<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSC Sodba Cp 490/2018

Sodišče:Višje sodišče v Celju
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSCE:2019:CP.490.2018
Evidenčna številka:VSC00020162
Datum odločbe:06.02.2019
Senat, sodnik posameznik:Karolina Pečnik (preds.), Nataša Gregorič (poroč.), mag. Miran Pritekelj
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina za nepremoženjsko škodo - skaženost - pravno priznana škoda

Jedro

Tožnikova spremenjena zunanjost tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne dosega standarda zahtevanega objektivnega kriterija pravno priznane škode. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku priznalo odškodnino za skaženost v višini 500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I., III., IV. in V. točki izreka delno spremeni, tako da spremenjena glasi:

″I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 7.306,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.284,00 EUR od 17. 3. 2016 do plačila in od 22,20 EUR od 16. 2. 2016 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 9.000,00 EUR od 17. 3. 2016 do 6. 10. 2017.

II. Višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.246,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2016 do plačila se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.490,86 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

IV. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 381,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku tega roka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic Bpp 2142/2017.

V. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrožnega sodišča v Celju, št. 0110 0845 0084 805, sklic na št. 00 1010-420-2017 plačati 490,59 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka.″

V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranka povrniti 181,72 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 9.522,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.500,00 EUR od 17. 3. 2016 do plačila in od 22,20 EUR od 16. 2. 2016 do plačila ter zakonske zamudne obresti od 9.000,00 EUR od 17. 3. 2016 do 6. 10. 2017 (točka I); zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2016 do plačila (točka II) in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 1.702,63 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka (točka III), tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 434,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku tega roka, in sicer na račun Okrožnega sodišča v Celju (točka IV) ter plačati 558,90 EUR na račun sodnih taks, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka (točka V).

2. Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo v celoti pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega nastale škode in v posledici navedenega zmotno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi, ker ni valoriziralo že plačanega zneska v višini 9.000,00 EUR. Sodišče je prisodilo tožniku previsoko odškodnino za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi strahu in trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, za skaženost pa je odškodnino prisodilo neutemeljeno. Glede telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pritožnica povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke in meni, da je odškodnina previsoka in odstopa od odškodnin v sodni praksi za podobne primere. Sodišče je prezrlo dejstvo, da je bil tožnik po poškodbi v bolniškem staležu pet mesecev do 31. 3. 2016, nato pa sposoben za delo približno leto dni vse do 9. 1. 2017, ko je zaradi operativnega posega ponovno nastopil bolniški stalež v trajanju okoli dveh mesecev do 2. 3. 2017. Tako ni šlo za kontinuirano obdobje nesposobnosti za delo, temveč je tožnik delal, kar zagotovo izkazuje, da bolečine v tem času niso bile take intenzitete, da bi ga ovirale pri delu, saj ni potreboval bolniškega staleža. Ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob pregledu po nesreči zavesten in komunikativen ter je lahko ugotovil, da ni utrpel poškodb, ki bi ogrožale njegovo življenje, na pregledu dne 20. 11. 2015 pa je navajal boljše počutje in manj bolečin, ni utemeljenega razloga, da bi bil sekundarni strah prisoten v obsegu, za katerega bi bila utemeljena višina odškodnine v odmerjenem znesku 2.000,00 EUR. Pravni okvir, ki ga sodna praksa priznava kot utemeljenega za priznanje odškodnine za strah, je, da mora biti strah intenziven in dolgotrajen, če je intenziven strah kratkotrajen, pa le, če je prišlo do porušitve duševnega ravnovesja pri oškodovancu. Pritožnica trdi, da navedene okoliščine niso izkazane, zaradi česar je odškodnina previsoka. Nadalje meni, da je sodišče zmotno in v nasprotju z izvedenskim mnenjem odločilo, da je pri tožniku prisotna skaženost, saj je izvedenec jasno zapisal, da skaženosti, ki bi bila posledica obravnavanega škodnega dogodka, ni. Posledice zloma ključnice niso vidne, prav tako poškodba zapestja in palca ni zapustila vidnih posledic, ki bi dosegle stopnjo skaženosti; podana je le kozmetska prizadetost lažje stopnje, kar pa ne predstavlja pravno priznane škode. Sodišče je zato tožniku neutemeljeno priznalo odškodnino za skaženost v višini 500,00 EUR. Pritožnica nadalje meni, da je sodišče premalo kritično ocenilo obseg trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin, ki jih trpi tožnik in kot izhajajo iz ugotovitev izvedenca, posledično pa je za navedeno obliko škode odškodnina v višini 7.000,00 EUR previsoka. V primerljivi zadevi je sodišče VS RS s sodbo II Ips 859/2008 za zlom prsnice in zvin desnega zapestja - v posledici slednjega se je razvil gangliom ter okvara posamičnega nitja ulnarnega živca, kar je povzročilo slabšo moč upogiba mezinca in prstanca desne roke ter mravljinčenje in slabši občutek za dotik, prisodilo tožniku 11 plač. Tožena stranka zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek v neutemeljenem delu stroškovno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo so določbe 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

