VSC Sodba Cp 97/2019

Jedro

Lastnik lesenih stopnic, ki dopusti, da le-te postanejo zaradi zalivanja mokre in spolzke, ravna protipravno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 702,72 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 195/2015 z dne 2. 10. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 14.800,0 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, v presežku za plačilo nadaljnjih 5.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2013 dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.388,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne po prejemu sodbe dalje do plačila.″ Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik dne 23. 3. 2012 dopoldan poškodoval med obiskom pri zavarovancu. Tožniku je zdrsnilo na prvi zgornji stopnici, ki je bila mokra in posledično spolzka. Sodišče je ugotovilo, da so bile stopnice mokre zaradi namakalnega sistema, s katerim se zaliva rože in zelišča, ki se nahajajo v neposredni bližini stopnic, pri čemer so se rože in zelišča zalivale tudi 23. 3. 2012, saj je bilo vreme takrat sončno in toplo. Tožnik tega, da so bile stopnice mokre, ni mogel zaznati, saj sta zemlja in les vodo že absorbirala, kar pomeni, da mokrota ni bila vidna. Sodišče je ocenilo izpovedbe tožnika, zavarovanca in priče N. J. kot verodostojne, saj so vsi izpovedali skladno in življenjsko logično. Sodišče prve stopnje je tudi dokazno ocenilo izpoved T. J. in je ugotovilo, da zato, ker ni bil prisoten ob škodnem dogodku, ni mogel natančno povedati vzroka in kraja padca tožnika. Glede samega mehanizma nastanka nezgode pa je izvedenec medicinske stroke pojasnil, da pride do rupture tetive štiriglave stegenske mišice pri večjih obremenitvah tetive pogosto pri fiksiranem stopalu, pri čemer tožnikov padec na spodvito nogo odgovarja takšnemu mehanizmu nastanka poškodbe. Izvedenec je še pojasnil, da tožnikova tetiva kvadricepsa ni bila degenerativno spremenjena, kar izključuje spontan mehanizem nastanka poškodbe. Zato je to mnenje sodišče prve stopnje ocenilo kot objektivno. Po presoji sodišča zavarovanec tožene stranke z nepravilno namestitvijo zalivalnih cevi, ki so redno delovale, neposredno na leseno stopnico ni ravnal na način, ki se pričakuje od običajno skrbnega posameznika, zato je sodišče zaključilo, da je podana obveznost toženke za povračilo tožniku nastale nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi padca na neustrezno vzdrževanih stopnicah, ki so postale zaradi rednega močenja in bližine zalivalne cevi večkrat mokre in zato spolzke in s tem nevarne. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo obstoj odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ, saj so bile kumulativno izpolnjene vse štiri predpostavke: nastanek škode, izvor škode v nedopustnem ravnanju, vzročna zveza med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem in odgovornostjo povzročitelja škode. O višini odškodnine je odločilo na podlagi določbe člena 179 in 182 OZ. Diagnozo in obseg poškodb je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke. Ugotovilo je, da je tožnikovo zdravljenje trajalo od 23. 3. 2012 do 21. 9. 2012, da je tožnik v tem obdobju trpel številne neugodnosti med zdravljenjem ter bolečine, od hudih pa do srednje hudih in da občasno lažje trpi še danes. Iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem mu je od 10.000,00 EUR prisodilo 7.000,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik trpel hud primarni strah in tudi še hud in lažji sekundarni strah in mu je iz tega naslova prisodilo 1.500,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnikova gibljivost zavrta 12 % in da ima tožnik trajno funkcionalno posledico, saj je zmanjšano sposoben za daljšo hojo ali stojo, hojo po hribu ali po neravnem terenu in pri počepanju. Znatno je tudi oviran pri njegovih dosedanjih športnih aktivnostih, zato mu je iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo 6.500,00 EUR. