VSC Sklep II Cp 229/2019
| Sodišče: | Višje sodišče v Celju |
|---|---|
| Oddelek: | Civilni oddelek |
| ECLI: | ECLI:SI:VSCE:2019:II.CP.229.2019 |
| Evidenčna številka: | VSC00023381 |
| Datum odločbe: | 23.05.2019 |
| Senat, sodnik posameznik: | Nataša Gregorič (preds.), Maša Butenko (poroč.), Karolina Pečnik |
| Področje: | NEPRAVDNO PRAVO |
| Institut: | sprejem na zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - ogrožanje sebe in drugih |
Jedro
Obnašanje osebe je potrebno presojati v povezavi z mnenjem izvedenke, saj je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno razjasniti tudi dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje.
Izrek
Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se zadržana oseba zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom P.B. za čas do 13. 8. 2019.Sklep s pravočasnima pritožbama izpodbijata odvetnik in zadržana oseba. Odvetnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da zadržana oseba zaradi evidentnih težav in občasno motene presoje ne predstavlja realno hude grožnje sebi ali drugim v smislu hujšega ogrožanja zdravja ali življenja in da njenega ravnanja ne moremo uvrstiti pod standard hudega ogrožanja. Utemeljuje, da zadržani svoje obnašanje obžaluje ter večkrat poudari, da ne misli nič slabega in resnega. Zaradi nesprejemljivega obnašanja ni mogoče skleniti, da obstoji realna in objektivno izkazana huda nevarnost za zdravje in življenje. Zgolj ob verjetnosti, da bi oseba bila lahko hudo nevarna, ni moč odvzeti prostosti in odrediti obveznega prisilnega zdravljenja proti volji. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter odreditev izpusta zadržane osebe iz oddelka pod posebnim nadzorom P. B. Zadržani v pritožbi pojasnjuje, da je zaprt proti svoji volji ter da upa, da bo hitro izpuščen na prostost, ker ne spada v to okolje.
2. Pritožbi nista utemeljeni.
3. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot ene od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). Vendar pa je v določenih primerih takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi njihovega ogrožanja življenja ali povzročanja hude škodo) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje. Zato se zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve izvaja le pod pogoji, ki jih določa zakon, z omejitvijo trajanja na najkrajši možen čas. Sprejem na zdravljenje brez privolitve se opravi na podlagi sklepa sodišča, ki se izda po predlogu za sprejem v oddelek pod posebnim nadzorom, ali v nujnih primerih pred izdajo sklepa sodišča, če so izpolnjeni posebni z zakonom določeni pogoji. Prvi odstavek 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr) določa naslednje pogoje, pod katerimi je dopustno zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve:
- če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim,
- če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in
- če navedenih vzrokov in ogrožanja iz prve in druge alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).
Za izrek gornjega ukrepa morajo biti izpolnjeni vsi zakonski pogoji, se pravi resno ogrožanje (življenja, zdravja, premoženja) sebe ali drugih, ki je posledica hudo motene voljne sfere in ki ga ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
4. Določba 39. člena ZDZdr torej narekuje celovito presojo ravnanja osebe v določenem časovnem obdobju pred dogodkom neposredno pred zadržanjem. Obnašanje osebe je potrebno presojati v povezavi z mnenjem izvedenke, saj je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno razjasniti tudi dejstva, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje.
5. Sodišče prve stopnje je po presoji vseh izvedenih dokazov, predvsem mnenja izvedenke, zaključilo, da bi zadržani pod vplivom psihotičnega doživljanja, ki se stopnjuje, lahko uresničil svoje grožnje, da bo drugim vzel življenje. Pravilnosti tega zaključka pritožba odvetnika s podajanjem lastnih dokaznih zaključkov o obnašanju zadržanega, ne more izpodbiti. Tudi želja zadržanega, da bi čim prej odšel iz bolnišnice, ne more omajati pravilnosti izpodbijane odločitve.
6. Pritožbi torej nista izpodbili pravilnosti naslednjih odločilnih dejstev:
- da gre pri zadržanem za duševno motnjo, diagnosticirano kot dalj časa plazečo, razvijajočo se psihotično motnjo iz shizofrenskega kroga,
- da zadržani huje ogroža zdravje drugih, ogroža življenje drugih ter huje ogroža svoje duševno zdravje,
- da je to ogrožanje posledica duševne motnje, ki je podana v tolikšni meri, da ima zadržani hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, ki je mestoma celo povsem izključena,
- ter da je bolezensko stanje zadržanega trenutno v fazi, ko potrebuje bolnišnično zdravljenje, saj ne zmore jemati zdravil brez rednega nadzora s strani druge osebe in zato druge oblike pomoči ne pridejo v poštev.
7. Na zgoraj ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, saj so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za prisilno zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom.
8. Pritožbena navedba zadržanega, da bi čim prej zapustil bolnišnično okolje, je usmerjena v izpodbijanje časa, za katerega je sodišče prve stopnje izreklo ukrep zdravljenja. Pri zadržanem je bila ugotovljena očitno huda duševna motnja s precej izraženim psihotičnim doživljanjem. Zadržani svojih težav v duševnem zdravju ne prepozna in posledično ne uvidi potrebe po zdravljenju. Psihiatrično še ni bil zdravljen. Zato bo najprej potrebno ugotoviti, katera zdravila in v kakšnih odmerkih pri njem učinkujejo. Nato mora zdravljenje v nadzorovanem okolju potekati toliko časa, da se bo njegovo stanje stabiliziralo v toliko, da bo dosegel takšno stopnjo kritičnosti, ki bo lahko podlaga za nadaljevanje zdravljenja v bolj odprtem okolju. Sodišče prve stopnje je upoštevaje te okoliščine omejilo trajanje zdravljenja na čas treh mesecev od trenutka zadržanja iz razloga, ker je to upoštevaje dejstvo, da zadržani radikalno odklanja antipsihotično terapijo, zaenkrat najkrajši možen čas, v katerem bo predvidoma lahko zadržani pripravljen na ustrezno sodelovanje pri zdravljenju, ki je nujno potrebno tudi zato, ker bi lahko v posledici nezdravljenja prišlo do nepopravljivih posledic na duševnem zdravju zadržanega, saj bi lahko duševna motnja postala v določenem obsegu nedostopna za zdravljenje. Krajše dobe od določene, za katero se smiselno zavzema pritožba zadržanega, zato ni moč določiti. Ni pa odveč ponovno pojasniti, da se lahko zadržano osebo odpusti ali premesti na drug oddelek tudi pred potekom z izpodbijanim sklepom določenega roka, če se njeno stanje že prej toliko izboljša, da ni več pogojev za zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve (71. člen ZDZdr).
9. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbi, ki sta se tako izkazali za neutemeljeni, zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen, 350. člen in 353. člen Zakona o pravdnem postopku, prvi odstavek 30. člena ZDZdr, prvi odstavek 1. člena in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku).
Zveza:
Pridruženi dokumenti:*
- Datum zadnje spremembe:
- 26.06.2019
