VSC Sodba Cp 112/2019

Jedro

Organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru odgovarja za škodo le v primeru, če nastane zaradi izrednih okoliščin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka in drugotožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 588/2016 z dne 27. 9. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Toženi stranki E. d.d. in Zavarovalnica ... d.d., sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v znesku 81.801,75 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6. 1. 2016 do dneva plačila v 15-ih dneh od prejema sodne odločbe, pod izvršbo. 2. Toženi stranki E. d.d. in Zavarovalnica ... d.d., sta dolžni tožeči stranki solidarno plačevati doživljenjsko mesečno rento, in sicer vsak mesec do 15. dne v mesecu v mesečni višini 500,00 EUR, v primeru zamude pa od vsakega posameznega neplačanega zneska vsakokratnega obroka mesečne rente plačati tudi zakonite zamudne obresti, ki tečejo od vsakega posameznega neplačanega zneska vsakomesečnega obroka rente od 16. dne v mesecu za tekoči mesec dalje do plačila. 3. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti pravdne stroške, in sicer v roku 15-ih dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.″ II..Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe povrniti drugo toženi stranki 150,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila.″ Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da odgovornost prvo in drugotožene stranke ni podana. Sodišče prve stopnje je mnenja, da očitek tožnika, da prvotožena stranka odgovarja v skladu s 157. členom OZ, ne more zdržati. Ta določa, da organizator shoda večjega števila ljudi v zaprtem prostoru ali na prostem odgovarja za škodo, nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, ki nastane zaradi izrednih okoliščin, ki lahko nastanejo ob takih priložnostih, kot je gibanje množic, splošen nered in podobno. Prvotožena stranka bi tako odgovarjala zgolj v primeru, da bi tožniku uspelo dokazati, da mu je škoda nastala zaradi izrednih okoliščin. Tožnik v bistvu nekega izrednega stanja na prireditvenem prostoru niti ne zatrjuje, po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče ugotovilo, da nobena izmed primeroma naštetih okoliščin, ob samem dogodku ni bila podana. Namreč vsi zaslišani so izpovedali, da je bilo sicer dosti ljudi, vendar ni šlo niti za splošen nered, niti za gibanje množice, še manj pa za kako paniko, brezglavo hitenje in podobno. Ob samem dogodku sta bila v bistvu tožnik in M. edina udeleženca, ni šlo za nek splošen pretep ali kaj podobnega, da bi na primer sodelovalo več udeležencev. Dejansko je M. pristopil k tožniku, ga udaril in ga posledično poškodoval. Potrebno je torej zaključiti, da pravila iz 157. člena OZ, ki določa objektivno odgovornost organizatorja prireditve, ni mogoče uporabiti za ta konkreten primer, saj je odgovornost organizatorja prireditve lahko v konkretnem primeru le krivdna. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati niti neskrbnosti oziroma malomarnosti pri izbiri zunanjega izvajalca varovanja prireditvenega prostora, kjer se je škodni dogodek zgodil, niti tega, da ni ustrezno poskrbela za organizacijo prireditve, in zato ni podana odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala ob škodnem dogodku. Sodišče je tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrnilo, posledično pa tudi zoper drugotoženo stranko v delu, ki se nanaša na zavarovalno razmerje med njo in prvotoženo stranko po zavarovalni polici št. 800006299 z dne 28. 2. 2011. Drugotožena stranka je namreč ugovarjala zavarovalno jamstvo, saj je delavec njenega zavarovanca škodo tožniku povzročil naklepno, kar posledično izključuje njeno obveznost jamčevanja za odškodninske zahtevke. Ugovor druge tožene stranke je tako utemeljen. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je evidentno, da je odgovornost za škodo, ki jo tožnik uveljavlja od sicer odgovornostne zavarovalnice, ni podana, saj je ta izključena iz zavarovalnega jamstva iz razloga, ker je varnostnik in zavarovanca drugotožene stranke škodo tožniku povzročil naklepno. Iz navedenega razloga je sodišče tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Pritožbo uveljavlja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. V pritožbi pa navaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da ni podanega temelja odškodninske odgovornosti toženih strank, vendar takšnemu zaključku tožnik ne sledi. Tožnik je utrpel škodo v škodnem dogodku z dne 18. 12. 2011. Tožnik je kritičnega dne obiskal prireditev, ki jo je organizirala drugotožena stranka. Šlo je za predbožično zabavo, na kateri je bila prisotna širša množica ljudi. Splošno znano dejstvo je, da se na takšnih zabavah konzumira alkohol. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je bila v prostoru gneča, hkrati pa tudi, da je množica izražala veliko veselje, ki ga tudi ni bilo moč kontrolirati. Nadalje pritožnik opozarja na določbe 10. člena Zakona o javnem zbiranju (v nadaljevanju: ZJZ). Organizator se s tem, ko s pogodbo na drugo osebo prenese dolžnost poskrbeti za varnost in red, ne odveže dolžnosti v razmerju do tretjih oseb. V tem primeru pride v poštev le regresni zahtevek organizatorja zoper zunanjega izvajalca, ki predstavlja notranje razmerje in ne vpliva na odškodninsko odgovornost organizatorja proti udeležencem. Pravilno je torej stališče, da se organizator ne more odgovornosti ekskulpirati s sklicevanjem na pogodbeni prenos zakonske dolžnosti zagotavljanja reda in miru. Drugotožena stranka bi se krivdne odgovornosti za škodni dogodek lahko razbremenila le, če bi dokazala, da je poskrbela za red in varnost udeležencev prireditve, a je kljub izkazani profesionalni skrbnosti prišlo do škodnega dogodka. Drugotožena stranka je tekom postopka zatrjevala, da je svojo dolžnost izpolnila s tem, ko je sklenila Krovno pogodbo o fizičnem varovanju. Temu pa ne gre slediti, saj svoje odgovornosti s pogodbo ne more prenesti na drugega. Drugotožena stranka odgovarja za izbiro svojega pogodbenega partnerja. Sodišče sicer zaključuje, da je drugotožena stranka naredila vse, kar je lahko, vendar pa se s tem tožnik ne strinja. V postopku zaslišani G. K., ki je vodil postopek izbire varnostne službe za drugotoženo stranko, je te postopke vodil šele od leta 2012 oz. 2013 dalje, torej po tem, ko je bil škodni dogodek že mimo. Priča tako ni mogla izpovedati o načinu izbire družbe D. d.o.o. v kritičnem obdobju, prav tako tudi ne o morebitnih incidentih z varnostniki. Kolikor je bilo priči znano, v času, ko je bil sam na predmetni funkciji, z varnostno službo ni imel težav, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je bilo vse brez težav že v obdobju pred tem. Nenazadnje takšnemu zaključku nasprotujejo časopisni članki, ki jih je tožnik vložil v spis. Sodišče sicer navaja, da gre za nepreverjene govorice, čemur pa ne gre slediti. Dejstvo je, da predmetne novice nikakor niso bile dementirane ali kako drugače prerekane. Kažejo pa na določeno sliko o načinu delovanja varnostne službe D. d.o.o. in njenih predhodnic. Sodišče prve stopnje bi nadalje moralo ugotoviti, da je navedena družba ustrezen certifikat pridobila šele leto pred škodnim dogodkom. Dokazni postopek ni izkazal, ali je drugotožena stranka od družbe D. d.o.o. zahtevala potrdila (reference), na podlagi katerih bi lahko ugotovila, da je dejansko primerna in usposobljena za izvedbo varovanja predmetne prireditve. Tudi priča je potrdila, da se je štelo samoumevno, da družba z ustrezno usposobljenostjo in listinami razpolaga. Prav tako izpostavlja, da je splošno znano, da imajo varnostniki pogosto kriminalno preteklost (udeleženi so v večih pretepih). Zato bi morala drugotožena stranka zahtevati seznam reditelje in bi ga morala nato tudi preveriti. Glede na obrazloženo bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da drugotožena stranka pri izbiri varnostne službe ni ravnala z zadostno skrbnostjo in je s tem kršila določbo 6. člena OZ. Predlaga, da se prtiožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnima strankama, ki sta nanjo odgovorili.

4. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožba ni utemeljena in navaja, da tožeča stranka ni navedla nobenega pravila, ki bi toženi stranki nalagal dolžnosti kot jih očita v pritožbi. Zahteva tožeče stranke, da bi morala tožena stranka preveriti ali je imenovani varnostnik usposobljen za varovanje tovrstnih prireditev, je nerealna. Od tožene stranke se ne more pričakovati, da bi sama preverila usposobljenost varnostnika, zaposlenega pri varnostni službi, saj nima ne potrebnega znanja in ne potrebnih pooblastil za takšno ravnanje. Tožeča stranka tudi ne pojasni vzročne zveze med domnevnim protipravnim ravnanjem in škodnim dogodkom, še več, dokazni postopek je pokazal, da se je preiskovani incident zgodil hipoma, da je imel varnostnik dovoljenje za opravljanje varnostne službe, ter da ni bil predkaznovan. Tožena stranka je naredila vse kar je v njeni moči, da bi zagotovila red in varnost udeležencev prireditve, pa je kljub izkazani profesionalni skrbnosti prišlo do škodnega dogodka. Zato predlaga, da se pritožba zavrne.

5. Drugotožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da iz vsebine obrazložitve pritožbe tožnika izhaja, da je le-ta naperjena zoper odločitev sodišča v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča o neizkazani odgovornosti oziroma o neutemeljenosti zahtevka v odnosu do prvotožene stranke, to je E. d.d., čeprav tožnik v pritožbi vseskozi uporablja besedo drugotožena stranka, ki je Zavarovalnica ... d.d.. Vsi navedeni očitki naperjeni zoper drugotoženo stranko, so popolnoma neutemeljeni in se vsebinsko nikakor ne morejo nanašati nanjo. Že iz tega razloga drugotožena stranka predlaga, zavrnitev pritožbe, saj je le-ta popolnoma neutemeljena. Tožnik tudi ne izpodbija odločitve prvostopnega sodišča v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, zoper katero je sodišče v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek in sicer iz naslova zavarovanja poklicne odgovornosti njenega zavarovanca. Zato so vse navedbe tožeče stranke v pritožbi napačne, saj se vsi njeni očitki in zatrjevanje odgovornosti ne nanašajo na drugotoženo stranko. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. O objektivni odgovornosti tožene stranke na podlagi določila 157. člena OZ v predmetni zadevi ni mogoče govoriti. Predvsem zato ne, ker je ta izrecno pogojena z izrednimi okoliščinami, ki jih zmore generirati množica ljudi, teh izvedenih okoliščin pa v konkretnem primeru ni bilo. Zgolj zbor mase ljudi na nekem prizorišču pa za obstoj odgovornosti ne zadošča¹. V konkretnem primeru je zato sodišče prve stopnje pravilno glede pravnega vprašanja, da ni uporabilo določila 149. in 157. člena OZ, pravilna. Javni shodi niso nevarna dejavnost sama po sebi, saj nasilje udeležencev ne izvira iz same narave shodov. Javni shodi naj bi bili predvidoma mirni in jih kot take ureja tudi ZJZ (1. člen ZJZ). Zgolj obstoj večje možnosti sporov oziroma drugih dogodkov, ki ogrožajo javni red in mir in na kar meri pritožba, ni okoliščina zaradi katere bi bil mogoč zaključek, da je javni shod nevarna dejavnost. Slednje izhaja tudi iz zgradbe OZ, ki v Poglavju (posebni primer odgovornosti) določa, kdaj v primeru javnih demonstracij, oziroma prireditev gre za objektivno odgovornost, pri čemer to odgovornost veže na primere, ko škodni dogodek povzroči smrt ali telesno poškodbo (156. in 157. člen OZ). Iz navedenega je mogoč zaključek, da ko med javno prireditvijo pride do naklepnega dejanja posamezne osebe, kot je bilo v obravnavanem primeru, o objektivni odgovornosti organizatorja in vodji javnega shoda ni mogoče govoriti². Škoda