VSC Sklep II Cpg 42/2019

Jedro

Tudi če je v 1. členu kupoprodajne pogodbe zapisano, da tožena stranka - prodajalka kot lastnica proda in prepusti v last ter posest kupcu svoje motorno vozilo (priloga B 2), to v okoliščinah tega primera ni dokazovalo dejanske izročitve v posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke, vložen 10. 10. 2018, zoper I., II., in IV. izreka sklepa o začasni odredbi z dne 1. 10. 2018. Ugotovilo je, da tožena stranka v ugovoru ni nasprotovala obstoju pogojev za izdajo, kot so bili ugotovljeni v sklepu o začasni odredbi, zato teh ni ponovno presojalo in jih je le povzelo po sklepu z dne 1. 10. 2018. Tožena stranka le pavšalno zatrjuje, da ni več posestnica spornega vozila. Ne poda trditev o datumu dejanske izročitve vozila v posest kupcu po pogodbi z dne 24. 9. 2018. Takšnih trditev ne poda niti kasneje. Izročitve vozila kupcu ne izkaže. Ker s samo sklenitvijo kupoprodajne pogodbe še ni prešla lastninska pravica na vozilu na kupca, ampak se je tožena stranka kot prodajalka le zavezala, da bo vozilo izročila kupcu tako, da bo na njem pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalki plačal kupnino (v pogodbi je sicer navedeno, da je prodajalec kupnino že prejel, vendar plačilo kupnine ne ustvarja učinka prenosa lastninske pravice), ker ni verjetno izkazala izročitve vozila tretji osebi v posest in ker ni predlagala/predložila drugega dokazila o prenosu lastninske pravice na vozilo, kot npr. v zvezi s spremembo podatkov v prometnem dovoljenju, lastninska pravica na vozilu ni prešla na kupca in je tožena stranka še vedno lastnica. Prometno dovoljenje sicer nima pomena javne knjige, a vseeno z veliko stopnjo verjetnosti govori o lastništvu. Kupoprodajna pogodba ne predstavlja primernega dokaza, da je bila sklenjena pred izdajo izpodbijane začasne odredbe 24. 9. 2018, kot izhaja iz pogodbe in zatrjuje tožena stranka, saj pri sestavi pogodbe ni sodelovala uradna oseba. Zgolj podpis priče na pogodbi, ki naj bi bila prisotna, tega ne izkazuje. Tožena stranka in kupec sta se v pogodbi zavezala, da bosta podpis identificirala v pristojni ustanovi. Tožeča stranka je temu, da je bila pogodba sklenjena 24. 9. 2018, nasprotovala in zatrjevala, da je sklenjena za nazaj ter navidezno, tožena stranka pa za trditve o resničnosti datuma sklenitve pogodbe, kot je naveden, in o tem, da ni bila sklenjena navidezno, ni predložila oz. predlagala dokaza, čeprav bi ga lahko. Upoštevaje zakonsko ureditev v zvezi s prenosi lastninske pravice na vozilih, bi tožena stranka, kolikor bi prenesla lastninsko pravico, izpeljala postopek pri registracijski organizaciji in to izkazala, vendar tega ni zatrjevala niti verjetno izkazala.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožena stranka po pooblaščencu iz razlogov zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. ter 3. točki prvega odstavka 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je zaključek sodišča zgrešen in do njega ne bi prišlo, če bi pozorno prebralo kupoprodajno pogodbo z dne 24. 9. 2018, ki sta jo za avto sklenili tožena stranka in tretja oseba. Iz prodajne pogodbe se vidi, da je bilo vozilo prodano in prepuščeno kupcu v last ter posest, da je tožena stranka dokazala prenos lastništva vozila in je pod pogoji Stvarnopravnega zakonika vozilo prešlo v kupčevo last. Vozilo se pri njemu tudi nahaja. Kar se tiče registracije vozila, ki se mora, če pride do spremembe podatkov, v 15 dneh prijaviti pri pristojnem registrskem organu, je ta postopek preprečila izdana začasna odredba z dne 1. 10. 2019. Kupec je kupil vozilo 24. 9. 2018, zatem je moral za več dni poslovno v Srbijo, vozila potem zaradi sodne prepovedi ni mogel več registrirati. Toliko ve o tem povedati tožena stranka iz svoje vednosti, važno pa je tisto, kar bo vedel povedati kupec vozila, ki je v glavni stvari predlagan za pričo. Netočna je ugotovitev sodišča, da je tožena stranka le pavšalno zatrjevala prenos lastništva vozila, pri čemer ni podala trditev o dejanskem datumu izročitve vozila. Kot da to ni razvidno iz prodajne pogodbe, s katero se dokazuje datum dejanske izročitve vozila. Potrebno je prebrati samo 1. člen prodajne pogodbe. Ne drži trditev tožeče stranke, ki ji sledi sodišče, da je bila pogodba o prodaji vozila sklenjena ex ante in navidezno. Tožena stranka je vozilo prodajala dalj časa in preko komisionarja. Pri tem se je štela za lastnico in lastninskega posestnika, zato je zavrnila poziv stečajne upraviteljice na vrnitev vozila. Vozilo je prodala izključno iz stroškovnih vidikov in ker takšnega vozila, ki je veliko in potratno, ni več potrebovala. Tožeča stranka zahteva vrnitev vozila v stečajno maso, kar glede na toženkino prodajo vozila ni več možno. Vendar vrnitveni zahtevek ni edini del zahtevka. Ta postavlja še zahtevek na denarno nadomestilo 36.000,00 EUR, če vrnitev ne bi bila več izvedljiva. To pomeni, da tožeča stranka za uspeh v pravdi na potrebuje vrnitve vozila, ker ima nadomestni denarni zahtevek. Za tega tožeča stranka ni zahtevala zavarovanja. Če bi z njim uspela, bi tožena stranka odgovarjala z vsem premoženjem. Za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni pogoji po ZIZ, ker ob tako postavljenem tožbenem zahtevku zavarovanje po ZIZ ni bilo potrebno.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka razen s pavšalno navedbo, da za izdajo začasne odredbe niso bili izpolnjeni pogoji po ZIZ, ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da v ugovoru ni nasprotovala obstoju pogojev za izdajo začasne odredbe po prvem in drugem odstavku 272. člena ZIZ (10. in 12. točka obrazložitve). Dodaja sicer, da je tožeča stranka podala v tožbi podredni nadomestni zahtevek za primer, če vrnitev vozila ne bi bila več izvedljiva, vendar to ne pomeni, da nista izpolnjena pogoja po 272. členu ZIZ. Oblikovanje tožbenega zahtevka in predloga za izdajo začasne odredbe je stvar tožeče stranke, na kar sodišče nima vpliva.

