VSC Sodba Cpg 151/2019

Jedro

ZGD-1 je glede veljavnosti tako sklenjenih pogodb izredno jasen in ne pušča nobenih dvomov. Skladno z 38.a členom ZGD-1 (nasprotje interesov) bi lahko po četrtem odstavku omenjenega člena kot poslovodja toženke takšno pogodbo sklenil le s soglasjem skupščine toženke, pri čemer se, če omenjeno soglasje ni bilo dano, po osmem odstavku 38.a člena ZGD-1 šteje, da je pravni posel ničen oziroma da je pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, kot je toženka, bi moral poslovodja za veljavno sklenitev sporne pogodbe pridobiti sklep edine družbenice, ki bi moral biti ne samo sprejet, ampak skladno z deseto alinejo 505. člena ZGD-1 in v zvezi z 38.a členom ZGD-1 ter predvsem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1 še vpisan v knjigo sklepov (le-to potrjuje notar oziroma jo v elektronski obliki vodi notarska zbornica), saj morebitni sklepi v izpostavljeni smeri, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka. Namen 38.a člena ZGD-1 je lahko dosežen šele, ko da edini družbenik enoosebne d.o.o.. (formalno) soglasje za sklenitev konkretne pogodbe. In od vsakega poslovodje je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zavoljo veljavnosti tovrstnih pogodb sledil določbam ZGD-1 ter pridobil ustrezno soglasje edinega družbenika, katerega interesi niso nujno enaki interesom njegovih neposrednih ali posrednih lastnikov. Povedano drugače, potrebno je (formalno) soglasje edinega družbenika, ki ga morebitno soglasje njegovih posrednih ali neposrednih lastnikov ne more preprosto nadomestiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.781,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64545/2017, po katerem je bila tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 366.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2017 dalje do plačila, 274.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.10.2015 dalje do plačila, 31.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2016 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka v višini 156,00 EUR s pripadki, in tožbeni zahtevek zavrnilo ter (II.) odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh toženki povrniti 8.822,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov¹ in s predlogom, naj pritožbeno sodišče ″izpodbijano sodbo razveljavi in odpravi″, podredno pa, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da obstoji bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 12., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaradi neizvedbe dokazov sta bili tožnici kršeni pravica do izjave in pravica do nepristranskega in nearbitrarnega sojenja. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič G. B. in T. T. ter ni opravilo soočenja prič U. S. in S. D. Gre za bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in za kršitev 8. člena ZPP. Dokazni predlogi so bili substancirani in predlagani glede spornega pravnega vprašanja/dejstva, ali je bila sporna pogodba veljavno sklenjena. V smeri obstoja in veljavnosti pogodbe je bila podana zadostna trditvena podlaga. V nadaljevanju pritožbe tožnica podrobno opiše o čem je bil G. B. seznanjen in doda, da bi lahko potrdil obstoj pogodbe. Zmotno je sodišče prve stopnje zaključilo, da njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. V pritožbi tožnica povzema tudi izpovedbi S. D. in R. ter meni, da je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi ignoriralo. Sodišče prve stopnje je zaslišalo več zakonitih zastopnikov in prič toženke, ki s pogodbo neposredno niso mogli biti seznanjeni. Tožnico je postavilo v neenakopraven položaj in ji je kršilo pravico do izjave in pravico do poštenega sojenja. Substanciran je bil tudi dokazni predlog po zaslišanju T. T., in sicer ravno v zvezi z okoliščinami in vsebino spornega rokopisa. Tožnica trditev v zvezi z obstojem in veljavnostjo sporne pogodbe, ki ni bila