VSC Sodba Cp 164/2019

Jedro

Ob dejstvu, da je šola sama podala pojasnilo (priloga B 3), da v času od 12.00 ure do 14.00 ure na hodnikih in pred šolo dežurata dva učitelja in ob nespornem dejstvu, da je v času škodnega dogodka, ki se je zgodil med navedenima urama, dejansko dežural le en učitelj, ter da so v tem času učenci - vozači že čakali odhod domov s prvim avtobusom, zavarovanec pa je le tem moral po zakonu (56. člen ZOsn) posebej zagotoviti varstvo med čakanjem na prevoz, toženka ni dokazala, da je šola nadzorstvo nad varstvom učencev na kraju škodnega dogodka opravljala na način, kot je bila dolžna, saj ni zadostila niti lastnim internim pravilom glede potrebnega števila dežurnih učiteljev. Posledično je bil kraj škodnega dogodka v kritičnem času povsem nenadzorovan, tožnica in ostali učenci so bili brez nadzora (v I. nadstropju), zaradi opustitve v lastnih internih pravilih predpisane dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca škodnega dogodka ni mogoče opredeliti za nesrečno naključje in se toženka ni uspela razbremeniti odgovornosti za tožničino škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku 12. 5. 2014 utrpela tožnica (I. izreka) in da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločbo (točka II. izreka).

2. Toženka je s pritožbo izpodbijala vmesno sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala ugoditev pritožbi tako, da se vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremeni in se tožbeni zahtevek mladoletne tožnice po temelju v celoti zavrne in odloči o stroških pravdnega postopka. Pritožbene navedbe bodo podane v nadaljevanju obrazložitve te sodbe, ko bo nanje odgovorjeno.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe ter zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na izvedensko mnenje, ki sta ga izdelala inšpektorja za šolstvo Z. T. in T. R., čeprav je mnenje predhodno izdelal dr. J. Š. in je le-to v ključnih zaključkih povsem skladno z naknadno pridobljenim mnenjem in celo popolnejše v svojih ključnih ugotovitvah. Zgolj nestrinjanje tožnice s predhodnim mnenjem ni razlog za njegovo neupoštevanje.

Pritožba neutemeljeno očita storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zavajajoče izpostavlja le nestrinjanje tožnice kot razlog za neupoštevanje prvotno izdelanega izvedenskega mnenja. V točki 6. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je tožnica nasprotovala prvotno izdelanemu izvedenskemu mnenju in da je tudi samo podvomilo v pravilnost izvedenskega mnenja. To pa iz razloga, ki ga je uveljavljala tudi tožnica, ker je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (izvedenec dr. J. Š.) izhajal iz predpostavk, ki so presegale trditveno podlago pravdnih strank, ker je upošteval izjave ravnatelja ob ogledu in sam izven dokaznih predlogov pridobival listinsko dokumentacijo, ki je ni bilo v spisu.

S tem je sodišče prve stopnje jasno, izčrpno in pravilno utemeljilo razloge za neupoštevanje izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca dr. J. Š.

6. Pritožba dalje trdi, da ni pravilen zaključek, da je šlo za dogodek, ki je trajal tri do štiri minute, da iz izpovedb prič izhaja, da je bil dogodek najprej moteč, da je šlo za otroško razposajenost, za hecanje med otroki, ki tožnice sprva ni motilo, da se je prerivanje in suvanje stopnjevalo do te mere, da je bila tožnica v nekem trenutku izrinjena s klopi, do dogodka je kljub temu prišlo hipoma, oziroma v kratkem časovnem obdobju.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se obravnavani škodni dogodek ni zgodil v trenutku, da se ni zgodil hipoma. Pred samim padcem tožnice s klopi ugotovljeno prerivanje med učenci na klopi, na koncu katere je sedela tožnica, ki v prerivanju ni sodelovala, je dogajanje, ki je rezultiralo v tako močnem sunku enega od prerivajočih se učencev v tožnico, da je padla s klopi in se poškodovala.

Ugotovitev, da je prerivanje med učenci na klopi trajalo tri do štiri minute, je dokazno podprto z izpovedbo tožnice in priče R. P., ki je bil tisti učenec, ki je pri prerivanju in suvanju s svojim končnim sunkom povzročil tožničin padec s klopi, zato je dejstvo o trajanju prerivanja in o stopnjevanju le-tega ugotovljeno pravilno.

7. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo na toženki trditveno in dokazno breme, da je v konkretnem primeru šola (toženkin zavarovanec) opravljala nadzorstvo nad varstvom otrok z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.

