VSC Sodba Cpg 84/2019

Jedro

Tožnica je zoper zgoraj omenjeni popravni sklep že vložila pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom III Cp 44/2019 z dne 21.3.2019. Ker je tako sklep postal pravnomočen, tožnica iz razloga že razsojene stvari iz 319. člena ZPP (res iudicata) predmetnega sklepa ne more ponovno izpodbijati z obravnavano pritožbo zoper sodbo. Njene pritožbene navedbe v tej smeri so zato neupoštevne.

Prvotno zdravniško potrdilo se je na podlagi ne samo skopih, ampak celo zavajočih informacij s strani same tožnice res glasilo na prepoved opravljanja dela z rokami, vendar ne gre za neresnično potrdilo v smislu zdravniške napake. Zdravnica je namreč potrdilo izdala na podlagi informacije, da delavec po vasi opravlja pridobitno delo. V takšni situaciji je, kljub potrebni zdravniški skrbnosti, pretirano pričakovanje, da bi morala izdati nekakšno konkretnejše potrdilo. Je pa po drugi strani, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, mogoče od tožnice, ki je na podlagi detektivke zalotila umazanega delavca v domačem hlevu, ko je z levo roko dvignil vedro, v katerega je prej nalil približno 2 litra vode, zahtevati večjo skrbnost v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navedeno še posebej velja v situaciji, ko ji je že sam delavec v svojem zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnil, da ne ve, s katero roko je dvignil vedro, in da ga ni z levo, saj ga le-ta boli (slednje naj bi povedal tudi že detektivki). Neskrbna ravnanja tožnice (in detektivke) v zvezi z izredno odpovedjo zaposlitve so podrobno opisana v izpodbijani sodbi in iz njih tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da v nobenem primeru ni mogoče govori o pravno relevantni vzročni zvezi med ravnanjem zdravnice in tožnici nastalo škodo.

V izpostavljenih okoliščinah je pritožbeno pričakovanje, da bi morala zdravnica tožnici izdati potrdilo, ki bi podrobno opisovalo kaj (točno) sme in česa (točno) delavec ne sme opravljati, povsem pretirano in zdravničinega ravnanja zaradi tožničinih pomanjkljivih ter predvsem zavajajočih pojasnil ni mogoče obravnavati kot protipravno ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti drugotoženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko (prvo toženko) za plačilo odškodnine v višini 15.843,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.2017 dalje, (II.) zavrnilo po višini enak podredni tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko (drugo toženko), (III.) odločilo, da je tožeča stranka (tožnica) dolžna v 15 dneh prvi toženki povrniti 83,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, in (IV.) odločilo, da je tožnica dolžna v 15 dneh drugi toženki povrniti 1.344,17 EUR in 17,88 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj ji pritožbeno sodišče ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, naj sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožnica uvodoma izpodbija popravni sklep sodišča prve stopnje I Pg 565/2017 z dne 14.1.2019, s katerim je sodišče prve stopnje iz razloga neskladnosti prepisa sodbe, ki je bil strankama odpravljen 19.12.2018, z izvirnikom sodbe nadomestilo prvotni (neskladni) prepis z novim (skladnim) prepisom sodbe, ki je bil strankama odpravljen skupaj s predmetnim sklepom o popravi sodbe. V nadaljevanju pritožbe navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z zapisniki in listinami v spisu, kar je kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je namreč kljub večkratnemu priznanju zdravnice, da je storila napako, ugotovilo, da ni podana njena odškodninska odgovornost, razlogov za takšno odločitev pa ni primerno utemeljilo. Ni mogoče jasno razbrati, ali ni protipravnosti ravnanja ali manjka kateri od ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Sklepna ugotovitev sodišča (zadnji stavek 16. točke obrazložitve) je tožnici nerazumljiva in bi narekovala ugoditev zahtevku, saj iz nje izhaja, da bi bilo nerelevantno s katero roko je delavec nosil vedro, če bi bilo potrdilo resnično, delovno sodišče pa je zapisalo, da bi to bila kršitev. Podana je tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Iz izpovedbe M. D. izhaja, da ne bi dali izredne odpovedi, če se ne bi prepričali, da je delavec v času bolniške opravljal delo z rokami, in če jim zdravnica ne bi izdala potrdila, da ne sme opravljati nobenega dela z rokami. Izredna odpoved je bila izdana na podlagi neresničnega potrdila. Zdravnica je delavcu potrdilo naknadno spremenila na njegovo prošnjo, ker je ostal brez službe, saj mu je želela pomagati pri ohranitvi zaposlitve. Njeno ravnanje je nedopustno, saj je njegova osebna zdravnica in z njim v zaupnem razmerju. Pred delovnim sodiščem je priznala, da je z izdajo potrdila storila napako. S tem je odločilno pripomogla k uspehu delavca pred delovnim sodiščem. Izpovedba zdravnice, da je potrdilo izdala na podlagi sporočila, da delavec dela po vasi, je le poskus prevalitve krivde. Točno je vedela, zakaj delodajalec potrebuje sporno potrdilo (to izhaja tudi iz zapisnika o njenem zaslišanju pred delovnim sodiščem). V spornem potrdilu bi morala eksaktno navesti, kaj delavec sme in česa ne sme početi v času bolniške odsotnosti. Gre za upravičena pričakovanja delodajalca. Potrdilo je javna listina in delodajalec se je nanj upravičeno zanesel. Z naknadnim pripisom in izpovedbo na delovnem sodišču je zdravnica ravnala vsaj malomarno, zato je odškodninsko odgovorna. Bolj evidenten dokaz kot njeno priznanje napake v delovnem sporu bi težko našli. Ni točna ugotovitev, da so osebni zdravniki običajno zaslišani v sodnih postopkih zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tovrstno zaslišanje je izjema. Drži, da ni določeno kako podrobna navodila mora zdravnica podati, mora pa biti vsebina zapisanega točna. Podana je tudi nepravilna uporaba materialnega prava. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je po sodni praksi (sodba Pdp 258/2018) relevantno le kršenje navodil in se ne zahteva, da kršenje negativno vpliva na okrevanje ali zdravstveno stanje delavca. V zadevi Pdp 111/2017 je sodišče izrecno zapisalo, da na ugotovljeno kršitev navodil ne vpliva niti to, če osebni zdravnik naknadno oceni, da ravnanje pacienta ni vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja. Naknadno opravičevanje, pojasnjevanje in spreminjanje predhodno eksaktnih navodil je nedopustno.

3. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in izpostavlja, da je o popravnem sklepu pritožbeno sodišče že odločilo, da je zdravnica potrdilo izdala ob zavajujočih in nekonkretnih informacijah, da delodajalci običajno seznanijo zdravnike s konkretnimi okoliščinami domnevne kršitve zdravniškega staleža in da je zaradi kršitev detektivke nedokazana vzročna zveza. V nadaljevanju odgovora na pritožbo prva tožnica pojasnjuje svoja stališča v zvezi z razlogi sodišča o podanem zavarovalnem kritju.¹

4. Druga toženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da o sklepu o popravi ni dopustno ponovno odločati, da razlogi sodbe niso v nasprotju z zapisniki in listinami in da je sodišče obrazložilo, da ni podanih več elementov odškodninske odgovornosti. Ne drži, da je zdravnica hotela pomagati delavcu. Izdani potrdili se dopolnjujeta. Tožnica ob izreku skrajnega ukrepa ni ravnala skrbno. Z zamolčanjem pomembnih dejstev je sama povzročila odsotnost prepovedi oziroma odobritve (smiselno enako VS RS VIII Ips 217/2015). Dvig z eno izmed rok v delovnem sporu sploh ni bil odločilen. Enkraten dvig ne bi pomenil kršitve navodil, ki so bila ves čas ista. V nadaljevanju odgovora na tožničino pritožbo druga toženka oporeka stališčem prve toženke glede podanega zavarovalnega kritja.²

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožnica je zoper zgoraj omenjeni popravni sklep že vložila pritožbo, o kateri je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom III Cp 44/2019 z dne 21.3.2019. Ker je tako sklep postal pravnomočen, tožnica iz razloga že razsojene stvari iz 319. člena ZPP (res iudicata) predmetnega sklepa ne more ponovno izpodbijati z obravnavano pritožbo zoper sodbo. Njene pritožbene navedbe v tej smeri so zato neupoštevne.

7. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana odškodninska odgovornost zdravnice, čeprav je zdravnica omenjala napako, je materialnopravni zaključek, zato v zvezi s tem zaključkom ne more biti podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost). Protispisnost je lahko podana namreč le v primeru, če je sodišče v sodbo napačno povzelo vsebino dokaza. V nasprotju z zavzemanjem pritožbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za takšen materialnopravni zaključek navedlo povsem zadostne in dovolj jasne razloge, da je mogoče opraviti preizkus izpodbijane sodbe. Slednje pomeni, da tudi očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, kateri elementi odškodninske odgovornosti niso podani, vendar gre zopet za materialnopravne zaključke, ki ne morejo pomeniti bistvene kršitve določb pravnega postopka. V izpodbijani sodbi so ugotovljena dejstva in so podani obširni razlogi (nanašajo se na (ne)protipravnost zdravničinega ravnanja in na (neobstoj) vzročne zveze med tožnici nastalo škodo in zdravničinim ravnanjem), ki vsekakor omogočajo preizkus izpodbijane sodbe. Tudi izpostavljena „sklepna“ ugotovitev iz 16. točke obrazložitve je v primerjavi z ostalim kontekstom izpodbijane sodbe povsem razumljiva. Poglavitni očitek tožnici je, da je do zavrnilne (pravilno ugodilne³) sodbe v delovnem sporu prišlo, ker je bila tožnica neskrbna. Na tem mestu velja še poudariti, da je delovno sodišče ugodilo tožbi delavca o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnica ni izkazala že, da je delavec v času bolniške ravnal v nasprotju z zdravničinim navodilom (da je krmil živino in da je z levo roko dvignil vedro vode, v katerega je predhodno nalil približno 2 litra vode). Povedano drugače, delovnemu sodišču se ni bilo treba niti se ni ukvarjalo s presojo, če bi krmljenje in morebiten enkraten dvig vedra z levo roko sploh (v primeru izkazanosti) narekovala utemeljenost izreka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 110. v zvezi z 109. členom Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer gre za skrajen ukrep, ki zajema le hujše kršitve in se nanaša na primere, ko se ni mogoče poslužiti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glej 89. člen ZDR-1, po katerem je tudi redna odpoved možna iz krivdnih razlogov na strani delavca).

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi razlogom iz izpodbijane sodbe, zato dejanskega stanja na tem mestu ne bo ponavljalo. Prav tako je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo razlogov, ki so tožnico vodili, da se je odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ti razlogi glede na ostala pojasnjena dejstva ter okoliščine niti niso pravno relevantni. Skladno z navedenim ni jasno, kaj želi pritožba doseči s poudarjanjem tega, kaj je v tej smeri izpovedala priča M. D., čeprav drži, da je bil med strankama spor tudi o teh dejstvih (tožnica je navajala, da se je odločila za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prav zaradi spornega zdravniškega potrdila, toženki pa sta se branili, da sporno potrdilo ni vplivalo na njeno odločitev). Pritožba zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje preprosto slediti izpovedbi zdravnice iz delovnega spora, da je storila napako (napako z dikcijo), saj gre za izpovedbo priče (zdravnice), za dokaz, ki je namenjen ugotavljanju dejstev, slednja pa so šele podlaga za pravilno uporabo materialnega prava. Prvotno zdravniško potrdilo se je na podlagi ne samo skopih, ampak celo zavajočih informacij s strani same tožnice res glasilo na prepoved opravljanja dela z rokami, vendar ne gre za neresnično potrdilo v smislu zdravniške napake. Zdravnica je namreč potrdilo izdala na podlagi informacije, da delavec po vasi opravlja pridobitno delo. V takšni situaciji je, kljub potrebni zdravniški skrbnosti, pretirano pričakovanje, da bi morala izdati nekakšno konkretnejše potrdilo. Je pa po drugi strani, kot pravilno izpostavlja sodišče prve stopnje, mogoče od tožnice, ki je na podlagi detektivke zalotila umazanega delavca v domačem hlevu, ko je z levo roko dvignil vedro, v katerega je prej nalil približno 2 litra vode, zahtevati večjo skrbnost v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Navedeno še posebej velja v situaciji, ko ji je že sam delavec v svojem zagovoru v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pojasnil, da ne ve, s katero roko je dvignil vedro, in da ga ni z levo, saj ga le-ta boli (slednje naj bi povedal tudi že detektivki). Neskrbna ravnanja tožnice (in detektivke) v zvezi z izredno odpovedjo zaposlitve so podrobno opisana v izpodbijani sodbi in iz njih tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da v nobenem primeru ni mogoče govori o pravno relevantni vzročni zvezi med ravnanjem zdravnice in tožnici nastalo škodo.

