VSC Sodba Cpg 144/2019

Jedro

Toženka kot izhaja iz izpodbijane sodbe poškodovanega delavca ni ustrezno usposobila za prižiganje kamina in dolivanje goriva (nevarne kemične snovi), zato je pravilen zaključek o njeni 80 % odgovornosti za nastalo škodo in o 20 % soodgovornosti ne dovolj previdnega delavca, ki je dolival bioetanol v enoto ″eko″ kamina ob gorečih sosednjih enotah.

Pritožba glede na povedano povsem neutemeljeno izpostavlja nekakšen argument tako imenovane naravne vzročnosti, ki je v tem, da delavec, če predhodno ne bi kršil prepovedi vožnje iz razloga žleda na cesti (in ne iz razloga prepovedi rokovanja s kaminom in z bioetanolom), ne bi imel možnosti rokovanja z bioetanolom, saj pri toženki tega goriva očitno takrat ni bilo na zalogi, in posledično ne bi prišlo do predmetne poškodbe. Vendar ta argument ne more vplivati na odločitev, saj gre za naravni vzrok, ki je preveč oddaljen od nastanka predmetne nezgode, da bi bil še lahko upošteven kot pravno relevanten vzrok za nastanek nesreče. Da ne gre za pravno upošteven sovzrok k nastali nesreči, je razvidno seveda še iz tega, da se je prepoved nanašala na prepoved vožnje iz razloga žleda na cesti in ne iz razloga prepovedi uporabe bioetanola

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 9.091,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2016 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka v višini 614,07 EUR, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila, in (II.) v presežku v višini 2.272,89 EUR s pripadki tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev o tožbenem zahtevku med drugim temelji na presoji, da je podan soprispevek zavarovanca toženke (ponesrečenega delavca) v višini 20 % in da obstoji odgovornost toženke za tožnici nastalo škodo v višini 80 %.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper I. točko izreka sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zatrjevala, da škoda ni v vzročni zvezi z njenim ravnanjem. Po presoji izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar je posledično pripeljalo do napačne uporabe materialnega prava. Izvedenec je korektno in strokovno odgovoril na postavljena vprašanja. Ugotovil je manjše nepravilnosti zaradi le občasnih pregledov kamina, kar po njegovem prepričanju ni v nobeni vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Pojasnil je, da ne gre za stroj. Zakoniti zastopnik toženke je na narok 18.10.2018 prinesel ″eko″ kamin (kamin).¹ Toženka meni, da je dejstvo, da sodnica, ki je izdala sodbo, ni videla tega predmeta, bistveno vplivalo na napačno odločitev o njeni odgovornosti. Izvedenec je kot bistveno okoliščino za nesrečo videl v tem, da je delavec dolival gorivo – bioetanol v enoto kamina ob že gorečih sosednjih enotah kamina. Temu sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže. Dodatno je še navedel, da je od povprečne odrasle osebe pričakovati, da ve, da se 96 % etanola ne zliva na ogenj. Izpostavil je tudi, da je za ravnanje s tem kaminom mogoča primerjava s svečniki na mizah gostinskih lokalov, ki delujejo na istovrstno gorivo, in da je za prižiganje lahko zadolžena vsaka polnoletna oseba, ki izpolnjuje psihofizične zahteve za delo. Če bi sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo vse posamezne odgovore in vse odgovore skupaj, bi moralo priti do zaključka, da je edini in izključni vzrok za delovno nezgodo ravnanje delavca. Zmotno je ovrednotilo izpovedbe Đ. M. (delavec) in Ž. N.. Oba sta izpovedala, da jim je bilo prižiganje praktično prikazano. Zaključek, da niso imeli praktične preizkušnje je napačen. Izvedenec je poudaril, da zadošča predhodno znanje iz tovrstnih usposabljanj za ravnanje z bioetanolom. Ker so vsi zaposleni pogosto prižigali omenjene svečnike, so bili prav gotovo (ustrezno) usposobljeni za ravnanje s kaminom. Izvedenec je izpostavil, da so bili ustrezni opozorilni znaki nameščeni na samem kaminu in ni bilo razloga, da bi bila ob kaminu nameščena dodatna opozorila. Sodišče prve stopnje je napačno ovrednotilo še eno bistveno okoliščino, in sicer, da je imel Đ. M. s strani neposredno nadrejenega P. Z. izrecno prepoved, da se odpelje po bioetanol. To je delavec tudi potrdil. Če bi to navodilo spoštoval, do nezgode ne bi prišlo, kar je še dodaten razlog, da je vzrok za nezgodo izključno v ravnanju delavca.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da toženka ne uveljavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in da je iz vsebine pritožbe razvidno še, da tudi s pritožbenim razlogom zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pretežno uveljavlja le očitek zmotne uporabe materialnega prava, to je napačno presojo vzročne zveze. Pritožba namreč pretežno z izredno selektivnim izpostavljanjem le nekaterih okoliščin konkretnega primera želi doseči zaključek, da je za nastalo škodo v celoti odgovoren poškodovani delavec. Pri tem drži pritožbeni očitek, da sodnica, ki je izdala sodbo prinešene enote ″eko″ kamina ni videla, vendar v spisu ni najti podlage, da je zaradi tega sprejela napačen materialnopravni zaključek o toženkini odgovornosti. V tej zvezi pa velja morebiti še pripomniti, da je sodnica, ki je izdala sodbo, med drugim ″videla″ opis enote ″eko″ kamina, ki je bila prinešena na narok za glavno obravnavo, izvedensko ekspertizo in številne (tudi barvne) fotografije ″eko″ kamina.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z napačno ugotovljenim dejanskim stanjem. Že v sami pritožbi je spregledano, da zaključek, da ni bilo praktične preizkušnje, ne more biti izpodbit s trditvami o praktičnem prikazu. Tudi sicer pa sta poškodovani delavec in Niko Žgank izpovedala v smeri, ki je povzeta v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsebina njunih izpovedb ni takšna kot zmotno meni pritožba oziroma je takšna kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje v omenjeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Mnenje izvedenca je sicer res bilo, da so bili ustrezni opozorilni znaki nameščeni na samem kaminu in da zato ni bilo nobenega varnostnega razloga, da bi bila ob kaminu nameščena dodatna opozorila, a pritožba ne izpodbija dodatne ugotovitve sodišča prve stopnje (glej 26. točko obrazložitve), da je bilo delavcu to opozorilo dejansko celo prekrito.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevaje zgoraj navedeno pravilno in popolno ugotovilo vse okoliščine konkretnega primera. Ker so vse dejanske okoliščine razvidne že iz izpodbijane sodbe, jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje ponavljalo. Nesporno je 2.2.2014 prišlo do poškodbe natakarja M. Đ. na delovnem mestu, ko je z bioetanolom polnil gorilnike v ″eko″ kaminu, pri čemer je eksplodirala posoda z bioetanolom in je omenjeni utrpel opekline po zgornjem delu telesa.

