojasnjevanja vsebine sestanka na občini glede odstranitve deponiranega materiala, to je glede razlogov, zakaj toženka, ki je bila uspešna na drugi javni dražbi, nepremičnin ni kupila. Gre za okoliščine, ki nimajo vpliva na v nadaljevanju te obrazložitve pojasnjeno ničnost sklenjenega dogovora, in zato morebitne kršitve v tej smeri niso vplivale na samo odločitev v tej zadevi.

6. Iz izpodbijane sodbe je med drugim razvidno, da sta pravdni stranki, ki sta imeli obe interes po nakupu nepremičnin na javni dražbi, 15.9.2016 sklenili (pisni) dogovor, s katerim je toženka tožnici za ″odstop″ pri (prvi) javni dražbi (občinskih nepremičnin) z dne 15.9.2016 priznala ″odškodnino″ v višini 50.000,00 EUR ter dvoletni brezplačni najem vseh parcel, ki so predmet dražbe, v korist tožnice (vključen je bil še dogovor o dvoletnem brezplačnem najemu nepremičnin, na katerih je imela tožnica deponiran material). Toženka je tožnici nakazala dvakrat po 15.000,00 EUR, ni pa ji plačala vtoževanih 20.000,00 EUR. Prva javna dražba, na katero sta pristopili obe pravdni stranki in ponudili nakup po izklicni ceni, ni bila uspešna, ker nihče ni dražil. Razpisana je bila še druga javna dražba z dne 3.11.2016 in omenjeni dogovor se je razširil tudi na to dražbo. Tožnica ni pristopila k drugi javni dražbi in toženka je bila na njej uspešna, vendar prodajne pogodbe za nepremičnine z občino ni sklenila in kupnine ni plačala. Toženka ni bila prisiljena v podpis dogovora, ki ga je zapisala tožnica. Občina je razpisala še tretjo dražbo občinskih nepremičnin, na katero se omenjeni dogovor ni nanašal. Slednje sta se udeležili obe pravdni stranki in na njej je nepremičnine po ceni višji od izklicne (ne za 255.877,02 EUR (op. gre za navedbo toženke, ki jo je tožnica priznala), ampak za 285.877,02 EUR) kupila tožnica.

7. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru toženke, da je predmetni dogovor ničen. Ocenilo je, da gre pri prodaji nepremičnin na javni dražbi občine za drugačen postopek (postopek prodaje stvarnega premoženja lokalne skupnosti) kot pri prodaji na javni dražbi v izvršilnem postopku (sodni postopek). Predmetni postopek temelji na ZSPDSLS in na Uredbi o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (uredba), ki poudarjata zakonitost dražbe, kar je le eden od načinov gospodarnega ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Po oceni sodišča prve stopnje omenjeni dogovor na to načelo nima vpliva in s strani toženke zatrjevana ničnost nima podlage v nobenem materialnem predpisu. Zadeva II Ips 546/2005 ni uporabljiva, saj se nanaša na javno dražbo v okviru sodnega postopka, ki ima lahko znake kaznivega dejanja zlorabe izvršbe iz 216. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Primarno gre za dolžnost občine, da premoženje proda v zakonitem postopku. Dogovor o nepristopu na javno dražbo ne vpliva na zakonitost javne dražbe niti na njen rezultat. Na dražbo bi lahko pristopil kdorkoli. Odstop od namere po nakupu nepremičnine ni nemoralno dejanje. S konkretnim dogovorom je tožnica toženki omogočila, da v postopku na javni dražbi brez njene udeležbe kupi premoženje občine pod pogoji javne dražbe, po ceni, ki bo dosežena, in pod pogoji občine oziroma zakona. Pravdni stranki se nista pogovarjali o pogojih nakupa in ceni nakupa, zato njun dogovor ni ničen. Ničnost je izjema in dogovor ne krši moralnih norm ter ne nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava. Je veljavno sklenjen, saj odraža pravo pogodbeno voljo in ne vpliva na vsebino ter rezultat javne dražbe. Posameznega ravnanja ni mogoče šteti kot nemoralnega, če o tem ni družbenega konsenza. Poleg tega je sklenitev dogovora predlagala toženka, zato se sama ne more sklicevati na ničnost, saj se na ničnost ne more sklicevati stranka, ki jo je sama zakrivila.

