VSC Sodba Cp 154/2019

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikova pasivnost pri izdaji računa v trajanju več kot pet let ni pravno upoštevna za določitev trenutka zapadlosti terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu je toženka dolžna plačati v roku 15 dni 184.493,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2016 do plačila in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti 3.033,55 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbene navedbe bodo podane v obrazložitvi te sodbe, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti določbo 286. člena ZPP - E, ker je že veljala v času oprave prvega naroka za glavno obravnavo. Ta določba je časovno omejila uveljavljanje ugovora zastaranja, sodišče bi moralo ugotoviti, da je ugovor zastaranja prepozen. Ker je uveljavljanje ugovora zastaranja po prvem naroku dopustilo, ni pravilno uporabilo določb ZPP in je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

Pravilna in tudi neizpodbijana je ugotovitev, da se je pravdni postopek začel 23. 11. 2016, ko je tožnik vložil tožbo. Trenutek začetka pravdnega postopka je trenutek vložitve tožbe pri sodišču (179. člen ZPP) in je to pravno odločilno dejstvo za presojo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje o pravočasnosti ugovora zastaranja po določbi prvega in drugega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Ur. list RS, št. 10/2017, ki se uporablja od 14. 9. 2017 dalje). Prvi odstavek 125. člena ZPP-E res določa, da se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona (ZPP-E), konča po določbah do sedaj veljavnega zakona, če ni v tem členu drugače določeno. V drugem odstavku tega člena so navedene spremenjene in nove določbe točno navedenih zakonskih členov, ki se uporabljajo tudi za postopek, začet pred začetkom uporabe ZPP-E, torej pred 14. 9. 2017. Vendar med njimi ni spremenjene določbe 286. člena ZPP, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ugovora zastaranja ni podala prepozno in s tem ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče je ugotovilo še, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena niti s katero drugo od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno dejansko stanje:

- tožnik je vložil tožbo 23. 11. 2016,

- tožnikova terjatev se nanaša na opravljeno delo tožnika za toženko v času od aprila 2005 do 5. 8. 2010,

- tožnikovo sodelovanje s toženko se je končalo 5. 8. 2010, ko je po skladnih navedbah obeh pravdnih strank N. M. s tožnikom fizično obračunal, povod za ta fizični obračun pa je v tem, da je tožnik od toženke zahteval plačilo za opravljena dela,

- zaradi utrpelih poškodb 5. 8. 2010 se je tožnik zdravil 129 dni,

- tožnik je za iztoževano terjatev izdal račun 11. 1. 2016.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da za iztoževano terjatev velja splošni petletni zastaralni rok, kot to določa 346. člen Obligacijskega zakonika (OZ), da je tožnik imel pravico terjati od toženke izpolnitev zatrjevane obveznosti najkasneje 5. 8. 2010, da je iztoževana terjatev zapadla v plačilo najkasneje 5. 8. 2010 in je zastaranje v skladu z določbo 336. člena OZ pričelo teči 6. 8. 2010, da izdaja računa za iztoževano terjatev 11. 1. 2016 in v računu določen rok plačila 15 dni ne pomenita dospelosti terjatve, ker upnik z zavlačevanjem z izdajo računa niti ob soglasju pogodbenih strank v pravnem poslu ne more določiti krajšega ali daljšega zastaralnega roka, kot ga določa zakon in tudi ne, da zastaranje nekaj časa ne bo teklo (zadržanja zastaranja), ker tako določa prisilna določba 339. člena OZ.

8. Pritožba izpodbija le zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje pričelo teči po 5. 8. 2010 in trdi, da takega stališča sodišča prve stopnje ne more sprejeti, saj je bil v tem obdobju tožnik zdravstveno odsoten kar nekaj časa, proces zdravljenja mu je onemogočal izstavitev računa in vložitev tožbe.

