VSC Sodba Cpg 98/2019

Jedro

O zavrženju spornega dela procesnega pobotnega ugovora bi bilo lahko odločeno že ob podaji ugovora litispendence, medtem ko je tudi kasnejša odločitev o zavrženju vsekakor pravilna.

Sodišče prve stopnje je opravilo tri naroke, in sicer je na prvem naroku pričelo s pripravljalnim narokom (op. ta ni bil le preložen) in ga je zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave nadaljevalo ter zaključilo na 2. naroku, kjer je tudi sprejelo dokazni sklep, nato pa je na 3. naroku opravilo prvi narok za glavno obravnavo (op. na tem naroku je tožnica priznala utemeljenost dela procesnega pobota), izvedlo dokaze in zadevo zaključilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke (tožnice) v višini 60.673,68 EUR na dan 11.3.2019, (II.) ugotovilo obstoj terjatve tožene stranke (toženke) v višini 5.586,48 EUR na dan 11.3.2019, (III.) terjatvi pobotalo v višini 5.586,48 EUR, (IV.) toženki v roku 8 dni naložilo plačilo razlike med omenjenima terjatvama z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2019 dalje do plačila in plačilo 186,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.5.2018 dalje, (V.) "zahtevek" (pobotni ugovor) toženke v preostalem delu v višini 46.184,13 EUR zavrglo in (VI.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati tožnici 3.593,57 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper odločitvi pod točkama V. in VI. izreka je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni oziroma ga podredno razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma jo je uporabilo nepravilno, kar je vplivalo na samo zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). S sklicevanjem na sklep VSL I Cpg 1515/2014 meni, da bi moralo sodišče prve stopnje o ugovoru litispendence odločiti takoj, ko ga je prejelo, in da je, ker ni ravnalo tako, zavzelo stališče, da ugovor ni utemeljen. O njem bi moralo vsebinsko odločati. V drugem postopku toženka tožbeni zahtevek uveljavlja na podlagi neupravičene obogatitve, tu pa bi ga v nadaljevanju postopka lahko oprla na drug tožbeni temelj (odškodnina) in do litispendence ne bi prišlo. Tega ni mogla storiti, ker je sodišče zadevo preuranjeno zaključilo. Pri odločitvi o stroških je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo odvetniško tarifo (OT). Za 1. narok je tožnici priznalo 1000 točk, za 2. narok 500 točk in za 3. narok 500 točk. Neutemeljeno je priznalo stroške za dva naroka, vsakič v višini 500 točk, namesto 250 točk (tretji odstavek 20. točke OT). Na narokih z dne 7.1.2019 in z dne 11.2.2019 se v enem primeru narok ni opravil, ker je bil preložen, v drugem primeru pa so se obravnavala le procesna vprašanja.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav iz 189. člena ZPP res izhaja, da sodišče prve stopnje iz razloga visečnosti pravde (tako imenovane litispendence) nemudoma zavrže kasneje vročeno tožbo o isti stvari (upoštevaje v sodbi sodišča prve stopnje izpostavljeno pravno teorijo in sodno prakso to velja tudi za procesni pobotni ugovor oziroma za njegov pritožbeno sporni del), je konkretna odločitev sodišča prve stopnje, ko je procesni pobotni ugovor zavrglo šele po opravljenem naroku za glavno obravnavo, vseeno pravilna in torej ni prišlo do zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbeno izpostavljena pasivnost sodišča, kljub selektivnemu, to je povzemanju iz konteksta le ugodnih izsekov zgoraj omenjene zadeve VSL, ne more pripeljati do drugačne odločitve. Toženka je v obravnavani zadevi procesni pobotni ugovor podala s sklicevanjem na odprto pravdno zadevo, medtem ko v pritožbenih navedbah pravzaprav potrjuje dejstvo obstoja litispendence vse do sporne odločitve sodišča prve stopnje (op. gre za navedbe, da bi pobotni ugovor lahko oprla na drug (odškodninski) pravni temelj, a je sodišče prve stopnje zadevo preuranjeno zaključilo). Povedano drugače, o zavrženju spornega dela procesnega pobotnega ugovora bi bilo lahko odločeno že ob podaji ugovora litispendence, medtem ko je tudi kasnejša odločitev o zavrženju vsekakor pravilna. Hipotetični scenarij, to so pritožbene navedbe, kaj bi toženka v morebitnem nadaljevanju postopka lahko storila, pa ni, je pri tem nerelevanten, saj se odloča po stanju v času izdaje odločbe. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pripominja, da je bil del procesnega pobotnega ugovora, kateremu je bilo ugodeno, sporen vse do oprave naroka za glavno obravnavo in da je bila sama oprava naroka za glavno obravnavo zato utemeljena.

6. V delu, v katerem pritožba izpodbija stroške pravdnega postopka, je le-ta v določeni meri nejasna. Iz nje izhaja, da se ne izpodbijajo priznani stroški za pristop na 1. narok v višini 1000 točk in da se izpodbijajo stroški za pristop na 2. in 3. narok v višini dvakrat po 500 točk, in sicer toženka meni, da bi bilo treba tožnici priznati dvakrat po 250 točk (tretji odstavek 20. točke tarife). Upoštevaje navedeno se nato v nadaljevanju pritožba očitno pomotno sklicuje, da se narok dne 7.1.2009 ni opravil, ker je bil preložen, in da so se na naroku 11.2.2019 obravnavala samo procesna vprašanja. Sodišče prve stopnje je opravilo tri naroke, in sicer je na prvem naroku pričelo s pripravljalnim narokom (op. ta ni bil le preložen) in ga je zaradi možnosti sklenitve sodne poravnave nadaljevalo ter zaključilo na 2. naroku, kjer je tudi sprejelo dokazni sklep, nato pa je na 3. naroku opravilo prvi narok za glavno obravnavo (op. na tem naroku je tožnica priznala utemeljenost dela procesnega pobota), izvedlo dokaze in zadevo zaključilo. V takšni situaciji je tožnici za pristop na 2. narok pravilno priznalo 500 točk po OT, saj je šlo za izvedbo oziroma zaključek pripravljalnega narok, ki mu ni sledila glavna obravnava (drugi odstavek 20. točke OT), in vsekakor pravilno priznalo še 500 točk po OT za pristop na 3. narok, saj je šlo vsebinsko za prvi narok za glavno obravnavo (prvi odstavek 20. točke OT, po kateri bi tožnici pripadalo celo 1000 točk). Na nobenem izmed omenjenih narokov se niso obravnavala le procesna vprašanja in nobeden od omenjenih narokov ni bil preložen, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za priznanje le dvakrat po 250 točk OT namesto dvakrat po 500 točk OT.

7. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanega dela sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

8. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

9. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 255/2019
• VSC Sklep III Cpg 109/2021
• VSC Sodba Cpg 139/2019