VSC Sodba Cpg 106/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožnici) 1.180,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2018 dalje do plačila; (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 4.720,24 EUR s pripadki in (III.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožnica dolžna v 15 dneh toženki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 499,87 EUR, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podredno, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi bil okrog kinete nameščen zaščitni trak. Oprlo se je na izpovedbo delavca, ki je bila prilagojena potrebam tega postopka. Pred začetkom pravde je pooblaščenki tožnice delavec po telefonu pojasnil, da je bilo predvideno, da se stopi na nosilec kinete in da se hodi preko teh kinet oziroma nosilcev. Tožnica je o tem opozorila že z vlogo z dne 17.9.2018. Tudi iz nobene izmed listin ne izhaja o namestitvi zaščitnega traku, toženka pa je o njem navajala šele v odgovoru na tožbo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi listinske dokaze, pa jih ni. Prav tako se ni opredelilo do podobnih ugotovitev izvedenca za varstvo pri delu. Navedlo je, da gre za okoliščino, ki ni v neposredni vzročni zvezi s poškodbo, zato ni bila izpostavljena v listinah. Zagotovo ne gre za dejstvo, ki ni v vzročni zvezi s poškodbo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj to dejstvo ni v vzročni zvezi s poškodbo. Gre za bistveno okoliščino. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da konkretna pot ni bila označena kot pot po kateri se ne sme hoditi, saj je bila prosto na razpolago za prehod. Neustrezen nadzor nad varstvom poti je ugotovil tudi izvedenec. Toženka bi morala izvajati nadzor nad varnostjo prehodnih poti in poti, ki niso namenjene za prehode, ustrezno označiti z znaki, opozorilnimi tablami in ograditi s fiksno ograjo. Ravnala je malomarno. Čeprav je bil delavec vodja, bi ga morala nadzirati. Tudi dejstvo, da ni bil praktično usposobljen, je privedlo do poškodbe. Sodišče ni upoštevalo ugotovitev izvedenca, da bi morali biti delavci z ukrepi v času obnovitvenih del posebej seznanjeni in bi se moralo izvesti praktično usposabljanje. Toženka bi morala izdelati navodila. Ni zagotovila varnih poti, saj območje ni bilo ustrezno zavarovano. Sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo toženkine odgovornosti v višini 20%, saj je v celoti odgovorna za poškodbo delavca. Posledično je nepravilna tudi odločitev o povrnitvi stroškov.

3. Zoper predmetno sodbo je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ocenilo, da bi toženka s fiksno ograjo in tablami za opozorila in prepovedi zmanjšala možnost hoje po sporni poti in povečala varnost delavcev ter zato ni zagotovila vsega, kar se od nje pričakuje, to je, da bi v največji možni meri zagotovila varno delovno okolje zaposlenim. Tožnica ni pravočasno navajala trditev v tej smeri. Velja razpravno načelo iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na izvedensko mnenje nadomestilo pomanjkljivo trditveno podlago tožnice, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Če tega ne bi storilo, bi moralo tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

4. Nobena izmed pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Uvodoma pritožbeno sodišče izpostavlja, da za relativne kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP velja prekluzija njihovega uveljavljanja iz prvega odstavka 286.b člena ZPP in da morajo biti predmetne kršitve v pritožbi v zadostni meri konkretizirane (stranka mora zatrjevati katere procesne določbe sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo oziroma je ni uporabilo in še, da je to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve), da jih pritožbeno sodišče lahko preizkusi. Skladno z navedenim pritožbeni očitek toženke z golim navajanjem, kaj je tožnica pravočasno zatrjevala in česa ni pravočasno navajala, ne pomeni dovolj konkretiziranega pritožbenega uveljavljanja kršitve pravil o prekluziji (286. člen ZPP). Nekonkretizirani očitek, glede katerega toženka hkrati ne pojasni, če ga je uveljavljala na prvi stopnji sojenja, torej ni upošteven, kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju tega odstavka nenazadnje tudi sicer ni utemeljen. Pritožba toženke sodišču prve stopnje konkretno očita le kršitev razpravnega načela iz 7. in 212. člena ZPP, ki pa ni podana. Sodišče prve stopnje namreč ni s sklicevanjem na izvedensko mnenje nadomestilo pomanjkljive tožničine trditvene podlage. Tožnica ni izvedenec iz varstva pri delu in se zato od nje ne more zahtevati, da bi morala že sama (brez angažiranja ustreznega izvedenca) povsem konkretizirati tožbene očitke. Tožnica je tako že v tožbi izpostavila, da toženka ni izvedla ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu (varnih poti), nato pa je še v prvi pripravljalni vlogi, ko je toženka sama izpostavila, da delavcu ni mogla fizično preprečiti gibanja preko mesta nesreče, navedbe toženke prerekala in ponovno izpostavila, da je imela toženka neustrezno in nevarno urejene prehodne poti. Nato je, ko je postavila vprašanja za izvedenca, omenila, da dostop ni bil prepovedan in še, da je šlo za nezaščiteno območje, medtem ko je sama toženka za izvedenca postavila vprašanje o postopkih, s katerimi bi morala delavcu preprečiti dostop. In, kar je bistveno, takoj po izdelani ekspertizi izvedenca iz varstva pri delu, je tožnica izpostavila očitke v zvezi s fiksno ogrado in opozorilnimi znaki ter tablami. S slednjim je tožnica, kot laik iz varstva pri delu, šele lahko vzpostavila (in jo tudi je) bolj konkretizirano trditveno podlago, to je trditveno podlago, ki jo je podala že predhodno, a ne v tako konkretni obliki. Povedano drugače, s sklicevanjem na izvedensko mnenje ni prišlo do prekoračitve oziroma nadomestitve pomanjkljive tožničine trditvene podlage in so očitki toženke v tej smeri neutemeljeni.

