VSC Sklep Cp 271/2019

Jedro

Čeprav drži, da se lahko vse zgoraj navedeno nadomesti, če ne z drugimi predmeti pa v denarni protivrednosti, je treba težko nadomestljivost škode ocenjevati upoštevaje vsakokratne okoliščine konkretnega primera. Tožnik sicer začasno in zasilno rešuje nastalo situacijo ter to celo priznava, vendar je stališče sodišča prve stopnje, da se da vse, kar je ostalo v stanovanju (tožnik je omenjal dokumente, oblačila, potrebščine za osebno nego in druge osebne predmete), preprosto v celoti nadomestiti in da zato ne gre za težko nadomestljivo škodo, izredno strogo. Gre za več kot le za materialno prikrajšanje in neživljenjsko je pričakovanje, po katerem bi si moral tožnik vse navedeno nadomestiti (npr. dokumente tudi v postopkih pred uradnimi organi) in kasneje očitno zoper toženca uveljavljati ustrezne zahtevke iz naslova različnih prikrajšanj. Tudi ob restriktivni razlagi pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe gre vseeno lahko za težko nadomestljivo škodo, ko je tožnik razmere le zasilno in začasno uredil. Navedeno še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je tožnik izpostavil (glej navedbe zgoraj, ki so dovolj konkretizirane za obravnavanje), da za toženca z izdajo odredbe ne bodo nastale neugodne posledice.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim s sklepom v celoti zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnika) za izdajo tako imenovane regulacijske začasne odredbe z vsebino, ki je podrobneje razvidna iz izreka izpodbijanega sklepa. Tožnik je z začasno odredbo od tožene stranke (toženca) zahteval odstranitev na novo nameščenih ključavnic na vratih stanovanja in kurilnice ter namestitev starih ključavnic oziroma izročitev ključev novih ključavnic in prepoved nadaljnjih posegov toženca v tožnikovo posest stanovanja ter kurilnice.

2. Zoper predmetni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za začasno odredbo, oziroma podredno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi s sklicevanjem na svoje siceršnje trditve (da nima dostopa do osebnih predmetov in da je zato ogrožena njegova eksistenca) navaja, da je izkazal potrebnost za izdajo odredbe, da se prepreči nastanek nenadomestljive škode. Opozarja, da si je le začasno zagotovil nujne potrebščine in zasilno, začasno prebivališče. Podana je bistvena kršitev postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj je nasprotje med tem, kaj se navaja o vsebini tožnikovih navedb o osebnih predmetih in tožnikovimi navedbami. Nenadomestljiva škoda se odraža v v ogroženem preživljanju. Zaradi finančnih razlogov ne more nadomestiti vseh osebnih predmetov, ki se nahajajo v stanovanju. Začasna odredba je potrebna, da se prepreči nastanek toženčeve sile. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo in je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Tožnik je tudi jasno navedel okoliščine v smeri, da toženec z izdajo odredbe ne bo utrpel škode.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo povzel tožnikove tožbene trditve in svoje trditve iz odgovora na tožbo.¹ Izpostavil je izjemnost regulacijske odredbe in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev lastnih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da tožnik zaradi finančnih razlogov ne more nadomestiti vseh osebnih predmetov, je neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).

6. Pritožbena očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nista utemeljena. Sklep sodišča prve stopnje je vsekakor mogoče preizkusiti in sodišče prve stopnje je povzelo in se nato še opredelilo do tožnikovih trditev o toženčevi sili in o tem, da tožencu z izdajo odredbe ne bo nastala nobena škoda. Te navedbe so bile namreč zavrnjene kot ne dovolj konkretizirane in torej kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Do kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more priti z napačnim povzemanjem tožnikovih trditev, temveč le z napačnim prenosom vsebine dokazov.

