VSC Sodba Cpg 169/2019

Jedro

Ob obširni trditveni podlagi tožnice, so bile navedbe toženca izredno pavšalne in tudi takšne, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni pravočasno grajal napak in da njegov ugovor v smeri znižanja kupnine ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljanje, da se je toženec v postopku na prvi stopnji sojenja zastopal sam, predmetnega zaključka ne more spremeniti, saj gre za lastno odločitev toženca. Tožnica je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožencu izstavila dobropis, in med drugim izrecno izpostavila, da bi lahko šlo le za očitno napako, ki bi jo moral toženec uveljavljati nemudoma. Na te tožničine očitke je toženec pojasnil, da napake ni direktno reklamiral, ker je njegov kooperant les skobljal in je menil, da bo napaka izginila, kar pa se ni zgodilo, zato so les postopoma porabljali pri enem kupcu. Izpostavil je še, da je bila tožnica o slabi kvaliteti seznanjena in si je blago ogledala, pri čemer se je skliceval na dobropis z dne 16.4.2018. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo očitkom tožnice, da toženec napake ni pravočasno grajal, saj toženec niti ni podal trditvene podlage, ki bi sploh omogočala presojo, da je napako grajal skladno z določili OZ (nemudoma).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženec) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2018 dalje do plačila in 816,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.3.2018 dalje do plačila ter (II.) ji v 15 dneh povrniti 1.098,97 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi toženec navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev določbe o materialno procesnem vodstvu (285. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Čeprav se je zastopal sam in je zagotovil, da lahko bremepise v nemščini zagotovi v prevodu in v še enem izvodu, ga sodišče prve stopnje ni pozvalo v tej smeri in mu dalo roka. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ker ga je predložil v nemškem jeziku in le v enem izvodu in ker izvedba tega (ključnega) dokaza ne bi spremenila odločitve sodišča. Neupoštevanje teh listin je za toženca popolno presenečenje. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Pravdni stranki poslovno sodelujeta že več let in med njima vlada določena mera zaupanja. Toženec ni plačal računa za dobavo lesa bora, in sicer iz razloga dobave plesnivega (nesuhega) lesa. Sodišče prve stopnje je sledilo tožnici, da toženka ni pravočasno grajala napake kvalitete. V kolikor bi izvedlo predlagane dokaze (tudi z zaslišanjem toženca), bi ugotovilo, da je toženec grajal navedeno ob obisku direktorja tožnice v aprilu 2018. Napačno je razlagalo navedbo toženca, da napake ni reklamiral, saj je kooperant les skobljal in je menil, da bo plesen s skobljanjem izginila. Izjava se je nanašala na čas pred prihodom direktorja tožnice, do takrat pa je toženec menil, da bo les primeren za nadaljnjo uporabo. Vendar je takoj v aprilu 2018 pozvala, naj se direktor tožnice oglasi, ker les tudi s skobljanjem ni postal primeren. Del lesa je tudi pokazal in predlagal, da se direktor tožnice zapelje še do mesta, kjer je bilo zloženega še več lesa, a direktor tožnice preostanka ni želel pogledati. Glede na dolgo in korektno sodelovanje je toženec pričakoval, da bo glede na reklamacijo tožnica račun stornirala, a je pristala le na 805,20 EUR dobropisa. Dejstvo je, da je šlo za skrito napako in ne za očitno napako, saj se je trajnost pojavila po neuspelem skobljanju, kar je toženec ugotovil tik pred tem, ko je direktor tožnice prišel na obisk. Ni prišel kar tako, ampak ga je toženec pozval, da bosta zadevo rešila. V konkretnem primeru sta uporabljivi določbi 461. in 462. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženec je napako pravočasno grajal, direktor tožnice je prišel les pogledat in je izdal dobropis, nato pa se je za toženca pričela „kalvarija“, in sicer bremepisi iz Republike Nemčije. Toženec je bremepise in fotografije predložil. Tožnica neutemeljeno trdi, da se ne ve, za kateri les gre. Iz popolnega zaupanja v korekten poslovni odnos se toženec ni zastopal s pooblaščencem in morda svojih trditev ni plasiral dovolj jasno, gotovo pa je postavil trditev, da je pravočasno v aprilu 2018 grajal kvaliteto lesa. Predmetno je nesporno, saj tožnica ne bi kar tako izdala dobropisa. Materialno pravno je zmotno zaključeno, da toženec ni pravočasno grajal napake.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim izpostavlja, da toženec bistvene kršitve ni uveljavljal na naroku in da bi lahko dokazne predloge podal kadarkoli. Toženec je sam povedal, da ob dobavi lesa ni reklamiral, in nesporno gre za strokovnjaka s področja lesarstva. Njegova reklamacija je prepozna tudi, če bi obstajal dogovor o kvaliteti in bi dejansko obstajala napaka. Slednje ne drži, saj si je les sam ogledal, ga izbral in prejel. Izgubil je pravice iz uveljavljanja stvarnih napak. Poslovno sodelovanje je opisala tožnica in toženec njenih navedb ni grajal. Navedbe o poslovanju so nedopustna pritožbena novota. Iz plačil ne izhaja, da ni poravnal le dela računa, ki se nanaša na borovino. Pritožbena novota so tudi neresnične navedbe, da je toženec poklical direktorja tožnice zaradi napake. Tožnica je podrobno in neprerekano pojasnila, zakaj se je oglasila pri tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Utemeljena je pritožbena graja glede zavrnitve dokaza z bremepisi iz razloga, da toženec ni predložil prevoda bremepisov in še enega izvoda. Sodišče prve stopnje bi moralo v tej smeri skladno z 285. členom ZPP izvesti materialno procesno vodstvo in tožencu dati rok za prevod ter predložitev zadostnega števila izvodov bremepisov, saj je na edinem naroku toženec, ki se je zastopal sam, celo navajal, da lahko to stori. Ker je bil predmetni dokaz na naroku zavrnjen le pavšalno iz razloga nepotrebnosti, je, čeprav toženec na naroku ni grajal zavrnitve dokaznega predloga, pravilno implicitno (op. govora je o presenečenju) zavzemanje pritožbe, da lahko toženec šele s pritožbo izpodbija v sodbi sodišča prve stopnje konkretno obrazloženo zavrnitev predmetnega dokaza. Zaradi navedenega zavrnitev dokaza iz omenjenega razloga ni utemeljena, vendar pa ta kršitev, ki ni absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, temveč gre le za relativno bistveno kršitev, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba se namreč zmotno zavzema, da gre za nekakšen ključen dokaz, ki bi ga bilo potrebno izvesti in bi lahko spremenil odločitev sodišča prve stopnje. Povedano drugače, pritožbeno sodišče soglaša z dodatnim razlogom sodišča prve stopnje, ki se nanaša na nepotrebnost izvedbe predmetnega dokaza (in dokaza z zaslišanjem strank). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je toženec v zvezi z zatrjevano napako podal upoštevaje tožničine navedbe takšno trditveno podlago, da izvedba omenjenega dokaza (in dokaza z zaslišanjem strank) ni bila potrebna.