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi določbe drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Meni, da so zaključki sodišča napačni, saj temeljijo na pomanjkljivi, nenatančni in nedosledni, ter premalo skrbni presoji izvedenih dokazov. Sodišče je izvedene dokaze presodilo premalo vestno in skrbno, tudi ni presodilo vseh predlaganih in izvedenih dokazov skupaj. Navedena kršitev je pripeljala do nepopolne oz. napačne ugotovitve dejanskega stanja. Na tako napačno ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo nato napačno uporabljeno materialno pravo, kar je vse vodilo v nepravilnost in nezakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče je napačno ocenilo, da so izjave tožnika in prič med seboj skladne in življenjsko logične. Po mnenju tožene stranke je veliko neskladij med izpovedbami prič in tožnika. Mnenja je, da glede držanja tožnika za ograjo stopnic sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj ni dokazno ocenilo izpovedi tožnika in zavarovanca. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ocenilo kakšen je bil namen hoje tožnika po stopnicah. Glede mokrote na stopnici in razlogih zanjo so prav tako izpovedi prič nedosledne in med sabo premalo povezane. Na podlagi različnih izpovedi tožnika in prič nikakor ni mogoče z gotovostjo ali z več kot 50 % verjetnostjo trditi, da je tožnik uspel dokazati, da so bile stopnice mokre in da je ta mokrota prišla od zalivanja z namakalnim sistemom, kot je to napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz izpovedb prič niti ni mogoče ugotoviti, ali je na dan škodnega dogodka sploh bil kakršenkoli namakalni sistem na področju zeliščnega vrta in tudi ne ali je bila prva stopnica mokra in da je bila mokra zaradi zalivalnega sistema. Nadalje toženka opozarja na nezanesljivost izjave zavarovančevega sina, če ne bi ničesar vedel o padcu, potem ne bi preiskovancem tožene stranke na dvorišču kazal kje je tožnik padel. Prav tako iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik padel na travi. Tožena stranka je mnenja, da je v sodbi izostala dokazna ocena listinskih dokazov s strani sodišča, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, zlasti neprepričljivimi in nikakor ne skladnimi izpovedbami tožnika in prič. Očitno je tako, da je sodišče napačno in nepopolno ter premalo skrbno dokazno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in je tako napačno ugotovilo, da je tožnik z več kot 50 % verjetnostjo uspel dokazati, da se je poškodoval pri zdrsu na prvi stopnici pri zavarovancu toženke. Gotovo tudi ni uspel dokazati z verjetnostjo večjo od 50 %, da je do zdrsa prišlo zaradi mokrote na stopnici in da je ta mokrota izvirala iz predhodnega zalivanja rož iz namakalnega sistema, kot je vse natančno obrazloženo v pritožbi. Ker pa je sodišče prve stopnje protipravnost ravnanja zavarovanca toženke ugotovilo v tem, da je ta zalivalno cev namestil tako, da je ta ves čas močila stopnice, tako navedeno pomeni, da tudi ni izkazana protipravnost zavarovančevega ravnanja, ki bi lahko imela za posledico njegovo odškodninsko odgovornost. Pritožbo podaja tudi zoper višino prisojene odškodnine, ker meni, da jo je sodišče prve stopnje prisodilo v previsokem znesku in pritožbi prilaga sodbo VS RS II Ips 91/2009. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je sodišče prve stopnje skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Strinja se z utemeljitvijo sodišča prve stopnje o odgovornosti zavarovanca tožene stranke in sicer glede namena in razloga za hojo po stopnicah, glede mokrote na stopnici in glede izjave zavarovančevega sina in pri tem tožeča stranka poudarja, da gre za nedovoljene novote tožene stranke, ki jih pritožbeno sodišče ne bo smelo upoštevati. Dejstvo je, da tožena stranka razlogov, kot jih navaja v pritožbi ni navajala pravočasno, saj je ves čas zatrjevala le to, da naj bi tožnik že ob stopnicah padel v nezavest. Tožena stranka je neutemeljeno izpodbijala mehanizem nastanka poškodbe, saj se je tožnik v posledici zdrsa in padca sesedel na spodvito nogo oziroma jo je prekomerno obremenil, v posledici česar je prišlo tudi do poškodbe