Pritožba v tem delu ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja, da tožnikova pasivnost pri izdaji računa v trajanju več kot pet let ni pravno upoštevna za določitev trenutka zapadlosti terjatve. Sodišče prve stopnje je obravnavalo tudi tožnikove trditve o zadržanju teka zastaralnega roka v času 129 dnevnega zdravljenja. V točki 15 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo, da četudi bi tožnikovo zdravljenje zaradi teh poškodb, ki mu jih je 5. 8. 2010 povzročil toženkin zastopnik, trajalo 129 dni, kot je zatrjeval in bi to zdravljenje predstavljajo nepremagljivo oviro po določbi 360. člena OZ, zaradi katere tožnik v tem času ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti in zastaranje 129 dni ne bi teklo, bi zastaralni rok, upoštevaje določbo 361. člena OZ iztekel pred vložitvijo tožbe 23. 11. 2016. Presoja sodišča prve stopnje je pravilna. Pravilno je upoštevalo splošni pet letni zastaralni rok po 346. členu OZ in pravilno ugotovilo, da je terjatev zastarala. Ob upoštevanju 129 dnevnega zdravljenja v času po 5. 8. 2010, bi le-to bilo zaključeno 12. 12. 2010. Petletni zastaralni rok bi pričel teči 13. 12. 2010 in bi iztekel 13. 12. 2015.

9. Pritožba dalje trdi, da je iz po toženki predloženega računa z dne 30. 7. 2010, ki ga je izdalo podjetje ... d.o.o., izhajalo, da je podjetje ... d.o.o.o zaračunalo storitev vodenja del odgovornega vodje gradbišča P. P. za določene objekte, s čimer je bilo zastaranje terjatve pretrgano. Toženka bi morala izvesti plačilo po računu, pa tega ni storila, zaradi česar je tožnik po izbrisu družbe.... d.o.o. iz sodnega registra v letu 2013 osebno kot fizična oseba izstavil račun na ime toženke, ker je bil račun izstavljen za opravljene storitve, izstavila ga je druga pravna oseba (... d.o.o.), katere direktor je bil tožnik in je ta pravna oseba do leta 2013 tudi obstajala, tega obdobja pa ni mogoče šteti v zastaranje terjatve.

Zgoraj povzete trditve v pritožbi niso povsem jasne. Pritožbeno sodišče je razumelo, da pritožba trdi, da je za terjatev, ki je predmet te pravde, že 30. 7. 2019 izdala račun družb ... d.o.o. (da je to bila torej terjatev navedene družbe) in je s tem bilo zastaranje iztoževane terjatve pretrgano. Trdi še, da je bila ta družba leta 2013 izbrisana iz sodnega registra in tega obdobja ni mogoče šteti v zastaranje terjatve (torej obdobja do leta 2013).

To so po presoji pritožbenega sodišča pritožbene novote, ki niso dovoljene (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal trditev o pretrganju zastaranja iztoževane terjatve zaradi dne 30. 7. 2010 izdanega računa družbe ....d.o.o., niti ni podal trditev, da ni mogoče šteti v zastaranje terjatve čas do leta 2013, oziroma do izbrisa družbe... d.o.o. iz sodnega registra. Zato teh pritožbenih trditev pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

10. Pritožba dalje navaja tudi, da s strani toženke predloženega računa (to je računa družbe ... d.o.o. z dne 30. 7. 2010) toženka tožniku nikoli ni plačala in tega nikoli ni pojasnila ter še, da je to dodaten dokaz, da je tožnik dela izvajal, oziroma izvedel, da je toženka storila tudi kaznivo dejanje poslovne goljufije.

Te pritožbene navedbe so v razmerju med pravdnima strankama pravno neupoštevne ob pravilni presoji o utemeljenosti toženkinega ugovora o zastaranju iztoževane terjatve in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo.

11. Tožnik v pritožbi trdi še, da je sodišče prve stopnje toženki priznalo bistveno previsoke stroške pravdnega postopka. Ne bi ji smelo priznati stroške za tretjo pripravljalno vlogo v višini 900 točk, saj je bila ta prepozno posredovana na sodišče v skladu z določbami 286. člena ZPP. Trditve in navedbe ter dokazne navedbe ter dokazne predloge iz te vloge zadene prekluzija. Glede tega je bila tožena tudi obveščena na samem naroku in izhaja iz priloženega zapisnika. Toženka pa tudi ni navedla, zakaj brez njene krivde ni bilo mogoče pravočasno navajati novih dejstev. Sodišče na naroku ni dodelilo roka za dodatne navedbe toženke, temveč le za predložitev dodatne dokumentacije.

Iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je v tretji pripravljalni vlogi toženka odgovorila na tožnikove navedbe v njegovi četrti pripravljalni vlogi, ki jo je sprejela 10. 10. 2018. Stranka, ki v pripravljalni vlogi prereka navedbe v pripravljalni vlogi nasprotne stranke, mora to storiti obrazloženo in konkretizirano, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbo, da tretja pripravljalna vloga toženke ni bila potrebna. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 29. 8. 2018 izhaja, da je sodišče prve stopnje dodelilo 15-dnevni rok obema pravdnima strankama le za predložitev dokazov, pa je kljub temu tožnik vložil še tri pripravljalne vloge z navedbami o dejstvih, zato so z izpostavljeno toženkino pripravljalno vlogo nastali stroški potrebni stroški pravdnega postopka.

12. Pritožba dalje trdi, da je sodišče neupravičeno priznalo toženki stroške končnega poročila stranki v višini 50 točk, ker je to strošek, ki je že zajet v ostalih storitvah (pripravljalne vloge, zastopanje na naroku). Končno poročilo stranki ni potreben pravdni strošek, stališče, da so stroški končnega poročila že zajeti v ostalih opravljenih storitvah in da ni potreben pravdni strošek, je že večkrat potrdila sodna praksa. Tudi ni izkazano, da bi ta strošek nastal, oziroma bi jo odvetnica toženki podala kakršnokoli končno poročilo, oziroma bi bilo končno poročilo potrebno glede na dejstvo, da je sodnica na zadnjem naroku jasno navedla, da šteje ugovor zastaranja za pravočasen in utemeljen. Iz tega razloga ni nobene potrebe po dodatni obrazložitvi sodbe stranki po končanem postopku, predvsem glede na to, da gre za pravni subjekt, ki deluje v poslovnem svetu in šteje, da pravna pravila pozna, ne pa za fizično prava neuko osebo.

Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Končno poročilo stranki pojmovno ne more biti vsebovano v že pred koncem glavne obravnave opravljenih storitvah pooblaščenca. O vloženi tožnikovi pritožbi je pooblaščenka toženke brez dvoma seznanila toženko z obrazloženim dopisom po 3. točki tar. št. 39 OT, zato pritožba neutemeljeno meni, da nagrada ni potreben strošek.

13. Tožnik je v pritožbi dalje navajal, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo toženkini odvetnici stroške kilometrine in odsotnost iz pisane, saj le-ti niso bili potrebni za postopek, zaradi česar do njih ni upravičena. Toženka bi lahko za pravno svetovanje in zastopanje najela odvetnika iz ..., kjer je dovolj ponudbe in tako navedenih stroškov ne bi bilo. Če je toženka izrecno želela odvetnico izven ..., pa mora stroške, povezane s prihodom na narok, kriti sama. Sodišče ni upoštevalo načela potrebnosti in smotrnosti pravdnih stroškov.

Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Med pravdno stranko in njenim pooblaščencem - odvetnikom je z vzpostavljenim mandatnih razmerjem vzpostavljen zaupen odnos, zato ima pravdna stranka pravico sama izbrati pooblaščenca, ki bo zastopal njene interes in je sprejemljiva njena izbira pooblaščenke. Tudi upoštevaje dejstvo, da toženka nima sedeža v ..., temveč v .... Potne stroške za toženkino pooblaščenko je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo kot potrebne stroške pravdnega postopka.

Iz spisovnega gradiva pa nenazadnje izhaja, da tudi tožnikov pooblaščenec nima sedeža v ..., temveč v .. in da je tožnikov pooblaščenec v stroškovniku (list. št. 108) prav tako priglasil potne stroške - kilometrino in stroške zaradi odsotnosti iz pisarne.

14. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva in pravilno uporabilo tudi materialno pravo, to je v točki 8 te obrazložitve navedene določbe OZ, izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Pritožba pa je v celoti neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in je potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

05.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1042/2010
• UPRS Sodba I U 2005/2018-7
• VSC Sodba PRp 131/2021