VSC Sklep I Cp 320/2019

Jedro

Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da je bila tožeča stranka delno oproščena plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji, in sicer je bila oproščena sodne takse v višini 1.947,50 EUR, morala pa je plačati 389,50 EUR sodne takse za postopek. Torej znesek plačane sodne takse 389,50 EUR predstavlja del stroškov, ki so nastali tožeči stranki, sodna taksa v znesku 1.947,50 EUR pa ni strošek postopka tožeče stranke, ker tega stroška ni imela, posledično tudi ni mogel biti predmet dogovora v sodni poravnavi, to je lahko bil le znesek 389,50 EUR, kolikor je tožeča stranka dejansko plačala.

Glede na določbi prvega in drugega odstavka 14.b člena ZST-1 sodišče prve stopnje ni smelo seznaniti tožene stranke s predlogom tožeče stranke za taksno oprostitev, z dokaznimi listinami in s sklepom, izdanim na podlagi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ker lahko vse te navedene listine pregleduje le tožeča stranka, ki je bila oproščena, sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvajanjem njihovih z zakonom določenih pristojnosti.

Na podlagi spisovnega gradiva pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila sodna poravnava z učinkom ureditve spornega razmerja tudi v tej pravdni zadevi sklenjena v postopku mediacije v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 779/2016 in v tej pravdni zadevi (P 783/2016) sploh ni bil opravljen narok, zato sodišče prve stopnje ni imelo možnosti seznaniti tožene stranke z dejstvom, da je delno oprostilo taksne obveznosti tožečo stranko. Zato izpodbijani sklep ni obremenjen niti z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni storjena kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča postopalo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati na račun Okrožnega sodišča v Celju sodno takso v znesku 324,58 EUR in o tem sodišču predložiti dokazilo.

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, smiselno je uveljavljala pritožbena razloga bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa in naložitev plačila pritožbenih stroškov tožeči stranki. V pritožbi je navajala, da je prisojeni uspeh pravdnih strank v nasprotju z namenom sodne poravnave, o uspehu v postopku ob sklenitvi sodne poravnave ni mogoče govoriti, ker je to akt dispozicije strank. Običajno se stranke o stroških postopka dogovorijo, če pa tega ne storijo, velja, da vsaka nosi svoje stroške postopka. Odmera in priznanje potrebnih stroškov postopka po merilu uspeha pa se kot dopolnilni kriterij uporablja le takrat, kadar pravdni stranki v sodni poravnavi odmero pravdnih stroškov prepustita sodišču. Sodna poravnava, sklenjena v tem postopku, pa takšnega dogovora ne vsebuje, zato posledično ni pomembno, v kakšnem obsegu je tožeči stranki uspelo uveljaviti zahtevke, ki so bili predmet obravnavanja. V sodni poravnavi dosežen dogovor o stroškovnih posledicah spora ne more dati podlage za presojanje končnega uspeha strank, stranke so se poleg tega v sodni poravnavi izrecno dogovorile, da vsaka krije svoje stroške postopka. Plačilo sodne takse je že samo po sebi strošek tožeče stranke in ga že po jezikovni razlagi ni mogoče razlagati toženi stranki. Stranke so se dogovorile, da vsaka krije svoje stroške postopka, torej so se sporazumele, da obveznosti iz naslova povrnitve stroškov postopka druga do druge nimata. Sodna taksa spada med stroške postopke in bi jo bila ob vložitvi tožbe dolžna plačati tožeča stranka. Slednja je bila oproščena plačila takse na podlagi zakona, zato bi jo morala plačati tožena stranka, a le ob zaključku, da je tožeča stranka v postopku uspela. Ker zaradi sodne poravnave njenega uspeha ni mogoče ovrednotiti, v skladu s sodno prakso v določbah ZST-1 ni podlage, po kateri bi se lahko plačilo sodne takse prevalilo na toženo stranko. Glede na določbo četrtega odstavka 15. člena ZST-1 bi sodišče znesek sodne takse lahko izterjalo kvečjemu od tožeče stranke, ki je v predmetnem postopku pridobila premoženje, ki presega znesek sodne takse, ki bi jo bila dolžna poravnati. Četudi bi držalo pravno naziranje sodišča prve stopnje, bi moralo oproščeni del sodne takse plačilo najprej naložiti tožeči stranki, ki je s sodno poravnavo pridobila premoženje v izjemnem obsegu, zlasti, ker sta se pravdni stranki dogovorili, da bo svoje stroške, torej tudi sodne takse, nosila tožeča stranka. Tožena stranka ob sklepanju poravnave ni vedela, da je bila tožeča stranka delno oproščena plačila sodne takse, saj je sodišče o tem ni obvestilo. Če bi tožeča stranka to vedela, bi v zvezi z oproščenim delom sodne takse v poravnavo vnesla posebno določbo, s katero bi dogovorila obveznost njenega plačila s strani tožeče stranke v vsakem primeru. Izpodbijani sklep predstavlja odločitev presenečenja, ki je tožena stranka ni mogla predvideti, zato ji je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in je sklep v vsakem primeru nezakonit.