8. Izpostavljeno sklepanje sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča napačno in pomeni zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere ni prišlo do zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim očitkom, da sporni dogovor nasprotuje morali in da je posledično ničen. Čeprav je javna dražba v sodnem postopku (po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)) urejena drugače kot javna dražba občinskega premoženja (po ZSPDSLS in uredbi), gre še vedno za javno dražbo, katere namen in cilj je z draženjem doseči čim višjo ceno (za dražitelja najugodnejšo prodajo ob danem in resnem povpraševanju). Pravno relevantno je bistvo javne dražbe, ki je v doseganju čim višje cene oziroma v draženju, in ne v tem, če javno dražbo izvaja sodišče ali občina. Zadeva je po presoji pritožbenega sodišča zato primerljiva z izpostavljenim primerom VS RS, kjer je sicer šlo za sodni postopek oziroma za prisilno izvršbo, pri čemer je tam sporni dogovor imel (nemoralno) vsebino, ki je posegala v dolžnikove pravice. V konkretnem primeru gre za dogovor, ki posega v bistvo javne dražbe občinskega premoženja in ki ima nemoralno vsebino, saj posega v občinsko premoženje, to je v premoženje, ki je namenjeno zadovoljevanju širših družbenih potreb (zadovoljevanju javnega interesa). Drži stališče sodišča prve stopnje, da se omenjeni ZSPDSLS in uredba osredotočata predvsem na zakonitost javne dražbe oziroma na ravnanje subjektov, ki razpolagajo z državnim in občinskim premoženjem, vendar sodišče prve stopnje ob tem ni v pravi meri upoštevalo lastnega nadaljnjega zapisa, da je javna dražba (le) eden od načinov gospodarnega ravnanja s stvarnim premoženjem države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Pritožbeno sodišče v zvezi s slednjim ugotavlja, da je načelo gospodarnega ravnanja z omenjenim stvarnim premoženjem načelo, glede katerega je zagotovo sprejet splošni družbeni konsenz, saj varuje premoženje, ki služi zadovoljevanju splošnih družbenih interesov. Enako velja tudi glede javne dražbe, ki je neločljivo povezana z izpostavljenim načelom in glede katere je sprejet splošni družbeni konsenz, da je namenjena draženju s strani vseh zainteresiranih udeležencev in posledično doseganju čim višje prodajne cene za dražitelja (namenjena je gospodarnemu ravnanju s tem premoženjem). Gre za načelo morale, ki ga je sodišče prve stopnje zmotno iskalo v materialno pravnih predpisih (npr. v 216. členu KZ-1) in nato še napačno zaključilo, da zato ne gre za kršitev morale. Glede moralnih načel je relevantna blanketna norma iz 86. člena OZ, po kateri je pogodba nična, če med drugim nasprotuje moralnim načelom, razen če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Nemoralna so negativna ravnanja, glede katerih obstaja širši družbeni konsenz, da so zavržna, pri čemer morala varuje splošne družbene vrednote, načela obligacijskega prava pa interese udeležencev konkretnega obligacijskega razmerja (pogodbenih strank). Kršitev moralnih načel nad slednjimi prevlada. Sporni dogovor sta sklenili obe pravdni stranki, zato ni relevantno, katera ga je predlagala, katera ga je zapisala in kako je bil podpisan, vsekakor pa ni jasno na podlagi česa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ničnost zakrivila toženka in da se zato nanjo ne more sklicevati. Gre ne samo za zmoten materialno pravni zaključek, da je ničnost dogovora ″zakrivila″ toženka, ampak tudi za zaključek, ki v materialnem pravu nima nobene podlage (glej npr. 91. člen OZ, ki edini določa posledice zakrivljene ničnosti, za katero nasprotna stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti, pri čemer gre le za posledice na odškodninskem področju). Drži, da je primarno dolžnost občine, da gospodarno razpolaga z občinskim premoženjem, ki je namenjeno predvsem zadovoljenju javnih interesov, vendar predmetno ne vpliva na nemoralnost sklenjenega dogovora. Pravdni stranki, ki sta obe imeli nesporno interes za nakup občinskega premoženja na javni dražbi, sta sklenili odplačen dogovor, da bo ena od njiju ″odstopila od javne dražbe″ oziroma da ne bo dražila, s čimer bo drugi omogočila nakup tega premoženja na javni dražbi. Predmetni dogovor ima vsekakor upošteven vpliv na rezultat javne dražbe, saj je zaradi njegove izvedbe le-ta osiromašena za enega izmed dražiteljev oziroma za to, da med dvema dražiteljema ne bo izvedeno draženje, s čimer je poseženo v samo bistvo javne dražbe, katere namen in cilj je doseganje čim višje cene oziroma draženje. Čeprav se pravdni stranki nista izrecno pogovarjali o ceni nakupa in pogojih nakupa na javni dražbi, je njun dogovor vseeno imel vpliv na ceno in na pogoje nakupa, saj med njima samima ni bilo draženja. Omenjena ZSPDSLS in uredba sicer predvidevata, da omenjeno premoženje praviloma ni prodano pod ocenjeno vrednostjo (temu je namenjena z njo povezana izklicna cena), vendar je v splošnem družbenem interesu in ne samo v interesu občine, da se s tem premoženjem ravna gospodarno, to je da se doseže čim višja cena (cena, po kateri so resni dražitelji še pripravljeni kupiti ponujeno premoženje), saj ima od tega korist širša družbena skupnost. Obenem velja še poudariti, da je premoženjska škoda lahko v obliki navadne škode (zmanjšanja premoženja) in v obliki izgubljenega dobička (preprečitve povečanja premoženja). Čim višjo ceno je mogoče doseči le z javno dražbo, katere namen je v draženju s strani vseh zainteresiranih subjektov. Dogovor, ki slednje izkrivlja, je nemoralen. Občina na javni dražbi ponudi premoženje v prodajo (ponudba) in omenjeni dogovor dejansko izkrivlja draženje (povpraševanje), zato gre za dogovor katerega bistvo nasprotuje moralnim načelom. Takšen dogovor oziroma njegov cilj vsekakor povzroča škodo tretjemu (občini in širši družbeni skupnosti). Sporni dogovor izkrivlja sam smisel javne dražbe in je nemoralen ter ničen (sodišče mu ne sme nuditi pravnega varstva), pa čeprav je šlo pri njem za pravo pogodbeno voljo obeh pravdnih strank in je bil očitno tudi pretežno izpolnjen. Posledično toženki ničnega dogovora ni treba izpolniti in ne velja rek ″pacta sunt servanda″. Na tem mestu velja še pripomniti, da se navedena stališča izkažejo kot pravilna še upoštevaje ostale konkretne okoliščine primera. Na prvi javni dražbi, na katero sta pristopili obe pravdni stranki, ni nihče dražil in je bila zato javna dražba neuspešna, na drugo javno dražbo tožnica ni pristopila in je bila na njej uspešna toženka, a slednja ni sklenila prodajne pogodbe z občino in plačala kupnine, medtem ko je bila nato izvedena še tretja javna dražba, na kateri je očitno (in končno) prišlo do draženja s strani občine ponujenega premoženja, saj je bilo le-to prodano tožnici za ceno, ki je bila višja od izklicne cene. Predmetno jasno pokaže, da je sporni dogovor ničen, saj je evidentno izkrivil smisel (tudi konkretne) javne dražbe. V konkretni zadevi sodišče prve stopnje namreč ni izrecno ugotavljalo dejstev o tem, koliko dražiteljev je pri predmetnem draženju na kateri izmed izvedenih javnih dražb nastopalo, vendar pa so že dovolj zgovorna preostala omenjena dejstva, ki so v tem, da prva dražba ni bila uspešna, ker tudi pravdni stranki nista dražili; da je na drugi dražbi, ki se je tožnica ni udeležila, uspela toženka in da je bila (očitno) po draženju na tretji javni dražbi, ki sta se je udeležili obe, uspešna tožnica. Ali je Občina ... zaznala morebitno oškodovanje zaradi predmetnega dogovora, za presojo v konkretni zadevi ni pravno relevantno. Enako velja tudi glede izpostavljenega dejstva, da je šlo za javno dražbo, na katero bi sicer lahko pristopil kdorkoli tretji. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč nemoralen že dogovor, ki izkrivlja bistvo javne dražbe le med dvema zainteresiranima kupcema (odplačen dogovor za ″odstop″ od dražbe), saj ima nedvomno namen poseganja v premoženje tretjega (dražitelja). Enako kot v izpostavljenem primeru VS RS je bila tudi tu skrajna mera dopustnega ravnanja prekoračena. Posledično je treba tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Ker je torej sodišče prve stopnje glede odločitve o ugoditvi tožbenemu zahtevku zmotno uporabilo materialno pravo in dejansko stanje iz tega razloga ni bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno (peta alineja prvega odstavka 358. člena ZPP), je pritožbeno sodišče upoštevaje zgoraj navedeno pritožbi toženke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Zaradi zgoraj izpostavljenih utemeljenih pritožbenih očitkov se pritožbeno sodišče ni podrobneje ukvarjalo z obširnim pritožbenim zatrjevanjem, da tožnica svojih zavez iz dogovora ni izpolnila. Gre za napačno zavzemanje pritožbe, ki mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo. Pisnega dogovora in njegove (očitno ustne) dopolnitve (razširitve na drugo javno dražbo) ni mogoče razlagati tako dobesedno kot želi doseči pritožba, saj temu nasprotujejo dejstva, ki so v tem, da je toženka očitno štela, da tožnica dogovorjeno izvaja, saj je tožnici za nedraženje na prvi dražbi izvedla delno plačilo in za nepristop na drugi dražbi novo delno plačilo. Povedano drugače, tožnica je dogovorjeno izvedla in v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki jih na tem mestu ne bo ponavljalo.

10. Ker toženka drugih trditev zoper sodbo ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov, z izjemo zgoraj izpostavljene zmotne uporabe materialnega prava, ki je terjala spremembo izpodbijane odločbe, ni našlo.

11. Posledično je toženkin uspeh v tej pravdi na prvi stopnji sojenja 100 %, saj je bila tožnica s tožbenim zahtevkom v celoti neuspešna. Spremenjeni uspeh je terjal poseg v odločitev o povrnitvi prvostopenjskih pravdnih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženki se prizna priglašenih 55,00 EUR takse za ugovor zoper sklep izvršbi (brez DDV), 150 točk za pristop na narok 23.4.2018, 300 točk za vlogo z dne 4.6.2018, 600 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo in 2 x 300 točk za pristop na dva naslednja naroka za glavno obravnavo, 2 % materialni stroški do 1000 točk (20 točk) in 1 % od presežka (6,5 točk) ter 22 % DDV, kar ob takrat veljavni vrednosti točke v višini 0,459 EUR skupaj znaša 993,81 EUR.

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče v II. točki izreka te sodbe odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnik povrniti njene pritožbene stroške, medtem ko tožniku ne pripadajo priglašeni stroški glede odgovora na pritožbo. Toženki se prizna 621,00 EUR takse za pritožbo (brez DDV), 625 točk za sestavo pritožbe, 2 % materialni stroški (12,5 točk) in 22 % DDV, kar ob sedanji (upoštevaje čas pritožbenega postopka) vrednosti točke v višini 0,6 EUR skupaj znaša 1.087,65 EUR.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 205/93
• Sodba II Ips 249/92
• Sodba II Ips 546/2005