VSC Sklep II Kp 26040/2019

Jedro

Takšen opis torej obdolžencu očita, da je s tem, ko naj bi prenesel besede D. V., ki jih naj bi le-ta izgovoril v proizvodnji (večkrat) o nakupu vozička za otroka zasebnega tožilca in v delu, ko naj bi s strani zasebnega tožilca prišlo do zlorabe kreditne kartice podjetja v zasebne namene, insinuiral, da je zasebni tožilec tisti, ki je kreditno kartico podjetja tudi zlorabljal v zasebne namene. Torej gre za očitek nekega dogodka oziroma določenega objektivnega in subjektivnega stanja, oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko s strani obdolženca dokazuje, zato ima pritožba prav, da so tudi takšni očitki lahko predmet zasebne tožbe, saj gre za trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva in na namerno in zavestno izkrivljanje oziroma prikrivanje pomembnih dejstev, s čemer sta lahko po vsebini prizadeta tudi čast in dobro ime tistega, ki zasebno tožbo vlaga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po prejemu zasebne tožbe s strani pooblaščencev zasebnega tožilca, ki je bila vložena 20. 5. 2019 sklenilo, da se zasebna tožba v delu, ki se nanaša na obd. O. S. zaradi storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po prvem odstavku člena 160 KZ-1 na podlagi člena 437 v zvezi z drugim odstavkom člena 277 ZKP zavrže, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca zasebnega tožilca pa je naložilo v breme zastopanega.

2. S tako odločitvijo se zasebni tožilec ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi, vloženi po svojih pooblaščencih uveljavlja pritožbeni razlog kršitev zakona in predlaga, da se napadeni sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvo sodišče po prejemu zasebne tožbe v skladu s členom 435 ZKP najprej preizkusilo, ali so sploh podani pogoji, da se zasebna tožba vsebinsko obravnava, oziroma, ali so podani pogoji za njeno zavrženje. Zato je med drugim preizkušalo, ali je dejanje, ki je predmet zasebne tožbe, sploh kaznivo dejanje (1. točka člena 277 ZKP). Pravilno je sicer obrazložilo, da se sme sodba nanašati samo na tisto dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi zasebni tožbi (prvi odstavek člena 354 ZKP), zaradi česar je ključno, da znaki očitanega kaznivega dejanja izhajajo iz opisa dejanja, ki se obdolžencu očita z zasebno tožbo. Izhajajoč iz tenorja obtožbe, iz katerega izhaja, da je obd. O. S. govoril o tem, o čemer je slišal s strani druge osebe, ki je za čast in dobro ime zasebnega tožilca škodljive trditve večkrat povedala v proizvodnji in da se obdolžencu očita, da je s tem, kar je rekel zgolj insinuiral (namigoval), ne pa trdil, da je zasebni tožilec zlorabil kreditno kartico podjetja v zasebne namene, je odločilo, da tako opisano dejanje v zasebni tožbi ni kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, ki se obdolžencu očita, prav tako pa niti katerokoli drugo kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime. Zato je postopalo v skladu s členom 437 ZKP in v tem delu vloženo zasebno tožbo zoper obd. O. S. zavrglo.

5. Takšno odločitev utemeljeno napada pritožba pri uveljavljanju pritožbenega razloga kršitev materialnih določb zakona in navaja, da je takšna odločitev prvega sodišča v nasprotju tako s kazensko pravno teorijo, kot tudi sodno prakso, ki je doslej zavzela stališča, da so neresnične v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja žaljive obdolžitve lahko tudi insinuacije, to so trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva, kot tudi namerno in zavestno izkrivljanje ali prikrivanje pomembnih dejstev (nepopolne informacije, pol resnice), pri čemer pa mora biti ta trditev takšna, da po svoji vsebini prizadene čast in dobro ime. Vztraja pri tem, da že iz samih izrečenih besed, kot tudi iz celotnega konteksta (dolgoletnega spora med udeleženci) več kot jasno izhaja, da so izpolnjeni vsi navedeni pogoji z vložitev zasebne tožbe, v katerih so tudi z namigovanjem oziroma insinuacijo izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Takim pritožbenim navedbam je pritrditi.

