VSC Sodba Cpg 59/2019

Jedro

Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialno pravno utemeljujejo zahtevek in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V postopku odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti: nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost, ni pa treba z gotovostjo ugotavljati obstoja škode. V konkretni zadevi tožeča stranka kot oškodovanec vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela v obliki izgubljenega dobička skladno z določbo prvega odstavka 168. člena OZ.

Tožeča stranka je na dan prometne nesreče imela registrirano opravljanje gradbene dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik skladno z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Po drugem odstavku 3. člena ZGD-1 je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.

Tožeča stranka vtožuje izgubljeni dobiček. Tožena stranka je tožena kot odgovornostna zavarovalnica, ker je povzročiteljica prometne nesreče imela pri njej sklenjeno zavarovalno pogodbo po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Po določbi 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice. V obravnavani zadevi je bistven odgovor na vprašanje ali je povzročiteljica prometne nesreče lahko pričakovala, da je v prometni nesreči poškodovan samostojni podjetnik in da je zato lahko pričakovala, da mu bo nastala škoda kot izgubljeni dobiček. Povzročitelj prometne nesreče vtoževane škode ne more pričakovati, ker ni objektivno predvidljivo niti dejstvo, da je neposredni oškodovanec samostojni podjetnik niti ni posledično objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka v obliki izgubljenega dobička. Škoda, ki je nastala tožeči stranki v obliki izgubljenega dobička ni škoda, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da izrek sodbe glasi: I. Tožbeni zahtevek, ki glasi: ″1. Tožena stranka G. d.d., K., je dolžna plačati tožeči stranki D. ... znesek 36.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2016 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od dneva izreka sodbe sodišča I. stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo,″ se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 692,02 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.″

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 873,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

IV. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo I Pg 196/2016 z dne 15. 1. 2019 izreklo: ″Tožena stranka, G. d.d., K.je odgovorna za premoženjsko škodo zaradi čiste izgube dobička, ki je nastala tožeči stranki kot posledica prometne nezgode dne 23. 2. 2015, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke tožeči stranki.″

