VSC Sklep Cp 67/2019

Jedro

Sodišče prve stopnje je glede na konkretne okoliščine primera pravilno presodilo, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je običajno prebivališče mld. otrok ob začetku postopka (za znižanje preživnine in za spremembo stikov) v Republiki Avstriji. Prav tako je sodišče prve stopnje nato pravilno uporabilo določbe uredbe Bruselj II in preživninske uredbe ter presodilo, da je po 8. členu uredbe Bruselj II v zvezi z zadevo starševske odgovornosti (za odločanje o spremembi stikov) v zvezi z mld. toženkami pristojno sodišče Republike Avstrije in da je po alineji (d) 3. člena preživninske uredbe, ker sta zadevi povezani, tudi za odločanje o znižanju preživnine pristojno sodišče v Republiki Avstriji.

Iz zadeve SEU C-499/15 z dne 15.2.2017 izhaja, da se obe omenjeni odredbi razlagata tako, da sodišča države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti (o stikih) in preživninskih obveznostih v zvezi z mld. otrokom, ki je postala pravnomočna, niso več pristojna za odločanje o predlogu za spremembo odločbe, če je običajno prebivališče tega otroka na ozemlju druge države članice, in da so za odločanje o tem predlogu pristojna sodišča zadnje navedene države članice. Iz zadeve SEU C-184/14 z dne 14.4.2014 izhaja, da je zahtevek glede preživninskih obveznosti za mladoletne otroke neločljivo povezan s tožbo v zvezi s starševsko odgovornostjo, saj je sodišče, ki odloča v zvezi s starševsko odgovornostjo (o stikih) v najboljšem položaju, da in concreto presodi podrobnosti zahtevka glede preživninske obveznosti za mladoletnega otroka, saj odločitev o stikih vpliva na znesek te obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, (I.) da pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o zahtevku tožeče stranke (tožnika) za znižanje preživnine za mld. otroke (toženke) in za spremembo stikov s toženkami ni podana in (II.) da se tožba z dne 11. 10. 2018, dopolnjena 27. 11. 2018, zavrže.

2. Zoper predmetni sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava (določb o pristojnosti) in napačne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), s predlogom, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se tožba vsebinsko obravnava oziroma da se podredno zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbe Uredbe (ES) 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi uredbe (ES) 1347/2000 (uredba Bruselj II), saj je spregledalo določbo alineje (a) tretjega odstavka 12. člena uredbe. Tožnik kot nosilec starševske odgovornosti (stikov) prebiva v Republiki Sloveniji, prav tako pa imajo vse tri toženke državljanstvo Republike Slovenije, zato je sodišče prve stopnje pristojno za odločanje o spremembi stikov. Po 1. členu uredbe Bruselj II se uredba ne uporablja za odločanje o preživninskih obveznostih in gre za dva vsebinsko ločena zahtevka. Četudi bi bilo glede stikov morebiti pristojno avstrijsko sodišče, je za odločanje o preživnini pristojno sodišče republike Slovenije na podlagi alineje d 3. člena Uredbe (ES) 4/2009 (preživninske uredbe). V konkretni zadevi je bila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v postopku IV P 1124/2016 sklenjena v oktobru 2016 sodna poravnava, v kateri je bila dogovorjena tožnikova preživninska obveznost. Postopek znižanja preživnine se vsebinsko nanaša na spremenjene okoliščine in je povezan s prvim postopkom. Drugačne razlage ni mogoče sprejeti, saj sicer kriteriji po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ne bi bili upoštevni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik s tožbo zahteva znižanje preživnine za mld. toženke in spremembo stikov z mld. toženkami, kar je bilo oboje dogovorjeno s sodno poravnavo z dne 6. 10. 2016 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v zadevi IV P 1124/2016.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik (oče) državljan Republike Slovenije in prebiva ter ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji; da so bile mld. toženke rojene v Republiki Sloveniji in so državljanke Republike Slovenije; da z zakonito zastopnico (materjo), ki je državljanka Republike Avstrije (v Republiki Avstriji prejema prihodke iz naslova socialnih transferjev in je tam zaposlena oziroma tam opravlja vsakodnevne aktivnosti), živijo v Republiki Avstriji (od leta 2014 oziroma od leta 2013 dalje); da je zakonita zastopnica toženk dlje časa (10 let) živela v Republiki Sloveniji, da je bila v Republiki Sloveniji tudi zaposlena in da razume slovenski jezik; da je bila zakonska zveza tožnika in zakonite zastopnice toženk sklenjena v letu 2007 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1124/2016 z dne 6. 10. 2016 razvezana in da so se toženke s sodno poravnavo dodelile v varstvo in vzgojo materi, ki se je z njimi že takoj po razpadu zveze odselila v Republiko Avstrijo (od leta 2014 v Republiki Sloveniji nimajo prijavljenega prebivališča in imajo od aprila 2014 dalje stalno prebivališče prijavljeno v Republiki Avstriji); da toženke v Republiki Avstriji dejansko prebivajo, razumejo in govorijo nemški jezik ter tam hodijo v šolo in da so se stiki toženk s tožnikom izvajali v Republiki Avstriji.

