VSC Sklep Cpg 41/2019

Jedro

Drži tudi, da je konkurenčna klavzula urejena še v ZDR-1 in da se lahko v določenih obligacijskih zadevah na podlagi 3. člena ZS analogno uporabijo določbe ZDR-1,1 vendar morajo biti po presoji pritožbenega sodišča za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti izkazani niti zatrjevani. Gre za razloge, zaradi katerih je obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), saj šele takšni razlogi lahko omogočijo analogno uporabo kogentnih določb ZDR-1 v obligacijskih razmerjih, kjer sicer veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ). V konkretnem primeru je toženka, ki ni delavka, kot s.p. sklenila pogodbo o sodelovanju s tožnico, kasneje ni sprejela ponujenega podaljšanja pogodbe (pogodbe o sodelovanju za leto 2016), je pa evidentno kršila dogovorjeno konkurenčno klavzulo (pogodbeno dogovorjeno obveznost).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 128651/2016 z dne 9.12.2016, po katerem je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 5.040,00 EUR s pripadki (op. 40,00 EUR se nanaša na zahtevek po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih) in 186,00 EUR izvršilnih stroškov s pripadki, ter tožbeni zahtevek zavrnilo in (II.) odločilo, da je tožnica dolžna toženki plačati v 15 dneh 1.100,06 EUR pravdnih stroškov, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, s katero iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava predlaga, da se pritožbi ugodi in se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor pasivne legitimacije in ugotovilo kršitev iz 5. člena sklenjene pogodbe, nato pa je glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Pri presoji veljavnosti 5. člena sklenjene pogodbe se je nepravilno oprlo na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) in uporabilo ZDR-1. Sklenjeno pogodbo civilnega prava bi moralo presojati po določbah Obligacijskega zakonika (OZ). OZ ureja konkurenčno klavzulo v 836. členu pri agencijski pogodbi in je uporaba ZDR-1 nedopustna. To izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani (VSL) I Cpg 1110/2015. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tretji odstavek 836. člena OZ vsebuje identično določilo kot 3. odstavek 41. člena ZDR-1. OZ ne vsebuje določila, da konkurenčna klavzula ne velja, če ni s pogodbo določeno nadomestilo za njeno spoštovanje. Tretji odstavek 836. člena OZ se nanaša na prenehanje pogodbe po volji naročnika, v predmetni zadevi pa je pogodba prenehala veljati zaradi poteka časa, za katerega je bila sklenjena, in ni bila sklenjena nova pogodba iz razlogov na strani toženke, katera ni podpisala ponujene pogodbe. Zaradi kršitve konkurenčne klavzule je toženka dolžna plačati dogovorjeno pogodbeno kazen, saj je tožnici nastala direktna škoda kot to izhaja iz dokaznega postopka. 5. člen sklenjene pogodbe toženke ni omejeval pri njenih ostalih aktivnostih na trgu, ampak le v razmerju do strank, ki so bile predhodno stranke tožnice in s katerimi je bila toženka seznanjena s strani tožnice.

3. V odgovoru na pritožbo tožnice je toženka predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Med drugim je izpostavila, da gre za podjemno pogodbo in da OZ ureja le konkurenčno klavzulo pri asignaciji. Smiselno uporabo ZDR-1 v podobnih primerih narekuje tudi sodna praksa (glej odločbo VSL I Cpg 683/2015, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, in odločbo VSL I Cp 579/2012, potrjeno z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 60/2013). V zadevi, ki jo izpostavlja pritožba je bilo dejansko stanje drugačno, in sicer je bila sklenjena agencijska pogodba. Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je pogodba prenehala s potekom časa. Z uporabo ZDR-1 je pravilno uporabilo materialno pravo in presodilo, da je konkurenčna klavzula neveljavna. Toženka vseeno opozarja še na dodatne razloge za neutemeljenost zahtevka, in sicer, da ni bil izpolnjen pogoj za terjanje pogodbene kazni.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma velja poudariti, da tožnica očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni z ničemer pojasnila, da takšno pavšalno uveljavljanje očitka ne more biti upoštevno in da tudi pritožbeno sodišče ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. V predmetni pravdi je tožnica vtoževala plačilo v pavšalnem znesku določene pogodbene kazni zaradi kršitve s podjemno pogodbo dogovorjene konkurenčne klavzule. Toženka je ugovarjala, da konkurenčna klavzula ni veljavna in da niso izpolnjeni dogovorjeni pogoji za uveljavljanje pavšalno določene pogodbene kazni, podredno pa je predlagala še znižanje pogodbene kazni.

