VSC Sodba I Cpg 145/2019

Jedro

Sodna praksa je enotna, da gre pri zakoniti subrogaciji po 24. členu SZ-1 za subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja, ki pa nima vsebine za kakršno se neutemeljeno zavzema pritožba. Za vsebino subsidiarnega poroštva se je treba opreti na relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Tako lahko skladno s prvim odstavkom 1024. člena OZ (porokovi ugovori) subsidiarni porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore (op. po tretjem odstavku predmetne določbe lahko porok uveljavlja svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev). Po drugem odstavku omenjene določbe OZ dolžnikova odpoved ugovorom in dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Povedano drugače, toženka je v predmetni pravdi lahko (uspešno) uveljavljala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije oziroma nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Predmetnega ne more spremeniti dejstvo, da tožnik razpolaga s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper glavne dolžnike. Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilni postopki zoper glavne dolžnike (najemnike) ne morejo imeti vpliva na toženko (subsidiarno porokinjo) izven obsega redkih izjem, ki še spadajo v okvir pravil o poroštvu (npr. vpliva na tek zastaranja). Povedano drugače, čeprav je bilo o terjatvi v razmerju zoper glavnega dolžnika že pravnomočno odločeno, ima porok tej terjatvi, ko se (prvič) uveljavlja zoper njega, še vedno možnost nasprotovati iz vseh razlogov po 1024. členu OZ. V predmetni zadevi je bilo sporno, če je tožnik sploh upnik, in tožnik v tej smeri ni zmogel trditvenega bremena, zato je bil njegov zahtevek pravilno zavrnjen. Ne gre za odločanje o isti stvari, saj v izvršbi zoper najemnike toženka ni bila stranka postopka. Nenazadnje tudi sicer glavni dolžnik in subsidiarni porok v morebitni pravdi, ki bi se vodila zoper oba skupaj, ne bi nastopala kot nujna sospornika. Skladno z vsem navedenim toženka torej ne more izpodbijati klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepov o izvršbi zoper najemnike, kot zmotno meni pritožnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo (skupaj) 866,57 EUR s pripadki (konkretnejši opis zavrnjenega zahtevka je razviden iz I. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in ga pritožbeno sodišče na tem mestu ni povzelo) in (II.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnik) v 8 dneh dolžna toženi stranki (toženki) povrniti 406,24 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo izpolnjenost pogojev za nastop subsidiarne odgovornosti lastnika stanovanja – toženke za plačilo obratovalnih stroškov v vtoževanem obdobju. Napačen je zaključek, da ni podana aktivna legitimacija tožnika, saj naj ne bi navajal, na kateri podlagi uveljavlja terjatev. Tožnik razpolaga s pravnomočnimi izvršljivimi naslovi – sklepi o izvršbi, izdanimi na predlog upnika (tožnika) zoper najemnike. Predlogi za izvršbo so bili vloženi skladno s pogodbo o opravljanju upravniških storitev in sklepi so postali pravnomočni v celoti (tudi v kondemnatornem delu). Ugovori niso bili vloženi in o terjatvi se ni posebej presojalo. Sklepi so postali pravnomočni tudi v delu, ki predstavlja plačilni nalog. O terjatvi (o obratovalnih stroških), ki jo je imel tožnik do najemnikov, je bilo že pravnomočno odločeno. V predmetni pravdi tožnik od lastnice (toženke) terja na podlagi subsidiarne odgovornosti plačilo terjatve, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Napačno je stališče, da ni podana aktivna legitimacija, ker tožnik za obratovalne stroške ni izkazal, da je nastopila subrogacija po zakonu, in da ni izkazal ali zatrjeval, da je obveznosti iz tega naslova (iz naslova obratovalnih stroškov) sam izpolnil. Če bi sledili pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, bi se znova presojalo o terjatvi, o kateri je že pravnomočno odločeno, vodijo pa se tudi že izvršilni postopki. Dejansko bi šlo za ponovno odločanje o isti stvari. Kršeno bi bilo načelo ne bis in idem in bi bila podana kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršba zoper najemnike ni bila uspešna, zato je podana pasivna legitimacija toženke na podlagi petega odstavka 24. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1). Toženka klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepov o izvršbi, ki so navedeni v tožbi in na katerih dejansko temeljijo tožbene navedbe, ni nikoli izpodbijala. Ob dejstvu, da obstaja solidarna odgovornost lastnika za obveznosti najemnika za plačilo obratovalnih stroškov, in dejstvu, da je o obveznostih najemnika že pravnomočno odločeno, je materialno pravo napačno uporabljeno v smeri, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev tožbe. Tožnik vztraja tudi, da ni podano zastaranje terjatve po sklepu VL 11738/2011 z dne 2. 2. 2011.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Navaja, da je zgrešeno naziranje tožnika, da je treba šteti izvršilne postopke, ki so bili izvedeni kot dokaz, za pravnomočno razsojeno stvar v tem postopku in da bi prišlo do ponovnega sojenja, če se jih ne bi upoštevalo. Izvršbe so bile vložene zoper druge pravne subjekte. V bistvu tožnik izpodbija dejansko stanje, in sicer, da ni izkazal, da je sam poravnal obratovalne stroške. Tega razloga ni mogoče uveljavljati v tem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo. Npr. navedbe, da je tožnica izvršilne postopke zoper najemnike vodila ″na podlagi pogodbe o opravljanju upravniških storitev″, iz katere bi bilo morebiti mogoče sklepati v smeri nekakšnih dodatnih dejstev o njeni aktivni legitimaciji v tej pravdi. Takšna dejstva bi nenazadnje pomenila še nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