7. Tožnica, ki pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka konkretno ni pojasnila, medtem ko je iz njene pritožbe razvidno, da gre predvsem za očitke zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Že na tem mestu velja poudariti, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ki je razvidno iz izpodbijane sodbe in ga zato pritožbeno sodišče ne bo podrobneje ponavljalo. O tem, da je bil okrog energetske kinete v popravilu nameščen varnostni trak je prepričljivo, ne samo enkrat in pred sodiščem (po kar dvakrat danem opozorilu priči) izpovedal zaslišani delavec, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Navedenega ne moreta spremeniti navedbi toženke, da naj bi ji v telefonskem razgovoru pred pravdo delavec povedal, da je bilo predvideno, da se stopi na nosilec kinete in da se tako preko kinet tudi hodi, in da se je toženka na trak sklicevala šele v odgovoru na tožbo. Toženkine navedbe v smeri hoje po nosilcu kinete je nenazadnje povsem ovrgel dokaz z izvedencem (glej točko 19. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno, logično in celovito (upoštevaje izpovedbo delavca) dokazno ocenilo v pritožbi izpostavljene listine (interna preiskava poškodbe pri delu, prijava poškodbe, vprašalnik o poškodbi), v katerih zaščitni trak ni omenjen, in torej je upoštevalo listinske dokaze, čeprav ne na način kot se zavzema tožnica. Da zaščitni trak ni omenjen v spornih listinah in da bi bilo za pričakovati disciplinski postopek zoper delavca je prvi izpostavil angažirani izvedenec in s tem presegel okvir svojega dela, saj gre za dokazno oceno, ki je v domeni sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje je predmetne listine v izpodbijani sodbi dokazno ocenilo, medtem ko se do dokaznih ocen angažiranega izvedenca (dokaza) ni bilo dolžno opredeljevati. Navedba sodišča prve stopnje, da trak ni izpostavljen v listinah, saj ni v neposredni vzročni zvezi s samo poškodbo zavarovanca, ne pomeni, da trak ne bi mogel biti v (pravno) relevantni vzročni zvezi s poškodbo, ampak gre le za navedbo, da ni v neposredni (naravni) vzročni zvezi s poškodbo, zato v listinah ni omenjen. Gre torej za dokazno oceno, ki temelji tudi na pravilih izkušenj, logike in razuma, in ne za zmotno uporabo materialnega prava.

8. Predmetno dejstvo, da je bil ob kineti v popravilu nameščen zaščitni trak, je torej pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo opustitvi toženke, in sicer, da ni namestila (oziroma ni zagotovila, da bi to storil izvajalec popravila) fiksne ograde in opozorilnih tabel ter znakov. To je pravilno upoštevalo v smeri, da bi s tem toženka še dodatno zmanjšala možnost hoje po nevarni poti in odvračala tveganje. Prav tako je upoštevalo, da je toženka zagotovila druge (daljše) varne poti, da je bil okrog kinete v popravilu varnostni trak in, kar je bistveno, da se je poškodovani delavec, ki je bil vodja obrata, zavedal nespametnega (malomarnega) ravnanja (nevarnosti prehoda preko kinete v popravilu). Zaradi slednje ugotovitve so pravzaprav vsi preostali tožničini pritožbeni očitki (pomanjkljiv notranji nadzor, pri čemer je šlo za vodilnega delavca, ki je bi sam zadolžen za nadzor nad podrejenimi delavci; da se je „lahko“ hodilo po tej poti; da delavec ni bil praktično usposobljen; da bi morali biti delavci posebej seznanjeni z deli; da bi morala toženka izdelati celo nekakšna posebna navodila, da bi zagotovila varnost; ipd.) nerelevantni, saj ni podane vzročne zveze med zatrjevanimi opustitvami ter sporno delovno nezgodo. Povedano drugače, tudi zagotovitev vseh preostalih ukrepov, ki jih tožnica v pritožbi še očita toženki, ne bi vplivala na delavčevo malomarno ravnanje, zato je pravilna presoja, da je za nastalo škodo v višini 80% (pretežno) odgovoren sam delavcev in da je v (manjši) višini 20% zanjo odgovorna toženka, saj bi morala zagotoviti še zgoraj izpostavljene dodatne ukrepe, ki so v vzročni zvezi z nesrečo, saj bi v še upoštevni meri vplivali, da do nesreče sploh ne bi prišlo.

9. Ker drugih pritožbenih trditev pritožnici nista podali, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi sicer zmotna uporaba materialnega prava, kot je izpostavljeno že zgoraj, ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

10. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 141/2010
• VSL sodba I Cpg 1141/2014
• VSC sodba Cpg 11/2013