6. Tožnik, v času prometne nesreče 8. 11. 2015 star 39 let, je kot voznik motornega kolesa utrpel zlom leve ključnice, zlom zapestnih koščic trapeziuma, trapezoideuma, capitatuma desno, zlom mečastega nastavka desne koželjnice, delni izpah sklepa med dlančnico in osnovnim členkom desnega palca. Poškodbe so mu pustile tudi določena trajna prikrajšanja v smislu manjše gibljivosti desnega levega ramena lažje stopnje, desnega zapestja lažje stopnje in desnega palca srednje stopnje. Sodišče prve stopnje je tožniku za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo odškodnino v vsej zahtevani višini, to je v znesku 9.500,00 EUR. Glede na ugotovitve izvedenca o vrsti, trajanju in intenziteti telesnih bolečin in ugotovitve o neugodnostih, ki jih je prestajal, je utemeljen očitek toženke, da je sodišče tožniku za to obliko škode odmerilo previsoko odškodnino. Tožnik je hude telesne bolečine trpel zgolj občasno neposredno po nezgodi do imobilizacije v bolnišnici in en dan po operaciji zapestja, trajne srednje hude intenzitete pa je trpel 7 dni po poškodbi in operaciji, zatem pa kot občasne v pojemajoči intenziteti in trajanju eno leto in pet mesecev do zaključka zdravljenja 14. 4. 2017. Lažje trajne telesne bolečine je trpel do enega leta po nezgodi, sicer pa so občasno prisotne še danes. Ob večjih fizičnih obremenitvah desne dlani in levega ramena trpi tožnik lažje telesne bolečine tudi še danes in je pričakovati, da jih bo trpel tudi v bodoče. Iz gornjih ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na izvedenskem mnenju, tako izhaja, da tožnik stalnih hudih telesnih bolečin ni trpel, prav tako pa tudi, da bo bodoče telesne bolečine trpel le občasno in to v najmanjši intenziteti. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je šlo za kontinuirano obdobje nesposobnosti za delo do 2. 3. 2017, pač pa, da je zdravljenje trajalo 523 dni. Glede trajanja telesnih bolečin je utemeljeno sledilo izvedencu, ki je to ocenil kot strokovnjak, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prezrlo, da je bil tožnik po poškodbi v bolniškem staležu pet mesecev do 31. 3. 2016, nato pa je bil sposoben za delo približno leto dni vse do 9. 1. 2017, ko je zaradi operativnega posega ponovno nastopil bolniški stalež v trajanju okoli dveh mesecev do 2. 3. 2017 in da tako ni šlo za kontinuirano obdobje nesposobnosti za delo, temveč je tožnik delal, kar zagotovo izkazuje, da bolečine v tem času niso bile takšne intenzitete, da bi tožnika ovirale pri delu, saj ni potreboval bolniškega staleža. Po obrazloženem in ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovljenih neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, ki jih je trpel tožnik, pri čemer je poudariti, da je zdravljenje večinoma potekalo ambulantno, je primerna in pravična odškodnina v znesku 8.000,00 EUR za to obliko nepremoženjske škode in ne 9.500,00 EUR, kolikor je tožniku odmerilo sodišče prve stopnje.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja s toženko, da je sodišče tožniku odmerilo previsoko odškodnino za strah (2.000,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR). Pritožnica prvič šele v pritožbi navaja, da ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob pregledu po nesreči zavesten in komunikativen ter je lahko ugotovil, da ni utrpel poškodb, ki bi ogrožale njegovo življenje, na pregledu dne 20. 11. 2015 pa je navajal boljše počutje in manj bolečin, ni utemeljenega razloga, da bi bil sekundarni strah prisoten v obsegu, za katerega bi bila utemeljena višina odškodnine v odmerjenem znesku. Ker navedenih okoliščin ni navajala v vlogi, v kateri se je izjavila o izvedenskem mnenju, jih pritožbeno sodišče ne more oziroma ne sme upoštevati, saj pritožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno (286.b člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi ugotovitev izvedenca ugotovilo, da je tožnik utrpel intenziven primarni strah za življenje in za integriteto telesa ob samem dogodku, ki se je pomiril kmalu zatem, ko je prenehala nevarnost nadaljnjega poškodovanja, in sekundarni strah, ki je bil prisoten kot strah pred grozečimi trajnimi posledicami in kot strah pred negotovostjo zdravljenja, in sicer je tožnik 4 dni trpel hud sekundarni strah v času obeh hospitalizacij, srednje hud sekundarni strah vsaj nadaljnje leto dni, in lažji sekundarni strah nadaljnjih 5 mesecev, ko je bilo zdravljenje zaključeno, trajne posledice ustaljene, znane in se je tožnik z njimi sprijaznil. Ker toženka ni predlagala angažiranja drugega izvedenca, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom o strokovnosti postavljenega izvedenca. Utemeljeno je zato tudi verjelo tožniku, da se je ob nesreči tako prestrašil, da se dve leti ni mogel usesti na motor, čeprav je bil pred nesrečo v moto klubu ter da ga je bilo med zdravljenjem strah za njegov rezultat, saj mu njegov zdravnik specialist, ki je eden boljših zdravnikov, ni mogel povedati, kako bo z njegovo roko, ni mu mogel zagotoviti, da bo tudi z operacijo nazaj pridobil gibljivost. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo izkazane okoliščine in ocenilo, da sta utrpeli intenziven primarni strah celo za življenje ob trčenju ter utrpeli močan, zmeren in lažji sekundarni strah v skupnem trajanju več kot 17 mesecev porušila tožnikovo duševno ravnovesje v takšni meri, da mu je ob upoštevanju konkretnih okoliščin (strah ob padcu ter zaskrbljenost za izid zdravljenja predvsem poškodovane roke) in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih odmerilo odškodnino iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje za znižanje odškodnine za strah je zato neutemeljeno.