vezana na noben pogoj, drugače ni mogla izkazati. Nezakonita je tudi zavrnitev omenjenega soočenja. V nadaljevanju pritožbe tožnica podrobno opiše, o čem je bil S. D. seznanjen in obširno izpostavi dele njegove izpovedbe. S. D. nima interesa za izid postopka in ni v nobenem razmerju s pravdnima strankama, za razliko od priče U. S. Zaradi nasprotovanj v njuni izpovedbi je tožnica predlagala soočenje. Sodišče prve stopnje je vse omenjene dokazne predloge zavrnilo, ker je že na podlagi drugih dokazov lahko v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava. Gre za preuranjeno, arbitrarno in vnaprejšnjo dokazno oceno. Tožnici niso bile kršene le že omenjene pravice, ampak je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. S. R., D., B. in S. je bila sporna pogodba neposredno znana. Treba bi bilo zaslišati vsaj še B. in opraviti soočenje med D. in S. ter zaslišati T. Dvom v resničnost izpovedbe S. izhaja iz izpovedb R. in D. ter iz dejstva, da v dokumentih ni pogojevanja za plačilo tožnici za svetovanje. Tožnica je izkazovala obstoj in sklenitev pogodbe ter dejstvo, da ni bilo pogojev za izplačilo. Podana je kršitev iz omenjene 8. točke in kršitev 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ker ni opravilo dokazne ocene skladno z 8. členom ZPP. Izpodbijana sodba je obremenjena z bistveno kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do nasprotujočih si izpovedb in izjave zaslišanih so bile v nasprotju z vsebino listin. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje za dokazano dejstvo, ki ga toženka ni zatrjevala oziroma ga je zatrjevala pavšalno, o njem pa je izpovedala le priča U., in sicer o treh pogojih za izplačilo. To pomeni tudi kršitev pravil pravdnega postopka. Navedeno ne izhaja iz listin in, da ni bilo pogojevanja, sta izpovedala R. in D.. V izpodbijani sodbi je toliko nejasnosti in vrzeli, da se ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vsebine izpovedb D. in R. ter listin, ki jih je predložila tožnica. Odločitev je oprlo le na izpovedbe zakonitih zastopnikov toženke in njenih (z njo povezanih) prič, ki v relevantnem obdobju s pogodbo niso mogle biti seznanjene. Iz 14. točke obrazložitve izhaja, da se veljavnost pogodbe veže na dejstvo, da toženka z njo ne razpolaga in da lastniki z njo niso bili seznanjeni. Dokazna ocena v tej smeri je napačna in neprepričljiva. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb R. in D., ki sta oba izpovedala, da je bila pogodba veljavno sklenjena, da so zanjo lastniki toženke vedeli, da so vedeli o stroških in da so se pogodbe hranile pri vodstvenem kadru (B., U., R.). Tožnica je zmogla dokazno breme za ugoditev zahtevku. Predložila je pogodbo. Podpis R. (zakonitega zastopnika obeh pravdnih strank) in dejstvo, da so bile storitve svetovanja izvajane v spornem obdobju (to so potrdile tudi priče), nista sporna. Januarja 2015 je bilo s strani lastnikov toženca potrjeno, da bo tožnica oziroma zanjo R. prejemal 25.000,00 EUR mesečno, začenši z januarjem (zapisnik sestanka z dne 10.1.2015). Procesno dokazno breme se je prevalilo na toženko. Slednji ni uspelo ovreči verodostojnih dokazov tožnice. Toženka ne more uspeti z indičnim dokazovanjem negativnih dejstev. Ne zadošča sklicevanje, da s pogodbo ne razpolaga. Napačna je tudi dokazna ocena, da okoliščine iz 15. točke obrazložitve zbujajo dvom v pristnost pogodbe. Pogodba pod B7 niti ni bila sklenjena med pravdnima strankama in njena dokazna ocena ni dopustna. O večih originalih je ob zaslišanju pojasnil že zakoniti zastopnik tožnice. Tožnica v nadaljevanju pritožbe pojasni razmerje med originali in kopijami pogodbe, ki se nahajajo v spisu, in izpodbija omenjeno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Napačna je tudi dokazna ocena, da ni prišlo do dokončnega dogovora oziroma do realizacije, kar naj bi potrdili U. in listine, saj R. ni izpolnil treh pogojev, ki