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožnik 29. 3. 2016 vložil zoper toženko tožbo zaradi plačila 36.200,00 EUR in pri tem navajal, da je tožnik utrpel škodo, ki se kaže kot izgubljeni dobiček, ker je 23. 2. 2015 okoli 16.00 ure vozil osebni avtomobil Mercedes Benz 220, reg.št. ... v D., pri vključevanju iz stranske na glavno cesto je upočasnil hitrost svojega vozila, takrat je vanj od zadaj silovito trčila voznica osebnega vozila škoda Octavia, reg. št. ..., D. K., ki je vozila z neprilagojeno hitrostjo, prekratko varnostno razdaljo in nezadostno pazljivostjo in tožnik se je v prometni nezgodi telesno poškodoval; (-) da je izključni nosilec odgovornosti za nastalo prometno nezgodo D. K., ki je imela vozilo na dan škodnega dogodka obvezno odgovornostno zavarovano pri toženki po polici št. ..., zato je tožnik vložil neposredno odškodninsko tožbo zoper toženko; (-) da je tožnik trdil, da je v prometni nesreči utrpel telesne poškodbe, in sicer zvin ter nateg mišic vratne hrbtenice, zato je bil v bolniškem staležu od 23. 2. 2015 do 23. 3. 2015, dejansko pa je bil nezmožen za delo polnih 9 mesecev in posledično, kot izvajalec, D. s.p., ni mogel izvesti del po izvajalski pogodbi, ki jo je 12. 2. 2015 sklenil s podjetjem M. d.o.o., Š. ter je tako prikrajšan za dobiček, ki ga je po pogodbi utemeljeno pričakoval, a ga zaradi nastopa škodnega dogodka in tožnikove opustitve izvajalske pogodbe ni bilo mogoče doseči; (-) da je tožnik pojasnil, da se je po izvajalski pogodbi zavezal prevzeti v izvedbo dela na avstrijskem trgu za leto 2015 in sicer fasaderska in pleskarska dela, z deli pa bi moral pričeti 26. 2. 2015 do preklica oziroma v terminskemu planu, kar je bilo predvidoma do konca sezone 31. 12. 2015, ker pa je utrpel nezgodo ravno v tem obdobju, ni mogel pričeti opravljati svojega dela po pogodbi, zato je naročnik M. d.o.o. tožnika z dopisom z dne 19. 03. 2015 obvestil, da mu je prekinil pogodbo; (-) da je tožnik trdil, da mu je nastala premoženjska škoda iz naslova izgubljenega dobička pri fasaderskih delih, ki bi jih izvedel v minimalni višini 2000 m, vrednost ure fasaderskih del po odbitju vseh stroškov znaša 7,60 EUR in bi ustvaril dobiček 15.200,00 EUR, slikopleskarska dela bi izvedel v minimalni višini 5000 m2, ura slikopleskarskih del po odbitju vseh stroškov znaša 4,20 EUR in bi ustvaril dobiček 21.000,00 EUR, skupaj nastala škoda iz naslova izgubljenega čistega dobička znaša 36.200,00 EUR, ki ga vtožuje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 1. 1. 2016 dalje do plačila; (-) da je toženec prerekal tožbeni zahtevek tako po temelju kot po višini; (-) da je toženka sicer priznavala, da je 23. 2. 2015 na križišču, kjer se stika izvoz z avtoceste M. - C. z glavno cesto D. - Š., prišlo do prometne nesreče, ki jo je zakrivila njena zavarovanka, ker ima povzročiteljica prometne nesreče pri toženki sklenjeno polico iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja in da je tožniku izplačala škodo iz naslova materialne škode na vozilu in nepremoženjske škode, zavrnila pa je izplačilo izgubljenega dobička, ker tožnik ni uspel izkazati te premoženjske škode; (-) da je toženka trdila, da je bila izvajalska pogodba, na katero se je skliceval tožnik, namenjena le pridobivanju dokumentacije za delo v A. in še ni pomenila dejanskega naročila, saj obseg del iz pogodbe ne izhaja in da se je o poslu tožnik dogovarjal z N. L. P., ki je v obravnavanem obdobju opravljala vse posle za družbo M.d.o.o., podpisnik izvajalske pogodbe pa je bil njen mož in zakoniti zastopnik družbe M.d.o.o. M. L.; (-) da je toženka navajala, da je v predpravdnem postopku skušala priti do podatka, na katerem objektu naj bi tožnik izvedel pogodbeno dogovorjena dela, vendar je bila pri tem povsem neuspešna, ker niti iz M.d.o.o. niti iz avstrijske družbe D. H. ni pridobila podatka, kateri objekt oziroma objekti naj bi bili predmet izvajalske pogodbe, v mestu S. je bilo v začetku leta 2015 več novogradenj, vendar prav nobene zgradbe ni bilo mogoče povezati niti z avstrijsko družbo D. H. niti z naročnikom M. d.o.o., bančni račun iz izvajalske pogodbe pa je bil ukinjen, zato šteje da ostaja povsem neizkazano, na katerih objektih naj bi tožnik opravil dela po Izvajalski pogodbi, kakšen je bi bil resničen dogovor z družbo M. d.o.o. in za kakšen posel je šlo z avstrijsko družbo D. H., ki naj bi v mestu S. gradila več novogradenj, vse to je pri toženki povzročilo dvom v resničnost posla, ki ga je navajal tožnik v zvezi z izpadom dohodka; (-) da je toženka ugovarjala tožbenemu zahtevku tudi po višini in glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki jih tožnik vtožuje od 1. 1. 2016, primarno zato, ker temelj za vtoževano premoženjsko škodo ni izkazan in je tožbeni zahtevek glede premoženjske škode v celoti neutemeljen, prav tako ni jasno, zakaj naj bi zakonske zamudne obresti začele teči s 1. 1. 2016, saj iz prejetih listin ni nikjer razvidno, da naj bi takrat nastala škoda niti da naj bi bila tožena stranka od tedaj naprej v zamudi;

3. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za premoženjsko škodo zaradi čiste izgube dobička, ki je nastala tožeči stranki kot posledica prometne nezgode dne 23. 2. 2015, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke tožeči stranki.

4. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je materialno pravna podlaga za presojo določba 965. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti.

5. Sodišče prve stopnje je obrazložilo: (-) da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik dne 23. 2. 2015 bil udeležen v prometni nezgodi na križišču, kjer se stika izvoz z avtoceste M. - C., z glavno cesto D. - Š., ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke in da prav tako ni bilo sporno, da je toženka tožniku že plačala odškodnino iz naslova materialne škode na vozilu in nepremoženjsko škodo in da je tožnik pred vložitvijo te tožbe od toženke uveljavljal škodo za izpad dohodka v višini 136.000,00 EUR, katere izplačilo je toženka zavrnila na obeh stopnjah iz razloga, da tožnik ni uspel dokazati temelja zatrjevane premoženjske škode; (-) da je iz potrdila o upravičeni zadržanosti z dela z dne 23. 3. 2015 razvidno, da je tožnik bolniški stalež nastopil že naslednji dan po nezgodi, torej 24. 2. 2015 in da je bil v bolniškem staležu cel mesec; (-) da tožnik v času bolniškega staleža ni mogel opravljati del po pogodbi, ki jo je sklenil dne 12. 2. 2015 (A5) in po kateri bi moral začeti dela 26. 2. 2015; (-) da je neutemeljen ugovor toženke, da tožnik ni sklenil izvajalske pogodbe za dela, ki jih navaja in da je bila pogodba namenjena samo pridobivanju dokumentacije ter da obseg del izhaja iz terminskega plana (A16), delo pa bi moralo biti opravljeno na različnih projektih (B., B., N., E., L., K., S., H.), kar hkrati tudi pomeni, da je obseg del tudi bil določen; (-) da ne gre za fiktiven posel, saj tudi iz obvestila Zveznega ministrstva R A. za znanost, raziskovanje in gospodarstvo z dne 23. 2. 2015 izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za izvajanje prijavljenih obrtnih del v R A. (A8, A 9, A 16 listine) in temu pritrjuje tudi izpovedba R. G., ki je namesto tožnika izvedel dela za M. na objektih, ki so zajeti v terminskem planu in je dela izvajal od marca 2015 pa skoraj do skoraj konca leta 2015 na različnih krajih v A., tožnik pa je tudi izkazal, da je bil pozvan, da se zglasi pri naročniku zaradi začetka del (A6), da ga na prvem sestanku ni bilo in da je zato prišlo do odpovedi pogodbe (A7 listina);

6. Zoper vmesno sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v sodišču prve stopnje v novo odločanje.

7. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

8. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna ter je predlagala pritožbenemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Pritožba povzema, da sodišče prve stopnje ni sledilo ugovorom tožene stranke, da predmet izvajalske pogodbe ni bil dogovor o izvedbi fasaderskih in pleskarskih del, ampak samo pridobitev projektne dokumentacije, da tudi ni verjelo trditvam tožene stranka, da je v celoti dvomljiv sam obstoj pravnega posla med tožnikom in podjetjem M. d.o.o.

12. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni z zadostno mero kritičnosti ocenilo izpovedbe priče N. P. L., ki je zatrdila, da je bil posel tožniku odpovedan, ker je bilo jasno, da del v roku ne bi mogel dokončati, na to pa, da zato ker je bilo vanj izgubljeno zaupanje, ker se ni prikazal na prvem sestanku. Prav tako pritožba očita, da sodišče prve stopnje ni sledilo dokazom glede časa zdravljenja tožnika po izvinu in nategu vratne hrbtenice, iz katerih je razvidno, da je tožnik bolniški stalež zaključil dne 23. 3. 2015, naročnik pa mu je le 4 dni pred tem, torej 19. 3. 2015 pogodbo odpovedal, ker je prišlo do zamika termina dokončanja del na objektu in ker ni dokazil, da tožnik zaradi poškodbe po 23. 3. 2015 ni bil zmožen opravljati zatrjevanega, s pogodbo dogovorjenega dela, potem poškodba z dne 23. 2. 2015 ne more biti razlog za odpoved pogodbe. Glede slednjega je bil tekom zaslišanja povsem neprepričljiv celo tožnik sam, ko na izrecno vprašanje, kdaj je začutil da del po pogodbi ne bo mogel opraviti, ni dal odgovora.

13. Pritožba trdi, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov napačno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi takšnega dejanskega stanja napravilo napačen sklep glede obstoja pravnega temelja.

14. Pritožba še trdi, da toženka kot odgovornostna zavarovalnica sama neposredno v nobenem primeru ne more biti odgovorna za škodo nastalo tožniku. Sama je le pogodbenica zavarovalne pogodbe, na podlagi katere ima povzročiteljica nezgode dne 23. 2. 2019 sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Izrek sodbe, s katerim sodišče toženko spozna, kot neposredno odgovorno za tožniku dne 23. 3. 2016 nastalo škodo je torej materialno pravno napačen.

15. Pritožba graja tudi izrek sodbe v delu, ko sodišče prve stopnje ugotavlja odgovornost škode zaradi izgube čistega dobička. Čisti dobiček je finančni pojem, sodišče pa bi ob pravilni materialno pravni interpretaciji in uporabi določb o odškodninski odgovornosti na strani tožnika lahko ugotovilo le škodo zaradi izgube dobička, ne pa čistega dobička.

16. Tožnik v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da pritožba toženke neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, medtem ko ne utemelji svojih pritožbenih razlogov o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava.

17. Odgovor na pritožbo meni, da je pritožba dokaj nerazumljiva, očitno pa izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je bila med tožnikom in družbo M.d.o.o. sklenjena veljavna izvajalska pogodba za izvajanje del v A. oziroma da je ta pogodba pristna. Tožnik opozarja, da je toženka do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo navajala, da je izvajalska pogodba pristna, njen edini ugovor je bil le, da izvajalska pogodba ni pomenila dejanskega naročila, temveč naj bi bila namenjena pridobivanju dokumentacije za delo v A. Toženka je hkrati sama izrecno trdila, da se je tožnik o predmetnem poslu dogovarjal z N. P. L., ki je opravljala vse posle za družbo M. d.o.o., podpisnik pogodbe pa je po izrecnih trditvah tudi toženke bil M. L. Šele po prvem naroku je toženka začela trditi nasprotno in sodišče dejansko njenih drugačnih navedb sploh ne bi smelo presojati, čeprav jih je, kar je tožnik ustrezno grajal. Zatorej tudi sedaj v pritožbi toženka s pritožbenimi navedbami, ki merijo na to, da naj bi bila pogodba med tožnikom in M. d.o.o. fiktivna ne more biti uspešna že samo zaradi prekluzije. Pa tudi sicer, ker je bil posel resničen, kot je to povsem pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožba jemlje izpovedbo priče N. P. L. iz konteksta, ko ji očita neskladja v izpovedbi. Iz njene izpovedi namreč jasno izhaja, da je bila tožniku pogodba odpovedana, ker ni prišel na prevzem posla v rokih in so zato izgubili zaupanje vanj. Smiselno to potrjujejo s strani tožnika predloženi opomini družbe M. d.o.o., iz katerih izhaja, da se tožnik ni udeležil prvega koordinacijskega sestanka, nato pa tudi ne uvedbe v delo na gradbišču S. - S. dne 4. 3. 2015. Takrat je bil tožnik še vedno v bolniškem staležu, o čemer je obvestil N. P. L., kot je sam izpovedal. Pritožba očitno graja tudi sam izrek, ko navaja, da ne more biti tožniku neposredno odgovorna za škodo, ki mu je nastala, vendar je njeno stališče napačno. Toženka je odgovorna tožniku za nastalo škodo na podlagi zavarovalne pogodbe z njeno zavarovanko, ki je kriva za nastalo prometno nesrečo, kar niti ni bilo sporno in kar jasno izhaja iz izpodbijane sodbe. Tožniku je odgovorna za izgubljeni dobiček, ki se vedno ugotavlja kot čisti dobiček.

18. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, saj ob preizkusu izpodbijane vmesne sodbe skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava.

19. Z vmesno sodbo, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, se skladno z določbo 315.člena ZPP¹ odloči o podlagi tožbenega zahtevka. Takšno sodbo je smiselno izdati tedaj, ko toženec izpodbija tako podlago kot znesek zahtevka in bi bilo nesmiselno izvajati zapleten in dolgotrajen ter drag dokazni postopek ugotavljanja višine² in se na ta način postopek poenostavi in poceni. Predvsem pa je izdaja vmesne sodbe smotrna, kadar je negotovo ali bo zadeva po temelju potrjena na pritožbeni stopnji in se naj v postopku s pravnimi sredstvi neizpodbitno odloči o temelju zahtevka.

20. Pri izdaji vmesne sodbe mora sodišče odločiti o vseh vprašanjih, ki materialno pravno utemeljujejo zahtevek in tudi o vseh ugovorih toženca, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. V postopku odločanja o temelju spada pri odškodninski tožbi odločitev o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti: nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, odškodninska odgovornost, ni pa treba z gotovostjo ugotavljati obstoja škode³.

21. V konkretni zadevi tožeča stranka kot oškodovanec vtožuje povrnitev premoženjske škode, ki jo je utrpela v obliki izgubljenega dobička skladno z določbo prvega odstavka 168. člena OZ⁴. Tožeča stranka je na dan prometne nesreče imela registrirano opravljanje gradbene dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik skladno z določbo šestega odstavka 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)⁵. Po drugem odstavku 3. člena ZGD-1 je pridobitna dejavnost vsaka dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička.

22. V času škodnega dogodka dne 23. 2. 2015 je po zatrjevanju tožeče stranke in glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, imela sklenjeno Izvajalsko pogodbo, po kateri bi morala 26. 2. 2015 začeti z izvajanjem fasaderskih in pleskarskih del na v stanovanjskih hišah v A. Ker je zaradi posledic poškodb v škodnem dogodku bila nezmožna za delo do 23. 3. 2015, je naročnik del 19. 3. 2015 odstopil od Izvajalske pogodbe.

23. Tožeča stranka vtožuje izgubljeni dobiček. Tožena stranka je tožena kot odgovornostna zavarovalnica, ker je povzročiteljica prometne nesreče imela pri njej sklenjeno zavarovalno pogodbo po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP). Po določbi 2.točke prvega odstavka 1. člena ZOZP ta zakon ureja tudi obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (zavarovanje avtomobilske odgovornosti). Po določbi 6. točke prvega odstavka 1a. člena ZOZP je odgovornostna zavarovalnica zavarovalnica, pri kateri je imel sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti lastnik vozila, s katerim je bila povzročena nesreča. Po določbi 20. člena ZOZP lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, ki jo krije zavarovanje avtomobilske odgovornosti, neposredno od zavarovalnice.

24. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče med sedaj pravdnima strankama ni sporno, da je prometno nesrečo, v kateri je bila poškodovana tožeča stranka, povzročila zavarovanka tožene stranke in tožeča stranka je tako glede na določbe ZOZP, na katere se je sicer sodišče prve stopnje sklicevalo le posredno, ko je štelo, da je materialnopravna podlaga za vtoževani tožbeni zahtevek 965. člen OZ ki določa, da pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti, smela vložiti tožbo na povrnitve izgubljenega dobička neposredno zoper toženo stranko kot odgovornostno zavarovalnico. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

25. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem ali predstavlja Izvajalska pogodba samo dokument za pridobivanje soglasij za delo v A. ali gre pri njej za podjemno pogodbo v smislu določbe 619. člena OZ⁶. Pritožbeni očitek temelji na lastni dokazni oceni izvedenih dokazov, ki pa ne more uspešno izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je pri Izvajalski pogodbi šlo za že sklenjeno podjemno pogodbo.

26. Pritožbeno sodišče je ob dejstvu, da tožena stranka šele v pritožbi trdi, da ni odgovorna za vtoževano škodo, ki izhaja iz posledic prometne nesreče in ob dejstvu, da odgovor na pritožbo trdi drugače, moralo sporno dejansko stanje presoditi glede na določbe ZOZP ob upoštevanju vseh elementov odškodninske odgovornosti.

27. Pritožbeno sodišče mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti in v sporni zadevi, ko je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo presodilo, da je tožena stranka odgovorna za vtoževano škodo, je moralo presoditi ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje glede obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in posledicami škodnega dogodka.

28. Pritožbeno sodišče ugotavlja, kot je že navedeno, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je škodni dogodek, v katerem je poškodovana tožeča stranka, povzročila zavarovanka tožene stranke. Ugotavlja pa, da je tožena stranka šele v pritožbi izpostavila, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati obstoj njene odgovornosti za vtoževano škodo glede na sklenjeno zavarovalno pogodbo o obveznem avtomobilskem zavarovanju.

29. Pritožbeno sodišče je moralo ob takšnem pritožbenem stanju odločiti ali s tem pritožba uveljavlja, da naj pritožbeno sodišče za presojo o obstoju odgovornosti tožene stranke uporabi novo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal in v odvisnosti od tega odločiti ali pri obravnavi pritožbe postopati po drugem odstavku 351. člena ZPP⁷.

30. Pritožbeno sodišče je mnenja, da ne gre za situacijo, ko bi moralo sporno razmerje presoditi na pravni podlagi, na katero se nobena od strank v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala, saj sta obe trdili in nesporno je bilo, da škodni dogodek predstavlja prometna nesreča in da je tožena stranka tožena kot odgovornostna zavarovalnica. Tožena stranka je kot ključno sicer trdila, da tožeča stranka naj sploh ne bi imela sklenjene izvajalske pogodbe in da zato sploh nima veljavne pravne podlage, s katero je utemeljevala nastanek posledic prometne nesreče, vendar pa je tudi sicer zanikala odgovornost za nastalo škodo. Tožeča stranka pa je zatrjevala drugače in kot pravno podlago za vtoževano škodo izrecno izpostavila, da je povzročiteljica prometne nesreče imela pri toženi stranki sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje. Ob takšnih trditvah bi moralo sodišče prve stopnje, ki je z vmesno sodbo odločalo o obstoju temelja za vtoževano škodo, presoditi med drugim ali obstoji vzročna zveza med škodnim dogodkom in posledicami.

31. Škodni dogodek je prometna nesreča, v kateri je bila udeležena tožeča stranka, ki je bila v času škodnega dogodka samostojni podjetnik, tedaj je že imela sklenjeno Izvajalsko pogodbo (pogodba z dne 12. 2. 2015) in ker se zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, ni odzvala naročniku del v zvezi s pripravami za nastop del, ji je naročnik pogodbo odpovedal in tožeča stranka je po njenih zatrjevanjih utrpela škodo v obliki v izgubljenega dobička v vtoževani višini.

32. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da obstaja vzročna zveza med škodnim dejanjem in posledicami.