tkiv, kar je nenazadnje potrjeno tudi z mnenjem izvedenca medicinske stroke dr. L., ki je v celoti odvrnil ugovor tožene stranke glede mehanizma nastanka poškodbe pri tožniku in potrdil, da je tožniku spodvilo desno nogo pod telo, tako da se je na koleno skrčene noge usedel z vso telesno težo, pri čemer je prišlo do popolnega pretrganja štiriglave stegenske mišice. Odločitev sodišča prve stopnje je tako materialnopravno povsem pravilna. Odločitev je pravilna tudi po višini. Judikat, ki ga prilaga toženka, se nanaša na strganino prednje križne vezi ob zvinu levega kolena, kar je popolnoma druga poškodba, kot jo je utrpel tožnik. Iz podanega mnenja dr. L. namreč izhaja, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel pretrganje tetive štiriglave stegenske mišice desno, torej je šlo za poškodbo povsem druge mišice, ki je zapustila pri tožniku velik obseg nepremoženjske škode, zaradi česar je odmerjena odškodnina v višini 13,5 povprečnih neto plač povsem pravična in primerna denarna satisfakcija za utrpelo škodo. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik uspel dokazati, da je do poškodbe dne 23. 3. 2012 prišlo na način, ko je pri obisku pri zavarovancu tožene stranke zdrsnil na tla, od predhodnega zalivanja mokri, prvi stopnici, padel, takšen zaključek sodišča napačen, ker temelji na pomanjkljivi, nenatančni in nedosledni, ter premalo skrbni presoji izvedenih dokazov in je tako dokazna ocena posledično v nasprotju z 8. členom ZPP. Le-ta od sodišča zahteva, da na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva se štejejo za dokazana. Takšen pritožbeni očitek sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljen. Pri oceni dokazov je potrebno upoštevati temeljni metodološki napotek, ki ga vsebuje načelo proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Sodišče mora izoblikovati dokazno oceno na podlagi vestne (subjektivna ocena sodišča, ki izraža moralno in vrednostno pojmovanje) ter skrbne (objektivna ocena, ki mora biti izčrpna, poglobljena in razumno obrazložena in zato prepričljiva) ocene vsakega dokaza posebej (analitični pristop) in vseh dokazov skupaj (sintetični pristop, ki zahteva primerjavo posameznih dokazov med seboj) ter na podlagi uspeha celotnega postopka (upošteva se celota procesnih dogajanj kot npr. logičnost in konsistentnost navedb strank, nespornost določenih dejstev itd.). Sodniku pa ta določba ne daje argumentacijskih napotkov za dokazno oceno. Prepuščeno mu je, da sam poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškega spoznanja. Zato citirana določba začrtuje zgolj formalen okvir proste dokazne ocene, vsebinskega pa mora sodnik v vsakem primeru posebej poiskati, uporabiti in argumentirati. Sodnik ocenjuje, ali je neka trditev resnična po naravnih, logičnih zakonih, kakor vsak drug človek, čeprav ni šolan pravnik. Dokazna ocena mora torej temeljiti na argumentih, ki so racionalni, sprejemljivi in primerljivi. Tako je sodnik kljub načelu proste presoje dokazov in dokazov vezan na določeno logično dojemanje primera. Njegova argumentacija mora biti namreč občno (objektivno) sprejemljiva, tako da je potencialno prepričljiva za vsakega razumnega človeka iz časa in prostora, v katerem je izdana sodba. Ob reševanju pritožbe tožene stranke pa sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje celostno zadostilo tem opisanim kriterijem za uporabo 8. člena ZPP in je pravilno napravilo dokazno oceno vseh izvedenih dokazov in na podlagi te prepričljivo argumentirane dokazne ocene, napravilo pravilen materialnopravni sklep o tem, da je tožena stranka kot zavarovanec lastnika stopnic odškodninsko odgovorna tožniku za njemu nastalo škodo, katero je le-ta utrpel dne 23. 3. 