8. Nesporno med pravdnima strankama je dejstvo, da je na dan škodnega dogodka dežurala le ena učiteljica.

Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo še naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija:

- da je bila le ena dežurna učiteljica v času škodnega dogodka in je nadzorovala red in disciplino po hodnikih na drugem koncu šole in škodnega dogodka ni videla,

- da se je škodni dogodek zgodil med 12.20 in 12.25 uro, to je v času kosila, ko je gneča pred jedilnico in pred kuhinjo ter povsod po hodnikih in prav tako pred šolo, saj že nekateri učenci čakajo, da gredo domov s prvim avtobusom,

- da ima šola dve nadstropji, spodaj so učilnice za razredni pouk, za naravoslovje in tehniko ter jedilnica s kuhinjo, učilnica za gospodinjstvo in garderobe, v I. nadstropju pa sta na eni strani učilnica za 4. in 5. razred, na drugi strani pa (učilnice) za predmetno stopnjo,

- da se je škodni dogodek zgodil pred učilnico za matematiko (v I. nadstropju), kjer so imeli takrat učenci pouk angleščine (tožnica in drugi učenci so čakali pred učilnico na pouk angleščine),

- da toženka ni prerekala tožničinih navedb o tem, da ima O. ... (toženkin zavarovanec) javno objavljen hišni red, v katerem je glede pravil obnašanja učencev določeno, da je neprimerna oblika vedenja med drugim tudi prerivanje in da bi takšno obliko neprimernega vedenja morali preprečevati dežurni učitelji,

- da organiziranost dežurstva na šolskih površinah in zagotavlje varnosti v šolskem prostoru šola ureja z internimi akti,

- da bi med glavnim odmorom in med 12.00 ter 14.00 uro na hodnikih in pred šolo morala dežurati dva učitelja, dejansko pa je dežurala le ena učiteljica in to v spodnjem nadstropju,

- da so se ob 12.20 uri začeli odhodi učencev z avtobusnim prevozom zunaj šole do 12.30 ure, ko je bil odhod prvega avtobusa in dežurna učiteljica zagotovo ni mogla biti v tistem času tako v šolskih prostorih in na zunanjih površinah,

- da določba 56. člena Zakona o osnovnih šolah (ZOsn) predpisuje osnovnim šolam dolžnost zagotoviti varstvo učencem - vozačem, ki čakajo na prevoz,

- da pri dežurstvu učiteljev in varstvu vozačev gre za organizacijo dela v šolskem prostoru z namenom zagotoviti varnost učencev,

- da do prerivanja in suvanja med učenci prihaja v šolskem prostoru vsakodnevno, tudi v primerih, ko je v bližini učitelj, dežurni učitelj verjetno ne bi mogel preprečiti prerivanja na klopi, lahko pa bi s svojo prisotnostjo stopnjevanje prerivanja na klopi umiril in ustavil, če bi ga zaznal, ker dežurni učitelji absolutno reagirajo na takšne situacije in opozarjajo učence na obnašanje, dežurni učitelji so dolžni tako reagirati.

9. Tako ugotovljeno dejansko stanje je ugotovljeno pravilno, ker je dokazno podprto z izvedenimi dokazi in rezultat pravilne dokazne ocene le-teh. Na taki dejanski podlagi je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi dežurni učitelj, če bi bil prisoten in bi opravljal dolžno nadzorstvo na tem hodniku, bi 3 do 4 minute trajajoče stopnjevano prerivanje med učenci na klopi lahko zaznal in škodni dogodek preprečil, ker bi ga s svojo prisotnostjo umiril in ga ustavil, zato konkretnega škodnega dogodka ni mogoče pripisati naključju, zavarovanec v času škodnega dogodka ni ustrezno poskrbel za nadzor nad učenci.

10. Po presoji pritožbenega sodišča toženka ni izpodbila pravilnosti takega zaključka sodišča prve stopnje. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da bi dežurni učitelj, če bi bil prisoten na kraju škodnega dogodka (torej v I. nadstropju) s svojo prisotnostjo umiril in ustavil neprimerno ravnanje učencev, prerivanje in suvanje na klopi. Ob dejstvu, da je šola sama podala pojasnilo (priloga B 3), da v času od 12.00 ure do 14.00 ure na hodnikih in pred šolo dežurata dva učitelja in ob nespornem dejstvu, da je v času škodnega dogodka, ki se je zgodil med navedenima urama, dejansko dežural le en učitelj, ter da so v tem času učenci - vozači že čakali odhod domov s prvim avtobusom, zavarovanec pa je le tem moral po zakonu (56. člen ZOsn) posebej zagotoviti varstvo med čakanjem na prevoz, toženka ni dokazala, da je šola nadzorstvo nad varstvom učencev na kraju škodnega dogodka opravljala na način, kot je bila dolžna, saj ni zadostila niti lastnim internim pravilom glede potrebnega števila dežurnih učiteljev. Posledično je bil kraj škodnega dogodka v kritičnem času povsem nenadzorovan, tožnica in ostali učenci so bili brez nadzora (v I. nadstropju), zaradi opustitve v lastnih internih pravilih predpisane dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca škodnega dogodka ni mogoče opredeliti za nesrečno naključje in se toženka ni uspela razbremeniti odgovornosti za tožničino škodo.

11. Glede na vse ugotovljene okoliščine primera so pravno neupoštevne pritožbene trditve, da je nerealno in neživljenjsko pričakovati nadzor učitelja nad otroki s tako povečano skrbnostjo, da se nobenemu v nobenem primeru ne more nič zgoditi, sploh pa nadzor nad otroki v starosti 13 let, kot je bila tožnica, ker toženkin zavarovanec ni izpolnil niti potrebne običajne skrbnosti varstva svojih učencev v skladu s svojimi internimi pravili.

12. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Odločitev, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno sodbo, temelji na določbi 164. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 263/2019
• UPRS Sklep II U 35/2022-4
• VSC sodba Cp 282/2008