jih je zahteval lastnik. U. S. je še vedno povezan s toženko in je bil zaslišan v večih postopkih, njegove izpovedbe pa se razlikujejo. Izpovedal je neverodostojno in tožnica je zoper njega vložila kazensko ovadbo zaradi krive izpovedbe, ki naj se šteje kot del pritožbenih navedb in ki je priložena k pritožbi. O pogojevanju plačila ne izhaja iz listinskih dokazov in navedbe toženke so bile v tej smeri pavšalne ter dokazno neizkazane. Iz zapisnika sestanka z dne 10.1.2015 jasno izhaja, da je bil s strani lastnikov toženke sprejet sklep o plačilu R. V posledici in duhu tega dogovora je bila podpisana sporna pogodba. Niti v zapisniku niti v rokopisu U. ni bilo plačilo pogojevano. B. in U. sta plačila ves čas prejemala in zanju očitno niso bila z ničemer pogojevana. Pogodbe za njiju in sprejema sklepa skupščine toženka ni niti zatrjevala niti izkazala. Sporna pogodba je bila sklenjena, njena sklenitev in višina plačila sta bila na sestanku s strani lastnikov toženke potrjena in še kasneje z rokopisom U. Ni mogoče najti razumnega razloga, zakaj naj bi R. delo za toženko opravljal brezplačno, ko pa naj bi vanjo še vložil 1,25 MIO EUR in več milijonov bančnih garancij. Toženka ni predložila niti enega samega dokaza, razen neverodostojne izpovedbe U., da bi bilo takšno pogodbeno določilo vsebovano v pogodbi. Sodišče prve stopnje je nerazumljivo nanizalo razloge o neveljavnosti sklenitve pogodbe, čeprav trditev toženka ni podala oziroma jih je podala pavšalno. Nedokazane so trditve, da R. ni izpolnil pogojev za izplačilo. Toženka ni dokazala, da ni investiral in izročil garancij. Nedokazano in izven trditev je dejstvo, da je posebna revizija ugotovila, da ni investiral. Nejasna je dokazna ocena o končnem seznamu preizkušenih terjatev za R. d.o.o. - v stečaju. Gre za tretjo družbo. Stečajni upravitelj je res prerekal terjatve, a to nima zveze s konkretno pravdo. Tožnica niti ni omenjena. Glede toka nakazil toženka ni podala konkretnih trditev in dokazov. Nerazumljiva je obrazložitev o pogojevanju veljavnosti pogodbe s prenosom poslovnega deleža in pooblastilom R. v tej zvezi. Sodišče prve stopnje v točki 17. obrazložitve ni sprejelo razumljive dokazne ocene. Trditvene in dokazne podlage ne more nadomestiti zaslišanje priče U. S. Izpodbijana sodba ima v delu glede ugotovitve veljavnosti pogodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj so zaključki sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve nejasni in nerazumljivi in so tako razlogi o odločilnih dejstvih in pravnih naziranjih nerazumljivi oziroma si nasprotujejo, obstoji pa tudi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin in med samimi listinami. Podani sta tudi kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilna je dokazna ocena o neveljavnosti pogodbe po 38.a členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Na podlagi listin in zaslišanja tožnice ter D. je tožnica dokazala, da so bili lastniki toženca s pogodbo seznanjeni. Izpovedbi U. ne gre slediti. Napačna je dokazna ocena, da edini takratni družbenih toženca s pogodbo ni bil seznanjen. Z njo je tudi soglašal (zapisnik sestanka in rokopis). Res v konkretnem primeru ni bil sprejet formalni skupščinski sklep edinega družbenika toženca, a sta R. in B. redno poročala U., predstavniku lastnikov toženke, o pogodbah, stroškovnih mestih in tudi stroških po pogodbi, zato je bil namen 38.a člena ZGD-1 dosežen. Družbeniki oziroma lastniki toženca so bili ne samo seznanjeni s pogodbo, ampak so s sklenitvijo dejansko soglašali. Dejstvo je, da je bila takrat edini družbenik toženke družba s sedežem v L., katere edini družbenik je bila družba s sedežem v D., katere lastnik je bila družina A. iz S.... V takšnih okoliščinah ni mogoče pričakovati, da bo za vsako pogodbo sprejet formalni sklep skupščine. Sicer pa je bilo soglasje dano januarja 2015, ko so bili lastniki toženke v Sloveniji, kar izhaja iz že omenjenega zapisnika. Tožnica izpodbija tudi odločitev o stroških, do katerih toženka ni upravičena.