6. Tožena stranka vztraja pri osrednji ugovorni trditvi, da ni več lastnica osebnega avtomobila, da ga je prodala in izročila kupcu, kar bi pomenilo oviro glede predmeta zavarovanja po prvem odstavku 32. člena ZIZ. To bi tožena stranka z gotovostjo dokaz(ov)ala s spremembo oziroma odjavo v prometnem dovoljenju, katere ni predložila. Sodišče prve stopnje je iz kupoprodajne pogodbe pravilno ugotovilo, da sta se prodajalec in kupec zavezala svoj podpis identificirati v pristojni ustanovi, česar nista storila. Nadalje je pravilno povzelo tretji odstavek 32. člena Zakona o motornih vozilih o dolžnosti prijave spremembe podatkov v prometnem dovoljenju v 15-dnevnem roku (11. točka obrazložitve sklepa). Tudi tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje zakonski dolžnosti prijave spremembe podatkov, pač pa navaja nedopustne pritožbene novote, da je registracijo vozila preprečila izdana začasna odredba in da je moral kupec po nakupu vozila za več dni poslovno v Srbijo. Ker ni pojasnila zakaj navedb ni mogla podati pravočasno v ugovoru pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

7. Tudi če je v 1. členu kupoprodajne pogodbe z dne 24. 9. 2018 zapisano, da tožena stranka - prodajalka kot lastnica proda in prepusti v last ter posest kupcu svoje motorno vozilo (priloga B 2), to v okoliščinah tega primera ni dokazovalo dejanske izročitve v posest. Sodišče prve stopnje je po predlogu tožeče stranke s sklepom z dne 1. 10. 2018 izdalo predlagano začasno odredbo s prepovedjo toženi stranki odtujiti in obremeniti osebno vozilo z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin pri AJPES (list. št. 17 spisa). AJPES je v potrdilu o opravljenem vpisu prepovedi odtujitve in obremenitve na premičnini z dne 2. 10. 2018 potrdil, da je 1. 10. 2018 opravil vpis prepovedi odtujitve in obremenitve na premičnini v lasti tožene stranke (pripeto list. št. 17 spisa). Domnevni kupec avtomobila tega od domnevne prodaje 24. 9. 2018 do izdaje začasne odredbe 1. 10. 2018 očitno ni uspel registrirati. Tožena stranka v ugovoru ni predlagala zaslišanja kupca in ne ob prodaji domnevno prisotne priče D. V., podpisanega na kupoprodajni pogodbi. Izrecno navaja, da je kupec predlagan za pričo (samo) v postopku o glavni stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo tožeči stranki in zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da prodajna pogodba ne bi bila sklenjena navidezno in za nazaj. Prav tako ni dokazala, da bi lastninska pravica prešla na kupca že pred izdajo začasne odredbe.

8. Kakšne so možnosti tožene stranke v primeru, če se bo po odločitvi o glavni stvari izkazalo, da je bila začasna odredba nepotrebna in ali bo kupec zaradi nemožnosti registracije odstopil od prodajne pogodbe, ni predmet tega pritožbenega postopka.

9. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker v njem ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

12.06.2019

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 526/2012
• VSL Sklep I Cpg 571/2019
• Sodba VIII R 13/2004