mora tako biti v vzročni zvezi z izrednimi okoliščinami, ki jo povzroči zbrana množica. Navadno bo šlo za primere, ko do škode pride pri zbiranju ljudi (npr. premikanje, varovanje ljudi v gneči, nered)³. Sodišče prve stopnje je tako glede objektivne odgovornosti prvo tožene stranke pravilno zaključilo, da bi prvotožena stranka lahko odgovarjala v primeru, da bi tožniku uspelo dokazati, da mu je škoda nastala zaradi izrednih okoliščin. Tožnik v tožbi niti nekega izrednega stanja na prireditvenem prostoru ni zatrjeval, po izvedenem dokaznem postopku pa je sodišče ugotovilo, da nobena izmed v zakonu primeroma naštetih okoliščin ob samem škodnem dogodku ni bila podana. Namreč vsi zaslišani so izpovedali, da je bilo sicer dosti ljudi, vendar ni šlo niti za splošni nered, niti za gibanje množice, še manj pa za kakšno paniko, brezglavo hitenje in podobno. Ob samem dogodku sta bila v bistvu tožnik in M. edina udeleženca, ni šlo za nek splošen pretep ali kaj podobnega, da bi npr. sodelovalo več udeležencev. Dejansko je M. pristopil k tožniku, ga udaril in ga posledično poškodoval. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da pravila iz 157. člena OZ, ki določajo objektivno odgovornost organizatorja prireditve v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti, v nadaljevanju pa se je tudi opredelilo do krivdne odgovornosti. Pritožbene navedbe, da je splošno znano dejstvo, da je bila izvedena predbožična zabava za širšo množico ljudi, da se je takšne zabave udeležilo večje število ljudi in da se konzumira alkohol, pa še ne pomenijo, da je bila v prostoru večja gneča ljudi in da je prišlo do delovanja te množice, torej do izrednih okoliščin, kaj takšnega tožnik ni uspel dokazati v postopku na prvi stopnji, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je prvotožena stranka razbremenila takoimenovane krivdne odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ. Organizator te prireditve je bila prvotožena stranka. Prvotožena stranka je poskrbela za red in varnost na javni prireditvi. To je storila s tem, da je izbrala izvajalca za varnost, to je družbo D. d.o.o., katero je izbrala na podlagi razpisa, po kriterijih, ki so jih določili predhodno (predvsem število zaposlenih, reference in podobno). Poleg tega ni bilo nobenih drugih indicev, da ta družba naj ne bi bila ustrezna in da bi imela kakršnekoli težave z nasiljem varnostnikov do obiskovalcev. Priča P. je tudi izpovedala, da primera, da bi bil varnostnik nasilen do obiskovalcev pri njeni družbi ni bilo. Ravnanje M., zaposlenega pri D. d.o.o. pa prvotožena stranka ni mogla predvideti, niti ga pričakovati in ji s tem v zvezi ni mogoče očitati, da ni ravnal s profesionalno skrbnostjo. Šlo je namreč za enkraten dogodek, ko je varnostnik ravnal samovoljno in naklepno. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do navajanj tožeče stranke glede tega, kaj naj bi izhajalo iz časopisnih člankov, s katerim naj bi tožniku uspeloto dokazati, da je šlo za nezanesljivo varnostno službo, katere varnostniki so že bili nasilni. Sodišče prve stopnje je glede tega očitka zaključilo, da to ne sovpada z obdobjem škodnega dogodka, poleg tega pa gre za nepreverjene novice. Tožniku kaj takega namreč ni uspelo dokazati niti z dokaznim predlogom o poizvedbi pri PP Koper, saj so ti sporočili, da policija ne vodi evidenc o tem, ali so bila obravnavana kazniva dejanja takšna, v katerem so bili udeleženi varnostniki. D. d.o.o.. Kot že obrazloženo pa je priča P. izpovedala, da ni imel težave z varnostniki. Pritožbene navedbe o tem, da je navedena družba ustrezen certifikat pridobila