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da je obširna pritožba v večjem delu nerelevantna, saj je v zvezi z domnevno pogodbo bistveno vprašanje, če je edini družbenik toženke kadarkoli sprejel sklep o soglasju za sklenitev pogodbe ali je sklenitev pogodbe odobril oziroma ali je zatrjevana pogodba veljavna (38.a člen ZGD-1). Ugotovljeno in nesporno je dejstvo, da tovrstni sklep ni bil sprejet. V podobni zadevi VSM I Cpg 113/2019 z dne 27.6.2019, ki se prilaga k odgovoru na pritožbo, je bil posel ničen v skladu z 38.a in 526. členom ZGD-1. Posledično vprašanje dejanske seznanjenosti in soglašanja, česar tudi ni bilo, ni relevantno. Tožnica trditev v zgoraj izpostavljeni smeri ni niti zatrjevala niti izkazala. Ni v domeni priče S. D. in zakonitega zastopnika tožnice I. R., da potrjujeta, če je bila pogodba veljavno sklenjena. Pritožba se po nepotrebnem ukvarja z vprašanji domnevne seznanjenosti U. S., ki je jasno izpovedal, da seznanjenosti ni bilo. Izpostavljeni dokazni predlogi tožnice so bili pravilno zavrnjeni kot nepotrebni. Tožnica ni predložila niti enega verodostojnega dokaza o seznanjenosti. Priča T. T. s toženko ni sodeloval. U. je jasno izpovedal o pogojih. Sodišče je utemeljeno sledilo pričam, da pogodbe pri toženki ni, in na to dejstvo ni vezalo vprašanja veljavnosti pogodbe. Celo tožnica v pritožbi navaja, da toženka s pogodbo ni razpolagala. S. D. je izpovedal, da je osebni prijatelj R. Kako naj bi se o plačilih po pogodbi poročalo U., če so zahtevana šele v tem postopku? Plačil tožnica ni izkazala. Tožnica vtožuje tudi plačila v času, ko R. ni bil več direktor toženke. Trditev o njegovem vložku 1,25 MIO EUR je neresnična. Tega tožnica ni niti trdila niti izkazala. Kazenskih ovadb je I. R. vložil že kopico in z njimi le vrši pritisk. Dokazni predlog za zaslišanje B. je namenjen zavlačevanju. Tožnici je očitno jasno, da upoštevaje 38. a člen ZGD-1 ne more uspeti. Zapisnik z dne 10.1.2015, ki ga je sestavil očitno R., ne potrjuje pritožbenih navedb.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da je pritožba neutemeljena že na podlagi pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, ki so vsebovani (predvsem) v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in ki jih tožnica v obširni pritožbi izpodbija šele na koncu pritožbe ter neutemeljeno. V konkretni pravdi je bistveno predvsem to, da tožnica zoper toženko uveljavlja plačilo na podlagi konkretne in sporne svetovalne pogodbe z dne 1.1.2015, ki jo je takratni zakoniti zastopnik toženke I. R. sklenil v imenu toženke s tožnico, pri čemer je I. R. hkrati zakoniti zastopnik in družbenik tožnice. V času zatrjevane sklenitve pogodbe je bila toženka enoosebna d.o.o., katere edina družbenica je bila družba s sedežem v L... (E....), edina družbenica slednje je bila družba s sedežem v D... (E..., katere direktor je U. S.) in lastniki družbe v D... so bili družina A. iz S.... ZGD-1 je glede veljavnosti tako sklenjenih pogodb izredno jasen in ne pušča nobenih dvomov. Skladno z 38.a členom ZGD-1 (nasprotje interesov) bi lahko po četrtem odstavku omenjenega člena I. R. kot poslovodja toženke takšno pogodbo sklenil le s soglasjem skupščine toženke, pri čemer se, če omenjeno soglasje ni bilo dano, po osmem odstavku 38.a člena ZGD-1 šteje, da je pravni posel ničen oziroma da je pogodba nična. V primeru enoosebnih družb, kot je toženka, bi moral I. R. za veljavno sklenitev sporne pogodbe pridobiti sklep edine družbenice (družbe iz L., to je E....), ki bi moral biti ne samo sprejet, ampak skladno z deseto alinejo 505. člena ZGD-1 in v zvezi z 38.a členom ZGD-1 ter predvsem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 526. člena ZGD-1 še vpisan v knjigo sklepov (le-to potrjuje notar oziroma jo v elektronski obliki vodi notarska zbornica), saj morebitni sklepi v izpostavljeni smeri, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.