6. Sodišče prve stopnje je glede na konkretne okoliščine primera pravilno presodilo, da gre za spor z mednarodnim elementom in da je običajno prebivališče mld. otrok ob začetku postopka (za znižanje preživnine in za spremembo stikov) v Republiki Avstriji. Pritožbeno sodišče k pravilnim in obširnim razlogom sodišča prve stopnje, ki vsebujejo citiranje relevantnih določb iz omenjenih uredb in stališč sodne prakse (sodišč Republike Slovenije, Sodišča Evropske Unije (SEU) in Evropskega sodišča za človekove pravice) nima ničesar za dodati. Prav tako je sodišče prve stopnje nato pravilno uporabilo določbe uredbe Bruselj II in preživninske uredbe ter presodilo, da je po 8. členu uredbe Bruselj II v zvezi z zadevo starševske odgovornosti (za odločanje o spremembi stikov) v zvezi z mld. toženkami pristojno sodišče Republike Avstrije in da je po alineji (d) 3. člena preživninske uredbe, ker sta zadevi povezani, tudi za odločanje o znižanju preživnine pristojno sodišče v Republiki Avstriji. Posledično je odločitev sodišča prve stopnje, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča in da se tožba zavrže, pravilna.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo alinejo (a) iz tretjega odstavka 12. člena uredbe Bruselj II, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje 12. člena uredbe ni spregledalo, ampak je presodilo, da ta določba ne pride v poštev. Takšen zaključek je pravilen, saj se 12. člen uredbe nanaša na dogovor o pristojnosti, do katerega pa v konkretni zadevi, ko tožba še ni bila vročena v odgovor mld. toženkam, evidentno ni prišlo. Pritožba pravilno povzema, da so po tretjem odstavku 12. člena uredbe sodišča članice pristojna tudi v zvezi s starševsko odgovornostjo v drugih postopkih, poleg navedenih iz prvega odstavka 12. člena (op. gre za primere ko je odločanje o starševski odgovornosti povezano z zahtevkom za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze), kadar (a) ima otrok bistveno povezavo z državo članico, zlasti zaradi dejstva, da eden od nosilcev starševske odgovornosti običajno prebiva v državi članici ali je otrok državljan države članice. Vendar nato pritožba neutemeljeno spregleda pogoja iz alineje (b) tretjega odstavka 12. člena uredbe Bruselj II, ki bi morala biti podana skupaj s pogojem iz točke (a), in sicer, da so vse stranke v postopku pristojnost sprejele izrecno ali na drugačen nedvoumen način v trenutku, ko se je postopek začel, in je to v otrokovo korist.

8. Neutemeljeno je tudi lastno pritožbeno stališče, da gre za dva vsebinsko ločena postopka in da bi se posledično preživnina morala obravnavati pred slovenskim sodiščem. Ker je za odločanje o stikih (o starševski odgovornosti) pristojno avstrijsko sodišče, je po alineji (d) člena 3 preživninske uredbe avstrijsko sodišče pristojno tudi za odločanje o preživnini. Prav tako bi bilo avstrijsko sodišče za odločanje o preživnini pristojno v primeru (za katerega se neutemeljeno zavzema pritožba), če bi se zahtevek o preživnini obravnaval samostojno, saj iz alinej (a) in (b) člena 3 uredbe izhaja splošna pristojnost po sodišču kraja, kjer ima tožena stranka običajno prebivališče (a) in kjer ima upravičenec običajno prebivališče (b), kar v konkretni zadevi pomeni po prebivališču toženk, ki so upravičenke do preživnine. Po katerem materialnem pravu bo pristojno sodišče odločalo o znižanju preživnine (morebitna uporaba ZZZDR) v konkretni situaciji ni relevantno, vsekakor pa v preživninski uredbi ni podlage za ustalitev pristojnosti v državi članici iz razloga, ker je bilo o preživnini prvič odločeno pred njenim sodiščem.

9. Nenazadnje se je do obravnavanih vprašanj že opredelilo SEU. Iz zadeve SEU C-499/15 z dne 15.2.2017 izhaja, da se obe omenjeni odredbi razlagata tako, da sodišča države članice, ki so sprejela odločbo o starševski odgovornosti (o stikih) in preživninskih obveznostih v zvezi z mld. otrokom, ki je postala pravnomočna, niso več pristojna za odločanje o predlogu za spremembo odločbe, če je običajno prebivališče tega otroka na ozemlju druge države članice, in da so za odločanje o tem predlogu pristojna sodišča zadnje navedene države članice. Iz zadeve SEU C-184/14 z dne 14.4.2014 izhaja, da je zahtevek glede preživninskih obveznosti za mladoletne otroke neločljivo povezan s tožbo v zvezi s starševsko odgovornostjo, saj je sodišče, ki odloča v zvezi s starševsko odgovornostjo (o stikih) v najboljšem položaju, da in concreto presodi podrobnosti zahtevka glede preživninske obveznosti za mladoletnega otroka, saj odločitev o stikih vpliva na znesek te obveznosti (op. tudi tožnik v tožbi med drugim izpostavlja lasten strošek v zvezi z izvajanjem stikov v Republiki Avstriji). Iz zadeve SEU C-656/13 z dne 12. 12. 2013 prav tako izhaja, da je za odločanje o zahtevku glede preživnine, ki je povezan s postopkom v zvezi s starševsko odgovornostjo, načeloma pristojno sodišče, ki odloča o postopku v zvezi s starševsko odgovornostjo. Iz tega primera pa je razvidno še, da je SEU v zvezi z dogovorom o pristojnosti posebno težo dalo pogojema iz alineje (b) tretjega odstavka 12. člena uredbe Bruselj II, ki ju je pritožba prezrla in ki morata biti upoštevaje stališče SEU podana kumulativno s pogojem iz alineje (a).

10. Ker drugih pritožbenih očitkov zoper sklep tožnik ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanega sklepa glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Ker tudi takšnih razlogov ni našlo, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

07.03.2019

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cp 39/2011
• VSL sklep IV Cp 2433/2015
• VSL Sklep IV Cp 2220/2018