2012, ko se je poškodoval med obiskom zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik z namenom, da skupaj z zavarovancem pregledata kaj vse je zavarovanec storil, s tem namenom odšel na obisk k zavarovancu. Tako je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, zakaj je tožnik odšel na nepremičnino zavarovanca tožene stranke. Nadalje so neargumentirane in nedokazane pritožbene navedbe, da je tožnik z zavarovancem ter pričami v sorodstvenem razmerju ter da so med sabo prijateljsko povezani in imajo interes, da v pravdi zmaga tožnik. Takšnega podatka v spisu ni in tožena stranka ne pojasni, na podlagi katerih dokazov bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do tega zaključka, da sta tožnik in zavarovanec med sabo prijateljsko povezana ter da bi zato imel zavarovanec interes, da priča v korist tožniku. Sodišče je v dokazni oceni med sabo primerjalo tako listinske dokaze kakor izpovedi prič in jih je tudi med sabo povezalo in je tudi prepričljivo pojasnilo zakaj je tožnik zahteval popravo podatkov v medicinski dokumentaciji ob sprejemu v bolnico.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izpovedbe tožnika, zavarovanca J. J. in njegove žene J. N. ter drugih prič med sabo skladne. Tožnik je izpovedal in opisal, da mu je spodrsnilo na mokrem lesu kot, da bi bil na ledu. Po padcu je videl, da so bile stopnice mokre, vizualno pa se to ni videlo. N. J. mu je povedala, da tam zaliva rože in je natančneje tudi opisala tamkajšnji namakalni sistem, ki se vidi tudi iz fotografij, ki sta jih ob ogledu kraja dne 10. 9. 2013 posnela delavca tožene stranke (priloga B9 - na spodnji fotografiji in priloga B 10 - na zgornji fotografiji skrajno levo), zato je obstoj le-tega dokazan. Te cevi so bile položene celo sezono na istem mestu med zasajenimi zelišči, kot je to razvidno na slikah in nato potekajo mimo prve gornje stopnice iz lesenih hlodov, in so povezane z zajetjem za deževnico, ki se nahaja v bližini mesta, kjer stojita priči na fotografiji tožene stranke z dne 10. 9. 2013 - B 9. Teh ugotovitev, katere je napravilo sodišče prve stopnje glede zalivalnega sistema in njegove namestitve in kar je razvidno na podlagi fotografij, katere je sama predložila kot dokaze tožena stranka, tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Priča N. J. je potrdila, da je voda iz teh cevi vedno zmočila tudi lesene stopnice. Glede na ta opisana dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bile stopnice mokre zaradi namakalnega sistema, s katerim se zaliva rože in zelišča, ki se nahajajo v neposredni bližini stopnic, pri čemer so se rože in zelišča zalivale tudi dne 23. 3. 2012, saj je bilo vreme takrat sončno in toplo. Tožnik tega, da so stopnice mokre ni mogel zaznati, saj so zemlja in les vodo že absorbirala, kar pomeni, da mokrota ni bila vidna na sami stopnici. Zavarovanec pa tožnika na spolzkost stopnic ni opozoril. Tožnik je stopil na prvo stopnico na običajen način, nato pa mu je zdrsnilo, zato mu ni mogoče očitati, da bi takšen padec lahko preprečil s tem, da bi se držal za ograjo, katera pa je nekoliko oddaljena od samih stopnic in se nahaja samo na eni strani stopnišča. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka navaja, da so bile izpovedbe prič neprepričljive in da na podlagi tako različnih izpovedi tožnika in prič nikakor ni mogoče z gotovostjo, z več kot z 50 % verjetnosti trditi, da je tožnik uspel dokazati, da so bile stopnice mokre in da je ta mokrota prišla od zalivanja z namakalnim sistemom, kar naj bi napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi v tej zvezi pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi prič in zlasti na podlagi fotografij ugotovilo, da se je cev za zalivanje nahajala na kraju dogodka tudi v času preiskave s strani tožene stranke in je na fotografijah razvidno, da je zalivalni sistem bil v času škodnega dogodka v neposredni bližini stopnic in celo na samih stopnicah. N. J. pa je izpovedala, da je ta zalivalni sistem vključila vsako jutro od 8.00 do 9.00 ure in je tudi potrdila, da voda iz teh zalivalnih cevi povzroči, da voda za zalivanje steče tudi na stopnice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zavarovanec tožene stranke s tako namestitvijo zalivalnih cevi, ker so delovale neposredno na leseno stopnico, ni ravnal na način, ki se pričakuje od običajno skrbnega posameznika, in je sodišče pravilno zaključilo, da je podana obveznost toženke za povračilo tožnikove nepremoženjske škode, ki je nastala zaradi padca na neustrezno vzdrževanih stopnicah, ki so postale zaradi rednega močenja v bližini zalivalnih cevi mokre in zato spolzke in s tem tudi nevarne. Ta spolzkost pa je v vzročni zvezi s tem, da je tožniku na prvi stopnici zdrsnilo, kar je imelo za posledico tudi nastanek telesne poškodbe pri tožniku, ki je v vzročni zvezi s samim zdrsom, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje tudi na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke.

