VSC Sodba Cp 76/2019

Jedro

Pravica naročnika nasproti izvajalcem iz njihove odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil izvajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 308,54 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 40/2018 z dne 18. 10. 2018 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Zavrne se toženi zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka K . d.o.o., ..., matična številka: ..., je dolžna tožeči stranki B. H., ..., izplačati znesek v višini 8.571,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2018 do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.″ II. Tožeča stranka mora v celoti povrniti toženi stranki njene potrebne pravdne stroške. O višini bo po pravnomočnosti te sodbe izdan poseben sklep.″ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnik v tožbi navajal, da je leta 2013 naročil pri tožencu prekritje strehe in ta izvedena dela v celoti plačal, vendar so bila dela izvršena malomarno in nestrokovno in toženec napak ni odpravil. Tožnik pa je te napake grajal telefonsko leta 2014 in 2015. Kljub popravilom je še naprej kapljalo. Tožena stranka se na klice ni več odzivala. Tožnik je ponovno želel urediti zadevo, toženca je večkrat klical, nato pa je dne 24. 9. 2017 pisno pozval toženca, da naj v roku enega meseca odpravi napake. Ker toženec ni reagiral, je zato tožnik zoper njega vložil tožbo zaradi plačila 8.500,00 EUR dne 9. 5. 2018. Sodišče je tožnika po načelu materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pozvalo naj navede kdaj točno je tožnik napake opazil in kdaj točno je obvestil toženca, da bi sodišče lahko v skladu z določbo člena 663 in 634 Obligacijskega zakonika (OZ) preverilo ali so napake bile pravočasno grajane. Tožnik je izjavil, da vztraja pri svojih navedbah, sodišče pa je nato ugotovilo, da je tožnik napako opazil februarja 2014. Sodišče je pogodbo med pravdnima strankama opredelilo kot gradbeno pogodbo. V zvezi z odgovornostjo izvajalca za solidnost gradnje (626. člen OZ), ki zadeva njeno solidnost je za napake v izdelavi gradne tu določen daljši jamčevalni rok (10 let od izročitve in prevzema del, ki v konkretnem primeru še ni potekel). Na tožniku kot naročniku v zvezi s temi napakami je trditveno in dokazno breme, da izkaže tako obstoj napak kot njihovo pravočasno grajanje. Na podlagi prvega odstavka 663. člena OZ je namreč dolžnost naročnika, da obvesti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravico sklicevati se nanjo. Ker pa je toženec vložil tožbo šele leta 2018, kar je po preteku enega leta od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca, je kot naročnik izgubil pravico zoper izvajalca uveljavljati odgovornost za napake na strehi na kateri je toženec izvedel dela v letu 2013. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da tožnik ni podal trditev, katere napake uveljavlja kot skrite in katere kot napake v solidnost gradnje, saj to ne izhaja niti iz predloženega mnenja izvedenca gradbene stroke. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je sodišče odločilo na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP in zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic tožeče stranke, ki so ji zagotovljene v EKČP. Po mnenju pritožbe je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kajti sodišče prve stopnje nesklepčnosti tožbe ni odpravilo kljub temu, da je tožnik tekom pripravljalnega naroka podal obširne dodatne navedbe, vse v luči odprave nesklepčnosti tožbe. Po mnenju pritožbe tožba ni bila nesklepčna, saj je tožeča stranka to nesklepčnost odpravila in to je storila s tem, ko je podala na poziv sodišča dodatne navedbe in je natančno opisala napake pri postavitvi strehe. Nato navaja, da je sodišče nepravilno štelo, da je tožba nesklepčna in je to obrazložilo v 16. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da tožnik ni konkretiziral kdaj je bila napaka odkrita, kdaj je o tem obvestil toženo stranko ter kakšno vrsto napake je uveljavljal. Tožnik je v svojih navedbah jasno navedel, da je prvič grajal napako leta 2014 telefonično sicer takoj, ko jo je opazil. Te navedbe je potrdila tudi zunajzakonska partnerica tožnika. Kar zadeva vrste napake pa je tožnik pojasnil, da je toženca opozoril, da streha pušča in ga je nemudoma pozval k ogledu strehe. Sodišče bi torej lahko vse očitke glede nekonkretizacije napake, kdaj je bila napaka odkrita, kdaj je o tem obvestil toženo stranko ter kakšno vrsto napake je uveljavljal, opravilo s tem, ko bi izvedlo predlagane dokaze. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je navedel, da je bila streha dokončana dne 11.9. 2013 ter da je napako grajal takoj, ko jo je opazil in je pri tem toženca pozval na ogled napake. Vsebinsko to pomeni, da je tožnik navedel vsa dejstva, na katere bi sodišče uporabilo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Nesklepčna tožba je namreč podana le tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja, nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega. Tožnik je namreč v svojih navedbah pojasnil vsa pravno relevantna dejstva in sicer kdaj je napako opazil, kdaj jo je grajal, kaj je od toženca zahteval in da terja odpravo napake iz naslova solidnostne gradnje. Vsled navedenega so razlogi sodišča za nesklepčno tožbo neutemeljeni, zaradi česar je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. Tožnik je zaradi puščanja strehe uveljavljal primarno zahtevek iz naslova solidnosti gradnje. Tožnik ponovno v pritožbi poudarja, da je v točki I. tožbe jasno navedel, da so bila dela na kritini tožeče stranke zaključena dne 11. 9. 2013. Nadalje tožnik v točki II. tožbe navaja, da je napake opazil že po letu dni od opravljene storitve, torej 11. 9. 2014, kasneje pa je tožnik v svojih navedbah na samem naroku znotraj pripravljalnega naroka jasno navedel, da je napako grajal toženi stranki nemudoma, ko se je z njo seznanil in od tožene stranke zahteval na podlagi jamčevalnih zahtevkov, da nemudoma sanira napako, ter jo je pozval na ogled kritine. Iz navedenega je torej moč zaključiti, da je tožnik napako na kritini (puščanje) dne 11. 9. 2014 opazil in je o tem nemudoma obvestil toženo stranko. Sodišče prve stopnje pa je v točki 18. napačno ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti kdaj točno je tožnik napako grajal, zato je sodbo potrebno razveljaviti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke je navedba pritožnika, da je sodba brez razlogov povsem pavšalna in napačna. Sodišče prve stopnje je v sodbi pod točko 13. do 20. obrazložitve povsem jasno obrazložilo tako dejansko stanje, kot materialnopravno podlago za svojo odločitev. Sodišče se je opredelilo do rokov, v katerih mora biti napaka grajana, o tem, da tožeča stranka ni določno navedla, kdaj je prišlo do grajanja napak s strani tožeče stranke, pri čemer je sodišče ugotovilo, da so bile navedbe v tem delu s strani tožeče stranke povsem pavšalne, nedoločene in dokazno nepodprte. Prav tako tožeča stranka ni izkazala osnovnih predpostavk odgovornosti. Zato predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izvedena dela, katera je tožena stranka izvedla na stanovanjski hiši tožeče stranke in jih je končala dne 11. 9. 2013 materialnopravno opredelilo kot gradbeno pogodbo sklenjeno med tožnikom in toženo stranko po določbah člena 649 in ostalih OZ. Pritožnik se v pritožbi strinja s takšnim materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje. V pritožbi nato natančno navaja, da je bila gradnja končana11. 9. 2013. V pritožbi nato navaja, da je tožnik v svojih navedbah pojasnil vsa pravno relevantna dejstva in sicer kdaj je napako opazil, kdaj jo je grajal, kaj je od toženca zahteval in da terja odpravo napake iz naslova solidnosti gradnje. Pravilno v tej zvezi tožeča stranka navaja, da tožba ni bila nesklepčna, saj je v tožbi navedel vsa pravno relevantna dejstva za uporabo instituta odgovornosti za napake pri gradnji. Tožnik v pritožbi ponovno poudarja, da napak na strehi ni delil na skrite napake in napake solidnostne gradnje, pač pa je zaradi puščanja strehe uveljavljal jamčevalni zahtevek iz naslova solidnosti gradnje. Tožnik ponovno poudarja v pritožbi, da je v točki I. tožbe jasno navedel, da so bila dela na kritini tožeče stranke zaključena dne 11. 9. 2013. Nadalje tožnik v točki II. tožbe navaja, da je napake opazil že po letu dni od opravljene storitve, torej 11. 9. 