6. Na tem mestu velja še izpostaviti, da v pravdnem postopku velja načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter da posledično izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Povedano drugače, pravdne stranke morajo najprej zatrjevati dejstva in nato še, če so dejstva sporna, zanje predlagati dokaze. Ob obširni trditveni podlagi tožnice, so bile navedbe toženca izredno pavšalne in tudi takšne, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženec ni pravočasno grajal napak in da njegov ugovor v smeri znižanja kupnine¹ ni utemeljen. Pritožbeno izpostavljanje, da se je toženec v postopku na prvi stopnji sojenja zastopal sam, predmetnega zaključka ne more spremeniti, saj gre za lastno odločitev toženca. Tožnica je obširno pojasnila razloge, zaradi katerih je tožencu izstavila dobropis, in med drugim izrecno izpostavila, da bi lahko šlo² le za očitno napako, ki bi jo moral toženec uveljavljati nemudoma. Na te tožničine očitke je toženec pojasnil, da napake ni direktno reklamiral, ker je njegov kooperant les skobljal in je menil, da bo napaka izginila, kar pa se ni zgodilo, zato so les postopoma porabljali pri enem kupcu. Izpostavil je še, da je bila tožnica o slabi kvaliteti seznanjena in si je blago ogledala, pri čemer se je skliceval na dobropis z dne 16.4.2018. Skladno z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno sledilo očitkom tožnice, da toženec napake ni pravočasno grajal, saj toženec niti ni podal trditvene podlage, ki bi sploh omogočala presojo, da je napako grajal skladno z določili OZ (nemudoma).