² Glede ničnosti pogodbe na podlagi 38.a člena ZGD-1 (o kapitalski in vodstveni strukturi ter dejstvu, da ni bilo sklepa skupščine toženke) je toženka povsem konkretno ugovarjala in tožnica je tista, ki bi morala, ker na podlagi pogodbe uveljavlja plačilo, najprej zatrjevati in nato še izkazati dejstva, ki utemeljujejo zakonske pogoje za veljavnost konkretne sporne pogodbe, česar, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni zmogla, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka, saj na podlagi nične pogodbe tožnica ne more uspešno zahtevati vtoževanega zneska. Tožnica predmetnega ne more, kot se neutemeljeno zavzema, preprosto sanirati z zatrjevanimi dogovori I. R. z družino A... in U. S. ter z zatrjevano seznanjenostjo omenjenih, pri čemer velja izrecno opozoriti, da bi se omenjeno soglasje tudi sicer moralo nanašati na soglasje za sklenitev konkretne (sporne) pogodbe med tožnico in toženko in ne na nekakšno predvideno plačilo I. R. za opravljeno delo. Namen 38.a člena ZGD-1 je lahko dosežen šele, ko da edini družbenik enoosebne d.o.o.. (formalno) soglasje za sklenitev konkretne pogodbe. In od vsakega poslovodje je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo zavoljo veljavnosti tovrstnih pogodb sledil določbam ZGD-1 ter pridobil ustrezno soglasje edinega družbenika, katerega interesi niso nujno enaki interesom njegovih neposrednih ali posrednih lastnikov. Povedano drugače, potrebno je (formalno) soglasje edinega družbenika, ki ga morebitno soglasje njegovih posrednih (družina A...) ali neposrednih lastnikov (družba v D...) ne more preprosto nadomestiti. Pritožbeno sodišče se je kljub navedenemu vseeno opredelilo tudi do preostalih tožničinih pritožbenih očitkov.

6. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo obširno uveljavljanih očitkov procesnih kršitev oziroma ni našlo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Očitek absolutne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (že razsojena stvar in visečnost pravde) je nepojasnjen in v tej smeri tudi pritožbeno sodišče ni našlo kršitve. Vprašanje glede veljavnosti sklenjene pogodbe je pravno vprašanje in zato v tej smeri neizvedba predlaganih dokazov (zaslišanja priče G. B., izvedbe soočenja S. D. in U. S. ter zaslišanja priče T. T.), ki so namenjeni dokazovanju dejstev, ne more pomeniti očitane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje tudi ni sprejelo zaključka, da pogodba ne obstoji oziroma da ni obstajala. B. je bil očitno podrejen I. R. in v kontaktu z U. S., iz česar pa še vedno, kljub obširnim pritožbenim navedbam, ni mogoče izpeljati nobenih dejstev o soglasju (sklepu) toženkine edine družbenice k sklenjeni pogodbi. V tej smeri je tudi popolnoma nerelevantno, če sta bila B. in U. plačana za svoje storitve ter na kakšni podlagi (op. ali je za njiju obstajala veljavna svetovalna pogodba) in če I. R. ni bil plačan. V predmetni pravdi se namreč presoja veljavnost konkretne svetovalne pogodbe in ne veljavnost drugih svetovalnih pogodb. Enako velja za vodenje stroškovnih mest pri toženki in za hranjenje pogodb pri R., B. in U. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica kakršnihkoli plačil po sporni pogodbi ni izkazala. Sodišče prve stopnje tudi ni spregledalo izpovedb R. in D. ter listinskih dokazov, ki jih je predložila tožnica. Prav tako je bila tožnica tista, ki je predlagala zaslišanje U. S., čeprav priči sedaj odreka prav vsakršno verodostojnost. Drži, da sodišče kot nepotrebnega ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče G. B., vendar predmetno glede na navedeno zgoraj ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V zvezi z zaslišanjem T. T. je bil predmetni dokaz pravilno zavrnjen kot nepotreben, saj je bil omenjeni predlagan le za dokazovanje (izkazanega) dejstva, da je sporni rokopis sestavil U. S. Drugačne pritožbene navedbe so neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP), pri čemer tudi sicer izvedba dokaza ni namenjena dokazni oceni listinskega dokaza (rokopisa, ki ga je sestavil U.), temveč dokazovanju dejstev. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da ni bilo potrebe po soočenju prič D. in S., ki je bilo predlagano le v zvezi z mesečnim poročanjem U. in v zvezi s stroškovnimi postavkami tudi za I. R. Soočenje je le predmet načina izvedbe dokaza oziroma metoda zasliševanja in v konkretni zadevi je sodišče prve stopnje oba omenjena zaslišalo in dokazno ocenilo, zato ni bilo potrebe po (dodatnem) soočenju. Pritožba tudi sicer ne pojasni, kako bi opravljeno soočenje vplivalo na dokazno oceno obeh deloma nasprotujočih si izpovedb, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo. Ob tem drži, da je U. S. predstavnik (posrednih) lastnikov toženke in očitno še vedno opravlja to plačano funkcijo, vendar pritožba zmotno meni, da je S. D. popolnoma interesno neopredeljena priča. Slednji je bil zaposlen pri toženki in hkrati je še izpovedal, da je osebni prijatelj I. R. (tožničinega zakonitega zastopnika in družbenika). Njegovo izpovedbo in izpovedbo I. R. je sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo in dokazno ocenilo. Ker je pritožba samostojno pravno sredstvo se tožnica ne more v zvezi z neverodostojnostjo izpovedbe U. S. upoštevno sklicevati na svoje navedbe iz kazenske ovadbe, ki jo prilaga k pritožbi.

7. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost) je lahko podana le v primeru, če sodišče v sodbi napačno povzame vsebino izvedenega dokaza. Predmetne kršitve ni, če se sodišče ne opredeli do nasprotujočih si izpovedb in če izpovedbe nasprotujejo vsebini izvedenih listin. Toženka je izrecno ugovarjala, da so sicer bili pogovori, osnutki oziroma pogajanja o plačilu in vstopu I. R. v toženko, vendar niso bili dogovori nikoli potrjeni, odobreni in sklenjeni, saj le-ta ni izpolnil s strani lastnikov zahtevanih pogojev (ni zagotovil kapitala v višini 1,25 MIO EUR, ampak je izvedel preslepitev s krožnimi, fiktivnimi posojili). O tem je torej priča U. S. lahko izpovedala. Sodišče prve stopnje je v tej smeri sicer nekoliko preobširno povzelo izpovedbo U. S. (slednji je omenjal tri pogoje ter še nekakšno posebno revizijo), vendar s predmetnim v relevantnem in povsem zadostnem delu (glede zatrjevanega pogoja, ki je bil v vlaganju I. R., in glede zatrjevanja o krožnih, fiktivnih posojilih) ni preseglo omenjene toženkine trditvene podlage. Povedano drugače, minimalna oziroma delna prekoračitev trditvene podlage ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da iz listinskih dokazov ni razvidnega nobenega pogojevanja v smeri omenjenega vložka R. v družbo. Da je bilo vsaj govora o vložku I. R., namreč izhaja in iz pritožbeno izpostavljenega rokopisa in iz zapisa sestanka ″upravnega odbora″, zato je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Na tem mestu velja še poudariti, da je tožnica pravzaprav pavšalno prerekala toženkin omenjeni ugovor, in sicer, da omenjeni vložek I. R. ni relevanten za predmetno pravdo in da so glede prerekanja s strani stečajnega upravitelja v teku pravde. Toženka je opisala, na kakšen način je I. R. ″vlagal″ (o fiktivnih krožnih posojilih) v toženko in temu tožnica ni konkretizirano nasprotovala. Tega pritožba tudi ne izpodbije s sklicevanjem na predloženi končni seznam preizkušenih terjatev tretje družbe v stečaju. Šlo je za ″vlaganja″ I. R., ki je lastnik očitno večih družb, zato ni jasno, kaj želi pritožba doseči z izpostavljanjem tega, da tožnica pri konkretnih poslih ni omenjena. Šlo je za že omenjeni pogoj, po katerem bi I. R. pridobil še delež v toženki in ki ga ni izpolnil. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje tudi (pritožbeno nesporno) zaključilo, da ni imel niti pooblastila za prenos deleža v toženki nase (notarski zapis z dne 14.9.2015, ki ga je kasneje z drugim notarskim zapisom razveljavil). Izpodbijana sodba v tem delu ni nerazumljiva, čeprav se ukvarja s pretežno nerelevantnim lastniškim vstopom I. R. v toženko in bi se lahko osredotočila le na vtoževano terjatev na podlagi konkretne sporne pogodbe. Trditveno podlago glede pogojenosti vstopa v toženko in glede plačila je toženka podala, zato drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