7. Sodišče prve stopnje se je prav tako pravilno opredelilo glede izjave zavarovančevega sina, to je priče J. T. Sodišče prve stopnje je izjavo te priče dokazno ocenilo v točki 9. obrazložitve. Ta priča je izjavila, da je glede njegove izjave v poročilu o preiskavi izpovedal, da v trenutku obiska predstavnikov toženke še ni vedel kaj točno se je zgodilo, niti kje je tožnik padel in zato ni želel ničesar reči, kar je povedal tudi predstavnikoma toženke, ki sta kljub temu v poročilu o preiskavi zapisala, da je priča T. J. pokazal, da je tožnik padel na zelenici. Sodišče je pri tem pravilno ocenilo izpoved priče T. J. in tožnika kot verodostojni, njuni izpovedbi sta namreč povsem sprejemljivi v delu, namreč, da priča T. J. ni mogel videti kje je tožnik padel, saj ob padcu tožnika ni bil prisoten, to je logično in je kasneje pojasnil zakaj in kakšno izjavo je podal predstavnikom tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaza, še posebej izpoved priče T. J. in tožnika zaključilo, da je toženka izsledke lastne preiskave tolmačila preveč v svojo korist. Toženka je namreč dala, v primerjavi s tem, kar sta povedala zavarovanec in priča N. J., preveliko težo temu, kar je povedal priča T. J., pri čemer je bil zavarovanec ob škodnem dogodku neposredno prisoten, priča N. J. je bila prisotna neposredno po poškodbi tožnika, ko so mu pomagali, priča T. J. pa ob dogajanju ni bil prisoten, temveč je bil ob škodnem dogodku s strani zavarovanca in priče N. J. samo posredno obveščen. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je s prepričljivimi izpovedbami tožnika in prič dokazano, da se je padec zgodil na leseni stopnici kot je to trdil tožnik v tožbi. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listinskih dokazov glede anamneze poškodovanja tožnika. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da pride do rupture tetive štiriglave stegenske mišice pri večjih obremenitvah tetitve, pogosto pri fiksiranem stopalu, pri čemer tožnikov padec na spodvito nogo odgovarja takšnemu mehanizmu nastanka poškodbe. Tako je anamneza poškodbe potrjena z mnenjem izvedenca medicinske stroke in pritožba v tem delu ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je tako z gotovostjo ugotovilo, da je do zdrsa prišlo zaradi mokrote na stopnicah in da je ta mokrota izvirala iz prehodnega zalivanja rož iz namakalnega sistema. To je ugotovilo z gotovostjo in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni ravnal na način, ki se pričakuje od običajnega, skrbnega posameznika ter je povzročil, da so bile lesene stopnice spolzke zaradi nepravilnega in kontinuiranega zalivanja. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je zavarovanec tožene stranke ustvaril povečan problem spolzkosti stopnic s tem, ko je v neposredni bližini zalival rastline z namakalnim sistemom, pri čemer je cev zalivalnega sistema, z zalivalnimi šobami potekala tudi neposredno nad prvo zgornjo leseno stopnico. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo vse predpostavke za krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, skladno s prvim odstavkom 131. člena OZ. Ugotovilo je nastanek škode in da je izvor škode v nedopustnem ravnanju zavarovanca tožene stranke ter da je podana vzročna zveza med nastalo škodo ter nedopustnim ravnanjem in da je podana odgovornost povzročitelja škode. Sodišče prve stopnje tudi pravilno, ni ugotovilo soprispevka tožnika. Pritožba glede temelja odgovornosti tožene stranke tako ni utemeljena.