33. V sodni praksi je uveljavljena teorija o adekvatni vzročni zvezi, po kateri so pravnorelevantni vzrok za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice in obveznost povračila škode zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem povzročitelja škode.

34. V obravnavani zadevi je bistven odgovor na vprašanje ali je povzročiteljica prometne nesreče lahko pričakovala, da je v prometni nesreči poškodovan samostojni podjetnik in da je zato lahko pričakovala, da mu bo nastala škoda kot izgubljeni dobiček.

35. Sodna praksa⁸ se je glede tega že izrekla in šteje, da povzročitelj prometne nesreče vtoževane škode ne more pričakovati, ker ni objektivno predvidljivo niti dejstvo, da je neposredni oškodovanec samostojni podjetnik niti ni posledično objektivno predvidljiva posledica škodnega dogodka v obliki izgubljenega dobička. Škoda, ki je nastala tožeči stranki v obliki izgubljenega dobička ni škoda, ki je v pravno relevantni vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem zavarovanke tožene stranke.

36. Ker po povedanem ob pravilni uporabi materialnega prava ne obstoji vzročna zveza kot obvezen element vseh predpostavk odškodninske obveznosti (nedopustno škodno dejstvo, vzročna zveza, škoda, odškodninska odgovornost), je bilo pritožbi ugoditi po uradni dolžnosti in ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijano vmesno sodbo spremeniti in tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti (358. člen ZPP).

37. Ker je pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, je moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in skladno z določbo 154. člena ZPP glede na to, da tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni uspela, tožeči stranki naložiti plačilo toženi stranki nastalih stroškov postopka.

38. Toženi stranki je kot potrebne stroške glede na priglašene stroške priznalo prevozne stroške za prihod na 7 (sedem narokov) kot kilometrino v višini 57,72 EUR za narok (2 x 78 km x 0,37 EUR), materialne stroške 20,00 EUR, pričnino 27,00 EUR in izvedenino 267,98 EUR oziroma skupaj 692,02 EUR stroškov, ki jih mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

39. Ker je tožena stranka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 873,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo (drugi odstavek 165. člena ZPP). Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

40. Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in toženi stranki priznalo stroške sodne takse za pritožbo v znesku 873,00 EUR.

41. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Določba 315. člena ZPP se glasi: ″1.Če je tožena stranka izpodbijala tako podlago kakor tudi višino tožbenega zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločbo, lahko izda sodišče, če je to smotrno, najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba). 2. Sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. 3. Če sodišče ugotovi, da podlaga tožbenega zahtevka med strankama ni sporna, lahko izda vmesno sodbo (vmesna sodba na podlagi sporazuma strank). 4. Sodišče lahko z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka nadaljuje takoj, razen če je zoper sodbo iz prejšnjega odstavka vložena pritožba. 5. Za izdajo vmesne sodbe na podlagi sporazuma strank smiselno veljajo določbe drugega do četrtega odstavka 316. člena tega zakona.″
² A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list, Ljubljana 2009, strani 61 do 72.
³ Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 166/2014 z dne 7. 5. 2015.
⁴ Določba prvega odstavka 168. člena OZ se glasi: ″Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička.″
⁵ Določba šestega odstavka 3. člena ZGD-1 se glasi: ″Podjetnik po tem zakonu je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja.″
⁶ Določba 619. člena OZ določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd, naročnik pa zavezuje, da mu bo z to plačal.
⁷ Določba drugega odstavka 351. člena ZPP se glasi: ″Če sodišče druge stopnje na seji ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, sodišče druge stopnje s pisno vlogo stranki opozori na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogoči, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.″
⁸ Primerjaj sodba VSRS III Ips 20/2013 z dne 9. 12. 2014.

Datum zadnje spremembe:

26.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 120/2019-11
• VSRS sodba III Ips 20/2013
• VSK sodba II Kp 49860/2014