8. Sodba sodišča prve stopnje tudi ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo sodišča prve stopnje je vsekakor mogoče preizkusiti in to je pritožbeno sodišče tudi storilo. Indic iz 14. točke obrazložitve, da sodišče ocenjuje, da v kolikor bi bila predmetna pogodba veljavno sklenjena, bi toženka z njo zagotovo razpolagala in bi bil z njo seznanjen tudi lastnik toženke (edini družbenik), ne pomeni, da predmetna pogodba zaradi navedenega ni veljavna. Zaključek o neveljavnosti pogodbe je, kot je bilo že povedano, pravni zaključek, ki ga obširno pritožbeno sklicevanje na izpovedbi R. in D., ne more spremeniti. Navedenega zaključka, ki je pravilen, ne more spremeniti sklicevanje, da je tožnica (s strani R. za obe pravdni stranki podpisano) pogodbo predložila, da je R. storitve svetovanja opravljal in da za predmetno I. R. ni dobil plačila. Toženka je ob tem zmogla trditveno breme v smeri 38.a člena ZGD-1 in tožnica je tista, ki v tej smeri svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila. Ob tem je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na zapisnik sestanka ″upravnega odbora″ toženke z dne 10.1.2015, ki so se ga udeležili I. R. in člani družine A... Pritožbeno sodišče na tem mestu še pripominja, da ni pojasnjeno kakšno vlogo je imel na omenjenem sestanku I. R. in da skladno s šestim odstavkom 38.a člena ZGD-1 poslovodja ne sme sodelovati pri odločanju o omenjenem soglasju. I. R. bi moral soglasje za sklenitev konkretne sporne pogodbe med tožnico in toženko pridobiti od toženkine edine družbenice, in kot je bilo že povedano ne morebiti od družine A... in U. S., pri čemer je dokazni postopek tudi v tej smeri pokazal, da so sicer bila pogajanja o plačilih I. R., a do dogovora med pravdnima strankama in do njegove realizacije ni prišlo, ker I. R. ni izpolnil zahtevanih pogojev (vložka). Tudi sicer pa izhaja iz predmetne listine, da šele bo, in sicer I. R. (ne tožnica), prejemal plačilo, medtem ko je bil sestanek 10.1.2015 in ni jasno, kako naj bi bila v posledici in duhu tega sestanka ter še rokopisa U. S. iz februarja 2015 podpisana sporna pogodba z dne 1.1.2015. Omenjena absolutna bistvena kršitev tudi ni podana v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj v njej sodišče prve stopnje le izraža dvom o pristnosti pogodbe, in ne sprejme zaključka, da je pogodba neveljavna iz razloga, ker ni pristna.

9. Ker drugih pritožbenih trditev tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz te obrazložitve in iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Toženki se prizna priglašenih 2400 točk za odgovor na pritožbo, 34 točk materialnih stroškov (2 % od 1000 točk in 1 % od 1400 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 1.781,69 EUR.

-------------------------------
¹ Uveljavlja tudi kršitve ustavnih pravic tožnice in temeljnih človekovih pravic, zagotovljenih z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah.
² Enako stališče ne izhaja le iz odločbe VSM, ki jo je k odgovoru na pritožbo priložila toženka, temveč je podobne zaključke mogoče izluščiti tudi iz drugih odločb višjih sodišč (npr. sodbe VSL I Cpg 1332/2015 z dne 14.9.2016 in sodbe VSM I Cpg 417/2017 z dne 8.3.2018).

Datum zadnje spremembe:

09.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba II Cpg 208/2018
• VSK sklep Cpg 111/2013
• VSM sklep I Ip 312/2014