6. Tako iz ustaljene sodne prakse in pravne teorije izhaja, da je kaznivo dejanje žaljive obdolžitve mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih¹. Storiti ga je torej mogoče bodisi s trditvijo ali pa z raznašanjem žaljivih dejstev, pri čemer v okviru obravnavane inkriminacije pomeni trditev izražanje lastno zaznanih dejstev, medtem ko gre pri raznašanju za razširjanje, prenašanje dejstev, za katera nekdo drug trdi, da obstojajo, v vsakem primeru pa tako ravnanje izraža določeno prepričanje tistega, ki nekaj trdi². Izvršitvena dejanja pri tem kaznivem dejanju so torej trditve ali raznašanje neresničnih dejstev. Zato je v takih primerih relevantna lahko le takšna trditev, ki je brezpogojna oziroma, ki izraža prepričanje tistega, ki jo izreka, v njeno pravilnost, saj le takšna obdolžencu tudi omogoča, da dokazuje njeno resničnost, oziroma, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je tudi trdil oziroma raznašal. Izražanje zgolj domnev, možnosti, suma in podobno pa ne pomeni obdolžitve, ker ne izraža prepričanja, ki je bistvo trditve, pač pa izrečena dejstva postavlja na raven dejstev z bistveno nižjo stopnjo verjetnosti, zaradi česar jih dojemamo kot možna in verjetna, vendar pa nedokazana. V primeru, če pa gre za očitek nekega dogodka ali pa določenega objektivnega in subjektivnega stanja oziroma dejstva, katerega resničnost oz. neresničnost se lahko dokazuje, gre praviloma za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve³, za katerega je bistveno, da ima obdolženec vselej pravico, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice, pri čemer pa mora sodišče ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da je trditev, ki jo je izrekel resnična, kajti v primeru, da mu dokaz resnice ali pa vsaj dokaz opravičljive in nezakrivljene zmote uspe, lahko obdolženec odgovarja le za kaznivo dejanje razžalitve, če je to storjeno z namenom zaničevanja.

7. Natančno branje opisa obdolžencu očitanega ravnanja pokaže, da zasebni tožilec obdolžencu očita, da naj bi 26. 3. 2019 v prostorih podjetja .... rekel, da je bilo s strani D. V. večkrat povedano v proizvodnji, da je bil voziček za njegovega otroka kupljen v P. na službeno kartico in da je bila službena kartica uporabljena za plačilo storitev v restavraciji in v gostinskih lokalih na K. in v M. in da se je pojavila nenormalno velika količina porabljenega goriva v Š., pri tem pa naj bi insinuiral, da je zasebni tožilec tisti, ki je na opisan način zlorabil kreditno kartico podjetja v svojem, torej v zasebne namene. Takšen opis torej obdolžencu očita, da je s tem, ko naj bi prenesel besede D. V., ki jih naj bi le-ta izgovoril v proizvodnji (večkrat) o nakupu vozička za otroka zasebnega tožilca in v delu, ko naj bi s strani zasebnega tožilca prišlo do zlorabe kreditne kartice podjetja v zasebne namene, insinuiral, da je zasebni tožilec tisti, ki je kreditno kartico podjetja tudi zlorabljal v zasebne namene. Torej gre za očitek nekega dogodka oziroma določenega objektivnega in subjektivnega stanja, oziroma dejstva, katerega resničnost oziroma neresničnost se lahko s strani obdolženca dokazuje, zato ima pritožba prav, da so tudi takšni očitki lahko predmet zasebne tožbe, saj gre za trditve, s katerimi se namiguje na določena dejstva in na namerno in zavestno izkrivljanje oziroma prikrivanje pomembnih dejstev, s čemer sta lahko po vsebini prizadeta tudi čast in dobro ime tistega, ki zasebno tožbo vlaga. Zato je pritrditi pritožbi, da je opis dejanja v vloženi zasebni tožbi takšen, ki omogoča njegovo vsebinsko obravnavo in da ne gre za opis, ki naj ne bi pomenil kaznivega dejanja (1. točka prvega odstavka člena 277 ZKP), zaradi česar je odločitev prvega sodišča, ki je na podlagi prvega odstavka člena 437 ZKP vloženo zasebno tožbo zavrglo (1. točka prvega odstavka člena 277 ZKP) napačna, pritožba, ki pa v tem delu sodišču prve stopnje očita kršitev 1. točke člen 372 ZKP, pa je utemeljena.

8. Iz teh razlogov in v povezavi z določbo prvega odstavka člena 403 ZKP je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje, ki je nezakonit, razveljaviti (tretji odstavek člena 402 ZKP).

9. Glede na tako sprejeto odločitev bo moralo prvostopno sodišče zasebno tožbo zasebnega tožilca tudi v delu, ki se nanaša na obd. O. S. obravnavati vsebinsko ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti, ali je očitek v vloženi zasebni tožbi obema obdolžencema utemeljen ali ne.

-------------------------------
¹ več o tem sodba VS RS I Ips 205/1995 z dne 22. 10. 1997
² - več o tem v sodbi VS RS I Ips 231/2006 z dne 12. 11. 2007
³ - Primerjaj še sodbe VS RS I Ips 115/2008, I Ips 29383/2012 in komentar M Deisinger KZ - Posebni del GV Založba 2002, str. 193

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep VII Kp 53004/2020
• VSL Sklep VII Kp 30202/2020
• VSM Sklep IV Kp 12269/2020