3. Tožeča stranka ni vložila odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži pritožbena trditev, da sta se pravdni stranki poravnali in da sta se v sodni poravnavi dogovorili tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Prav tako drži pritožbena trditev, da sodne takse spadajo med stroške pravdnega postopka.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja ugotovitev, da je bila tožeča stranka delno oproščena plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji, in sicer je bila oproščena sodne takse v višini 1.947,50 EUR, morala pa je plačati 389,50 EUR sodne takse za postopek. Torej znesek plačane sodne takse 389,50 EUR predstavlja del stroškov, ki so nastali tožeči stranki, sodna taksa v znesku 1.947,50 EUR pa ni strošek postopka tožeče stranke, ker tega stroška ni imela, posledično tudi ni mogel biti predmet dogovora v sodni poravnavi, to je lahko bil le znesek 389,50 EUR, kolikor je tožeča stranka dejansko plačala.

6. Določba 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vzpostavlja neposredno razmerje med stranko in državo, ko določa, da mora takse stranke, ki bi jih ta morala plačati, pa je bila oproščena, plačati njen nasprotnik, sodišče pa mora po uradni dolžnosti odločiti o plačilu sodne takse. Sodišče mora tako od tožene stranke po uradni dolžnosti izterjati taksno obveznost v obsegu tožničinega uspeha v pravdi, zato je prvostopno sodišče postopalo pravilno, ko je kljub sklenjeni sodni poravnavi ocenjevalo pravdni uspeh strank. Po presoji pritožbenega sodišča je sprejemljiva tudi ocena sodišča prve stopnje, da sta si pravdni stranki priznali enakovreden pravdni uspeh, torej polovični pravdni uspeh, saj ob sklenjeni sodni poravnavi pravdni uspeh tožeče stranke ni popoln, prav tako ni popoln njen neuspeh, sodna poravnava je rezultat popuščanja obeh strank. Zato je pravilen tudi zaključek sodišče prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati polovično taksno obveznost. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Taksna obveznost tožeče stranke bi po tar. št. 1112 ZST-1 v zvezi s tar. št. 1111 ZST-1 sicer znašala glede na vrednost spora 132.388,00 EUR in upoštevaje sklenjeno sodno poravnavo pred izdajo sodne odločbe le 779,00 EUR, saj znaša sodna taksa v tem primeru le 1/3 taksne obveznosti za postopek po tar. št. 1111 ZST-1, ki sicer znaša 2.337,00 EUR. Če bi tožeča stranka plačala sodno takso po tar. št. 1111 v višini 2.337,00 EUR, bi glede na določbo prvega odstavka 36. člena ZST- 1 imela pravico do povrnitve sodne takse v višini razlike med 2.337,00 EUR in 779,00 EUR, sodišče prve stopnje pa bi bilo na podlagi prvega odstavka 37. člena ZST-1 dolžno odrediti vrnitev takse v višini razlike (1.558,00 EUR) po uradni dolžnosti. Zato je odločilno le dejstvo, da znaša taksna obveznost 779,00 EUR in da jo je tožeča stranka v višini 389,50 EUR že plačala, kar ustreza polovici taksne obveznosti glede na pravilno ugotovljen polovični uspeh strank. Tožena stranka bi bila glede na polovični uspeh strank in glede na oproščeno taksno obveznosti tožeči stranki nad zneskom 389,50 EUR v tem postopku dolžna plačati sodno takso v višini 389,50 EUR.

Zato pritožba nima prav, ko trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 15. člena ZST-1 takso terjati od tožeče stranke in ne tožene stranke, tožena stranka je glede na polovični uspeh kljub delni oprostitvi svojo taksno obveznost plačala.

8. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačno uporabilo določbe ZST-1 in z izpodbijanim sklepom dolžno sodno takso toženi stranki odmerilo napačno od zneska sodne takse, za katerega je bila tožeča stranka oproščena (1.947,50 EUR) in ne od zneska taksne obveznosti upoštevaje sklenjeno sodno poravnavo (779,00 EUR) in upoštevaje polovični uspeh v postopku (389,50 EUR).

Pritožbeno sodišče pa glede na določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijanega sklepa ni smelo spremeniti v škodo tožene stranke, ki se je edina pritožila.

9. Glede na določbi prvega in drugega odstavka 14.b člena ZST-1 sodišče prve stopnje ni smelo seznaniti tožene stranke s predlogom tožeče stranke za taksno oprostitev, z dokaznimi listinami in s sklepom, izdanim na podlagi predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ker lahko vse te navedene listine pregleduje le tožeča stranka, ki je bila oproščena, sodišče in drugi državni organi v zvezi z izvajanjem njihovih z zakonom določenih pristojnosti.

Na podlagi spisovnega gradiva pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bila sodna poravnava z učinkom ureditve spornega razmerja tudi v tej pravdni zadevi sklenjena v postopku mediacije v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Celju P 779/2016 in v tej pravdni zadevi (P 783/2016) sploh ni bil opravljen narok, zato sodišče prve stopnje ni imelo možnosti seznaniti tožene stranke z dejstvom, da je delno oprostilo taksne obveznosti tožečo stranko. Zato izpodbijani sklep ni obremenjen niti z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni storjena kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča postopalo v skladu z navedenimi zakonskimi določbami.

10. Glede na vse zgoraj obrazloženo je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

10.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 506/2018
• VSC Sklep I Ip 110/2018
• VSC sklep I Cp 567/2016