7. Bistvene ugotovitve iz izpodbijane sodbe je mogoče strniti v naslednjem:

- tožnica (d.o.o.) in toženka (s.p.) sta 2. 1. 2015 sklenili pogodbo o sodelovanju za čas do 31. 12. 2015, s katero se je toženka zavezala po naročilu tožnice za tožnico opravljati (med drugim) storitve poučevanja angleščine, tožnica pa se je zavezala tožnici za opravljene storitve plačati;

- pogodba o sodelovanju je tipska pogodba tožnice;

- toženka je šibkejša pogodbena stranka in iskalec dela (izvajalec);

- 5. člen pogodbe vsebuje konkurenčno klavzulo, s katero se je toženka (med drugim) zavezala, da brez odobritve tožnice v času trajanja pogodbe in še dve leti po njenem izteku ali prekinitvi ne bo sklepala poslov s slušatelji – uporabniki, s katerimi jo je seznanila tožnica oziroma s katerimi je za tožnico opravljala posle po pogodbi (da ne bo izkoriščala poslovnih vez pridobljenih z delom pri tožnici);

- 5. člen pogodbe še določa, da je v primeru kršitve omenjene prepovedi toženka dolžna tožnici na zahtevo posredovati vse podatke in ji povrniti škodo s pripadki, če pa bi bilo ugotavljanje višine škode povezano s prevelikimi stroški ali škode ne bi bilo mogoče ugotoviti ali toženka ne bi posredovala zahtevanih podatkov, toženka po pozivu tožnice plača pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne prepovedi v pavšalnem znesku 5.000,00 EUR s (morebitnimi) pripadki;

- toženka, ki ni podpisala posredovane pogodbe o sodelovanju za leto 2016, je v letu 2016 še sprejela kakšno naročilo tožnice in zanjo opravila storitve;

- toženka je brez vednosti in soglasja tožnice spomladi leta 2016 poučevala angleščino pri stranki, za katero je prej opravljala storitve po pogodbi o sodelovanju in s katero jo je seznanila tožnica.

8. Uvodoma velja poudariti, da je sodišče prve stopnje ob zgoraj izpostavljenih ugotovitvah pravilno presodilo, da gre za podjemno pogodbo, da je toženka kršila dogovorjeno konkurenčno prepoved, da pogodba ni bila molče podaljšana za leto 2016, da je vprašanje podaljšanja upoštevaje konkurenčno klavzulo pravzaprav nerelevantno in da ne gre za tožbeni zahtevek na podlagi nelojalne konkurence. V zvezi s slednjim velja še poudariti, da gre za zahtevek na podlagi v pavšalu dogovorjene pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule. Pravilni so še razlogi sodišča prve stopnje, da je v Obligacijskem zakoniku konkurenčna klavzula posebej urejena pri agencijski pogodbi v 836. členu OZ in da je takšno pogodbeno določilo dispozitivne narave, zato se stranke o njem lahko dogovorijo. Drži tudi, da je konkurenčna klavzula urejena še v ZDR-1 in da se lahko v določenih obligacijskih zadevah na podlagi 3. člena ZS analogno uporabijo določbe ZDR-1,¹ vendar morajo biti po presoji pritožbenega sodišča za takšno analogno uporabo ZDR-1 podani utemeljeni razlogi, le-ti pa v predmetni zadevi niso bili v zadostni meri niti izkazani niti zatrjevani. Gre za razloge, zaradi katerih je obligacijsko razmerje (pogodba) v bistvenih lastnostih primerljiva delovnemu razmerju (pogodbi o zaposlitvi), saj šele takšni razlogi lahko omogočijo analogno uporabo kogentnih določb ZDR-1 v obligacijskih razmerjih, kjer sicer veljata avtonomija in dispozitivnost urejanja pogodbenih razmerij (2. in 3. člen OZ).

9. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da dogovorjena konkurenčna klavzula ni veljavna, ker ni bilo dogovorjenega denarnega nadomestila za njeno spoštovanje. V predmetni zadevi se namreč uveljavlja vnaprej dogovorjena sankcija za kršitev pogodbe, to je pavšalna pogodbena kazen za kršitev dogovorjene konkurenčne klavzule po podjemni pogodbi, sklenjeni med d.o.o. in s.p.. Okoliščine, da gre za tipsko pogodbo, ki jo je sestavila tožnica in je tožnici v korist, in da je toženka šibkejša stranka, iskalec dela in izvajalec, pa tudi same po sebi niso takšne narave, da bi bilo mogoče preprosto vzpostaviti analogijo s pogodbo o zaposlitvi oziroma z delovnim razmerjem. V tem spornem razmerju zato po presoji pritožbenega sodišča prevladata dispozitivnost in avtonomija urejanja pogodbenih razmerij ter glede veljavnosti konkurenčne klavzule ni mogoče vzpostaviti analogije s kogentnimi določbami iz ZDR-1. Namen nadomestila po ZDR-1 je v uravnoteženju interesov delodajalca in delavca in je tako kot samo delovno razmerje specifičen, nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule pa se delavcu izplačuje le v primeru, če mu spoštovanje klavzule onemogoča pridobitev primerljivega zaslužka (glej 41. člen ZDR-1). V konkretnem primeru je toženka, ki ni delavka, kot s.p. sklenila pogodbo o sodelovanju s tožnico, kasneje ni sprejela ponujenega podaljšanja pogodbe (pogodbe o sodelovanju za leto 2016), je pa evidentno kršila dogovorjeno konkurenčno klavzulo (pogodbeno dogovorjeno obveznost). Že te okoliščine kažejo, da ne gre za situacijo primerljivo z delovnim razmerjem. Ob navedenem tudi ne more iti za poseg v svobodno gospodarsko pobudo in za nespoštovanje načela vestnosti in poštenja.² Nesporno tudi ne gre za agencijsko pogodbo, medtem ko ima pritožba prav, da OZ ne določa neveljavnosti konkurenčne klavzule, če ni določeno nadomestilo za njeno spoštovanje, in da je izplačevanje nadomestila pri agencijski pogodbi (tretji odstavek 836. člena OZ) določeno le za primer, če pogodba preneha iz razlogov (krivde) na strani naročnika (in ne zaradi poteka časa). V obravnavani zadevi je pogodba prenehala veljati zaradi poteka časa in dejstva, da toženka ni sprejela ponujene pogodbe za leto 2016, zato tudi kakršnakoli analogija z ureditvijo pri agencijski pogodbi ni mogoča. Navedeno pa ne pomeni, da dogovorjena konkurenčna klavzula ne velja oziroma da bi jo sodišče moralo zavoljo njene veljavnosti z zahtevo po vnaprej določenem nadomestilu za njeno spoštovanje ″strogo vkalupiti″ v določila ZDR-1 (ali v določila agencijske pogodbe), temveč gre za dopustno urejanje iz sfere dispozitivnosti in avtonomije urejanja pogodbenih razmerij.

10. Skladno z izpostavljenimi razlogi pritožbeno sodišče ne sledi sodni praksi, ki jo v odgovoru na pritožbo omenja toženka. V zadevi VSL I Cpg 683/2015 z dne 12. 8. 2015, na katero se je očitno oprlo tudi sodišče prve stopnje, je izpostavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992, za katero velja poudariti, da se nanaša na urejanje delovnih razmerij in ne na urejanje obligacijskih (v tem primeru celo gospodarskih oziroma poslovnih) odnosov. Že zgoraj pa je bilo pojasnjeno, da so delovna razmerja drugačna, da zato ZDR-1 ni v vsakem primeru dogovorjene konkurenčne klavzule preprosto analogno uporabljiv in da je situacija iz tretjega odstavka 836. člena OZ različna od obravnavane. Ta odločba VSL je tudi sicer osamljena, zato še ne more pomeniti ustaljene sodne prakse. Vprašanje pravilnosti analogne uporabe ZDR-1 za takšne primere v zadevi VSL I Cp 579/2012 z dne 24. 10. 2012 v zvezi z zadevo VS RS II Ips 60/2013 ni bilo predmet pritožbenega in revizijskega preizkusa, temveč je bilo samo VS RS tisto, ki je izpostavilo, da je analogna uporaba ZDR mogoča, pa še tu je šlo za primer, ko se je pogodba sklicevala na ZDR. Da je analogna uporaba ZDR-1 mogoča, pa ne pomeni, da je za presojo veljavnosti vseh konkurenčnih klavzul podan avtomatizem glede uporabe kogentnih določb ZDR-1 oziroma da je analogna uporaba v vseh primerih tudi pravilna.

11. Ker dogovorjena konkurenčna klavzula ni neveljavna iz razloga, da se pogodbeni stranki nista dogovorili o nadomestilu za njeno spoštovanje, gre torej za zmotno uporabo materialnega prava, zaradi katere je dejansko stanje ostalo v tolikšni meri nepopolno ugotovljeno, da pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se po tožbi z dne 8. 12. 2016 zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker v obširnem delu relevantno dejansko stanje na prvi stopnji sojenja sploh ni bilo ugotavljano, bi bilo nenazadnje z izvedbo dokaznega postopka na pritožbeni stopnji sojenja tudi prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).

12. Glede na trditveno podlago obeh pravdnih strank bo moralo namreč sodišče prve stopnje poleg zgoraj izpostavljenih ugotavljati še dejanske okoliščine, ki se nanašajo na ugovor toženke o pogojenosti plačila pavšalno dogovorjene pogodbene kazni in na njen (materialnopravni ugovor) eventualni predlog za znižanje pogodbene kazni, nato pa med drugim opraviti še presojo v teh smereh. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožnice in odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa.

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala (pritožba je nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP, slednji pa se glasita: 1. navedba sodbe (sklepa), zoper katero se vlaga; 4. podpis pritožnika), jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Tako tudi odločba VS RS II Ips 60/2013 z dne 18. 9. 2014.
² Podobno v zvezi z agencijsko pogodbo tudi VS RS v zadevi II Ips 565/2000 z dne 14. 6. 2001.

Datum zadnje spremembe:

21.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep VIII R 4/2018
• VSL sodba I Cp 579/2012
• Sodba II Ips 794/2005