9. Tožena stranka podaja pritožbo tudi zoper višino prisojene pravične denarne odškodnine. Tudi pritožba v tem delu ni utemeljena in je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo določbo člena 179 in 182 OZ, ki je materialnopravna podlaga za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo. Primerjava s prisojeno odškodnino, prisojeno s sodbo (VS RS II Ips 91/2009) ni primerljiva s konkretnim primerom, ker je v konkretnem primeru tožnik zadobil rupturo kvadricepsa na desni nogi. Sodišče prve stopnje je na področju telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ugotovilo, da je zdravljenje potekalo od 23. 3. 2012 do 21. 9. 2012, v tem času pa je tožnik trpel hude bolečine po operaciji, nato je trpel cel spekter telesnih bolečin kot to izhaja iz opisa in obrazložitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da občasne lažje telesne bolečine tožnik trpi še danes. Tožnik je trpel številne neugodnosti med zdravljenjem, nosil je mavec, uporabljal je bergle, bil večkrat pregledan pri splošnih zdravnikih in pri specialistih, dobival je protibolečinske injekcije, jemal je zdravila proti bolečinam in odškodnina v višini 7.000,00 EUR iz tega naslova zato ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi prisodilo pravično denarno odškodnino iz naslova strahu. Tožnik je namreč utrpel tako hud primarni strah, kakor tudi sekundarni strah, ki je trajal ves čas zdravljenja in zato odškodnina v višini 1.500,00 EUR ni odmerjena v previsokem znesku. Prav tako je sodišče prve stopnje prisodilo pravično odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 6.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik zmanjšano sposoben za daljšo hojo ali stanje, hojo po hribu ali po neravnem terenu in pri počepanju, znatno pa je oviran tudi pri njegovih športnih dejavnostih, saj je oviran pri smučanju, plavanju in planinarjenju. Sodni izvedenec je ugotovil, da je gibljivost desnega kolena v primerjavi z levim zavrta za 11 %, kar predstavlja zmanjšano gibljivost desnega kolena lažje stopnje in trajno funkcionalno posledico. Sodišče je ugotovilo, da tožnik še vedno trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in je zato prisojena odškodnina v višini 6.500,00 EUR pravična denarna odškodnina. Tudi v celoti gledano je pravična denarna odškodnina prisojena kot primerna satiskfakcija.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določb člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo glede podlage (prvi odstavek 131. člena ZPP, 135. člen OZ). Glede višine prisojene odškodnine pa je pravilno uporabilo določbo členov 179 in 182 OZ. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka kot mu očita pritožba, sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Mora pa tožena stranka tožeči povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo in sicer po tar. št. 21 OT; nagrada za odgovor na pritožbo 900 točk, po tar. št. 12 OT za materialne stroške 10 točk, poročilo stranki 50 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR, skupaj z 22 % DDV znaša 702,72 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

05.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSC vmesna sodba in sklep Cp 347/2009
• Sklep II DoR 28/2011
• Sodba in sklep II Ips 504/2004