7. Čeprav drži, da je toženec grajal napako lesa borovine očitno ob obisku direktorja tožnice v aprilu 2018, iz predmetnega dejstva ni mogoč zaključek, da je napako grajal pravočasno. Kaj je toženec menil, čemu je zaupal in kaj je pričakoval je pravzaprav pravno nerelevantno, po drugi strani pa tudi neutemeljeno. Toženec namreč s pritožbo ne more uspešno dopolniti svojih pomanjkljivih navedb na način, da jih obširno in dodatno pojasnjuje ter s tem dejansko uveljavlja nedopustne in zato neupoštevne pritožbene novote. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo takšnih nedopustnih pritožbenih novot (337. člen ZPP) oziroma navedb, ki jih toženec na prvi stopnji sojenja ni podal (npr. da je toženec predlagal direktorju tožnice, da se zapelje do drugega mesta, kjer je bilo zloženega še več lesa; da je šlo za skrito napako; da je toženec pozval v aprilu 2018 direktorja tožnice, da se oglasi pri njem zaradi napake; da je toženec, da skobljanje ni uspelo, ugotovil tik pred obiskom direktorja tožnice, ipd...). Tudi sicer pa toženec s pritožbo, katere rdeča niti je v tem, da želi doseči zaključek, kako je pravočasno grajal napake, še vedno konkretno ne opredeli dejstev, da bi bilo mogoče to sklepanje tudi preveriti. Povedano drugače, pritožbeni izrazi ″takoj pozvala″, ″ugotovila, da skobljanje ni uspelo, tik pred tem, ko je direktor tožnice prišel na obisk″ in ″pravočasno grajala″ so še vedno v tolikšni meri vsebinsko prazni, da presoja pravočasnosti grajanja napak ni mogoča. Ob tem velja znova izpostaviti, da je tožnica zatrjevala, da gre lahko le za očitno napako, in da toženec ni zmogel trditev v smeri, da je šlo za skrito napako. Predmetnega pritožba s trajnostjo napake oziroma sklicujoč se na neuspelo skobljanje ne more izpodbiti. Pritožba tudi v zvezi z izdanim dobropisom uveljavlja nedopustne pritožbene novote (337. člen ZPP), ko dobropisu pripisuje nekakšen drugačen pomen (npr. kaj je toženec pričakoval v zvezi z njim in da ga tožnica ne bi izdala kar tako). Toženec namreč obširnim in konkretnim pojasnilom tožnice glede izdaje dobropisa ni konkretno nasprotoval. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na ″kalvarijo″ z bremepisi in na fotografije lesa, saj temelji odločitev sodišča prve stopnje na zaključku o nepravočasnosti grajanja napak in ne na ugotovitvi, da napak ni bilo.

8. Neutemeljeno je torej obširno pritožbeno zavzemanje, da je podana napačna ugotovitev dejanskega stanja, in posledično tudi do zmotne uporabe materialnega prava ni prišlo. Toženec ne more uspešno uveljavljati jamčevalnega zahtevka v zvezi z zatrjevano napako (znižanja kupnine), če ni, kljub tožničinemu ugovarjanju v tej smeri, niti zatrjeval dejstev, ki bi lahko kazala na zaključek, da je (očitno) napako pravočasno grajal.

9. Ker drugih pritožbenih trditev toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo in je toženec dolžan plačati terjatev s pripadki (po zapadlih računih za dobavljen les). Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženec, ki s pritožbo ni uspel in sam krije svoje pritožbene stroške, mora tožnici povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožnici se prizna 500 točk za odgovor na pritožbo, 10 točk materialnih stroškov (2% nagrade za odgovor na tožbo) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 373,32 EUR. Tožnici se ne priznajo priglašeni stroški za pregled sodbe in pritožbe ter stroški za posvet s stranko, saj gre za nesamostojne stroške, ki so vsebovani v stroških za sestavo odgovora na pritožbo.

-------------------------------
¹ Pritožbeno sodišče v tej smeri še pripominja, da toženec nenazadnje niti ni opredelil, kakšno znižanje kupnine zahteva.
² Tožnica je nasprotovala tudi samemu obstoju napake.

Datum zadnje spremembe:

11.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 118/2001
• VSL sodba II Cpg 899/2015
• VSL sodba I Cp 2762/2009