7. Je pa po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri oceni izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve na podlagi 272. člena ZIZ. Ugotovilo je, da je tožnik z verjetnostjo izkazal obstoj terjatve zoper toženca na podlagi tožbe zaradi motenja posesti (gre za posest na stanovanju in kurilnici ter toženčevo motilno ravnanje z zamenjavo ključavnic) – pogoj po prvem odstavku 272. člena ZIZ in pravilno ocenilo, da pogoj sile ni konkretiziran ter je posledično neizkazan. K temu velja še dodati, da motilno ravnanje z zamenjavo ključavnic in posledično onemogočanje posesti ne pomeni sile (nasilja) v smislu 272. člena ZIZ. Vendar je nato, čeprav držijo navedbe toženca, da gre za regulacijsko začasno odredbo, ki po vsebini ustreza tožbenemu zahtevku in za izdajo katere se zahtevajo strožji pogoji (glej odločbo Ustavnega sodišča republike Slovenije Up 275/97 z dne 16.7.1998), vseeno zmotno presodilo izpolnjenost ostalih zatrjevanih pogojev za izdajo začasne odredbe. Čeprav je potreben restriktiven pristop in pavšalno sklicevanje na predpostavke za izdajo odredbe ne zadošča, je napačna ocena, da tožnik ni izkazal (dovolj konkretiziral) verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (op. izraz nenadomestljiva škoda, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ni ustrezen) in verjetnosti, da toženec z izdajo kasneje morebiti neutemeljene odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tožnikovih.

8. Tožnik je med drugim navajal, da z družino zaradi motilnega ravnanja toženca nima več dostopa do stanovanja in kurilnice, kjer je prebival več kot 15 let; da si je bil čez noč primoran poiskati drugo "zasilno" prebivališče; da so v stanovanju ostali vsi njegovi osebni predmeti (osebna oblačila, dokumenti in drugi osebni predmeti); da si je bil primoran zagotoviti "nujna" oblačila, potrebščine za osebno nego in druge predmete, ki jih nujno potrebuje za zadovoljevanje vsakodnevnih življenjskih in bivalnih potreb; in da je posledično ogrožena njegova eksistenca. Glede toženca pa je navajal, da ne bo utrpel škode in da je zanj nastanek škode pravzaprav nemogoč (stanovanja in kurilnice ne potrebuje in ne uporablja, nikoli ju ni koristil, nikoli ju ni posedoval in za njuno rabo nima interesa, saj prebiva v ločenem objektu).

9. Čeprav drži, da se lahko vse zgoraj navedeno nadomesti, če ne z drugimi predmeti pa v denarni protivrednosti, je treba težko nadomestljivost škode ocenjevati upoštevaje vsakokratne okoliščine konkretnega primera. Tožnik sicer začasno in zasilno rešuje nastalo situacijo ter to celo priznava, vendar je stališče sodišča prve stopnje, da se da vse, kar je ostalo v stanovanju (tožnik je omenjal dokumente, oblačila, potrebščine za osebno nego in druge osebne predmete), preprosto v celoti nadomestiti in da zato ne gre za težko nadomestljivo škodo, izredno strogo. Gre za več kot le za materialno prikrajšanje in neživljenjsko je pričakovanje, po katerem bi si moral tožnik vse navedeno nadomestiti (npr. dokumente tudi v postopkih pred uradnimi organi) in kasneje očitno zoper toženca uveljavljati ustrezne zahtevke iz naslova različnih prikrajšanj. Tudi ob restriktivni razlagi pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe gre vseeno lahko za težko nadomestljivo škodo, ko je tožnik razmere le zasilno in začasno uredil. Navedeno še toliko bolj velja v konkretnem primeru, ko je tožnik izpostavil (glej navedbe zgoraj, ki so dovolj konkretizirane za obravnavanje), da za toženca z izdajo odredbe ne bodo nastale neugodne posledice. Nenazadnje glede slednjega tudi niso povsem jasni razlogi sodišča prve stopnje, kako naj bi v motenjski pravdi na odločitev o začasni odredbi vplivalo dejstvo, da je toženec solastnik nepremičnine.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnika in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, v katerem naj upošteva zgoraj navedeno ter ponovno presodi, če so podane predpostavke za izdajo začasne odredbe (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. O stroških pritožbenega postopka v zvezi z začasno odredbo bo odločeno v končni odločbi (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Že na tem mestu velja poudariti, da je bil predmetni sklep sprejet v nekontradiktornem postopku (na podlagi tožnikov trditev in predloženih dokazov), zato sklicevanje toženca na svoje trditve v odgovoru na tožbo ne more biti upoštevno.

Datum zadnje spremembe:

01.07.2019

Podobni dokumenti:

• VSK Sklep I Cp 529/2019
• VSL sklep I Cp 2910/2010
• VSL sklep I Cp 3556/2011