8. Pritožba pravilno opozarja, da neustrezni obdobni pregledi kamina po mnenju izvedenca niso v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje povzelo in v tej smeri sicer ugotovilo kršitev 26. člena Zakona o varstvu pri delu, vendar je iz izpodbijane sodbe razvidno, da v zvezi s predmetno kršitvijo toženki ne očita odgovornosti za nastalo škodo. Povedano drugače, tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo vzročne zveze med to kršitvijo in nastalo škodo (glej od 23. do 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe). Z izjemo zgoraj omenjenih so preostale pritožbeno izpostavljene okoliščine konkretnega primera pravilno povzete, vendar je zavzemanje pritožbe za zaključek, da je k nesreči v celoti (oziroma vsaj v večjem odstotku) prispeval sam delavec, neutemeljeno. Drži, da je bistvena okoliščina za nastanek nesreče po mnenju izvedenca to, da je delavec dotakal bioetanol v enoto kamina ob že gorečih sosednjih enotah. Do te okoliščine se je sodišče prve stopnje opredelilo in ji dalo ustrezno težo, in sicer jo je povezalo s preostalimi okoliščinami konkretnega primera, ki jih izredno selektivna pritožba ne omenja. Čeprav je od odrasle osebe po oceni izvedenca mogoče pričakovati, da ve, da se 96% etanola ne zliva na ogenj, v konkretnem primeru delavec ni zlival goriva na ogenj, temveč ga je zlival v enoto ″eko″ kamina, ki ni gorela. Enot ″eko″ kamina je bilo več (pritožba omenja 4 do 5 enot), zato tudi s strani izvedenca izpostavljena primerjava s svečniki na mizah v gostinskih lokalih, ki vsebujejo isto gorivo, nima takšne teže kot se zavzema toženka oziroma ne pomeni, da je delavec vlival gorivo na ogenj. Na slednje bi bilo namreč mogoče sklepati, če bi se omenjena primerjava razumela kot enakost, kot zmotno meni pritožba. Izvedenec je tudi pojasnil, da je lahko za ″prižiganje″ ″eko″ kamina, ki ni stroj, ampak je delovna oprema, zadolžena vsakapolnoletna oseba, ki izpolnjuje psihofizične zahteve za delo, vendar je še izrecno dodal, da je za prižiganje in dolivanje goriva potrebno usposabljanje iz varstva pri delu za ravnanje s kaminom in z bioetanolom (teoretično in praktično). Povedano drugače, za prižiganje in dolivanje goriva je seveda lahko zadolžena zgoraj omenjena oseba, vendar je za varnost njenega početja nujno, da je teoretično in praktično poučena in za ravnanje s kaminom in za ravnanje z bioetanolom. Toženka kot izhaja iz izpodbijane sodbe poškodovanega delavca ni ustrezno usposobila za prižiganje kamina in dolivanje goriva (nevarne kemične snovi), zato je pravilen zaključek o njeni 80 % odgovornosti za nastalo škodo in o 20 % soodgovornosti ne dovolj previdnega delavca, ki je dolival bioetanol v enoto ″eko″ kamina ob gorečih sosednjih enotah. Pritožba ob tem tudi spregleda dodatno pojasnilo izvedenca, ki mu je sodišče sledilo, da so tudi posebnosti pri vžigu in da je veliko pomembnih navodil, za katere se ne more trditi, da jih lahko po nekakšni logiki prav vse vsak pozna in razume že sam po sebi na podlagi zdrave pameti. Navedeno pomeni, da je sicer delavec v določeni meri ravnal nespametno, vendar je za nastalo škodo pretežno odgovorna toženka, ki ga ni ustrezno usposobila, pa bi ga morala. Drži, da je izvedenec poudaril, da zadošča predhodno znanje iz usposabljanj ravnanja z bioetanolom, vendar v spisu ni podlage za zaključek, da je takšno usposabljanje bilo kadarkoli izvedeno. V tej zvezi je zmotno pritožbeno zavzemanje, da so bili vsi zaposleni usposobljeni za ravnanje z bioetanolom, ker so že predhodno in pogosto prižigali primerljive svečnike. Pravilen, čeprav sicer za to pravdo nerelevanten, zaključek sodišča prve stopnje v tej smeri je, da je toženka tudi v zvezi s svečniki ravnala malomarno, saj je dovolila prižiganje svečnikov neusposobljenim osebam.

9. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da delavcu ni bilo prepovedano prižigati in dolivati goriva v ″eko″ kamin in da ni ravnal samovoljno ter dela opravil po lastni iniciativi. Očitno kršena prepoved nadrejenega Z. P. da se delavec ne sme odpeljati po bioetanol, je bila dana iz razloga, ker je bil na cesti žled, in ne iz razloga, da delavec ne bi smel rokovati s kaminom in z gorivom. Delavec, čigar izpovedbi je sodišče v tem delu sledilo, je prav s strani omenjenega dobil nalogo, da pripravi za pogostitev v srednjeveškem stolpu Hotela ... pa ustrezno vzdušje za goste, kar je obsegalo tudi prižiganje ″eko″ kamina. Pritožba glede na povedano povsem neutemeljeno izpostavlja nekakšen argument tako imenovane naravne vzročnosti, ki je v tem, da delavec, če predhodno ne bi kršil prepovedi vožnje iz razloga žleda na cesti (in ne iz razloga prepovedi rokovanja s kaminom in z bioetanolom), ne bi imel možnosti rokovanja z bioetanolom, saj pri toženki tega goriva očitno takrat ni bilo na zalogi, in posledično ne bi prišlo do predmetne poškodbe. Vendar ta argument ne more vplivati na odločitev, saj gre za naravni vzrok, ki je preveč oddaljen od nastanka predmetne nezgode, da bi bil še lahko upošteven kot pravno relevanten vzrok za nastanek nesreče. Da ne gre za pravno upošteven sovzrok k nastali nesreči, je razvidno seveda še iz tega, da se je prepoved nanašala na prepoved vožnje iz razloga žleda na cesti in ne iz razloga prepovedi uporabe bioetanola. Slednje pomeni, da bi bila delavčeva kršitev v tej smeri lahko upoštevna le v primeru, če bi mu nastala škoda zaradi žleda na cesti, ni pa upoštevna v konkretni zadevi, ko mu je škoda nastala, ko je uporabil bioetanol. Sodišče prve stopnje predmetne prepovedi torej pravilno ni upoštevalo pri presoji delavčevega soprispevka.

10. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi sicer zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

11. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Toženka povzame opis videnega predmeta.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 141/2019
• VSL sodba II Cp 3913/2010
• VSL sodba II Cp 1659/2014