8. Povsem utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno in v nasprotju z izvedenskim mnenjem odločilo, da je pri tožniku prisotna skaženost. Pojem skaženost je pravni standard, ki ga napolnjuje sodišče. Ali je podana nepremoženjska škoda v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti , se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Objektivna merila so spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova opaznost oziroma vidnost, obseg in možnost zakrivanja, starost in spol oškodovanca itd. Temelj za priznanje denarne odškodnine ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjeni izgled oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost. Upoštevati je treba tudi subjektivna merila. Ta pa obstoje v vplivanju vseh elementov (sprememba v zunanjosti, opaznost, obseg, itd.) na poškodovančevo psihično ravnotežje oziroma na njegovo psihično počutje sploh. Subjektivne lastnosti oškodovanca se pri tem upoštevajo do razumne meje. Kot izpostavlja pritožnica in je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je izvedenec ugotovil, da posledice zloma ključnice povprečnemu opazovalcu navzven niso vidne, poškodba zapestja in palca pa tudi ni pustila na zunaj vidnih posledic. Za kostni osteofit na hrbtišču zapestja je izvedenec ugotovil, da je lahko viden pri določenih položajih zapestja in predstavlja kozmetski deficit, brazgotina po operativnem posegu na desnem zapestju pa je vidna le ob pozornem pregledu in predstavlja kozmetsko prizadetost lažje stopnje. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno navedlo, da je izvedenec ugotovil manjše spremembe tožnikove zunanjosti, ki izhajajo tudi iz fotografij v spisu, kjer so vidne manjše spremembe na tožnikovem telesu (desni palec, zapestje, leva ključnica). Zmotno pa je nadalje zaključilo, da tako ugotovljene spremembe tožnikove zunanjosti pomenijo skaženost, saj, kot je ugotovil izvedenec, niso opazne povprečnemu opazovalcu in predstavljajo zgolj kozmetsko prizadetost. Tožnikova spremenjena zunanjost tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne dosega standarda zahtevanega objektivnega kriterija pravno priznane škode. Pritožbeno sodišče se zato strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno tožniku priznalo odškodnino za skaženost v višini 500,00 EUR.

9. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o anatomskih in funkcionalnih posledicah utrpelih poškodb in obsegu trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot ga je (v točki 27 obrazložitve) ugotovilo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče teh ugotovitev v izogib ponavljanju ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitve prvostopenjskega sodišča. Glede na take ugotovitve pa se ne strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo obseg trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti ter duševnih bolečin, ki jih trpi tožnik in kot izhajajo iz ugotovitev izvedenca po opravljenem kliničnem pregledu in da je posledično za to obliko nepremoženjske škode odškodnina v višini 7.000,00 EUR previsoka. Potrebno je namreč imeti v vidu tudi to, da je tožnik desničar in da je oviran pri svojem delu, kjer gre za pretežno ročno delo, ter pri domačih opravilih, ki zahtevajo delo z desno roko. Tožnik sicer lahko opravlja vse dejavnosti kot pred nezgodo, vendar mora za doseganje istih rezultatov vlagati več truda. Duševne bolečine, četudi le lažje intenzitete, pa bo moral glede na to, da je bil ob škodnem dogodku star 39 let, in glede na pričakovano življenjsko dobo trpeti še vrsto let. Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo obe že zgoraj navedeni načeli.

10. Odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel in jo bo še v bodoče trpel tožnik, znaša po obrazloženem 17.000,00 EUR, kar predstavlja 15,8 oziroma zaokroženo 16 povprečnih neto mesečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodbe. Odškodnina ustrezno upošteva vse konkretnosti obravnavanega primera in ne odstopa od odmerjenih odškodnin v sodni praksi za primerljive telesne poškodbe in obseg utrpele škode1. V pritožbi izpostavljen primer odmere odškodnine oškodovancu v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 859/2008 pa po oceni pritožbenega sodišča ni primerljiv, saj je oškodovanec utrpel manj oziroma drugačne poškodbe in manjši obseg škode.

11. Ob pravilni uporabi materialnega prava je potrebno od odmerjenega zneska odškodnine 17.000,00 EUR odšteti ne le dne 6. 10. 2017 plačanih 9.000,00 EUR, kolikor je odštelo sodišče prve stopnje pač pa pravilno, kot utemeljeno izpostavlja pritožnica, revaloriziran znesek plačila na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, to je znesek 9.216,00 EUR2, in še 500,00 EUR odbitne franšize. Tožnik je tako upravičen še do zneska 7.284,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in do 22,20 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, skupaj do odškodnine 7.306,20 EUR. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka delno spremenilo, tako da je odškodnino 9.522,20 EUR znižalo na 7.306,20 EUR, prav tako pa je znižalo tudi znesek, od katerega mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti, in sicer je znesek 9.500,00 EUR znižalo na 7.284,00 EUR.

12. Delna sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi poseg v stroškovno odločitev. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev v izpodbijani sodbi, da potrebni stroški tožeče stranke znašajo 1.895,14 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 30,00 EUR. Pravdni uspeh tožeče stranke se je ob delni spremembi sodbe znižal z 90 % na 79 %, pravdni uspeh tožene stranke pa zvišal z 10 % na 21 %. Tako je tožeča stranka glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 1.497,16 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 6,30 EUR. Po pobotanju stroškovnih zahtevkov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.490,86 EUR pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji. Ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP) je zato pritožbeno sodišče točko III. sodbenega izreka spremenilo tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 1.490,86 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka. Glede na spremenjen pravdni uspeh je moralo pritožbeno sodišče poseči tudi v odločitvi v točki IV. in V. izreka, in sicer tako, da je v točki IV. izreka znesek 434,70 EUR nadomestilo z zneskom 381,57 EUR, v točki V. pa znesek 558,90 EUR nadomestilo z zneskom 490,59 EUR.

13. Preostali del pritožbe je pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v tem delu niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP).

14. Pravdni stranki sta priglasili pritožbene stroške. Pritožbeni uspeh tožene stranke znaša 23 %, tožnikov pa 77 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sodno takso za pritožbo 405,00 EUR, ne pa tudi priglašenih administrativnih stroškov, ker jih ni izkazala. Tožeči stranki je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 625 točk in ne priglašenih 750 točk glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela in tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT), 2 % materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT ter 22 % DDV po drugem odstavku 12. člena OT, skupaj tako 356,98 EUR. Glede na pritožbeni uspeh mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 93,15 EUR, tožena pa tožeči stranki 274,87 EUR. Po pobotanju stroškovnih zahtevkov je tako dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 181,72 EUR pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške mora povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------
1 Primerjaj (povsem primerljive pritožbeno sodišče ni našlo) sodne odločbe VS RS II Ips 625/2007, II Ips 21/2001,II Ips 110/2003.
2 Pritožbeno sodišče je opravilo izračun revalorizirane vrednosti s pomočjo programa na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 182

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.03.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI2MzE2