šele dobro leto pred obravnavanim škodnim dogodkom in ga je torej imela v času izbire, tako ne morejo vplivati na pravilnost ravnanja sedaj prvotožene stranke pri izbiri izvajalca varnostne službe. Sodišče druge stopnje pa se ne more strinjati z navajanji tožeče stranke v pritožbi, da je splošno znano dejstvo, da so varnostniki, ki pogosto delajo z ljudmi in ki so sicer primernega zunanjega videza (močni), pri čemer pa imajo pogosto kriminalno preteklost (udeležbe v različnih pretepih ipd), kajti takšna navajanja so preveč splošna in niso dokazno podprta. Zato tudi prvotožena stranka kot izvajalec javne prireditve ni bila dolžna zahtevati od prvotožene stranke seznam varnostnikov, da bi lahko preverila ali so posamezni varnostniki primerni za varovanje njene prireditve. Od prvotožene stranke se ne more pričakovati, da bi sama preverila usposobljenost varnostnika, zaposlenega pri licencirani varnostni službi, saj nima ne potrebnega znanja in ne potrebnih pooblastil za takšno početje. Prvotožena stranka tako nikakor ni mogla predvideti domnevno neprimernega ravnanja varnostnika in konkretnega škodnega dogodka, ko je varnostnik prekoračil svoja pooblastila in uporabil silo in takšnega protipravnega ravnanja tožeča stranka tudi tekom postopka na prvi stopnji ne uspe dokazati. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je tožena stranka storila vse kar je bilo v njeni moči in v njeni odgovornosti, da je preverila ali je družba D. d.o.o. usposobljena za varovanje tovrstnih prireditev, ta družba je tudi predhodno izdelala varnostni načrt fizičnega varovanja prireditvenega prostora in to po naročilu tožene stranke. Z licencirano družbo D. d.o.o. je tudi sklenila krovno pogodbo o fizičnem varovanju. Tako ni mogoče uporabiti določil o regresu, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka.

9. Glede na obrazloženo tako pritožba tožeče stranke glede odgovornosti prvotožene stranke niti glede objektivne, niti glede subjektivne odgovornosti ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe členov 157, 148 in 131 OZ in sicer na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnik sicer navaja, da izpodbija sodbo v celoti, vendar pa iz pritožbenih navedb ne izhaja, da bi tožeča stranka izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve odgovornosti drugotožene stranke, to je Zavarovalnice ... d.d., glede katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne odgovarja za škodo, ki jo tožnik uveljavlja, saj je ta izključena iz zavarovalnega jamstva iz razloga, ker je varnostnik zavarovanca drugotožene stranke škodo tožniku povzročil naklepno, to pa je izključitveni razlog. Takšnih materialno pravnih zaključkov pa pritožba ne izpodbija. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke v celoti, kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb ZPP in se mu tudi niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Drugotožena stranka je sicer priglasila pritožbene stroške kot njene materialne stroške, ker pa se pritožba dejansko ne nanaša na njeno odgovornost, zato odgovor na pritožbo v tem delu ni bil potreben in zato ta tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s členom 165 ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba VS RS II Ips 474/2008 z dne 27. 10. 2011.
² Primerjaj tudi sodbo VSL I Cpg 617/2015 z dne 18. 11. 2015.
³ Tako tudi avtorji v Obligacijskem zakoniku s komentarjem: Splošnih del, stran 904, GV Založba, Ljubljana 2003.

Datum zadnje spremembe:

16.08.2019

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1254/2017
• VSL sodba I Cp 1364/94
• VSM sodba I Cp 157/2016