6. Relevantno dejansko stanje je razvidno iz izpodbijane sodbe, smiselno pa ga je mogoče povzeti tudi iz same pritožbe, zato pritožbeno sodišče na tem mestu dejanskih ugotovitev ne bo podrobneje povzemalo. Tožnik (upravnik) od toženke (op. v relevantnem obdobju lastnice) terja plačilo zatrjevanih obratovalnih stroškov in potrebnih stroškov, ki naj bi jih imel z njihovo (neuspešno) izterjavo. Zoper toženkine najemnike je namreč (ob izostalih odgovorih na tožnikove predloge za izvršbo) pridobil pravnomočne sklepe o izvršbi. Zoper enega najemnika izvršilni postopek še traja, zoper dva pa sta bila izvršilna postopka pravnomočno končana (1. 6. 2012 in 20. 2. 2017). Tožnik od najemnikov ni dobil plačila.

7. Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da je toženka pasivno legitimirana, ker je bila v relevantnem časovnem obdobju (v obdobju nastanka zatrjevanih obratovalnih stroškov) lastnica stanovanja, ki ga je omenjenim najemnikom oddajala v najem, vendar je nato upoštevaje ugovor toženke ugotovilo, da tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal, da je predmetno obveznost iz naslova zatrjevanih obratovalnih stroškov kot upravnik poravnal upnikom iz lastnih sredstev, da je storitve sam opravil, da je prišlo do prenosa materialnopravnih upravičenj lastnikov za plačilo predmetnega nanj (npr. s pogodbo ali posebnim naročilom) in da je morebiti tretja oseba (izvajalec storitev) nanj prenesel predmetno terjatev. Zaradi navedenega je presodilo, da tožnik ni izkazal aktivne legitimacije za plačilo obratovalnih stroškov (v svojem imenu in za svoj račun), zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. V zvezi s terjatvami iz zadeve zoper najemnika VL 11738/2011 je presodilo, da je v tem delu terjatev tudi zastarala, saj je bil izvršilni postopek končan 1. 6. 2012, tožba zoper toženko pa je bila vložena 17. 2. 2017.

8. Zgoraj navedeni razlogi sodišča o pomanjkljivi trditveni¹ podlagi v smeri tožnikove aktivne legitimacije so pravilni in gre torej za nesklepčen tožbeni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo. Zato se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo dodatnega razloga za zavrnitev dela tožbenega zahtevka (z delnim zastaranjem vtoževane terjatve).

9. Sodna praksa je enotna, da gre pri zakoniti subrogaciji po 24. členu SZ-1 za subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja, ki pa nima vsebine za kakršno se neutemeljeno zavzema pritožba. Za vsebino subsidiarnega poroštva se je treba opreti na relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Tako lahko skladno s prvim odstavkom 1024. člena OZ (porokovi ugovori) subsidiarni porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore (op. po tretjem odstavku predmetne določbe lahko porok uveljavlja svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev). Po drugem odstavku omenjene določbe OZ dolžnikova odpoved ugovorom in dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Povedano drugače, toženka je v predmetni pravdi lahko (uspešno) uveljavljala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije oziroma nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Predmetnega ne more spremeniti dejstvo, da tožnik razpolaga s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper glavne dolžnike. Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilni postopki zoper glavne dolžnike (najemnike) ne morejo imeti vpliva na toženko (subsidiarno porokinjo) izven obsega redkih izjem, ki še spadajo v okvir pravil o poroštvu (npr. vpliva na tek zastaranja). Povedano drugače, čeprav je bilo o terjatvi v razmerju zoper glavnega dolžnika že pravnomočno odločeno, ima porok tej terjatvi, ko se (prvič) uveljavlja zoper njega, še vedno možnost nasprotovati iz vseh razlogov po 1024. členu OZ. V predmetni zadevi je bilo sporno, če je tožnik sploh upnik, in tožnik v tej smeri ni zmogel trditvenega bremena, zato je bil njegov zahtevek pravilno zavrnjen. Ne gre za odločanje o isti stvari, saj v izvršbi zoper najemnike toženka ni bila stranka postopka. Nenazadnje tudi sicer glavni dolžnik in subsidiarni porok v morebitni pravdi, ki bi se vodila zoper oba skupaj, ne bi nastopala kot nujna sospornika. Skladno z vsem navedenim toženka torej ne more izpodbijati klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepov o izvršbi zoper najemnike, kot zmotno meni pritožnik.²

10. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.

-------------------------------
¹ Dokazna podlaga je namreč povezana s trditveno podlago in je ne more nadomestiti, kot morebiti zmotno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje.
² Podobna stališča izhajajo tudi iz odločbe VSBiH, Rev 159/80, 18.4.1980, Bilten VSBiH 3/80, str. 39 (op. relevanten del odločbe je povzet v Obligacijskem zakoniku s komentarjem, v komentarju k 1024. členu OZ, 4. knjiga, str. 1060).

Datum zadnje spremembe:

06.01.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 1715/2014
• VSL Sodba in sklep I Cp 1227/2020
• VSL sodba I Cpg 34/2012