9. Pritožbene navedbe, da je zdravnica v nekakšni navezi z delavcem, da le skuša prevaliti krivdo in da je točno vedela, zakaj želi tožnica imeti sporno zdravniško potrdilo, so le lastna in neutemeljena dokazna ocena. Priča M. D. je izpovedala, da pri razgovoru z zdravnico ni konkretno povedala v čem naj bi bila delavčeva kršitev, a je sodišče prve stopnje v tem segmentu utemeljeno sledilo izredno podrobni in zato prepričljivi izpovedbi zdravnice. V kolikor se pritožba v tem delu sklicuje na zapisnik o zaslišanju zdravnice pred delovnim sodiščem (priloga A19), pa velja izpostaviti, da tudi iz tega zapisnika ne izhaja, da je tožnica oziroma M. D. zdravnici pojasnila konkretne in predvsem prave okoliščine delavčeve kršitve.

10. V izpostavljenih okoliščinah je pritožbeno pričakovanje, da bi morala zdravnica tožnici izdati potrdilo, ki bi podrobno opisovalo kaj (točno) sme in česa (točno) delavec ne sme opravljati, povsem pretirano in zdravničinega ravnanja zaradi tožničinih pomanjkljivih ter predvsem zavajajočih pojasnil ni mogoče obravnavati kot protipravno ravnanje. Zakaj je bila zdravnica zaslišana v delovnem sporu in ali sodišča v tovrstnih delovnih sporih običajno zaslišujejo zdravnike sta vprašanji, ki ne samo presegata okvire predmetne pravde, ampak sta tudi sicer odvisni od vpletenih strank (le-te dokaze predlagajo) in šele nato od sodišč (ta predlagane dokaze „ponavadi“, če ni utemeljenih razlogov za njihovo zavrnitev, tudi izvedejo). Bistveno v zvezi s temi pritožbenimi očitki pa je, da je zopet spregledano v kakšnem kontekstu se ti razlogi nahajajo. Sodišče prve stopnje namreč pravilno pojasnjuje predvsem to, da (pisna) zdravniška potrdila, ki se posredujejo delodajalki niso tako konkretna, da se glede na zdravstveno stanje lahko spreminjajo in da so zdravniki nenazadnje zavezani k varovanju osebnih podatkov ter pacientove integritete.

11. Tudi pritožbeni očitki, ki se izrecno nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava, niso utemeljeni. Stališče pritožbe, da za izredno odpoved pogodbe zadošča že sama kršitev navodil, je pravilno, vendar ni podane napačne uporabe materialnega prava v delu, kjer je sodišče prve stopnje le izpostavilo stališče sodne prakse, da jih je oseba, na katero se nanašajo, dolžna spoštovati, saj pripomorejo k boljšem poteku zdravljenja. Gre za namen, ratio zdravniških navodil.

12. Ker drugih pritožbenih trditev tožnica ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Iz dejanskih ugotovitev, ki so razvidne iz prvostopenjske odločbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, je razvidno, da je prvostopenjsko sodišče v konkretni zadevi materialno pravo pravilno uporabilo. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

13. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, mora drugi toženki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Drugi toženki se priznajo 625 točk za odgovor na pritožbo, 12,5 točk materialnih stroškov (2% nagrade za odgovor na tožbo) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 466,65 EUR.

-------------------------------
¹ Gre za odgovor na razloge sodišča prve stopnje glede zavarovalnega jamstva prve toženke in zavarovalnega razmerja med prvo in drugo toženko, ki jih, ker ne vplivajo na pravilnost končne odločitve, pritožbeno sodišče ni preizkusilo.
² Velja smiselno podobno kot v opombi 1, pri čemer velja še izpostaviti, da odgovor na pritožbo ni namenjen odgovarjanju na sospornikove navedbe iz njegovega odgovora na pritožbo.
³ Gre za očitno pomoto, saj ni sporno, da je delavec uspel s tožbo pred delovnim sodiščem.

Datum zadnje spremembe:

03.10.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 176/2016
• VSL sodba II Cp 1053/2011
• VSC sodba Cpg 409/2014