VSC Sklep I Cp 61/2019

Jedro

Ugotavljanje višine taksne obveznosti pri bodočih ponavljajočih se denarnih terjatvah.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

- pod točko I izreka zavrnilo predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) za oprostitev plačila sodne takse za postopek na prvi stopnji;

- pod točko II izreka tožniku dovolilo obročno plačilo zapadle sodne takse za postopek na prvi stopnji v skupni višini 2.559,00 EUR v 12. zaporednih mesečnih obrokih tako, da prvi obrok v višini 213,25 EUR zapade v plačilo 15. dan po pravnomočnosti tega sklepa, naslednji obroki v vsakokratni višini 213,25 EUR pa na isti dan naslednje mesece;

- pod točko III izreka tožnika opozorilo, da bodo v primeru tožnikove zamude s plačilom posameznega obroka z dnem zamude zapadli v plačilo še neplačani obroki, ki jih bo sodišče prisilno izterjalo.

2. Tožnik je v pritožbi uveljavljal vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/2008 in nadaljnji - v nadaljevanju ZST-1). Predlagal je, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks, podredno, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožniku plačilo sodnih taks odloži do pravnomočnosti tega postopka. V pritožbi je zatrjeval, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ocenilo, da znaša višina tožbenega zahtevka, ki ga tožnik uveljavlja, 147.800,00 EUR in ne 109.400,00 EUR, zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično napačno izračunalo, da sodna taksa za postopek na prvi stopnji znaša 2.599,00 EUR, namesto pravilno 1.893,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni upoštevalo, da tožnik nepremoženjsko in premoženjsko škodo iz istega škodnega dogodka iztožuje tudi zoper delodajalca pred Delovnim sodiščem v Celju; da zaradi potrebne dietne prehrane mesečno tožnik porabi 350,00 EUR; da za številne zdravstvene pripomočke in zdravila tožnik mesečno porabi 50,00 EUR do 100,00 EUR; da približno 50,00 EUR mesečno tožnik porabi tudi za prevozne stroške na številne zdravniške preglede in da tožnik in tožnikova žena plačujeta tudi različne kredite (tako mesečno tožnik odplačuje kreditni obrok v višini 180,00 EUR za osebni avtomobil in 81,00 EUR za vrtni delovni stroj, tožnikova žena pa 189,00 EUR za osebni avtomobil, 181,00 EUR za gotovinski kredit in 68,00 EUR za hišni sesalec) skupaj v višini 700,00 EUR mesečno. Tožnik in tožnikova žena torej nista lastnika vsega premoženja, saj je veliko premoženja na kredit in plačila sodne takse ne zmoreta. Iz sklepa sicer ni razvidno, da bi sodišče te odtegljaje upoštevalo, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ob navedenih izdatkih pa njun mesečni dohodek 2.173,23 EUR neto pomeni, da jima za preživetje ostane le 943,23 EUR, kar pa na posamezno osebo pomeni manj kot znaša dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Enaka bi bila situacija tudi pri plačilu mesečnega obroka sodne takse v znesku 213,25 EUR, kot je to sicer določilo sodišče prve stopnje. Ker je bil tožnik primoran vložiti tožbo v dveh ločenih postopkih in ima izredno visoke mesečne izdatke, ni zmožen plačati sodne takse niti v obrokih. Zato bi sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava moralo tožnika oprostiti plačila sodnih taks. S tem, ko je sodišče zavrnilo tožnikov takšen predlog, je tožniku tudi v naprej onemogočilo vlaganje pravnih sredstev v tej pravdni zadevi. V kolikor sodišče takšni argumentaciji ne bi sledilo, pritožnik predlaga, da se mu plačilo sodne takse odloži do pravnomočnosti predmetnega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je višino (vrednost) denarnega zahtevka tožnika, iz katere je izhajalo pri ugotavljanju višine taksne obveznosti, ugotovilo kot seštevek v tožbenem predlogu uveljavljenega zapadlega denarnega zneska 99.800,00 EUR (60.000,00 EUR + 27.000,00 EUR + 12.800,00 EUR) in zneska 48.000,00 EUR, kolikor v zvezi z uveljavljeno tožbeno bodočo ponavljajočo se dajatvijo - rent v višini 800,00 EUR mesečno, znaša seštevek teh mesečnih iztoževanih dajatev za dobo petih let (kot to določa 40. člen ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 19. člena ZST-1). Takšen seštevek znaša 147.800,00 EUR. Takšna ugotovitev vrednosti je v skladu z določilom prvega in drugega odstavka 19. člena ZST in (kogentno določbo) 40. člena ZPP. Pritožbeni očitki o zmotno ugotovljeni vrednosti denarnega zahtevka, od katerega je sodišče ugotavljalo višino tožnikove taksne obveznosti za postopek na prvi stopnji, so tako neutemeljeni.

5. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je (upoštevno) premoženjsko stanje tožnika in tožnikove žene ugotovilo na podlagi po tožniku predloženih izjav o premoženjskem stanju tožnika in njegove žene in iz podatkov iz opredeljeno navedenih javnih evidenc, v katere je sodišče vpogledalo. Slednje pritožbeno izpostavljenih izdatkov tožnika in tožnikove žene ne vsebujejo, takšnih pa nista navedla niti tožnik in tožnikova žena v po tožniku predloženih izjavah o njunem premoženjskem stanju. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki pritožnika o zmotnosti in nepopolnosti ugotovljenega premoženjskega stanja tožnika in njegove žene, ker sodišče prve stopnje njunih pritožbeno prvič izpostavljenih izdatkov ni upoštevalo. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o teh ni izjasnilo. Tudi sicer se glede na določbo tretjega odstavka 12.a člena ZST-1 pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov ne upoštevajo kreditne obveznosti, ki so nastale po njihovi lastni volji. Iz razlogov izpodbijanega sklepa pa je sicer razvidno, da osebnih vozil tožnika in njegove žene, v zvezi s katerimi pritožnik uveljavlja odplačevanje mesečnih kreditnih obveznosti, sodišče prve stopnje sicer ni upoštevalo kot premoženja tožnika in njegove žene, ampak je štelo, da ta nista lastnika osebnih vozil. Po drugih strani tudi sklicevanje na stroške dveh sodnih postopkov ne pomeni nemožnost razpolaganja z delom premoženja, ki ga tožnik ni zakrivil po lastni volji (kot to opredeljuje tretji odstavek 12.a člena ZST-1). Omejena zavarovalna vsota zavarovalnice, pri kateri je imel zavarovano odgovornost tožnikov delodajalec, namreč ne pomeni, da tožnik ne bi mogel v enem sodnem postopku pred rednim sodiščem uveljavljati odškodnine zoper delodajalca in zavarovalnico, pri kateri ima delodajalec zavarovano svojo odgovornost.

6. Ob ugotovljenih povprečnih mesečnih dohodkih tožnika in njegove žene v zadnjih treh mesecih pred vloženim predlogom (1.071,62 EUR na osebo) in prihrankih tožnikove žene (3.860,00 EUR) ter višino ugotovljenega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (785,50 EUR), je glede na pravilno materialnopravno podlago, kot jo je predstavilo in uporabilo sodišče prve stopnje, to tudi pravilno zaključilo, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks za postopek na prvi stopnji, pa tudi, da obročno plačilo takšne sodne takse v 12. zaporednih mesečnih obrokih v znesku 213,25 EUR mesečno ne bo poseglo v sredstva za preživljanje tožnika in njegove žene tako, da bi jih občutno zmanjšalo. Pritožnikovi drugačni pritožbeni očitki so tako neutemeljeni. Ker ZST-1 v drugem odstavku 11. člena določa kot najdaljši možni čas odloga plačila sodne takse 24 mesecev (razen če gre za izjemne okoliščine, katerih pa ugotovljene okoliščine konkretne zadeve ne predstavljajo), pritožbeno predlaganemu odlogu do pravnomočnega zaključka predmetne zadeve ni mogoče ugoditi.

7. Glede na to, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločalo o predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks za postopek na prvi stopnje, so nerazumljive in neutemeljene pritožbene trditve, da izpodbijana odločitev tožniku onemogoča vlaganje pravnih sredstev v tej pravdi, kar bi naj kršilo njegove ustavne pravice do sodnega varstva in enakosti pred zakonom.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

9. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

24.05.2019

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 253/2023
• VSM Sklep I Cp 897/2017
• VSL Sklep II Cp 1802/2021