2014, kasneje pa je tožnik v svojih navedbah na samem naroku, znotraj pripravljalnega naroka jasno navedel, da je napako grajal toženi stranki nemudoma, ko se je z njo seznanil in je od tožene stranke zahteval na podlagi jamčevalnih zahtevkov za solidnost gradnje, da nemudoma sanira napako ter jo je pozval na ogled kritine. Tožnik tudi v pritožbi trdi, da je iz navedenega mogoče zaključiti, da je tožnik opazil napako na kritini (puščanje) dne 11. 9. 2014 in da je o tem nemudoma obvestil toženo stranko. S takšnimi pritožbenimi navedbami je tožnik potrdil ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bila dela na hiši zaključena in dokončana dne 11. 9. 2013, ter da je tožnik dne 11. 9. 2014 navedel, da je napako grajal toženi stranki in to nemudoma, ko se je z njo seznanil in od tožene stranke zahteval na podlagi jamčevalnih zahtevkov za solidnost gradnje, da nemudoma sanira napako, ter jo je pozval na ogled kritine. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje nato pravilno zaključilo, da je s tem, ko je tožnik vložil tožbo šele dne 9. 5. 2018, kar je sicer znotraj 10-letnega absolutnega roka v zvezi z odgovornostjo izvajalca za solidnost gradnje (662. člen OZ), ki zadeva njeno solidnost. Za napake v izdelavi zgradbe je tu določen daljši jamčevalni rok (10 let od izročitve in prevzema del, ki v konkretnem primeru še ni potekel), vendar pa je tožnik tožbo vložil prepozno po poteku prekluzivnega roka. Na podlagi prvega odstavka 663. člena OZ je dolžnost naročnika, da obvesti o napakah izvajalca in projektanta v šestih mesecev od dneva, ko je napako ugotovil, sicer izgubi pravice sklicevati se nanje. Tožnik je v tožbi in pritožbi odločno navedel, da je napako katera se ni odpravila do vložitve tožbe (puščanje strehe) opazil in grajal nemudoma, to je dne 11. 9. 2014. Tožnik je tako sicer izvajalca obvestil o napaki v šestih mesecih od dneva, ko je napako ugotovil. Vendar pa po drugem odstavku 663. člena OZ pravica naročnika ali drugega pridobitelja nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake preneha v enem letu od dneva, ko je o napaki obvestil projektanta oziroma izvajalca. Tožnik bi torej, ker trdi, da toženec ni odpravil napak, moral vložiti tožbo do preteka enega leta od datuma za katerega sam trdi v tožbi in pritožbi, da je pravočasno obvestil izvajalca o napaki, to je od dne 11. 9. 2014. Tožba vložena v letu 2018 je tako vložena po preteku prekluzivnega roka iz določbe drugega odstavka 663. člena OZ in je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik izgubil pravico do sodnega varstva, ker odgovornosti za napake proti izvajalcu ni pravočasno sodno uveljavljal, v roku enega leta od identifikacije napake. Pri gradbeni pogodbi je tako določen za grajanje napak prekluzivni rok šestih mesecev od ugotovitve napake, pravica uveljavljanja napak pa traja tudi samo eno leto od dneva obvestila danega izvajalcu. Obvestilo je opravljeno, ko ga projektant oziroma proizvajalec prejme. Predpostavke pravice so pravočasno grajanje in nato pravočasno uveljavljanje, kar vse je vezano na relativni rok enega leta in čeprav je bila tožba vložena znotraj absolutnega roka 10-letih, ki teče od dne izročitve oziroma prevzema del, ker pa je tožba tako bila vložena po preteku prekluzivnega roka iz drugega odstavka 663. člena ZPP, je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke materialnopravno pravilna.

6. Glede je na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka glede odprave nesklepčnosti, saj kot izhaja iz obrazložitve te sodbe sodišča druge stopnje je tožba bila sklepčna, vendar pa je tožeča stranka zaradi prekoračitve subjektivnega roka, ker je tožbo vložila šele 9. 5. 2018, izgubila pravico do sodnega varstva. Sodišču prve stopnje pa se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožnik sicer v pritožbi navaja, da mu je sodišče prve stopnje kršilo človekove pravice iz EKČP, vendar pa pritožnik v pritožbi substancirano ne navaja na kakšen način je sodišče prve stopnje kršilo te njegove človekove pravice.

7. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP), mora pa toženi stranki povrniti njene priglašene stroške za odgovor na pritožbo in sicer za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) 500 točk, kar skupaj z 2 % administrativnimi stroški in 22 % DDV znaša 308,54 EUR. Te pritožbene stroške mora tožeča stranka plačati toženi na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cpg 165/2012
• Sodba in sklep II Ips 230/97
• Sklep II Ips 181/2006